Somatske metode pri travmi: delo, ki gre prek telesa

»O tem sem govoril že tolikokrat, da lahko zgodbo povem brez enega samega čustva. Razumem, zakaj se je zgodilo, razumem, da nisem bil kriv. Ampak ko kdo za mano hitro odpre vrata, mi srce še vedno skoči v grlo.«

Ta razkorak med glavo in telesom pozna veliko ljudi s travmatično izkušnjo. Razum je svoje delo opravil: zgodba je povedana, razložena, celo sprejeta. Telo pa reagira, kot da ni slišalo ničesar. Ravno zaradi tega razkoraka so se razvili pristopi, ki pri obravnavi travme ne začnejo z besedami, ampak s tem, kar se dogaja pod njimi: z dihom, držo, napetostjo, impulzom, da bi se umaknil. Imenujemo jih somatske metode, iz grške besede soma, telo.

Preden nadaljujem, povem, kje stojim. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in se izobražujem v relacijski družinski terapiji. Somatskih metod ne izvajam in nisem specialistka za travmo. Ta zapis je zemljevid: kaj ti pristopi so, kaj o njih vemo iz raziskav, česa še ne vemo in kako prepoznati strokovnjaka, ki je zanje res usposobljen.

Kaj pomeni »somatsko«

Beseda somatsko se danes uporablja zelo široko — od resnih psihoterapevtskih metod z leti usposabljanja do vikend tečajev, ki obljubljajo, da boš »travmo stresel iz telesa«. Zato je dobro ločiti.

Telesna psihoterapija je širša družina pristopov, ki v terapevtsko delo vključujejo telo, ne le pri travmi. Njene korenine segajo vse do Wilhelma Reicha, kratek uvod vanjo sem napisala v zapisu Telo pove, česar ne znamo ubesediti: uvod v telesno psihoterapijo. Somatske metode za travmo pa so ožja skupina pristopov, ki so nastali posebej zato, da bi pomagali ljudem, katerih živčni sistem je po travmatičnih izkušnjah ostal ujet v stanju preplavljenosti ali otopelosti.

Vsem je skupno nekaj predpostavk. Da se travma ne zapiše le kot zgodba, ampak tudi kot telesni vzorec — v pripravljenosti na beg, v zadržanem dihu, v otrplosti. Da se ta vzorec ne spremeni samo s tem, da ga razumeš. In da je treba z njim delati počasi, saj lahko prehiter stik s telesnimi občutki človeka preplavi namesto da bi mu pomagal. Kako se travma zapiše v telo in zakaj se telo odziva hitreje od misli, sem podrobneje razložila v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti; tu se bom posvetila predvsem metodam.

Od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor

V literaturi o travmi se pogosto srečaš z dvema izrazoma. Pristopi od zgoraj navzdol začnejo pri mislih in pomenu: človek pripoveduje, preizprašuje prepričanja, gradi novo razumevanje, telo pa se — upajmo — umiri za njimi. Pristopi od spodaj navzgor začnejo pri telesu: pri zaznavanju občutkov, gibanju, dihu, in se šele nato premaknejo k pomenu.

Dobra obravnava travme običajno uporablja oboje, le v različnem razmerju. Somatske metode dajejo prednost drugi poti. Za nekatere ljudi je to olajšanje: ne morejo ali ne želijo podrobno pripovedovati o tem, kaj se je zgodilo, ali pa so to že storili in jim ni pomagalo. Telo jim ponudi drugačen vhod.

Eden bolj znanih poskusov, da bi preverili, ali delo prek telesa pomaga, je bila raziskava Bessla van der Kolka in sodelavcev iz leta 2014. Vanjo so vključili 64 žensk s kronično posttravmatsko stresno motnjo, pri katerih dotedanje zdravljenje ni zadostovalo. Polovica je deset tednov obiskovala jogo, prilagojeno za ljudi s travmo, polovica pa skupino z zdravstveno vzgojo. Ob koncu približno polovica žensk iz skupine z jogo ni več izpolnjevala meril za posttravmatsko stresno motnjo, v primerjalni skupini pa približno petina. Raziskava je majhna in ne pove vsega — a pokaže, da delo prek telesa ni le lepa ideja.

Trije pristopi na kratko

Somatskih metod je več, tri pa so najbolj razširjene in najbolj raziskane. Vsaka ima svojega utemeljitelja, svoj jezik in svojo pot usposabljanja.

Joga, občutljiva na travmo, se od navadne vadbe joge razlikuje v nekaj pomembnih podrobnostih. Vaditelj ne popravlja drže z dotikom, navodila so povabila (»če želiš, lahko …«) namesto ukazov, poudarek pa ni na tem, kako položaj izgleda, ampak kaj človek ob njem čuti v telesu. Za ljudi, ki jim je bila v travmi vzeta izbira nad lastnim telesom, je že to, da lahko sami odločijo, ali bodo dvignili roko, lahko pomembna izkušnja.

Poleg teh treh obstajajo še drugi pristopi — od hakomija do vaj za sproščanje napetosti s tresenjem. Pri nekaterih od njih so raziskave še zelo skromne. Stresanje telesa je denimo lahko prijetna vaja za sprostitev, kot jo opisuje vaja stresanje telesa v bazi znanja, a to je nekaj drugega kot obravnava travme.

Somatic Experiencing: po kapljicah, ne z valom

Somatic Experiencing je razvil ameriški raziskovalec Peter Levine, ki je opazoval, kako se živali v naravi po smrtni nevarnosti otresejo in vrnejo v ravnovesje. Njegova teza je, da pri človeku včasih ostane obrambni odziv — beg, boj ali otrplost — nedokončan in se zato vrača v obliki telesnih simptomov. To je slikovita razlaga, ki ni v celoti preverjena, a metoda sama ima dva pojma, ki sta uporabna tudi zunaj nje.

Prvi je titracija. Izraz je izposojen iz kemije, kjer reagent dodajaš po kapljicah, da se reakcija ne razplamti. V terapiji to pomeni, da se človek dotakne težkega telesnega občutka le malo, za nekaj trenutkov, in se nato umakne. Drugi je pendulacija, nihanje: pozornost se izmenično premika med tem, kar je težko, in tem, kar je v telesu ali v sobi prijetno ali vsaj nevtralno — terapevti temu rečejo vir.

Ideja je preprosta, v praksi pa zahteva veliko spretnosti. Če terapevt človeka predaleč odpelje v težek občutek, ga preplavi — srce razbija, misli se zamotijo, včasih se zgodi odklop. Če ga drži predaleč stran, se ne spremeni nič. Pot je nekje vmes, v območju, ki mu pravimo okno tolerance. Kako to okno deluje v vsakdanjem življenju, sem razložila v zapisu Okno tolerance: zakaj te včasih preplavi in včasih otopi.

Senzomotorična psihoterapija: kaj pove drža

Senzomotorično psihoterapijo je razvila ameriška terapevtka Pat Ogden. Bolj kot Somatic Experiencing je povezana s klasično psihoterapijo — vključuje teorijo navezanosti, delo s čustvi in prepričanji — a ves čas spremlja, kaj se ob tem dogaja v telesu.

Terapevt opazuje drobne stvari: kako se človek ob določenem spominu skrči, kako se mu roka ustavi sredi giba, kako se ob omembi nekoga drža sesede. Te opazke ne razlaga, ampak človeka povabi, da jih opazi sam. Včasih skupaj raziščeta gib, ki takrat ni bil mogoč — na primer da človek počasi iztegne roko pred sabo, kot bi nekoga ustavil, in opazi, kaj se ob tem zgodi. Za nekoga, ki je v otroštvu otrpnil, ker se ni mogel braniti, je lahko izkušnja, da roka lahko reče »stoj«, presenetljivo močna.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je telo prav tako pomembno, a na drugačen način: zanima nas, kako se čustveno vzdušje družine, v kateri je človek odraščal, ponovi v sedanjih odnosih — tudi telesno, v tem, kako se kdo ob partnerju napne ali umakne. Specializiranega somatskega dela pa ne izvajam.

Kaj kažejo raziskave — in kaj ne

Tu je potrebna poštenost. Somatske metode so priljubljene, a raziskave o njih so skromnejše kot o metodah, ki jih mednarodne smernice za posttravmatsko stresno motnjo priporočajo najmočneje — travmi usmerjeni kognitivno-vedenjski terapiji in EMDR.

Za Somatic Experiencing obstaja nekaj randomiziranih raziskav, med njimi raziskava Dannyja Broma in sodelavcev iz leta 2017, ki je pri ljudeh s posttravmatsko stresno motnjo pokazala zmanjšanje simptomov v primerjavi s čakalno skupino. Pregled raziskav, ki so ga leta 2021 objavili Kuhfuß in sodelavci, je ugotovil, da so rezultati obetavni, a da je raziskav malo, da so pogosto majhne in metodološko šibke. Za jogo, občutljivo na travmo, so izsledki podobni: spodbudni, a na majhnih vzorcih. Za senzomotorično psihoterapijo je nadzorovanih raziskav še manj.

Kritično je treba pogledati tudi teorije, na katere se somatske metode pogosto sklicujejo. Polivagalna teorija, ki jo mnogi somatski terapevti uporabljajo za razlago, je med fiziologi sporna — nekateri raziskovalci, na primer Paul Grossman, so njene temeljne predpostavke ostro kritizirali. To ne pomeni, da metode, ki se nanjo sklicujejo, ne delujejo. Pomeni pa, da je razlaga, zakaj delujejo, manj trdna, kot se pogosto predstavlja.

Moja ocena: somatske metode so smiseln del obravnave travme, posebej za ljudi, pri katerih pogovor sam ni pomagal ali jim je pripovedovanje pretežko. Niso pa (še) metoda prve izbire po smernicah in vsak, ki jih predstavlja kot dokazano boljše od drugih, govori več, kot vemo.

Kako je videti srečanje

Mnogi se somatskih metod bojijo, ker si predstavljajo nekaj dramatičnega — jok, kričanje, izbruhe. Dobro somatsko delo je ravno nasprotno: počasno, tiho, pogosto skoraj neopazno od zunaj. Takole bi lahko zvenel kratek odlomek (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko sem omenila sestro, si se nekoliko nagnil nazaj. Si opazil?«
»Ne. Ja … zdaj, ko rečeš, res.«
»Kaj čutiš v telesu, ko si tako nagnjen?«
»Kot da bi se rad odmaknil. V prsih me stiska.«
»Ostaniva pri tem samo za trenutek. Potem pa poglej skozi okno in povej, kaj vidiš.«
»Drevo. Veter ga premika.«
»Kaj se zgodi s stiskom v prsih, ko gledaš drevo?«
»Malo popusti.«

V tem odlomku ni nič spektakularnega. A človek je izkusil nekaj pomembnega: da se lahko neprijetnemu občutku približa in se od njega tudi odmakne. Da ga občutek ne pogoltne. To je osnova, na kateri se gradi vse drugo.

Pri somatskih metodah lahko pride na vrsto tudi dotik — na primer roka terapevta na hrbtu, ki ponudi oporo. Dotik pri ljudeh s travmo ni nikoli samoumeven. Dober terapevt vedno vpraša, razloži, zakaj ga predlaga, in sprejme »ne« brez pojasnjevanja. Če se ob dotiku počutiš neprijetno, imaš vso pravico, da to poveš in da ga zavrneš.

Kako izbrati terapevta in kdaj poiskati pomoč

Ker »somatsko« ni zaščiten izraz, je izbira terapevta tu še posebej pomembna. Nekaj vprašanj, ki jih je smiselno zastaviti:

• Kakšno temeljno psihoterapevtsko izobrazbo ima? Somatski tečaj brez nje ni dovolj za delo s travmo.
• Kje se je usposabljal za somatsko metodo, koliko časa je trajalo in ali je pri delu supervidiran?
• Kako ravna, če človeka med srečanjem preplavi ali se odklopi?
• Kako ravna z dotikom — ga uporablja, kako vpraša za dovoljenje?

Bodi previden pri obljubah, da boš travmo »sprostil« v nekaj srečanjih, in pri pristopih, ki iščejo močne čustvene izbruhe. Katarza je lahko trenutno olajšanje, a pri travmi preplavljenost redko zdravi; pogosto le potrdi občutek, da je notranji svet nevaren.

Kaj pa jaz? Ker delam z odnosi, pogosto vidim, kako se travma enega človeka kaže v vsem sistemu: partner ne razume, zakaj se drugi ob nekem tonu glasu zapre, otroci se naučijo hoditi po prstih. Pri tem lahko pomagam. Če pa ugotoviva, da bi ti koristila specializirana obravnava travme — somatska ali kakšna druga —, ti to povem in skupaj razmisliva, kam se obrniti.

Če te stiska preplavlja tako, da ne zmoreš več, ali imaš misli, da bi si kaj naredil, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112. Če doživljaš nasilje, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55.

Vaja za danes: nihanje med težkim in podpornim

Ta vaja si izposodi idejo pendulacije, a ni terapija in ni namenjena obujanju travmatičnih spominov. Uporabi jo ob vsakdanji napetosti — po napornem dnevu, pred zahtevnim pogovorom. Če se med njo pojavi kaj zelo močnega, jo prekini in se ozemlji, na primer z vajo ozemljitev 5–4–3–2–1.

1. Poglej po prostoru. Počasi obrni glavo levo in desno in pusti, da se oči ustavijo na nečem, kar ti je prijetno ali vsaj nevtralno: barva, rastlina, svetloba. To je tvoj vir.
2. Poišči podporo v telesu. Kje se telo trenutno počuti najbolj v redu? Morda stopala na tleh, roke v naročju, toplota dlani. Ostani tam nekaj vdihov.
3. Dotakni se napetosti — malo. Opazi, kje v telesu čutiš napetost. Ne poglabljaj se vanjo, samo jo poimenuj: stisk, teža, vročina. Ostani pri njej le nekaj sekund.
4. Vrni se k viru. Pozornost premakni nazaj na prijetno mesto v telesu ali na predmet v prostoru. Opazi, kaj se zgodi z napetostjo, ko je nisi gledal.
5. Nihaj nekajkrat. Dva- ali trikrat ponovi: kratko k napetosti, daljše k viru. Na koncu ostani pri viru in opazi, ali je kaj drugače kot na začetku. Če ni, je tudi to v redu.

Kje telo ni bližnjica

Ker so somatske metode v zadnjih letih tako priljubljene, je vredno povedati tudi, česa ne zmorejo.

Telo ni nadomestek za varnost v sedanjosti. Če človek živi z nekom, ki ga ogroža, nobena vaja dihanja ne bo umirila živčnega sistema, ki pravilno zaznava nevarnost. Takrat je prva naloga varnost, ne regulacija.

Ni vsak telesni simptom travma. Razbijanje srca, bolečine, utrujenost in prebavne težave imajo lahko telesne vzroke, ki jih mora pregledati zdravnik. Prehitro razlaganje vsega skozi travmo lahko zamudi bolezen, ki potrebuje zdravljenje.

Besede ostajajo pomembne. Somatski pristopi ne pravijo, da pogovor ni pomemben — ampak da sam ne zadostuje vedno. Mnogi ljudje potrebujejo oboje: izkušnjo v telesu in zgodbo, ki ji da pomen. In ne pozabimo: tudi trpljenje samo po sebi ne zdravi. Zakaj ne, sem pisala v zapisu »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži.

In ni treba, da je za vse. Nekaterim ljudem je usmerjanje pozornosti v telo neprijetno, celo ogrožajoče, posebej kadar je bilo prav telo prizorišče travme ali kadar se pogosto disociirajo. Za njih je lahko boljša pot, ki začne drugje, in k telesu pride kasneje — ali pa nikoli v ospredje.

Kaj si zapomni

• Somatske metode pri travmi začnejo pri telesu — pri občutkih, drži in gibu — in šele nato pri pomenu.
• Najbolj razširjene so Somatic Experiencing, senzomotorična psihoterapija in joga, občutljiva na travmo.
• Ključno je delo v majhnih odmerkih, znotraj okna tolerance, z nihanjem med težkim in podpornim.
• Raziskave so obetavne, a skromnejše kot pri metodah, ki jih smernice priporočajo najmočneje.
• Terapevta izberi po temeljni izobrazbi, usposabljanju in tem, ali spoštuje tvoj »ne«.