Življenje po koncu skrbi za starša: praznina, ki preseneti

»Prvi ponedeljek po pogrebu sem ob šestih vstala, pripravila škatlico s tabletami za ves teden in šele pri vratih ugotovila, da je nimam komu nesti.«

Takšne stavke ljudje, ki so leta skrbeli za starša, opisujejo v neštetih različicah. Telefon, ki ga še tedne nosiš s sabo v kopalnico, ker bi lahko klicala. Avto, ki po službi sam zavije proti maminemu bloku. Nakupovalni seznam, na katerem je še vedno njen jogurt. In potem nedelja popoldne, ki je bila deset let zasedena, zdaj pa je pred tabo prazna in neznansko dolga.

O žalovanju po smrti starša se govori veliko. O nečem drugem, kar pride hkrati z njim, pa skoraj nič: o koncu skrbi. O tem, da ni izginil samo človek, ampak tudi celoten način življenja, ki se je vrtel okrog njega. V tem zapisu bom skušala opisati, kaj se dogaja v obdobju, ko se skrb konča, zakaj te praznina, ki pride, lahko preseneti, in kaj ti lahko pomaga, da v njej ne obstaneš predolgo.

Konec, ki ga nihče ne napove

Ko začneš skrbeti za starša, ti nihče ne pove, kako dolgo bo trajalo. Najprej je to nekaj obiskov na teden, nakupi, spremstvo k zdravniku. Potem kopanje, zdravila, noči, ko zvoni telefon. Skrb raste počasi in te postopoma zasede, dokler ne postane hrbtenica tvojega dneva.

Konec pa je pogosto nenaden. En dan si še vedno organiziral patronažo, usklajeval s sestro, kdo gre v soboto, in razmišljal, ali bi bilo treba urediti dom za starejše. Naslednji dan vsega tega ni več. Ostane pogreb, nekaj papirjev, stanovanje, ki ga je treba izprazniti — in nato tišina.

Raziskovalci temu obdobju v angleščini rečejo post-caregiving, čas po skrbi. Dolgo so ga obravnavali predvsem kot žalovanje. V zadnjih desetletjih pa vse več avtorjev opozarja, da gre za samostojen prehod, ki ima svoje naloge: ne samo poslovitev od človeka, ampak tudi poslovitev od vloge, ritma in identitete, ki so se v letih skrbi tesno spletli s tvojim življenjem.

Olajšanje, ki ga ne smeš izreči

Ena najbolj zanimivih raziskav o tem obdobju je izšla leta 2003 v reviji New England Journal of Medicine. Richard Schulz in sodelavci so spremljali svojce, ki so skrbeli za bližnjega z demenco, in jih spraševali tudi po njegovi smrti. Kar 72 odstotkov jih je povedalo, da je bila smrt zanje olajšanje. Še več, njihovi simptomi depresije so se v mesecih po smrti v povprečju zmanjšali — za mnoge je bilo najtežje obdobje skrbi, ne tisto po njem.

Olajšanje je torej pogost, skoraj pričakovan odziv. A ljudje ga redko izrečejo. Ker se zdi, kot da bi s tem rekli, da so si smrti želeli. Kot da bi izdali človeka, ki so ga imeli radi.

Olajšanje ni izdaja. Je odziv telesa in duše, ki sta leta živela v napetosti. Olajšanje, da ne trpi več. Olajšanje, da ni več treba spati s telefonom ob ušesu. Olajšanje, da si spet lahko tudi nekaj drugega kot skrbnik. Vse to lahko obstaja hkrati z globoko žalostjo, ljubeznijo in hrepenenjem.

Problem nastane, ko olajšanje sproži krivdo. »Kakšen človek sem, da mi je odleglo?« Ta krivda se zlahka prepleta s tisto, ki jo je skrbnik nosil že prej — da nikoli ni naredil dovolj. O njej sem pisala v zapisu Skrbnikova krivda: ko imaš občutek, da nikoli ni dovolj, o tisti, ki pride po smrti, pa v zapisu Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«. Kratko razlago, kdaj krivda nekaj sporoča in kdaj samo muči, najdeš v bazi znanja pod krivda.

Žalovanje, ki se je začelo že prej

Mnogi skrbniki ob smrti starša presenečeno ugotovijo, da ne čutijo tistega, kar bi »morali«. Ni solz, ki jih okolica pričakuje. Ali pa so solze, a ne takšne, kot ob nenadni izgubi. Pogosto je razlog preprost: žalovati so začeli že davno prej.

Ko starš počasi peša — zaradi demence, dolge bolezni ali starosti —, se otrok od njega poslavlja po kosih. Najprej od starša, ki je vozil avto. Potem od starša, ki je sam kuhal. Potem od tistega, ki te je prepoznal. Temu rečemo anticipatorno žalovanje in o njem sem pisala v zapisu Anticipatorno žalovanje: žalovanje, ki se začne pred smrtjo. Ameriška družinska terapevtka Pauline Boss je za izgubo človeka, ki je telesno še tu, psihološko pa ne več, uvedla izraz dvoumna izguba. O tem, kako boleča je, piše tudi zapis Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik.

Ob dejanski smrti je tako del žalovanja že opravljen. To ni znak hladnosti. Je znak, da si se poslavljal dlje časa, kot kdorkoli v okolici ve. Zgodi pa se tudi obratno: nekateri skrbniki med skrbjo niso imeli časa niti za en sam občutek, in žalovanje se odpre šele tedne ali mesece pozneje, ko zunanji pritisk popusti. Oboje je običajno.

Kdo sem, ko nisem več skrbnik

Ameriška raziskovalca Marilyn Skaff in Leonard Pearlin sta pri skrbnikih opisala pojav, ki sta ga imenovala role engulfment — vloga, ki te pogoltne. Daljša in intenzivnejša je skrb, bolj se lahko zgodi, da človek izgubi druge dele sebe: hobije, prijateljstva, poklicne ambicije, celo občutek, kaj mu je všeč. Ostane predvsem »tisti, ki skrbi«.

Dokler skrb traja, je to naporno, a ima jasen smisel. Vsako jutro veš, zakaj vstaneš. Nekdo te potrebuje in tvoje delo ima neposredne posledice. Ko se skrb konča, izgine tudi ta jasnost. Ostane vprašanje, na katerega mnogi ne znajo odgovoriti: kdo sem zdaj? O tem, kako se gradi in spreminja občutek sebe, več v bazi znanja pod identiteta.

Pogosto pomaga že to, da ta del izgube poimenuješ. Ni nenavadno, da te bolj kot spomin na mamo zaboli prazen torek, ko si jo vsak teden vozil na kontrolo. Žaluješ tudi za tem torkom. Podobno doživljajo ljudje ob upokojitvi — o izgubi vloge in iskanju smisla sem pisala v zapisu Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla.

Telo še vedno dežura

Nekaj, česar ljudje ne pričakujejo: utrujenost pogosto ne pride med skrbjo, ampak po njej. Dokler skrb traja, telo deluje v nekakšnem stanju pripravljenosti. Spiš plitko, ker bi lahko poklicala. Ješ na hitro. Odlagaš lastne preglede pri zdravniku. Ko pritisk popusti, se vse to naenkrat pokaže — kot izčrpanost, bolečine, pogostejši prehladi, nespečnost.

Nekateri ljudje mesece po smrti starša še vedno skočijo ob vsakem zvonjenju telefona. To ni nič čudnega. Živčni sistem, ki se je leta učil biti pozoren, potrebuje čas, da se nauči, da ni več nevarnosti. O tem, zakaj po izgubi pogosteje zbolimo, sem pisala v zapisu Žalovanje in telo: zakaj po izgubi pogosteje zbolimo.

Če si leta odlagal svoje zdravje, je zdaj čas, da se naročiš pri svojem osebnem zdravniku. Ne zato, ker bi bilo nekaj narobe, ampak zato, ker si skrbel za vse razen zase.

Družina po koncu skrbi

Ko se skrb konča, se premakne tudi družina. Družina deluje kot sistem — ko se spremeni en del, se morajo prilagoditi vsi drugi. Več o tem v bazi znanja pod družina kot sistem.

Med skrbjo je bilo jasno, kdo kaj dela in kdo kje stoji. Sestra, ki je vodila vse, je bila središče. Brat, ki je živel daleč, je klical vsako nedeljo. Ko starša ni več, te vloge izgubijo smisel. Nekateri sorojenci se zbližajo, ker jih je skupna izkušnja povezala. Drugi se oddaljijo, ker jih je povezoval samo starš. Pogosto se ob tem odprejo tudi neizrečene zamere iz let skrbi — kdo je delal več, kdo je bil zraven ob koncu, kdo ni prišel.

Spremeni se tudi tvoj lastni dom. Partner in otroci so se leta prilagajali tvoji odsotnosti. Zdaj si spet »tu«, a morda ne veš več, kje je tvoje mesto. To zahteva čas in pogovor, ne samo vrnitev v staro.

Ob tem ostajajo tudi stvari, ki niso bile izrečene ali dokončane — z umrlim staršem in z drugimi. O njih sem pisala v zapisu Ko starš umre: kaj ostane nedokončanega.

Kako zveni praznina

Takole lahko zveni pogovor med hčerjo, ki je pet let skrbela za očeta, in njeno prijateljico (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vsi mi pravijo, naj si zdaj končno odpočijem. Pa ne znam.«
»Kaj pa delaš, ko imaš prost dan?«
»Pospravljam. Pa spet pospravljam. Včeraj sem trikrat pomila isti pult.«
»Te je strah, da bi sedla?«
Dolga tišina. »Ja. Ker če sedem, bom morala čutiti, da ga ni več. In da mi je … malo odleglo. To je najhuje.«
»To, da ti je odleglo, ne pomeni, da ga nisi imela rada. Pet let si ga imela rada vsak dan.«

Hiperaktivnost po koncu skrbi je pogosta. Ljudje se vržejo v delo, prenavljanje, urejanje papirjev. Deloma zato, ker so vajeni delovati. Deloma pa zato, ker tišina odpre prostor za občutke, ki jih je strah.

Nihanje med izgubo in novim

Nizozemska raziskovalca Margaret Stroebe in Henk Schut sta razvila model, ki je spremenil razumevanje žalovanja. Pravita, da zdravo žalovanje ni postopno »predelovanje« izgube, ampak nihanje med dvema smerema. Ena je usmerjena v izgubo: spomini, jok, misli na umrlega. Druga je usmerjena v obnovo: nove navade, novi odnosi, iskanje, kdo sem brez tega človeka.

Za nekdanje skrbnike je ta model posebej dragocen. Mnogi namreč obstanejo na eni strani. Nekateri se zaprejo v spomine in ne zmorejo storiti ničesar novega, ker se jim zdi, da bi s tem pozabili. Drugi se vržejo v obnovo — delo, prenova, nova obveznost — in se izgubi sploh ne približajo. Oboje je razumljivo, oboje pa dolgoročno izčrpa. Pomaga dovoljenje, da se med smerema giblješ: dopoldne urejaš papirje, popoldne gledaš stare fotografije, zvečer greš s prijateljico na sprehod.

Del tega nihanja je tudi ravnanje s stvarmi, ki so ostale za staršem. O tem, kdaj in kako se jih lotiti, sem pisala v zapisu Kaj narediti z njegovimi stvarmi.

Vaja: vrni si en dan

To vajo lahko narediš še danes, s papirjem in pisalom. Namenjena je temu, da začneš počasi zapolnjevati prostor, ki ga je pustila skrb — ne s hitenjem, ampak z izbiro.

1. Nariši svoj stari teden. Na list zapiši običajen teden iz časa skrbi: kdaj si hodil k staršu, kdaj si klical, kdaj si urejal zdravila ali papirje. Ne olepšuj in ne krajšaj.
2. Označi, kar je ostalo prazno. Z drugo barvo obkroži ure, ki so zdaj proste. Pri vsaki zapiši eno besedo: kako se ti ta ura zdaj zdi — prazna, tiha, težka, svobodna.
3. Izberi en stari termin in ga ohrani. Enega od nekdanjih terminov — na primer torkovo popoldne — ne zapolni z novim delom. Namenjen naj bo spominu: sprehod tam, kamor sta hodila skupaj, ali tiha kava z njegovo skodelico.
4. Izberi en termin in ga vrni sebi. Drugega nekdanjega termina namenoma ne posveti nikomur drugemu. Vrni se k nečemu, kar si nekoč rad počel in si opustil, ali preizkusi nekaj majhnega in novega.
5. Po tednu dni preveri. Zapiši, kako ti je bilo v obeh terminih. Ni pravilnega odgovora — gre le za to, da opaziš, da se lahko giblješ med spominom in novim.

Vaja ne zapolni praznine. Pomaga pa, da praznina ni več samo nekaj, kar se ti dogaja, ampak tudi prostor, o katerem lahko nekaj odločaš.

Kdaj praznina ni samo praznina

Rada bi bila tu previdna, ker ni vsaka praznina po koncu skrbi del običajnega prehoda.

Ne čutijo je vsi. Nekateri ljudje po koncu skrbi čutijo predvsem olajšanje in hitro zaživijo naprej. To ni hladnost in ni znak, da »še ni prišlo«. Morda so se poslovili že prej, morda je bil odnos s staršem tak, da je konec prinesel predvsem mir. Ni pravilnega načina, kako se mora počutiti nekdanji skrbnik.

Včasih je praznina starejša od skrbi. Pri nekaterih ljudeh je skrb za starša zapolnila prostor, ki je bil prazen že prej — v zakonu, v službi, v občutku lastne vrednosti. Ko skrb izgine, se pokaže tisto, kar je bilo pod njo. To ni nujno slabo: je priložnost, da se pogleda tudi to. A takrat odgovor ni le v žalovanju za staršem.

Včasih gre za depresijo. Če po več mesecih ne čutiš ničesar ali samo težo, če ne spiš, ne ješ, se umikaš od vseh in ne vidiš smisla, je prav, da se pogovoriš z osebnim zdravnikom. Dolgotrajna skrb je znan dejavnik tveganja za depresijo, in ta se lahko pokaže šele, ko pritisk popusti. O razliki med žalovanjem in depresijo sem pisala v zapisu Po veliki izgubi: kdaj žalovanje preide v depresijo, o znakih, ko je pomoč smiselna, pa v zapisu Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč: znaki in kam se obrniti.

Če se ti pojavijo misli, da ne bi več živel, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih pokliči 112.

Če pa začutiš, da potrebuješ prostor, kjer bi lahko o vsem tem govoril — o letih skrbi, o olajšanju, o tem, kdo si zdaj —, je to lahko tudi terapija. Ne zato, ker bi bilo s tabo kaj narobe, ampak zato, ker si leta nosil nekaj velikega in zdaj potrebuješ nekoga, ki bo nekaj časa nosil s tabo. O tem, kaj prinese prvo leto po izgubi, sem pisala v zapisu Prvo leto po smrti bližnjega: kaj pričakovati mesec za mesecem, o posebni teži smrti starša v odraslosti pa v zapisu Smrt starša v odraslosti: izguba, ki jo okolica podceni.

Kaj si zapomni

• Ko se skrb za starša konča, ne žaluješ samo za človekom, ampak tudi za vlogo, ritmom in smislom, ki jih je skrb prinašala.
• Olajšanje je pogosto in ne pomeni, da starša nisi imel rad — v eni raziskavi ga je opisalo skoraj tri četrtine skrbnikov.
• Žalovanje se je pogosto začelo že med skrbjo; lahko pa se odpre šele, ko pritisk popusti.
• Utrujenost in bolezni pridejo pogosto po skrbi — poskrbi zdaj tudi zase in obišči osebnega zdravnika.
• Zdravo je nihati med spominom in novim; če po mesecih ostaja samo teža, poišči pomoč.