Družbena omrežja in najstnice: primerjanje, ki ga ne vidiš

»Nič. V redu sem.«

Večerja, nedelja. Hči je bila še pred pol ure dobre volje, smejala se je bratu in pripovedovala o izletu. Potem je za minuto pogledala v telefon. Ko ga je obrnila z zaslonom navzdol, je bila tišja. Do konca večerje je skoraj ni bilo slišati, vprašanje »je kaj narobe?« pa je dobilo tisti odgovor, ki ga pozna vsak starš najstnice: nič, v redu sem.

Starš v takem trenutku ne vidi ničesar. Nihče je ni užalil, ni dobila slabe ocene, ni se skregala s prijateljico. Videla je nekaj fotografij — sošolka na morju, skupina deklet na zabavi, na katero ni bila povabljena, vplivnica z »jutranjo rutino«, ki se začne ob šestih in konča s popolnim obrazom. In v nekaj sekundah je naredila primerjavo, ki se je zgodila tiho, brez besed in brez prič.

Ta zapis je namenjen staršem, ki imajo občutek, da se z njihovo hčerjo na telefonu nekaj dogaja, pa ne vedo, kaj. O tem, kako se v najstniških letih gradi samopodoba na splošno, sem pisala v zapisu Samopodoba v najstniških letih: kaj lahko naredijo starši. Tu se osredotočam na en sam, zelo specifičen mehanizem: primerjanje, ki ga ne vidiš.

Primerjanje je staro, oder je nov

Ljudje se primerjamo, odkar obstajamo. Psiholog Leon Festinger je leta 1954 opisal, da sebe ocenjujemo tudi tako, da se merimo z drugimi — posebej takrat, ko nimamo jasnega zunanjega merila. Najstništvo je obdobje, ko takega merila skoraj ni: kdo sem, kaj mi je všeč, ali sem lepa, ali sem zanimiva, ali me imajo radi. Odgovore iščemo v ogledalu vrstnikov.

Nekoč je bilo to ogledalo omejeno na razred, ulico in nekaj revij. Danes ima najstnica v žepu na stotine ali tisoče obrazov, teles in življenj, ki so skoraj vsa izbrana. Ljudje objavljajo svoje najboljše trenutke, pogosto obdelane s filtri in posnete v več poskusih. Primerja pa se z njimi njen čisto navaden dan — s prepiri doma, mozolji, dolgočasnim popoldnevom in vsemi dvomi, ki jih nihče ne objavi.

O tem, kaj nenehno merjenje z drugimi naredi odraslim, sem pisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi. Pri najstnicah je zgodba podobna, a s pomembno razliko: njihova samopodoba se šele oblikuje. Odrasla ženska, ki ob fotografiji začuti zavist, ima vsaj nekaj let izkušenj, s katerimi jo lahko primerja. Trinajstletnica jih nima.

Zakaj ravno najstnice in zakaj ravno zdaj

Ena najbolj zanimivih raziskav zadnjih let prihaja iz skupine Amy Orben. Leta 2022 so na velikem britanskem vzorcu mladih iskali obdobja, ko je raba družbenih omrežij najbolj povezana s poznejšim nižjim zadovoljstvom z življenjem. Pri dekletih je bilo to okno med 11. in 13. letom, pri fantih pa nekoliko pozneje, med 14. in 15. letom. Avtorji so to povezali z različnim časom pubertete. Sporočilo za starše je, da so zgodnja najstniška leta pri dekletih morda posebej občutljiva.

Druga britanska raziskava (Kelly in sodelavci, 2018) je na podatkih štirinajstletnikov pokazala, da je bila povezava med rabo družbenih omrežij in znaki depresivnosti močnejša pri dekletih kot pri fantih. Zanimivo je, skozi kaj je tekla: skozi slabši spanec, spletno nadlegovanje, nižjo samopodobo in slabšo podobo telesa. Z drugimi besedami — ni bil škodljiv zaslon sam, ampak to, kar se je na njem dogajalo, in to, kar je izpodrivalo.

Tretja ugotovitev je morda najbolj zgovorna. Jacqueline Nesi in Mitchell Prinstein sta leta 2015 pokazala, da pri mladostnikih ni bil toliko pomemben čas na omrežjih kot to, kako so jih uporabljali. Tisti, ki so jih uporabljali za primerjanje in iskanje potrditve — preverjanje, koliko všečkov je dobila objava, primerjanje lastnih fotografij z drugimi — so poročali o več depresivnih znakih. Povezava je bila močnejša pri dekletih.

Obstaja še en, bolj biološki razlog. Lauren Sherman in sodelavci so leta 2016 najstnikom v magnetni resonanci pokazali fotografije, ki so bile videti kot objave na omrežju, nekatere z veliko všečki, druge z malo. Ko so mladostniki videli svoje fotografije z veliko všečki, so se jim bolj aktivirala področja možganov, povezana z nagrado. Poleg tega so bili bolj nagnjeni k temu, da všečkajo fotografije, ki so jih že všečkali mnogi drugi. Všeček torej ni le številka. Je majhen, merljiv odmerek pripadnosti — in njegova odsotnost je majhna, merljiva zavrnitev. Več o tem, kako deluje sistem nagrajevanja, najdeš pod geslom dopamin v bazi znanja.

Kaj raziskave pravijo — in kje se ne strinjajo

Tu moram biti poštena, ker je to področje, kjer se strokovnjaki v zadnjih letih glasno prepirajo.

Socialni psiholog Jonathan Haidt v knjigi The Anxious Generation (2024) zagovarja, da je prehod na otroštvo, ki se odvija prek pametnega telefona, okrog let 2010–2015 pomemben vzrok za porast tesnobe in depresivnosti pri mladih, še posebej pri dekletih. Predlaga jasne skupne ukrepe: brez pametnega telefona pred srednjo šolo, brez družbenih omrežij pred 16. letom, šole brez telefonov.

Drugi raziskovalci se s tem ne strinjajo. Psihologinja Candice Odgers je v reviji Nature ob izidu knjige zapisala, da podatki takšne vzročne zgodbe ne podpirajo: povezave so večinoma majhne, pogosto gre za korelacije, in mladi, ki jim gre slabo, morda preprosto več časa preživijo na omrežjih. Amy Orben in Andrew Przybylski sta v svojih analizah pokazala, da je povprečna povezava med rabo digitalne tehnologije in počutjem mladih zelo majhna — hkrati pa opozarjata, da povprečje lahko skrije posameznike, ki jim škodi zelo.

Kaj naj s tem naredi starš? Moj pošten odgovor je: ne vemo dovolj, da bi lahko rekli, da so omrežja glavni vzrok stisk najstnic. Vemo pa dovolj, da jemljemo resno način, kako jih uporablja tvoja hči. Za tvojo družino je manj pomembno, kdo bo na koncu zmagal v znanstvenem sporu, in bolj pomembno, kaj se dogaja z njo.

Česa starš ne vidi

Primerjanje se redko pokaže naravnost. Najstnica le redko reče »počutim se grdo, ker sem videla njene fotografije«. Pokaže pa se v drobnih stvareh, ki jih je lahko spregledati:

• objavo dolgo pripravlja, posname desetine fotografij in jih nato izbriše;
• po objavi telefon preverja vsakih nekaj minut in je slabe volje, če odzivov ni;
• briše stare objave, ki niso dobile dovolj všečkov;
• pogosto omenja telo, obraz ali težo drugih deklet — ali pa o tem nenadoma povsem utihne;
• po času na telefonu je opazno bolj tiha, razdražljiva ali žalostna;
• ve natančno, kdo je bil na katerem druženju in kdo ni bil povabljen.

Nič od tega samo po sebi ni alarm. Je pa znak, da telefon zanjo ni le zabava, ampak tudi prostor, kjer se nenehno ocenjuje. Ko se ocenjevanje dotakne telesa, je posebej pomembno, da si pozoren. O tem, kaj nenehna izpostavljenost »popolnim« telesom naredi, sem pisala v zapisu Telesa na družbenih omrežjih: kaj naredi nenehno primerjanje, o odnosu najstnice do lastnega telesa pa v zapisu Najstnica in odnos do telesa: kaj lahko starš naredi.

Za tem pogosto stoji občutek, ki ga najstnice težko poimenujejo: sram. Ne gre za krivdo zaradi nečesa, kar so naredile, ampak za občutek, da je z njimi nekaj narobe. Kako se ta dva občutka razlikujeta, je razloženo pod geslom sram v bazi znanja.

Kako vprašati, da se vrata ne zaprejo

Najbolj naravna reakcija starša je, da omrežja kritizira: »To so vse lažne slike.« »Zakaj sploh gledaš te neumnosti?« Čeprav je v tem nekaj resnice, najstnica iz tega sliši predvsem, da je ne razumeš — in da je neumna, ker ji je mar.

Bolje je začeti z radovednostjo. Spodnji pogovor je sestavljen in ne gre za resnično osebo.

»Mi pokažeš, koga najraje spremljaš?«
»Zakaj? Saj ti ne bo všeč.«
»Mogoče ne. Ampak zanima me, kaj ti je pri njej všeč.«
»Ne vem. Vedno je tako urejena. Pa ima res lepo življenje.«
»Kako se počutiš, ko gledaš njene objave?«
»… Včasih v redu. Včasih se mi zdi, da sem čisto dolgočasna.«
»Hvala, da si mi to povedala. To se zgodi tudi meni, ko gledam nekatere ljudi.«
(sestavljen pogovor, ne gre za resnično osebo)

V tem pogovoru starš ni nič popravil, ni razlagal o filtrih in ni nič prepovedal. Je pa naredil nekaj pomembnejšega: povabil je hčer, da pogleda svoje doživljanje, in ji pokazal, da ga lahko deli brez obsodbe. Tej sposobnosti, da razumemo svoja in tuja notranja stanja, v psihologiji pravimo mentalizacija. Najstnica, ki zna reči »ob njenih objavah se počutim dolgočasna«, ima že malo več prostora med sabo in primerjavo.

Vaja: skupni pregled enega profila

To vajo lahko poskusiš s hčerjo, če je odprta za pogovor. Če ni, jo lahko najprej narediš sam s svojimi omrežji — in ji kasneje poveš, kaj si opazil.

1. Izberita en profil, ki ga spremlja. Ne tistega, ki ti je najbolj nevšečen. Tistega, ki ji je najbolj všeč.
2. Skupaj poglejta pet objav in pri vsaki vprašaj: kaj je izven kadra? Kaj se je moralo zgoditi, da je nastala ta fotografija — koliko poskusov, kdo je fotografiral, kaj se je dogajalo pet minut prej?
3. Pri vsaki objavi naj pove eno besedo za to, kako se ob njej počuti. Brez razlage, brez popravljanja. Samo ime občutka.
4. Poglejta, ali se pojavlja vzorec. Ob katerih objavah se počuti dobro, ob katerih slabše? Pogosto so presenetljivo različne.
5. Naj sama odloči, ali bo kaj spremenila. Morda bo nehala spremljati en profil, morda nobenega. Pomembno je, da odločitev ostane njena.

Ta vaja ne deluje kot prepoved, ampak kot trening opazovanja. Najstnica, ki je enkrat opazila, kako se počuti ob določenih objavah, bo to naslednjič morda opazila tudi sama, brez tebe.

Kaj lahko naredi starš

Ni ti treba postati strokovnjak za omrežja. Nekaj stvari pa je, ki imajo pri najstnicah velik pomen.

Pazi, kaj sam govoriš o telesih. Najstnice zelo dobro slišijo, kaj mama reče o svoji postavi in kaj oče o tem, kako je nekdo »zredil«. Če doma telo pogosto ocenjujemo, bodo omrežja padla na pripravljena tla.

Hvali tisto, kar ni videz. Ne gre za to, da nikoli ne smeš reči, da je lepa. Gre za to, da sliši tudi, da je zabavna, pogumna, vztrajna, prijazna, pametna. Več meril, kot jih ima za svojo vrednost, manj teže ima vsak všeček.

Zavaruj spanje. Primerjanje je najbolj boleče pozno ponoči, ko je človek utrujen in sam. Telefon zunaj spalnice ponoči je eno redkih pravil, ki ga podpirajo skoraj vsi raziskovalci, ne glede na to, na kateri strani spora stojijo. Kako se o tem dogovoriti, sem opisala v zapisu Najstnik in zasloni: koliko je preveč in kje postaviti mejo.

Ne čakaj, da bo sama prišla. Najstnice o primerjanju redko spregovorijo prve, ker se ga sramujejo. Kratko vprašanje ob pravem trenutku — v avtu, med sprehodom, ne pred vsemi za mizo — pogosto odpre več kot velik pogovor.

Bodi z njo, tudi ko ni razloga. Najboljša zaščita pred občutkom, da nisi dovolj, je izkušnja, da si nekomu pomemben brez nastopa. To ni nasvet o omrežjih. Je nasvet o odnosu — in prav zato deluje tudi na omrežjih. Več o tem, kako se samopodoba gradi in v čem se razlikuje od samozavesti, najdeš pod geslom samopodoba.

Kje ta razlaga ne velja

Ne bi bilo pošteno, če bi zapis končala z vtisom, da so omrežja za vsako najstnico nevarna. Niso.

Za mnoge mlade so omrežja tudi prostor podpore. Najstnica, ki se v razredu počuti drugačno — zaradi interesov, spolne usmerjenosti, bolezni ali česa drugega — lahko na spletu najde ljudi, ki jo razumejo, in to je zanjo lahko zelo dragoceno. Prepoved bi ji vzela tudi to.

Prav tako primerjanje ni samo ženska stvar. Raziskave kažejo nekaj razlik med spoloma, a tudi fantje se primerjajo — po telesu, uspehu, denarju ali priljubljenosti. Pri njih se stiska pogosto kaže drugače, z umikom ali jezo namesto s tišino.

In ne nazadnje: včasih omrežja niso vzrok, ampak le prostor, kjer se pokaže nekaj, kar se dogaja že prej. Najstnica, ki je osamljena, žalostna ali tesnobna, bo na omrežjih pogosto preživela več časa in bo tam bolj ranljiva. Če odstraniš telefon, stiske ne odstraniš. Če se slaba volja vleče več tednov, če se umika od prijateljev, opušča stvari, ki so jo veselile, ali spreminja prehranjevanje, je pametno, da se posvetuješ z osebnim zdravnikom ali pediatrom, šolsko svetovalno službo ali s terapevtom za otroke in mladostnike. Prve znake, na katere je pri prehranjevanju vredno biti pozoren, sem opisala v zapisu Prvi znaki motnje hranjenja pri najstniku — kaj opaziti, preden postane hudo.

Mladi se lahko anonimno obrnejo na TOM telefon za otroke in mladostnike na številki 116 111. Če kdaj opaziš znake samopoškodovanja ali slišiš, da ne bi več živela, ne čakaj: pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Kdaj poiskati pomoč kot družina

Včasih se pogovor o omrežjih doma ne more več zgoditi, ker je vsak poskus že prepir. Včasih starša drug drugemu očitata, kdo je preveč strog in kdo preveč popustljiv. Včasih pa hči preprosto utihne in nihče ne ve več, kako priti do nje. O tem, kako tišino najstnika razumeti in kaj lahko pri tem naredi družina, sem pisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

V takih primerih lahko pomaga družinska terapija. Ne zato, da bi kdo »popravil« najstnico, ampak da bi družina našla način, kako se o težkih stvareh pogovarjati — tudi o tistih, ki se dogajajo tiho, na zaslonu, v nekaj sekundah ob nedeljski večerji.

Kaj si zapomni

• Primerjanje na omrežjih je tiho: starš običajno vidi le zadnji korak — slabo voljo ali »nič, v redu sem«.
• Bolj kot čas na omrežjih šteje način rabe: primerjanje in lov na všečke sta bolj povezana s stisko.
• Raziskovalci se ne strinjajo, ali so omrežja glavni vzrok stisk mladih. Povprečni učinek je majhen, za nekatere posameznice pa je lahko velik.
• Radovednost odpre več kot kritika: vprašaj, kako se počuti ob objavah, ne le, kaj gleda.
• Spanje, odnos do telesa doma in občutek, da je vredna tudi brez nastopa, so najboljša zaščita.