Kako podpreti prijateljico v nasilnem odnosu: kaj pomaga in kaj ne

Sedita v kavarni, kot že stokrat. Med pogovorom ji telefon zabrni trikrat zapored in vsakič ga pogleda, preden odpiše. »Oprosti, samo da ve, kje sem,« reče in se nasmehne malo prehitro. Potem, skoraj mimogrede, doda: »Saj ni tako hudo. Samo včasih se razjezi. Ampak to je zato, ker ima zdaj veliko stresa.«

Ti pa se spomniš, da je ni bilo na zadnjem rojstnem dnevu. Da je nehala hoditi na rekreacijo. Da ima pozimi dolge rokave tudi v zakurjenem prostoru. In v tebi se nekaj stisne.

Ta zapis je za tiste, ki so na drugi strani mize. Za prijateljice, prijatelje, sestre, sodelavce, ki slutijo ali vedo, da nekdo, ki jim je blizu, živi v nasilnem odnosu — in ne vedo, kaj narediti, da ne bi bilo še slabše. Takoj na začetku nekaj jasnega: nisem specialistka za nasilje in ta zapis ni orodje, s katerim bi ocenil, kako nevarno je. To znajo specializirane službe, ki jih navajam spodaj. Lahko pa povem, kaj o vlogi bližnjih pravijo raziskave in kaj se pri tem pogosto zalomi.

Če je v nevarnosti zdaj

Preden karkoli drugega: če je tvoja prijateljica ali kdorkoli drug v neposredni nevarnosti, pokliči policijo na 113 ali nujno pomoč na 112. To ni izdaja zaupanja. To je odziv na nevarnost.

Za vse drugo — za pogovor, nasvet, za to, da izveš, kaj lahko narediš ti in kaj ona — je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55. Pokličeš lahko tudi kot prijatelj, ne le kot tisti, ki nasilje doživlja. Če te ob vsem tem preplavi lastna stiska, je ponoči (od 19.00 do 7.00) na voljo Klic v duševni stiski, 01 520 99 00, ves čas pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123. Več o tem, kam se lahko obrneš v Sloveniji, sem zbrala v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji.

Zakaj ti pove ravno tebi

Nasilje v partnerskih odnosih ni redko. V obsežni raziskavi Agencije Evropske unije za temeljne pravice, v kateri je sodelovalo 42.000 žensk iz vseh držav članic, je 22 odstotkov žensk poročalo, da so od 15. leta starosti doživele fizično ali spolno nasilje partnerja. Psihično nasilje partnerja jih je doživelo še precej več. To pomeni, da skoraj vsak izmed nas pozna koga, ki to doživlja ali je doživel — čeprav morda tega ne ve.

In ko človek prvič spregovori, navadno ne gre najprej na policijo ali k strokovnjaku. Pregled raziskav, ki sta ga pripravili Sylaska in Edwards, je pokazal, da večina ljudi, ki doživljajo nasilje, o tem najprej pove nekomu iz svojega neformalnega kroga — prijateljici, sestri, materi, sodelavki. Pokazal je tudi nekaj, kar je težko slišati: kako se ta prvi poslušalec odzove, vpliva na to, ali bo človek iskal pomoč še kje drugje. Odziv, ki obtožuje ali pritiska, lahko pogovor zapre za dolgo časa.

Zato je tvoja vloga pomembna. Ne zato, ker bi morala ali moral rešiti situacijo. Ampak zato, ker si morda prvi, ki sliši. In kar slišiš ter kako to sprejmeš, je del poti, ki je še pred njo.

Kaj ji v tistem trenutku pomaga

Ko ti nekdo pove kaj takega, se v tebi zbudi veliko naenkrat: strah zanjo, jeza nanj, nemoč, včasih celo jeza nanjo, ker »tega ne vidi«. Vse to je razumljivo. Toda v tistem trenutku ni čas za tvoja čustva, ampak za njen občutek, da je slišana.

Raziskave o odzivih bližnjih se precej ujemajo v tem, kaj pomaga. Pomaga, ko ji verjameš — brez preverjanja, ali je res tako hudo, in brez »ampak saj je vedno tako prijazen«. Pomaga, ko jasno poveš, da ni ona kriva. Ljudje v nasilnih odnosih pogosto dolgo verjamejo, da so si sami nekaj zakuhali; o tem, kako globoko se ta občutek zasidra, sem pisala v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda. In pomaga, ko čuti, da se tvoj odnos do nje ne bo spremenil, ne glede na to, kaj se bo odločila.

Pomaga tudi, če ne prekinjaš. Če zdržiš tišino. Če ne hitiš z nasveti. In če na koncu vprašaš: »Kaj bi ti zdaj pomagalo?« — namesto da poveš, kaj bi morala narediti.

Zakaj »Zakaj ga ne pustiš?« ne pomaga

To je vprašanje, ki ga skoraj vsak izreče prvi. In razumljivo je — od zunaj je videti, kot da je rešitev preprosta. Toda za ljudi v nasilnem odnosu to vprašanje zveni kot obtožba: kot da je problem v njej, ker ostaja, in ne v njem, ker je nasilen.

Razlogov, zakaj ljudje ostajajo, je veliko in so pogosto zelo stvarni: strah pred tem, kaj bo storil, če odide; otroci; denar, ki ga nadzira on; stanovanje; sram pred okolico; upanje, da se bo spremenil, ker je bil včasih drugačen. In ena ugotovitev, ki jo raziskovalci nasilja ponavljajo že desetletja: obdobje odhoda je pogosto obdobje, ko se nevarnost poveča. Zato odhod ni preprosto dejanje poguma, ampak odločitev, ki jo je treba načrtovati — po možnosti s pomočjo ljudi, ki to znajo. Podrobneje o tem v zapisu Zakaj se žrtve vračajo k nasilnemu partnerju.

Namesto »zakaj ga ne pustiš« lahko vprašaš: »Kaj te skrbi, ko pomisliš na to, kaj bi bilo naprej?« To vprašanje odpre prostor. Prvo ga zapre.

Ne odločaj namesto nje

Nasilje v odnosu ni samo udarec. Je vzorec nadzora: nad tem, s kom se druži, kam gre, koliko denarja ima, kaj obleče, s kom piše. Na kratko je ta vzorec opisan v bazi znanja pod nasilje v odnosu. Pogosto ga spremlja tudi to, da začne dvomiti v lastno presojo — o tem je pojem gaslighting.

Ko ji v tej situaciji začneš govoriti, kaj mora narediti, nehote ponoviš isti vzorec: nekdo drug spet ve bolje, kaj je zanjo dobro. Tudi če imaš prav, tudi če bi ti v njeni koži že zdavnaj odšel. Judith Herman, ki je o travmi napisala eno temeljnih knjig, je zapisala, da je temeljno načelo okrevanja vračanje moči in nadzora tistemu, ki mu je bil vzet. To velja tudi za prijateljstvo.

To ne pomeni, da molčiš. Lahko poveš, da te skrbi. Lahko poveš, kaj vidiš: »Opažam, da se ne smeješ več tako kot prej.« Lahko poveš, da ni prav, kako ravna z njo. Ampak odločitev, kaj bo s tem naredila, ostane njena. Izjema je neposredna nevarnost — o njej pišem spodaj.

Kako to lahko zveni

Takole bi lahko potekal pogovor med dvema prijateljicama nekaj dni po tistem v kavarni (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ves teden razmišljam o tem, kar si rekla. Skrbi me zate.«
»Ah, saj sem ti rekla, da ni tako hudo. Pretiravala sem.«
»Mogoče. Ampak če kdaj ni v redu, lahko poveš meni. Ne bom ti govorila, kaj moraš narediti.«
Tišina. »Saj ne bi razumela.«
»Mogoče ne vsega. Ampak verjela ti bom.«
»… Včasih me je strah, ko pride domov.«
»Hvala, da si mi povedala. Ni tvoja krivda. Bi ti pomagalo, če bi skupaj pogledali, koga lahko pokličeš, samo da se pogovoriš?«

Prijateljica v tem pogovoru ne reši ničesar. Ne prepriča je, naj odide. Naredi pa nekaj, kar je morda pomembnejše: postane nekdo, ki mu je varno povedati. In ko pride naslednjič, bo verjetno povedala več.

Varnost pred vsem: kaj lahko narediš v praksi

Ker nasilje pogosto spremlja nadzor nad telefonom in stiki, je dobro, da tudi tvoja pomoč ne ustvarja nove nevarnosti. Nekaj praktičnih stvari, ki jih priporočajo specializirane organizacije:

• Ne soočaj se s partnerjem. Tudi če te razjezi. Soočenje lahko poslabša njen položaj doma, ko te ne bo zraven.
• Bodi previdna pri sporočilih. Ne piši ji stvari, ki bi jih lahko prebral on. Vprašaj jo, kako in kdaj ji je varno pisati.
• Nič na družbenih omrežjih. Niti namigov, niti »vsi vemo, kaj se dogaja«.
• Ponudi konkretno. »Pri meni lahko kdaj prespiš.« »Lahko ti shranim dokumente ali rezervne ključe.« »Lahko greva skupaj na pogovor.«
• Dogovorita se o znaku. Nekateri se z bližnjimi dogovorijo za besedo ali sporočilo, ki pomeni »pokliči policijo«.

Takim dogovorom strokovnjaki rečejo varnostni načrt in ga sestavijo skupaj s človekom, ki nasilje doživlja. Sam ga ne sestavljaj namesto nje — lahko pa ji pomagaš priti do ljudi, ki to znajo.

Ko se vrne k njemu

To je trenutek, ki bližnje najbolj zlomi. Pomagal si ji najti prenočišče, poslušal si jo ure in ure, in nekaj tednov pozneje je spet pri njem. Občutek, da je bil ves trud zaman, je močan. Prav tako želja, da bi rekel: »Potem pa naj ti pomaga nekdo drug.«

Toda prav osamitev je eno glavnih orodij nasilja. Človek, ki izvaja nadzor, pogosto počasi odreže partnerko od prijateljev in družine — z ljubosumjem, s prepiri po vsakem druženju, z drobnimi pripombami o tem, kako so »tvoje prijateljice slab vpliv«. Če se ti umakneš, mu nehote pomagaš dokončati to delo. In ko bo naslednjič potrebovala nekoga, ne bo nikogar.

Vračanje ima tudi globlji razlog, ki ga je od zunaj težko razumeti: človek, ki ji povzroča strah, je hkrati tisti, h kateremu je navezana. Ko sta vir tolažbe in vir strahu ista oseba, se navezanost ne prekine z enim sklepom. O tem, kako to deluje, sem pisala v zapisu Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu — čeprav je tam govora predvsem o otroštvu, je mehanizem soroden.

Raziskave podpirajo to izkušnjo: Ann Coker in sodelavci so ugotovili, da so imele ženske, ki so doživljale partnersko nasilje in so imele več socialne opore, manj težav z duševnim zdravjem kot tiste z manj opore. Opora ne ustavi nasilja. Ublaži pa del škode in ohranja odprta vrata.

Ostati v stiku ne pomeni, da odobravaš njeno odločitev. Pomeni, da ostajaš. Lahko rečeš: »Ne razumem tvoje odločitve, ampak spoštujem, da je tvoja. Tu sem.«

Vaja: preden spregovoriš

Če razmišljaš, da bi prijateljico ogovoril, si vzemi pol ure zase, preden to narediš. Ta priprava je za tebe, ne za oceno njenega položaja.

1. Zapiši, kaj si opazil. Konkretno in brez razlag: »Ni prišla na zadnja tri druženja.« »Med kavo je štirikrat odpisala.« Opažanja so lažja za slišati kot sklepi.
2. Zapiši, kaj čutiš ti. Strah, jezo, nemoč? Ko jih poimenuješ na papirju, jih je manj verjetno, da jih boš zlil nanjo.
3. Izberi en uvodni stavek. Na primer: »Skrbi me zate in rada bi vedela, kako si.« Brez »zakaj« in brez besede »nasilje«, če je sama ne uporablja.
4. Pripravi dva stavka za njen odgovor. Enega za primer, da pove: »Verjamem ti. Ni tvoja krivda.« Enega za primer, da zanika: »V redu. Če bo kdaj drugače, sem tu.«
5. Shrani si številko 080 11 55 in poišči, kje je najbližji center za socialno delo. Ne zato, da bi ju vsiljeval, ampak da ju imaš, če te vpraša.

Tudi ti imaš meje

Ob človeku v nasilnem odnosu se zlahka izčrpaš. Skrb te budi ponoči, vsako zgrešeno sporočilo sproži strah, vsak njen povratek k njemu te razjezi. To ni slabost. To je cena tega, da ti je mar.

Postaviti meje ne pomeni, da jo zapustiš. Pomeni, da veš, česa ne zmoreš: morda ne moreš biti na voljo vsako noč, morda ne moreš poslušati podrobnosti, ki se ti potem ponavljajo v glavi. To lahko poveš. In lahko poiščeš oporo zase — SOS telefon je namenjen tudi tebi, prav tako pogovor s strokovnjakom. Veliko tega, kar sem napisala v zapisu Kako podpreti nekoga v depresiji, ne da bi se sam izčrpal, velja tudi tukaj: ne moreš je nositi, če se zrušiš sam.

Ta slika ni hierarhija pomembnosti. Je razdelitev nalog. Ti ne moreš oceniti, kako nevaren je partner, in ne moreš je zaščititi pred njim. Lahko pa si most do tistih, ki to znajo.

Kje ti nasveti ne veljajo

Vse, kar sem napisala o tem, da odločitev ostane njena, ima meje. In te meje so pomembne.

Ko gre za življenje. Če slišiš ali vidiš, da je v neposredni nevarnosti — grožnje s smrtjo, orožje, davljenje, poškodbe —, ne čakaš na njeno dovoljenje. Pokličeš 113. Spoštovanje njenih odločitev ne pomeni, da gledaš, kako se zgodi nekaj hudega.

Ko so vpleteni otroci. Če veš, da so otroci priča nasilju ali ga doživljajo sami, je to stvar, o kateri se lahko obrneš na center za socialno delo ali policijo. Tudi otroci, ki nasilje »samo« gledajo, ga doživljajo.

Ko nisi varen ti. Če ti partner grozi ali te nadleguje, poskrbi najprej zase. Tvoja varnost ni manj pomembna.

Ko se ponuja terapija za pare. Včasih bližnji predlagajo, da bi »šla skupaj k terapevtu in to rešila«. Ko je v odnosu nasilje, terapija za pare ni primerna oblika pomoči: lahko jo spravi v nevarnost, ko doma pove, kar je povedala v sobi, in molče sporoča, da sta za nasilje odgovorna oba. Pomoč za tistega, ki nasilje doživlja, in delo s tistim, ki ga izvaja, potekata ločeno.

Ko meniš, da veš, kaj se dogaja. Včasih se zmotimo. Vse, kar vidimo od zunaj, so drobci. Zato je dobro začeti z vprašanjem in opažanjem, ne z diagnozo odnosa. Prav zato ta zapis ni seznam znakov, po katerih bi presodil, kaj se dogaja v tujem domu.

Kaj si zapomni

• Ob neposredni nevarnosti pokliči 113 ali 112; za pogovor in nasvet je, tudi zate, na voljo SOS telefon 080 11 55.
• Večina ljudi o nasilju najprej pove nekomu blizu — in tvoj odziv vpliva na to, ali bo iskala pomoč naprej.
• Pomaga »verjamem ti« in »ni tvoja krivda«; »zakaj ga ne pustiš« zapre pogovor.
• Ne odločaj namesto nje in ne soočaj se z njim — ostani v stiku, tudi ko se vrne.
• Ocena nevarnosti in varnostni načrt sta naloga specializiranih služb; ti si lahko most do njih.