Ko se prepoznaš kot tisti, ki izvaja nasilje

Stal je v kuhinji in segel na polico po kozarec. Nič posebnega, gib, ki ga naredi vsak dan. Ona je stala ob pultu in se je umaknila. Ne veliko, le za korak, z rameni malo naprej, z dlanmi, ki so se same od sebe dvignile. Potem je obstala, kot da se je zalotila, in se nasmehnila, kot da ni nič.

Tisti hip je vedel. Ne zato, ker bi ga kdo obtožil, in ne zato, ker bi prebral kakšen članek. Vedel je, ker je njeno telo povedalo nekaj, česar on dolgo ni hotel slišati: ob njem se boji.

Ta zapis je za tiste, ki ste se znašli na tej strani zgodbe. Za človeka, ki se je ponoči zbudil s stavkom »to, kar delam, je nasilje« in ne ve, kaj naj z njim. Ni namenjen temu, da bi te pomiril, in ne temu, da bi te obsodil. Namenjen je temu, da ta trenutek ne mine, ne da bi kaj spremenil. Ob tem naj bo jasno že na začetku: odgovornost za nasilje je na tistem, ki ga izvaja. Ne na partnerju, ne na otrocih, ne na stresu in ne na alkoholu. To ni stavek proti tebi. Je edini stavek, iz katerega se lahko kaj spremeni.

Prepoznati se je drugače kot »enkrat sem izgubil živce«

Večina ljudi, ki izvajajo nasilje v odnosu, sebe ne vidi kot nasilne. Vidijo se kot ljudi, ki so bili izzvani, ki so imeli težek dan, ki so »samo povzdignili glas«. Prepoznati se pomeni nekaj drugega: videti vzorec. Ne en izbruh, ampak to, da se drugi ob tebi prilagaja. Da preverja tvoje razpoloženje, ko prideš domov. Da otroci utihnejo, ko zaslišijo ključ v vratih. Da partner ne pove, kam gre, ali pove preveč natančno, da ne bi bilo težav.

Nasilje v odnosu ni le udarec. Je tudi ponižovanje, grožnje, nadzor nad denarjem, telefonom in stiki, prisila v spolnosti, razbijanje stvari, da bi drugi videl, kaj bi se lahko zgodilo. Kratek pregled oblik najdeš v bazi znanja pod nasilje v odnosu. Sociolog Evan Stark je za vzorec, pri katerem se drugemu postopoma zoži življenje, uporabil izraz prisilni nadzor. Nekateri ljudje nikoli ne udarijo, pa vendar drugega držijo v strahu.

Ni redko. Svetovna zdravstvena organizacija je z raziskovalci leta 2022 ocenila, da je približno 27 odstotkov žensk med 15. in 49. letom, ki so že bile v partnerskem odnosu, vsaj enkrat v življenju doživelo fizično ali spolno nasilje partnerja. Za vsako od teh številk stoji nekdo, ki je to nasilje izvajal. Nasilje izvajajo tudi ženske in dogaja se tudi v istospolnih odnosih. V primerih v tem zapisu govorim o moškem, ker je to najpogostejša slika, a kar sledi, velja ne glede na spol.

Nasilje ni izguba nadzora

Najpogostejša zgodba, ki jo ljudje, ki izvajajo nasilje, povedo o sebi, je zgodba o izgubi nadzora. »Nekaj me je preplavilo.« »Nisem bil jaz.« »Zamračilo se mi je.« Občutek je lahko resničen. A ko pogledaš natančneje, se pokaže, da je nadzor večinoma ostal.

Isti človek, ki doma razbije vrata, šefu, ki ga ponižuje, ne zabrusi niti besede. Udari tam, kjer se ne vidi. Ustavi se, ko pozvoni sosed. Kriči na partnerja, ne pa na njegovega brata, ki je višji od njega. Svetovalec Lundy Bancroft, ki je dolga leta delal s skupinami moških, ki izvajajo nasilje, je prav to opisal kot ključno ugotovitev: nasilje je izbirno. Usmerjeno je k nekomu, nad katerim človek čuti, da sme imeti moč.

To ni lahko slišati, ker je zgodba o izgubi nadzora v nekem smislu tolažilna. Če se mi je »utrgalo«, potem nisem jaz tisti, ki je odločil. A prav ta zgodba spremembo onemogoči. Če je nasilje izguba nadzora, je rešitev boljši nadzor nad jezo. Če je nasilje način, kako nekoga drugega spraviti v podrejen položaj, je rešitev drugačna: vprašanje, zakaj misliš, da imaš pravico do tega.

Jeza sama ni problem. Je čustvo, ki ga ima vsak, in lahko je dragoceno — o tem piše zapis Jeza ni problem: kako iz nemoči preide v energijo spremembe. Problem je, kaj z jezo narediš in komu. Zato tečaji obvladovanja jeze sami po sebi ne zadoščajo za nasilje v odnosu: nekdo se lahko nauči dihati do deset in še vedno nadzira partnerjev telefon.

Kako se odgovornost izmika

Alan Jenkins, avstralski terapevt, ki je pisal o delu z moškimi, ki izvajajo nasilje, je opisal, kako spretno se odgovornost izmuzne. Ne nujno z lažjo, ampak z jezikom. Obstaja nekaj značilnih načinov:

• Zmanjševanje. »Samo porinil sem jo.« »Saj ni bilo nič hudega.« Dejanje ostane, njegova teža izgine.
• Prelaganje krivde. »Če ne bi začela.« »Ve, kaj me razjezi.« Odgovornost se preseli na tistega, ki je trpel.
• Okoliščine. Stres, alkohol, služba, otroštvo. Vse to je lahko resnično in vse to lahko prispeva. Nič od tega ni udarilo.
• Zanikanje. »Tega se ne spomnim tako.« »Pretirava.« Spomin tistega, ki je izvajal nasilje, je pogosto prijaznejši od spomina tistega, ki ga je doživel.

Jenkins je pri tem poudaril nekaj pomembnega: ljudje se teh jezikov ne poslužujejo zato, ker bi bili pokvarjeni. Poslužujejo se jih zato, ker je soočenje s tem, kar so naredili, neznosno. Njegov pristop se zato imenuje vabilo k odgovornosti: ne prisila in ne obsodba, ampak vztrajno vabilo, da človek sam prevzame tisto, kar je njegovo. A vabilo ni isto kot popustljivost. Meja ostaja jasna.

Sram, ki skriva, in krivda, ki popravlja

Ko se človek prepozna, ga pogosto zalije sram. »Pošast sem.« »Isti sem kot oče.« »Ne zaslužim si nikogar.« Morda se zdi, da je to dober znak — da je sram dokaz kesanja. Ni nujno.

Sram je čustvo o tem, kdo si. Krivda je čustvo o tem, kaj si naredil. Razlika je pomembna, ker vodita v različni smeri. Sram vleče v skrivanje, v obrambo in pogosto v nov napad: kdor se počuti ničvrednega, težko prenese, da ga partner gleda z očitkom, in pogosto prav takrat spet udari ali kriči. Krivda pa vodi k popravljanju: naredil sem nekaj narobe, zato moram nekaj spremeniti. O tej razliki piše zapis Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna, kratko razlago najdeš tudi pod sram v bazi znanja.

Pomembno je tudi, kam sram odložiš. Če ga prineseš partnerju — če mora on tebe tolažiti, ker ti je tako hudo zaradi tega, kar si mu naredil — se vloge znova obrnejo. Spet je on tisti, ki skrbi za tvoje počutje. Sram, ki ga čutiš, je resničen in si zasluži prostor. Ta prostor pa ni pri človeku, ki si ga prizadel. Je pri strokovnjaku, v programu, v lastni terapiji.

Zakaj opravičilo ni dovolj

Po izbruhu pride pogosto želja, da bi se vse čim prej uredilo. Opravičilo, rože, obljuba, da se ne bo več zgodilo. Želja je razumljiva. A za človeka, ki je doživel nasilje, je to pogosto le še ena faza v znanem krogu — tisti, ki ji pravimo medeni tedni. Kako se ta krog vrti, opisuje zapis Cikel nasilja: napetost, izbruh in medeni tedni.

Pravo opravičilo ne zahteva ničesar v zameno. Ne pričakuje odpuščanja, ne postavlja roka, do kdaj naj se partner »neha jeziti«, in ne pravi »saj sem se opravičil, kaj še hočeš«. Kaj vse dobro opravičilo vsebuje, je opisano v bazi znanja pod opravičilo. Ob nasilju pa je treba dodati še nekaj: opravičilo ni sprememba. Je kvečjemu njen začetek. Sprememba se pokaže v mesecih in letih, po tem, ali se drugi ob tebi počuti varneje — ne po tem, kako lepo si nekaj povedal.

In še nekaj, kar je težko: partner ti ni dolžan ostati. Če se boš spremenil, to ne bo zato, da bi si zaslužil, da ostane. Spremeniti se moraš zato, ker je nasilje narobe — tudi do naslednjega človeka, s katerim boš nekoč živel, in do otrok, ki te gledajo.

Prvi, ki slišijo, da se je nekdo prepoznal, so pogosto prijatelji ali bratje. Njihov odziv je pomemben, ker lahko odpre pot ali jo zapre. Takole bi lahko zvenel pogovor, ki jo odpre (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj sem jo stisnil za roko, da je imela modrico. Ampak veš, kakšna je, ko začne …«
»Ustavi se. Rekel si, da je imela modrico.«
»Ja. Nisem hotel.«
»Verjamem, da se ti zdaj gabi. Ampak ‘nisem hotel’ ji ne pomaga. Kaj boš naredil?«
»Ne vem. Saj ne bo več.«
»To si rekel tudi lani. Greva skupaj pogledat, kam se lahko obrneš. Jaz grem s tabo, če hočeš. Ampak to je tvoja stvar, ne njena.«

Prijatelj ne pridiga in ne zgraži se. Hkrati pa ne pristane na »ampak«. Vrne pogovor k dejanju, k posledici in k temu, kaj bo človek naredil. To je ena najdragocenejših stvari, ki jo lahko nekdo naredi za človeka, ki izvaja nasilje: ne pomaga mu, da se počuti bolje, ampak da ostane pri resnici.

Kaj so programi za ljudi, ki izvajajo nasilje

Za ljudi, ki izvajajo nasilje v odnosu, v svetu in tudi v Sloveniji obstajajo specializirani programi. Najpogosteje gre za skupinsko delo, ki traja dlje časa. V središču ni le obvladovanje jeze, ampak prepričanja o moči, nadzoru in pravici do drugega človeka, posledice nasilja za partnerja in otroke ter konkretne spremembe vedenja. Dobri programi sodelujejo s službami, ki podpirajo žrtve, ker je merilo uspeha varnost partnerja, ne le poročilo udeleženca. Pot do njih ti lahko pokaže center za socialno delo; povej jim naravnost, da iščeš pomoč zato, ker izvajaš nasilje.

Ali programi delujejo? Pošten odgovor je: deloma. Metaanaliza Julie Babcock in sodelavcev iz leta 2004 je pokazala, da je učinek programov na ponovitev nasilja v povprečju majhen. Raziskovalke projekta Mirabal v Veliki Britaniji, Liz Kelly in Nicole Westmarland, pa so leta 2015 pokazale nekaj, kar dopolnjuje to sliko. Ženske, katerih partnerji so bili v programih, so o uspehu govorile širše kot le o tem, ali je udarcev manj. Govorile so o prostoru, ki so ga znova dobile, o spoštovanju, o varnejšem otroštvu svojih otrok. Fizično nasilje se je po njihovih ugotovitvah praviloma zmanjšalo izraziteje kot drugi, tišji načini nadzora.

Iz tega izhaja nekaj, kar je dobro vedeti, preden začneš. Program ni kazen, ki jo odslužiš, in ni potrdilo, ki ga pokažeš partnerju, da bi se vrnil. Je začetek dolgega dela, katerega rezultat ne boš ocenjeval ti. Oceno bo dala tišina v hiši, ki ne bo več napeta, in otroci, ki ne bodo več utihnili, ko boš odprl vrata.

Kje je mesto terapije

Morda se sprašuješ, ali bi namesto programa šel raje na terapijo. Individualna terapija je lahko dragocena — za lastno zgodovino, za travme iz otroštva, za odvisnost, za depresijo, za sram, ki ga nosiš. A specializiranega programa ne nadomesti. Terapija, ki se ukvarja predvsem s tem, zakaj si postal tak, kot si, lahko brez jasne meje nehote postane prostor, kjer se nasilje razloži in s tem malo opraviči.

Dober terapevt bo zato najprej vprašal po varnosti ljudi, s katerimi živiš, in te usmeril k pomoči, ki je namenjena prav temu. V terapiji lahko skupaj pogledava, kaj je pod tvojim ravnanjem: lastna zgodovina, sram, jeza, ki je nisi znal ubesediti, in odgovornost, ki je ne smeš preložiti na nikogar. A pri nasilju terapija sama pogosto ni dovolj — velikokrat je potreben tudi specializiran program za ljudi, ki izvajajo nasilje, pot do njega pa ti pokaže center za socialno delo. Pomembno pa je, da veš še nekaj: terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika. V skupni sobi partner ne more govoriti svobodno, ker ve, da gre potem domov s tabo. Zakaj je tako, podrobneje razloži zapis Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika.

Če je v ozadju alkohol ali druga odvisnost, potrebuješ tudi pomoč za odvisnost. A tudi tu velja: trezen človek ni samodejno nenasilen. Odvisnost in nasilje se pogosto srečata, en problem pa drugega ne razloži.

Vaja: pošten zapis enega dogodka

Ta vaja ni namenjena partnerju. Ne pošlji mu je, ne zahtevaj, da jo prebere, in ne uporabi je kot dokaza, da se trudiš. Namenjena je tebi, da zdržiš pogled na tisto, kar se je zgodilo. Vzame pol ure.

1. Zapiši en dogodek brez besede »ampak«. Kaj si rekel, kaj si naredil, kje je stal drugi. Samo dejstva, v prvi osebi.
2. Zapiši, kako se je drugi branil. Je umaknil pogled, utihnil, se umaknil v drugo sobo, odnesel otroka? Vsak takšen gib je znak strahu.
3. Zapiši, kaj si s tem hotel doseči. Da utihne? Da naredi po tvoje? Da ve, kdo odloča? Bodi natančen, tudi če je odgovor neprijeten.
4. Zapiši, kaj je to stalo njega in otroke. Ne kaj je stalo tebe. Spanec, zaupanje, prijatelje, ki jih ne vabi več, otroka, ki se zapre v sobo.
5. Zapiši en konkreten korak, ki ga narediš ta teden. Klic na center za socialno delo, pogovor z osebnim zdravnikom, iskanje programa. Ne obljube, ampak korak, ki ga lahko preveriš.

Če se ti med pisanjem zdi, da bi bilo lažje vse skupaj pozabiti, je to normalno. Prav ta občutek je tisti, ki je doslej omogočil, da se je nasilje ponavljalo.

Kdaj ta zapis ne velja zate

Rada bi bila tudi tu natančna, ker ta tema ne prenese poenostavitev.

Če si se branil. Raziskovalec Michael Johnson je opisal, da vse nasilje v odnosu ni enako. Če živiš z nekom, ki te nadzira in se ga bojiš, in si ga nekoč udaril nazaj, to ni isto kot nasilje, ki ga opisuje ta zapis. Ljudje, ki dolgo živijo v nasilnem odnosu, pogosto prevzamejo krivdo za vse, tudi za tisto, kar je bila obramba. Če se prepoznaš v tem, ti bo bližje zapis Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Če iščeš oceno, ali si »res« nevaren. Ta zapis ni orodje za samooceno. Ne more ti povedati, ali je nekdo ob tebi v nevarnosti. Če obstaja kakršenkoli dvom, je odgovor: da, ukrepaj.

Če pričakuješ, da te bo prepoznanje rešilo. Prepoznati se je nujen korak, ni pa zadosten. Tudi ljudje, ki globoko obžalujejo, ponavljajo nasilje, če ne spremenijo prepričanj in navad, iz katerih raste. Obžalovanje brez dela je le še ena oblika, kako se počutiš kot dober človek, ne da bi se karkoli spremenilo.

Ko je nevarno zdaj

Če čutiš, da se boš ta trenutek znesel nad nekom, odidi. Ne zato, da bi ga kaznoval z odhodom, ampak da ga zavaruješ. Ne vozi, če si pil. Pokliči nekoga, ki mu zaupaš. Če je nekdo v nevarnosti, pokliči 112 ali policijo na 113 — tudi če to pomeni, da boš ti tisti, ki ga bodo odpeljali.

Če potrebuješ pogovor sredi noči, ker te je tisto, kar si naredil, sesulo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur). Če imaš misli, da bi si kaj naredil, to povej naravnost. Za ljudi, ki doživljajo nasilje, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55 — če ga partner potrebuje, mu ga ne prepovedaj in ne preverjaj, ali ga je poklical.

Kaj si zapomni

• Odgovornost za nasilje je na tistem, ki ga izvaja — ne na partnerju, stresu, alkoholu ali otroštvu.
• Nasilje redko pomeni izgubo nadzora; večinoma je usmerjeno k nekomu, nad katerim človek čuti, da sme imeti moč.
• Sram vodi v skrivanje, krivda v popravljanje. Sram odloži pri strokovnjaku, ne pri človeku, ki si ga prizadel.
• Opravičilo ni sprememba. Sprememba se meri po tem, kako varno se ob tebi počutijo drugi, in traja dolgo.
• Pot vodi skozi specializiran program; pokaže ti jo center za socialno delo. Terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika.