Ponavljajoči se spontani splavi: ko upanje postane nevarno

»Tokrat nisem kupila ničesar. Niti testa nisem shranila. Vrgla sem ga v smeti, takoj ko sem videla dve črtici.«

Stavek je izrečen mirno, skoraj praktično, kot bi nekdo razlagal, kako je pospravil kuhinjo. A v njem je zgodovina. Pri prvi nosečnosti je bil test shranjen v predalu, fotografiran in poslan sestri. Pri drugi je bil shranjen, a nihče ga ni videl. Pri tretji je šel v smeti. Vsaka izguba je nekaj odvzela — ne le nosečnost, ampak tudi pravico, da se nosečnosti veseliš.

O izgubi nosečnosti kot o žalovanju, ki ga okolica pogosto ne vidi, sem pisala v zapisu Izguba nosečnosti: žalovanje, ki ga okolica ne prizna. Tu se ustavljam pri nečem, kar se zgodi, ko se izguba ponovi. Ko ena izguba ni več nesreča, ki se »lahko zgodi vsakomur«, ampak postane vzorec. In ko se upanje, ki je bilo prej vir moči, začne čutiti kot nekaj nevarnega.

Medicinska vprašanja — zakaj se to dogaja, katere preiskave so smiselne in kaj pomenijo izvidi — sodijo k ginekologu ali v ambulanto, ki se ukvarja z neplodnostjo in ponavljajočimi se izgubami. Jaz pišem o tistem, kar ostane, ko se vrata ambulante zaprejo.

Ko se ne zgodi enkrat, ampak spet

Spontani splav je pogost. To ljudje slišijo že po prvi izgubi, pogosto kot tolažbo: »Saj se to zgodi veliko ženskam.« Ponavljajoči se splavi pa so redkejši, in prav zato drugače osamljeni. Pregledni članek v reviji The Lancet (Quenby in sod., 2021), ki je združil podatke iz več držav, ocenjuje, da sta dva splava doživeli približno 1,9 % žensk, tri ali več pa okoli 0,7 %. To so majhni odstotki — in kdor je v njih, to ve. Tolažba »to se zgodi vsakomur« ne velja več.

Strokovne smernice se razlikujejo v tem, ali o ponavljajočih se izgubah govorijo po dveh ali šele po treh. Evropsko združenje za človeško reprodukcijo in embriologijo (ESHRE) v svojih smernicah šteje že dve. Za ljudi, ki to doživljajo, je ta meja manj pomembna kot občutek, ki ga poznajo skoraj vsi: da je po drugi izgubi nekaj prešlo iz »smole« v »nekaj ni v redu«. In da je naslednja nosečnost, če pride, nekaj drugega kot prva.

Raziskave pri ženskah s ponavljajočimi se izgubami ugotavljajo izrazito več depresivnih simptomov in čustvenega stresa kot pri ženskah brez te izkušnje (Kolte in sod., 2015). Raziskave pri parih kažejo, da se obremenitev ne ustavi pri ženski — dotakne se tudi partnerja in odnosa med njima (Serrano in Lima, 2006). To ni presenetljivo. Presenetljivo je le, kako malo prostora ima to v pogovorih, ki jih par sicer opravi v ambulantah.

Zakaj upanje začne boleti

Pri prvi nosečnosti je upanje naravno. Ne razmišljaš o njem, preprosto je tu. Začneš si predstavljati, kdaj bo rojstni dan, kako bo ime, kje bo stala posteljica. Po izgubi se to upanje sesuje — in ker je bilo tako veliko, je velika tudi praznina, ki ostane.

Po drugi ali tretji izgubi se pogosto zgodi nekaj, kar je na prvi pogled nelogično: človek se začne upanja bati. Ne zato, ker si otroka ne bi želel več. Ravno nasprotno — ker si ga želi tako močno, da ne prenese misli, da bi spet tako visoko splezal in spet tako globoko padel. Upanje postane nekaj, česar si ne sme privoščiti. Kot da bi bila previdnost pri upanju edini način, da se zaščitiš.

Ta zaščita deluje na kratek rok. Če si ne dovoliš veseliti se, te izguba morda ne bo zadela tako hudo — tako vsaj misliš. A izkušnje žensk, ki to opisujejo, so drugačne: izguba boli enako, le da je pred njo manj tednov, v katerih bi lahko bilo lepo. Upanja se ne da povsem izklopiti. Lahko ga le potisneš pod površje, kjer še naprej deluje, a brez tvojega dovoljenja.

Psihologinja Pauline Boss je za izgube, ki nimajo jasnega konca ali oblike, uporabila izraz dvoumna izguba. Ponavljajoči se splavi imajo veliko tega: izgubljaš nekoga, ki ga drugi niso spoznali, in hkrati izgubljaš predstavo o prihodnosti, ki je še nisi nehal želeti. Žalovanje se ne more zaključiti, ker se ista zgodba lahko ponovi.

Iskanje vzroka in izvidi, ki ne povedo veliko

Po ponavljajočih se izgubah ljudje praviloma začnejo s preiskavami. To je smiselno in pomembno, in o tem, kaj je za vaju primerno, se pogovorita z ginekologom. A tu je nekaj, na kar ljudi redko pripravijo: pri velikem deležu parov — po evropskih smernicah pri približno polovici ali več — jasnega vzroka ne najdejo.

Za nekatere je to olajšanje, ker pomeni, da ni odkrite težave. Za veliko ljudi pa je to najtežji možni izvid. Če bi vzrok našli, bi ga lahko poimenovali, se nanj jezili in morda nanj vplivali. »Nepojasnjeno« pa pusti prostor, ki ga um napolni sam. In um, ki je preživel več izgub, ga pogosto napolni s krivdo.

Pred pregledom pomaga, če si zapišeta vprašanja, ki ju res zanimajo — tudi tista, ki se zdijo neumna ali preveč čustvena. Ne zato, ker bi zdravnik moral odgovoriti na vse, ampak zato, ker se v ambulanti misli rade razpršijo. Med vprašanji je lahko tudi to, kakšno podporo lahko dobita med naslednjo nosečnostjo, če se zanjo odločita. Tudi evropske smernice poudarjajo, da pari s ponavljajočimi se izgubami potrebujejo podporno obravnavo, ne le preiskave.

Krivda in telo, ki mu ne zaupaš več

»Kaj sem naredila narobe?« Skoraj vsaka ženska, ki je izgubila nosečnost, si to vprašanje zastavi. Po več izgubah pa se pogosto spremeni v nekaj trdovratnejšega: »Z mano je nekaj narobe.« Telo, ki naj bi bilo dom za otroka, postane nekaj, čemur ne zaupaš. Nekatere ženske opisujejo, da se počutijo izdane od lastnega telesa. Druge pravijo, da so se nanj začele jeziti.

Krivda ima pri izgubi posebno vlogo. Daje občutek nadzora. Če sem kriva jaz — ker sem dvignila težko vrečko, ker sem bila pod stresom, ker sem spila kavo — potem bi lahko naslednjič naredila drugače. Ta misel je boleča, a vsebuje upanje, ki ga misel »tega nisem mogla preprečiti« nima. O tem mehanizmu sem več pisala v zapisu Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«, pojem pa je razložen tudi v bazi znanja pod krivda.

Krivdo pri ponavljajočih se izgubah pogosto spremlja sram. Sram, da ti ne uspe nekaj, kar drugim »uspe samo od sebe«. Sram pred partnerjem, ker misliš, da si mu odvzela nekaj, kar bi lahko imel z drugo. Sram pred taščo, pred sodelavkami, pred prijateljicami, ki ne vprašajo več. Sram je čustvo, ki skriva, zato ostane pogosto neizrečen tudi v najbližjih odnosih.

Dva partnerja, dva ritma

Ponavljajoča se izguba se ne zgodi samo ženski. Zgodi se paru. A ne enako. Ženska izgubo doživi v telesu — s krvavitvijo, bolečino, posegom, hormoni, ki se še tedne umirjajo. Partner je ob njej in pogosto čuti, da mora biti močan, da mora »držati«. Njegova žalost se zato rada umakne v ozadje, včasih tudi pred njim samim.

Tako nastane razpoka, ki je pri ponavljajočih se izgubah posebej nevarna: eden si želi govoriti, drugi bi rad pozabil in šel naprej. Eden bi takoj poskusil znova, drugi potrebuje premor. Nihče ni napačen. A če se o tem ne pogovorita, vsak začne razlagati vedenje drugega po svoje.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo.)
»Ti si kar nadaljeval. V službo si šel naslednji dan, kot da se ni nič zgodilo.«
»Ker nisem vedel, kaj drugega naj naredim. Če bi ostal doma, bi samo sedel in gledal tebe, kako ti je hudo, in ti ne bi mogel pomagati.«
»Mislila sem, da te ni prizadelo.«
»Prizadelo me je. Samo nisem mislil, da imam pravico, da mi je hudo, ko si ti tista, ki je šla skozi to.«

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na tak trenutek kot na zelo dragocen. Ne zato, ker bi odpravil bolečino, ampak zato, ker se v njem razkrije, da sta oba žalovala, samo vsak v svojem jeziku. Več o tem, kako različno žalujeta partnerja in zakaj to ni znak, da se imata manj rada, sem napisala v zapisu Žalovanje v paru: zakaj vsak žaluje drugače in kako to ne razdre zveze.

Okolica, ki ne šteje

Pri prvi izgubi ljudje morda vedo. Pri drugi je krog manjši. Pri tretji pogosto ne ve nihče, razen najbližjih — ker si par ni upal povedati za nosečnost, ki se je lahko spet končala. Rezultat je, da večina izgub ostane nevidnih. Žalovanje, ki ga nihče ne vidi, je težko izživeti, ker nima prostora, kjer bi ga lahko pokazal. O tem širše govori zapis Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Tudi kadar ljudje vedo, pogosto ne vedo, kaj reči. Stavki, ki jih ponavljajoče se izgube najbolj ranijo, so prav tisti, ki so mišljeni kot opogum: »Naslednjič bo pa zagotovo.« »Vsaj veš, da lahko zanosiš.« »Samo sprosti se.« Prvi obljublja nekaj, česar nihče ne more obljubiti. Drugi zanika, da je izguba izguba. Tretji namigne, da je za vse kriva ona. Če se sprašuješ, kako biti ob nekom, ki to doživlja, ti morda pomaga zapis Kaj reči žalujočemu in česa ne.

Nekateri pari si zato ustvarijo svoj, zasebni način spominjanja. Ime, datum, majhen predmet, rastlina na vrtu. Ni pravil, kako se to naredi, in nobene dolžnosti, da se. A pri izgubah, ki jih nihče drug ne beleži, je lahko olajšanje, če jih vsaj vidva.

Kaj pomaga, ko upanje postane nevarno

Nočem ponujati preprostih receptov. Pri ponavljajočih se izgubah ni stavka ali tehnike, ki bi odvzela strah. A nekaj stvari ljudem pogosto olajša pot.

Upanje in strah lahko obstajata hkrati. Ni ti treba izbrati med tem, da se veseliš, in tem, da se pripraviš na najhujše. Lahko si rečeš: »Danes sem noseča. Danes je to res. Ne vem, kaj bo jutri.« To ni naivnost. Je natančen opis tega, kar veš.

Telo bo verjetno v stanju pripravljenosti. Po več izgubah je skoraj pričakovano, da bo telo ob vsakem krču, vsaki spremembi, vsakem odhodu na stranišče sprožilo alarm. Temu pravimo hipervigilanca — pretirana budnost za znake nevarnosti. Ni znak, da se ti »meša«. Je naučen odziv telesa, ki je že doživelo izgubo.

Ni ti treba biti prijazna do sebe na ukaz. Pri ponavljajočih se izgubah se nasvet »bodi nežna do sebe« lahko sliši kot še ena naloga, pri kateri boš zatajila. Samosočutje ni občutek, ki bi ga morala začutiti, ampak način, kako si odgovoriš, ko se pojavi krivda. Začne se lahko čisto majhno.

Pogovor o naslednjem koraku ni izdaja izgube. Pari se pogosto počutijo krive, če že razmišljajo o novem poskusu, ko še žalujejo. Lahko se zgodi oboje hkrati. Pomembno je le, da odločitev ni beg pred žalostjo in da jo sprejmeta skupaj.

Vaja: dve vprašanji za dva

Ta vaja je namenjena paru, a jo lahko narediš tudi sam. Vzame približno pol ure. Izberita miren večer, brez telefonov.

1. Vsak zase zapiše, kaj je pri zadnji izgubi najbolj pogrešal. Ne otroka v splošnem, ampak nekaj konkretnega: »da bi mi kdo rekel, da je to bil otrok«, »da bi lahko z nekom govoril«, »da bi lahko vsaj en dan ostala doma«.
2. Vsak zapiše, česa se pri naslednji nosečnosti, če pride, najbolj boji. Ne razlagajta, samo zapišita.
3. Preberita si zapisano. Najprej eden, nato drugi. Tisti, ki posluša, ne odgovarja, ne pomirja in ne popravlja. Samo posluša.
4. Vsak pove eno stvar, ki ga je v zapisu drugega presenetila. Pogosto je to ključni del vaje — odkritje, da je drugi čutil nekaj, česar nisi vedel.
5. Dogovorita se za en majhen korak. Na primer, kako si bosta povedala, kadar se bo pojavil strah. Ali kdo od najbližjih bo vedel za naslednjo nosečnost. Korak naj bo konkreten in izvedljiv.

Če pri vaji pride do prepira ali do več bolečine, kot sta pričakovala, to ni neuspeh. Pogosto pomeni, da je med vama več neizrečenega, kot bi ga lahko predelala sama — in da bi bil morda dobrodošel nekdo tretji.

Kaj gre k zdravniku in kaj v terapijo

Ljudje me pogosto vprašajo, ali je terapija namenjena temu, da bi naslednja nosečnost uspela. Ni. Psihoterapija ne zdravi vzrokov izgube in ne nadomešča medicinske obravnave. Lahko pa pomaga nositi tisto, česar medicina ne more.

V terapiji ni cilj, da bi se nehal bati. Cilj je, da strah ne bi bil edini, ki odloča. Da bi lahko žaloval za vsako izgubo posebej, ne pa le za vsemi naenkrat. In da bi odnos s partnerjem ostal prostor, kjer se lahko pogovarjata, ne prostor, kjer se drug drugemu izogibata.

V relacijski družinski terapiji gledamo tudi na to, kaj par prinese s sabo iz družin, iz katerih prihaja. Kako se je v tvoji družini žalovalo? Je bilo dovoljeno jokati, ali se je šlo naprej, kot da se ni nič zgodilo? So bile izgube nosečnosti tudi pri mami ali babici, pa o njih nihče ni govoril? Takšna vprašanja niso namenjena iskanju krivca. Pogosto razkrijejo, zakaj je nekomu tako težko pokazati žalost — ali zakaj ne prenese, da bi jo pokazal drugi.

Kje ta razmislek ne velja povsem

Rada bi bila natančna, ker so ponavljajoče se izgube zelo različne izkušnje.

Ne vsi ljudje doživljajo izgubo kot izgubo otroka. Nekateri izgubo zgodnje nosečnosti doživljajo predvsem kot medicinski dogodek ali kot razočaranje, ne kot smrt. To ni manj veljaven odziv. Nikomur ni treba žalovati na način, kot ga opisujem tu, če tega ne čuti.

Ne vsaka stiska je žalovanje. Če se pojavijo misli, da ne bi več živela, če ne moreš spati tedne, če ne zmoreš več vstati iz postelje ali opravljati vsakdanjih stvari, je to razlog, da se čim prej obrneš na osebnega zdravnika ali psihiatra. Če so misli na smrt močne, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Terapija ni odgovor na vse. Včasih par ne potrebuje terapevta, ampak nekoga, ki mu prisluhne v ambulanti, dobrega prijatelja ali preprosto čas. Včasih je najbolj koristno, da se par sreča z drugimi, ki so šli skozi kaj podobnega. In včasih je pomembnejša od vsega praktična pomoč: nekdo, ki skuha, vzame bolniško, pospravi otroško opremo, ki je ostala v omari.

Ni nujno, da je naslednja nosečnost cilj. Za nekatere pare se pot po več izgubah nadaljuje, za druge se ustavi. Oboje je lahko premišljena odločitev. Odločitev, da ne poskusiš več, ni poraz.

Ko se odločita za novo nosečnost

Če se odločita poskusiti znova, je dobro vedeti, da strah ne bo izginil z novim pozitivnim testom. Pogosto se ravno takrat okrepi. Mnogi pari opisujejo, da so se posamezni tedni, ko se je prej zgodila izguba, spremenili v nekakšne mejnike, ki jih je treba »preživeti«. Kako se s tem živi, sem podrobneje opisala v zapisu Nosečnost po izgubi: strah, ki ne popusti do poroda.

Tu naj omenim le eno stvar: strah ni napoved. Dejstvo, da se bojiš, ne pomeni, da se bo spet zgodilo. In dejstvo, da si upaš upati, ne pomeni, da si izzivaš usodo. Upanje ni tisto, kar je povzročilo izgubo. Tudi strah ni tisto, kar te bo pred njo zaščitilo.

Kaj si zapomni

• Ponavljajoči se splavi so redkejši od enkratne izgube, zato so pogosto bolj osamljeni — tolažba »to se zgodi vsakomur« ne velja več.
• Po več izgubah se upanje lahko začne čutiti nevarno; ta previdnost je razumljiva zaščita, a izgube ne naredi manj boleče.
• Pri velikem deležu parov vzroka ne najdejo; »nepojasnjeno« pogosto napolni krivda, ki ni dokaz krivde.
• Partnerja žalujeta različno; to ni znak, da enemu ni mar.
• Medicinska vprašanja sodijo k ginekologu, terapija pa lahko pomaga nositi žalost, strah in odnos — oboje se dopolnjuje.