Nosečnost po izgubi: strah, ki ne popusti do poroda

Vsakič, ko gre na stranišče, najprej pogleda. Šele potem lahko izdihne. Tako je bilo v sedmem tednu, tako je v dvaindvajsetem. Ko jo sodelavka v kuhinji vpraša, ali se že veseli, se nasmehne in reče, da seveda. Potem gre v pisarno in tretjič ta dan položi dlan na trebuh ter čaka, da se otrok premakne.

Nosečnost po izgubi je nosečnost z dvema zgodbama. Ena je ta, ki se zdaj odvija — rast, pregledi, gibi, nakupi, ki jih morda nekoč le naredi. Druga je tista, ki se je že končala in ki ostaja v telesu kot spomin, ki ne potrebuje besed. Okolica vidi prvo. Ženska in njen partner živita obe hkrati.

O izgubi sami sem pisala v zapisu Izguba nosečnosti: žalovanje, ki ga okolica ne prizna, o tem, kaj se zgodi, ko se izguba ponovi, pa v zapisu Ponavljajoči se spontani splavi: ko upanje postane nevarno. Tu pišem o času, ki pride potem: ko je test spet pozitiven in se začne čakanje, ki ga drugi ne razumejo povsem.

Vse, kar zadeva zdravje nosečnosti in otroka — preglede, spremljanje, znake, ob katerih je treba poiskati pomoč — se pogovori z ginekologom ali v porodnišnici. Ta zapis ni medicinski. Govori o strahu, ki ga noben dober izvid ne izbriše povsem.

Nosečnost, ki ni prva

Ko ljudje izvedo, da je ženska po izgubi spet noseča, pogosto rečejo: »Kako lepo, zdaj bo vse v redu.« Razumem, zakaj. Želijo si, da bi se zgodba zaprla. A za žensko, ki je že izgubila otroka, je nova nosečnost redko konec zgodbe. Prej je začetek dolgega obdobja, v katerem se mešata upanje in strah, včasih v istem trenutku.

Raziskave to potrjujejo. Velika prospektivna raziskava v Londonu (Farren in sod., 2020), ki je spremljala ženske po zgodnji izgubi nosečnosti, je pokazala, da je imela devet mesecev po izgubi še vedno okoli 18 % žensk znake posttravmatskega stresa in okoli 17 % zmerno ali hudo tesnobo. Nekatere v tem času že znova zanosijo. V novo nosečnost ne vstopajo z »nič«, ampak s telesom in umom, ki si zapomnita, kaj se je zgodilo.

Metaanaliza raziskav o nosečnostih po perinatalni izgubi (Hunter in sod., 2017) je pokazala, da imajo ženske v naslednji nosečnosti več tesnobe in depresivnih simptomov kot ženske brez izgube — in da to velja tudi za njihove partnerje. Strah torej ni znak, da z nekom nekaj ni v redu. Je pričakovan del poti.

Štetje tednov: mejniki, ki ne prinesejo miru

Ena najpogostejših stvari, ki jih slišim o nosečnosti po izgubi, je štetje. Štetje dni do prvega pregleda. Štetje tednov do trenutka, ko se je prej zgodila izguba. Štetje do konca prvega trimesečja, do prvih gibov, do datuma, ko bi se otrok, če bi se rodil prezgodaj, lahko rešil.

Vsak od teh mejnikov naj bi prinesel olajšanje. In ga pogosto res prinese — za nekaj ur, morda dni. Potem se strah premakne na naslednji mejnik. To ni zato, ker bi ženska »iskala težave«. Zato je, ker je izkušnja izgube spremenila zaupanje v to, da se bo zgodba dobro končala. Mejnik pomaga, a ne vrne zaupanja.

Posebej težki so dnevi okoli datuma, ko se je zgodila prejšnja izguba, in obletnica tega dne. Telo si zapomni več, kot bi si mislili. Nekatere ženske opisujejo, da so ravno v tistem tednu imele vsak dan občutek, da se bo »zdaj zgodilo«, čeprav so bili izvidi dobri. Če to veš vnaprej, te ne bo presenetilo. Lahko si za tiste dni pripraviš več opore: nekoga, ki ga lahko pokličeš, manj obveznosti, več počitka.

Čustveno blaženje: ko se ne upaš navezati

Ameriška raziskovalka Denise Côté-Arsenault, ki je veliko let preučevala nosečnosti po izgubi, je za pojav, ki ga mnogi starši opisujejo, uporabila izraz emotional cushioning — čustveno blaženje. Starši se zavestno ali nezavedno zadržujejo: ne kupijo opreme, ne izberejo imena, ne povedo drugim, ne gledajo ultrazvočnih slik prepogosto. Ne zato, ker otroka ne bi imeli radi. Zato, ker bi, če bi ga izgubili, manj bolelo — tako vsaj upajo.

To je razumljiva zaščita in je ne bi označila kot napačno. Je pa dobro vedeti, kaj stane. Raziskave pri ženskah, ki so noseče po izgubi, ugotavljajo, da je višja tesnoba povezana z manj izraženo navezanostjo na otroka med nosečnostjo (Armstrong in Hutti, 1998). Starši včasih čutijo krivdo, ker se ne morejo veseliti, ker jim je otrok v trebuhu »tuj«, ker se ne pogovarjajo z njim, kot so se s prejšnjim. Ta krivda pa le še poveča stisko.

Želim povedati nekaj pomembnega: navezanost se ne zgodi samo v nosečnosti. Pojem navezanosti opisuje odnos, ki se gradi skozi čas, predvsem v prvih mesecih in letih po rojstvu. Če se med nosečnostjo zadržuješ, ne zamujaš nečesa, česar se ne bi dalo nadoknaditi. Lahko pa si dovoliš majhne korake — zato, ker ti morda prinesejo nekaj veselja, ne zato, ker bi jih moral.

Telo kot alarm

Po izgubi telo pogosto preide v stanje stalne pripravljenosti. Vsak krč, vsaka sprememba v izločanju, vsako zmanjšanje slabosti se zazdi kot znak, da se nekaj dogaja. Temu pravimo hipervigilanca — pretirana budnost za nevarnost. Ni izmišljena in ni pretiravanje. Je naučen odziv živčnega sistema, ki je že doživel, da se je nekaj, kar se je zdelo varno, nenadoma končalo.

Ob tem se rade pojavijo misli, ki iz majhnega znaka v trenutku naredijo najhujši možni izid. Temu pravimo katastrofiziranje. Problem ni v tem, da bi bile take misli neumne — po izgubi so zelo razumljive. Problem je v tem, da jim telo verjame, kot da so že resnične. O tem, kako se odmakniti od takšnih misli, sem pisala v zapisu Ena sama misel lahko pokvari cel dan — če ji verjameš.

Tu je treba biti previden. Ne želim, da bi kdo ob branju sklepal, da so vsi telesni znaki »samo tesnoba«. Če te kaj skrbi, pokliči ginekologa ali porodnišnico. To ni pretiravanje in ni nadlegovanje. Ženske po izgubi pogosto ne pokličejo, ker se bojijo, da bodo videti histerične. Bolje je enkrat preveč vprašati in slišati, da je vse v redu, kot ostati sama z negotovostjo. Če pa ugotoviš, da preverjanje postaja stalno in da te pomiritev ne pomiri, je to znak, da je del strahu treba nasloviti drugje. Več o tem krogu govori zapis Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše.

Žalost in veselje v istem telesu

Nosečnost po izgubi pogosto prinese tudi nekaj, o čemer se redko govori: žalost za otrokom, ki ga ni, se ne konča zato, ker prihaja drug. Nekatere ženske opisujejo, da jih je ravno ob novi nosečnosti zadela žalost, ki je prej niso čutile. Kot da je bilo treba nekaj varnosti, da se je smela pokazati.

Pojavi se lahko tudi krivda do prejšnjega otroka. »Če se zdaj veselim, ali sem ga pozabila?« »Ali ta otrok zdaj zaseda njegovo mesto?« To so vprašanja, ki jih ljudje redko izrečejo na glas, ker se bojijo, da bi zvenela čudno. Ne zvenijo čudno. So del tega, kako ljubezen in izguba živita skupaj. O strahu, da bi z nadaljevanjem življenja izdal tistega, ki ga ni več, sem pisala v zapisu Ko žalujoči nadaljuje življenje: strah, da ga bo pozabil.

Novi otrok ni nadomestilo. Je svoja oseba. In prejšnji otrok ostane del družinske zgodbe — tudi če ga drugi nikoli niso spoznali. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posvečamo veliko pozornosti temu, kako se v družini nosijo izgube, o katerih se ne govori. Kar ostane neizrečeno, se pogosto prenese naprej, v pričakovanja, v strahove, v način, kako se starši odzivajo na otroka. Kar je izrečeno in priznano, pa lahko najde svoje mesto.

Dva starša, en strah, dva načina

Partnerji pogosto nosijo strah drugače. Eden želi o njem govoriti, drugi meni, da je govorjenje o strahu klic nesreče. Eden se pomiri ob vsakem dobrem izvidu, drugi ne. Eden bi že kupil voziček, drugi ne prenese pogleda na otroško opremo.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Zakaj se nočeš pogovarjati o imenih? Vse je v redu, zdravnica je rekla, da je vse v redu.«
»Tudi prejšnjič je rekla, da je vse v redu.«
»Vem. Ampak če bova samo čakala, da se konča, ne bova nikoli nič občutila.«
»Jaz čutim. Samo ne vem, ali smem pokazati, da se veselim. Kot da bi s tem nekaj izzvala.«

Ta pogovor ni prepir o imenih. Je pogovor o dveh različnih načinih, kako se zaščititi pred bolečino. Nobeden ni napačen. Težava nastane, ko si vsak razlaga način drugega kot pomanjkanje ljubezni ali skrbi: »tebi ni mar« ali »ti nočeš videti, kako me je strah«. Več o tem, kako se razlike v žalovanju odražajo v paru, sem napisala v zapisu Žalovanje v paru: zakaj vsak žaluje drugače in kako to ne razdre zveze.

Pogosto pozabljena je stiska partnerja, ki ni nosil otroka. Raziskave kažejo, da so tudi partnerji v nosečnosti po izgubi bolj tesnobni, a se jih redkeje vpraša, kako so. Pri pregledih ostanejo ob strani, pri pogovorih s prijatelji pa pogosto slišijo vprašanje: »Kako je ona?«

Ko okolica misli, da je zdaj vse dobro

Po izgubi okolica pogosto ne ve, kako se odzvati. Ob novi nosečnosti pa se mnogi oddahnejo, kot da je zgodba končana. To lahko ženski in partnerju odvzame prostor za strah. »Saj si zdaj noseča, zakaj si še vedno žalostna?« »Ne misli na to, kar je bilo.«

Starši, ki so izgubili otroka v pozni nosečnosti ali ob porodu, pogosto povedo, da so si v naslednji nosečnosti najbolj želeli, da bi zdravstveni delavci in bližnji priznali prejšnjega otroka, ne pa ravnali, kot da ga ni bilo (Mills in sod., 2014). Že stavek »vem, da je to zate druga nosečnost« ali vprašanje »kako ti je ob tem, kar se je zgodilo prejšnjič?« lahko pomeni več kot vsa zagotovila, da bo vse v redu.

Če je v tvoji okolici kdo, ki po izgubi spet pričakuje otroka, ga ne prepričuj, da se ne sme bati. Lahko vprašaš, kako mu je, in sprejmeš, da odgovor ne bo »super«. Lahko si zapomniš datum prejšnje izgube. Lahko vprašaš, ali bi rad govoril o otroku, ki ga ni, ali raje ne. Že to, da je vprašanje postavljeno, je za mnoge olajšanje.

Kaj pomaga skozi mesece čakanja

Ni načina, kako bi nosečnost po izgubi postala lahka. So pa načini, kako jo narediti nekoliko bolj znosno.

Dogovor vnaprej. Z ginekologom se lahko pogovoriš o tem, kako bo potekalo spremljanje, in vprašaš, kdaj in kam lahko pokličeš, če te kaj skrbi. Že to, da veš, kaj narediti, zmanjša del negotovosti.

Majhni koraki navezanosti. Ni ti treba kupiti vse opreme. Lahko pa izbereš eno stvar, ki je samo za tega otroka — pesem, ki mu jo zapoješ, zvezek, v katerega mu pišeš, ime, ki ga izrečeš samo doma.

Ljudje, ki vedo. Ni ti treba povedati vsem. Pomaga pa, če vsaj nekaj ljudi ve, kaj se dogaja, in ve tudi, da si že izgubila otroka. Tako lahko vprašajo pravo vprašanje.

Pomiritev telesa. Ko te zgrabi val strahu, lahko pomaga preprosto dihanje — na primer dihanje s podaljšanim izdihom. Ne odpravi razloga za strah, a telesu pokaže, da v tem trenutku ni v nevarnosti.

Vaja: današnji dan

Ta vaja je namenjena dnevom, ko strah zasede vse. Vzame pet do deset minut. Narediš jo lahko zjutraj ali takrat, ko opaziš, da si znova začela šteti.

1. Ustavi se in zapiši, kateri teden in dan je danes. Ne tisti, ki prihaja, in ne tisti, ki je bil. Danes.
2. Zapiši, kaj danes veš. Samo dejstva: »Danes sem noseča. Zadnji pregled je bil pred desetimi dnevi.« Brez napovedi.
3. Zapiši, česa se danes bojiš. Iskreno, brez popravljanja. Strah zapisan na papir pogosto izgubi del moči, ki jo ima v glavi.
4. Naredi nekaj minut dihanja s podaljšanim izdihom — vdih skozi nos, nato počasnejši izdih skozi usta. Pozornost naj bo na izdihu.
5. Izberi eno stvar, ki je danes samo zate ali za otroka. Sprehod, pesem, nekaj vrstic v zvezek, pogovor z nekom, ki ve. Majhno in izvedljivo.

Vaja ne bo odstranila strahu. Lahko pa ti pomaga, da dan ne bo samo čakanje na naslednji pregled, ampak tudi dan, ki ga živiš.

Po porodu strah ne izgine vedno

Mnogi pričakujejo, da bo strah z rojstvom otroka popustil. Pri veliko starših res. Pri nekaterih pa se ne umakne, ampak spremeni obliko: iz strahu za nosečnost postane strah za otroka. Ali dihá ponoči? Zakaj je tako bled? Kaj, če se kaj zgodi?

Raziskava pri ženskah po mrtvorojenosti (Hughes in sod., 1999) je pokazala, da so imele v naslednji nosečnosti in tudi po porodu več simptomov depresije in tesnobe kot ženske brez te izkušnje. To ne pomeni, da bo tako pri vsaki. Pomeni pa, da je smiselno spremljati, kako ti je, tudi potem, ko se otrok rodi. O tem, o čem mame po porodu redko govorijo, sem pisala v zapisu Tesnoba v nosečnosti in po porodu: o čem mame redko govorijo, o depresiji po porodu pa v zapisu Poporodna depresija: ko bi »morala biti srečna«, pa nisi.

Po porodu lahko pride tudi žalost, ki je nisi pričakovala. Ko držiš živega otroka, se lahko prvič v polnosti zaveš, kaj si izgubila prej. To ni znak, da se novemu otroku ne veseliš. Je znak, da je bila izguba resnična.

Kje ta zapis ne velja

Vsaka nosečnost po izgubi ni prežeta s strahom. Nekatere ženske in pari doživijo naslednjo nosečnost precej mirno — morda zato, ker so izgubo že predelali, morda zato, ker je bila izkušnja drugačna. To ni znak, da so »pozabili« ali da jim ni bilo mar. Je samo drugačna pot.

Strah ni vedno samo psihološki. Če obstajajo medicinski razlogi za skrb, je strah lahko povsem utemeljen in ga je treba vzeti resno skupaj z ginekologom. Psihološka podpora ne nadomesti medicinske obravnave.

Kdaj poiskati pomoč. Če strah postane tako močan, da ne moreš spati, jesti, delati ali biti s partnerjem, ali če se pojavijo misli, da ne bi več živela, se obrni na osebnega zdravnika ali psihiatra. V stiski pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Ni ena prava pot. Ta zapis opisuje pogoste izkušnje, ne pravil. Nekateri potrebujejo terapijo, drugi podporo bližnjih, tretji le to, da se jih ne prepričuje, da bi morali čutiti drugače.

Kaj si zapomni

• Nosečnost po izgubi je nosečnost z dvema zgodbama — tisto, ki se odvija, in tisto, ki se je končala.
• Strah, ki ne popusti z dobrimi izvidi, je pričakovan; raziskave kažejo več tesnobe v nosečnosti po izgubi, tudi pri partnerjih.
• Čustveno blaženje — zadrževanje pred navezanostjo — je razumljiva zaščita, a navezanost se gradi tudi po rojstvu.
• Če te kaj skrbi, pokliči ginekologa; če te pomiritev ne pomiri več, je del strahu treba nasloviti drugje.
• Novi otrok ni nadomestilo; oba otroka imata lahko svoje mesto v družinski zgodbi.