Nadomestno materinstvo: etična in čustvena vprašanja

»Sestra mi je rekla, da bi ga nosila namesto mene.«

Povedala je tiho, skoraj opravičujoče, kot da bi priznala nekaj prepovedanega. Za njo so bila leta poskusov, več postopkov in na koncu pogovor z zdravnico, po katerem je bilo jasno, da sama otroka ne bo mogla donositi. Sestrina ponudba je prišla na nedeljskem kosilu, med kavo in pospravljanjem posode. Od takrat ni mogla misliti na nič drugega. Ne zato, ker bi vedela, kaj hoče. Ampak zato, ker je naenkrat obstajala možnost, za katero ni imela nobenega zemljevida.

Nadomestno materinstvo je ena tistih tem, o katerih imajo vsi mnenje, le redki pa so z njo kdaj zares živeli. V javnosti se o njej govori kot o pravnem ali etičnem problemu, v revijah kot o zgodbah slavnih. Kadar se vprašanje pojavi v resničnem življenju — v paru, v družini, med prijateljicami —, je najprej nekaj drugega: tok čustev, ki jih je težko urediti, in odnosi, ki se ob tem premaknejo. O teh bi rada pisala tu.

Kaj pravzaprav pomeni

Pri nadomestnem materinstvu ženska nosi nosečnost in rodi otroka za drugo osebo ali par, ki bo otroka vzgajal. Ločujejo se predvsem dve obliki. Pri tako imenovani gestacijski obliki nosilka z otrokom ni genetsko povezana — zarodek nastane iz spolnih celic namernih staršev ali darovalcev. Pri tradicionalni obliki pa je nosilka hkrati genetska mati otroka. Razlika ni le tehnična: ljudje jo doživljajo različno, različno pa jo obravnavajo tudi zakonodaje.

Pravna ureditev se med državami zelo razlikuje — od popolne prepovedi do ureditev, ki dopuščajo plačilo. Zato se nekateri pari odpravijo v tujino. Kdor o tem razmišlja, naj se o pravnih posledicah, zlasti o priznanju starševstva in otrokovih dokumentih ob vrnitvi domov, posvetuje s pravnikom, ki to področje pozna, in o medicinskih vprašanjih z ginekologom, preden kar koli podpiše. Tu se teh vprašanj ne bom lotevala, ker niso moje področje. Moje področje je tisto, kar se ob tem dogaja v ljudeh in med njimi.

Kaj vemo o družinah, ki tako nastanejo

Najdlje in najbolj sistematično je te družine spremljala razvojna psihologinja Susan Golombok s sodelavci na Univerzi v Cambridgeu. V raziskavi, objavljeni leta 2004, so primerjali 42 družin, ki so nastale z nadomestnim materinstvom, z družinami, ki so nastale z darovanimi jajčnimi celicami, in z družinami z naravno spočetimi otroki. Odnosi med starši in otroki v prvem letu so bili v družinah z nadomestnim materinstvom vsaj tako topli kot v drugih — ponekod so starši izražali celo več čustvene vpletenosti.

Iste družine so raziskovalci obiskovali še leta pozneje. Otroci so se razvijali dobro, starši so jim o načinu nastanka večinoma povedali že zgodaj, otroci pa so to zgodbo pozneje opisovali brez posebne drame. Raziskave o nosilkah, ki jih je vodila Vasanti Jadva, so pokazale, da večina žensk, ki so nosile otroka za druge, zaradi tega ni imela dolgotrajnih psiholoških težav, čeprav so nekatere tedne po predaji otroka doživljale kot težke.

To so pomembne ugotovitve, a imajo meje. Vzorci so majhni, večinoma iz Velike Britanije, kjer je nadomestno materinstvo altruistično in razmeroma urejeno. O tem, kako je v državah, kjer je komercialno in kjer so nosilke v precej težjem položaju, povedo malo. Govorijo o povprečjih, ne o posamezni družini. In ne odgovorijo na vprašanje, ali je prav — samo na vprašanje, kako se ljudem, ki so to pot izbrali, potem godi.

Preden se vprašanje sploh pojavi

Le redko kdo začne pot do otroka z mislijo na nadomestno materinstvo. Do nje ljudje pridejo po dolgem ovinku: po letih poskušanja, po izgubah, po postopkih, ki niso uspeli, ali po diagnozi, ki je nosečnost naredila nemogočo ali nevarno. O tem, kaj vse prinesejo postopki, sem pisala v zapisu Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in njihova čustvena cena.

Zato se ob nadomestnem materinstvu skoraj vedno skriva tudi žalovanje. Ne nujno za otroka — ta je morda še vedno mogoč —, ampak za nosečnost. Za to, da ne boš čutila prvih brc, da ne boš sama nosila tega, kar se je dolgo zdelo samoumevno. Za podobo sebe kot ženske, ki jo telo uboga. Tega žalovanja okolica skoraj nikoli ne prepozna, ker se zdi, da je rešitev na dosegu roke. O tem, kako je nositi izgubo, ki je drugi ne vidijo, govori zapis Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Če tega žalovanja ni prostora čutiti, se rado preseli drugam: v nadzor nad nosilko, v nezaupanje, v občutek, da je vse to nekako »tuje«. Zato je eno prvih vprašanj, ki si jih je vredno zastaviti, preprosto: ali sem se od nosečnosti, ki je ne bo, že lahko poslovila — ali vsaj začela poslavljati?

Etično vprašanje, ki ga ni mogoče zaobiti

Nadomestno materinstvo je ena najbolj spornih tem sodobne reproduktivne medicine, in ne brez razloga. Pri njej se srečajo vprašanja o telesu, denarju, moči in otrokovih pravicah. Resni ljudje z dobrimi nameni prihajajo do zelo različnih odgovorov.

Tisti, ki nadomestno materinstvo zagovarjajo, poudarjajo, da imajo ženske pravico odločati o svojem telesu — tudi o tem, ali bodo nosile otroka za drugega. Poudarjajo, da je za nekatere ljudi to edina pot do otroka, s katerim so genetsko povezani, da se marsikatera nosilka za to odloči iz globoke želje pomagati in da dobro urejeni dogovori zaščitijo vse strani bolje kot prepovedi, ki ljudi pošiljajo v tujino.

Tisti, ki so do nadomestnega materinstva kritični, pa opozarjajo, da tam, kjer je vpleten denar, obstaja velika nevarnost izkoriščanja revnejših žensk. Sprašujejo, ali sme biti nosečnost — in s tem otrok — predmet pogodbe. Opozarjajo na neenako moč med nosilko in namernimi starši ter na pritisk, ki ga v družini lahko čuti sestra ali prijateljica, ko jo nekdo, ki ga ima rada, prosi za tako veliko stvar. Nekateri zastavljajo tudi vprašanje o otroku, ki se ni mogel izreči.

Ne mislim, da je moja naloga tu postaviti se na eno stran. Kot terapevtka v nastajanju se mi zdi pomembneje, da ljudje, ki se o tem odločajo, poznajo oboje — tudi argumente, ki jim niso všeč. Kdor pozna samo eno plat, se pozneje lahko znajde v vprašanjih, na katera ni bil pripravljen. In kdor svoje dvome potlači, ker »zdaj ni čas za to«, jih bo najverjetneje srečal pozneje, ko bo otrok že tu.

Ko je nosilka nekdo, ki ga poznaš

Ko se pogovarjam z ljudmi o tej temi, se mi zdi, da je najtežje takrat, ko nosilka ni neznanka, ampak sestra, prijateljica ali sestrična. Na papirju se zdi to najlepša možnost: zaupanje je že tu, motivi so jasni, otrok bo imel ob sebi nekoga, ki ga je nosil. V resnici pa se v ta dogovor naselijo vsi stari vzorci odnosa.

Relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, izhaja iz tega, da v vsak nov odnos prinesemo čustveno vzdušje odnosov, v katerih smo odraščali. Christian Gostečnik piše, kako se nerazrešene družinske dinamike ponavljajo — ne zato, ker bi jih kdo hotel, ampak ker so edino, kar poznamo. Če je bila ena sestra vedno tista, ki daje, in druga tista, ki prejema, se bo ta razdelitev v nosečnosti pokazala z vso močjo. Če je bila med njima tiha tekmovalnost, se lahko oglasi ob prvem ultrazvoku.

Vprašanja, ki se odprejo, so zelo konkretna. Koliko sme namerna mati vedeti o tem, kaj sestra je in pije? Ali sme biti zraven pri pregledih? Kaj, če si sestra med nosečnostjo premisli? Kaj, če bo po porodu potrebovala več stika, kot ga je zmožna dati namerna mati? In kako bo na vse to gledal sestrin partner, njeni otroci in starša obeh?

Kratek prizor (sestavljen, ne gre za resnično osebo) pokaže, kako hitro se tak pogovor zaplete:

»Rada bi ti pomagala. Res. Samo ne vem, kako bom gledala, ko ga boš ti dojila.«
»Potem ne bom. Lahko ga bom hranila po steklenički, če ti je tako lažje.«
»Vidiš, to je to. Že zdaj se prilagajaš meni. Kot da ti dolgujem nekaj, kar ti moram dati prav.«
»Jaz bom tebi dolgovala vse življenje. Kako naj ti to sploh kdaj povrnem?«

V teh nekaj stavkih je vse: hvaležnost, ki se lahko spremeni v dolg, prilagajanje, ki lahko preraste v tiho zamero, in strah, da odnos po tem ne bo več tak, kot je bil. Nič od tega ne pomeni, da je dogovor slab. Pomeni pa, da potrebuje veliko več pogovora, kot ga ljudje običajno pričakujejo.

Glas nosilke

V javnih razpravah nosilka pogosto izgine — postane »rešitev« ali pa »žrtev«, redko pa človek s svojo zgodbo. Raziskave, ki so ženske, ki so nosile otroka za druge, vprašale po njihovih izkušnjah, kažejo bolj raznoliko sliko. Mnoge govorijo o ponosu in o občutku, da so naredile nekaj pomembnega. Nekatere opisujejo težke tedne po porodu, ko se telo in čustva še niso uskladili z dejstvom, da otroka ni ob njih. Za mnoge je bil pomemben stik z družino tudi pozneje — ne kot materinski, ampak kot nekakšna posebna vez.

Raziskave Sarah Imrie in Vasanti Jadva so pokazale, da se je večina nosilk tudi leta pozneje o izkušnji izražala pozitivno in da je bil odnos z družino, za katero so nosile, zanje pomemben. A tudi tu velja: gre za ženske v urejenem, altruističnem okolju. Kjer nosilka nosi zaradi stiske, so zgodbe pogosto drugačne.

Če si v vlogi tiste, ki razmišlja o tem, da bi nosila za nekoga, so tvoja vprašanja enako pomembna kot vprašanja namernih staršev. Kaj me v to vleče? Čigav glas slišim, ko si rečem, da bi morala? Kako bo to vplivalo na moje otroke in partnerja? In kaj bom potrebovala potem?

Otrok in zgodba o njegovem nastanku

Vprašanje, ki ga starši pogosto odrinejo na pozneje, je, kaj bodo povedali otroku. Raziskave o družinah, ki so nastale s pomočjo darovanih celic ali nadomestnega materinstva, so si precej enotne: otroci, ki so svojo zgodbo slišali zgodaj in kot nekaj običajnega, jo sprejmejo veliko lažje kot tisti, ki zanjo izvedo pozneje ali po naključju. O tem, kaj pomeni izvor za otrokovo identiteto, sem pisala v zapisu Darovane spolne celice: kaj to pomeni za identiteto otroka.

Pri nadomestnem materinstvu je zgodba še posebej konkretna: obstaja ženska, ki je otroka nosila. Otrok se bo prej ali slej vprašal, kdo je in zakaj je to naredila. Starši, ki so s tem dejstvom pomirjeni, mu bodo lažje odgovorili kot tisti, ki ob tem čutijo sram, ljubosumje ali strah, da otrok ne bo »čisto njihov«.

Zgodbo o nastanku je zato vredno najprej povedati sebi. Kako jo pripovedujem? Kot zgodbo o neuspehu ali kot zgodbo o poti, po kateri je prišel k nam? Otroci zelo natančno ujamejo čustveni ton, s katerim starši govorijo o stvareh — včasih bolj kot besede same.

Ko v paru nista na istem mestu

Redko se zgodi, da partnerja do nadomestnega materinstva prideta ob istem času in z enakim občutkom. Pogosto eden vidi upanje, drugi pa vprašanja, ki ga plašijo. Eden je že pripravljen raziskovati države in agencije, drugi bi najraje počakal ali razmišljal o posvojitvi. Lahko pa je razlika globlja: eden si želi genetsko povezanega otroka, drugemu to ni tako pomembno.

Takrat je zelo lahko, da se par razdeli na tistega, ki »hoče«, in tistega, ki »zavira«. V resnici pa sta oba nosilca pomembnih delov iste odločitve. Tisti, ki zavira, pogosto ubesedi dvome, ki jih čuti tudi drugi, pa si jih ne upa slišati. O tem, kako je, ko je eden pripravljen, drugi pa ne, sem pisala v zapisu Ko je eden pripravljen, drugi pa ne: ambivalentnost v paru. Ista dinamika se pokaže tudi tu.

Kadar pogovor vedno konča v prepiru ali molku, pomaga, če ga začneta drugače — ne z vprašanjem »ali bova ali ne«, ampak z vprašanjem, česa se vsak od vaju boji. Nekaj predlogov, kako se lotiti takega pogovora, najdeš v zapisu Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo.

Vaja: ločiti svoj glas od drugih

Ko je odločitev tako velika in tako obdana z mnenji, se zgodi, da človek ne ve več, kaj misli sam. Ta vaja ne pomaga odločiti, pomaga pa slišati. Potrebuješ papir in pol ure miru.

1. Zapiši vse glasove, ki jih slišiš. Mamo, partnerja, sestro, zdravnico, članke, ki si jih brala, verska ali etična prepričanja. Ob vsakem v eni povedi zapiši, kaj ti govori.
2. Ob vsakem glasu označi, kaj čutiš. Olajšanje, krivdo, jezo, upanje, sram? Ne presojaj, samo opazi.
3. Poišči svoj glas. Na nov list napiši: »Ko nihče ne gleda, si želim …« in nadaljuj brez premisleka vsaj pet minut. Lahko se pokaže, da je v tebi več želja hkrati, ki si nasprotujejo — to je ambivalenca in je pri takih odločitvah pričakovana.
4. Zapiši eno etično vprašanje, ki te ne pusti pri miru. Ne zato, da bi ga rešila, ampak da ga ne bi potiskala stran.
5. Izberi enega človeka, s katerim boš govorila o tem, kar si napisala. Najbolje nekoga, ki v odločitvi nima svojega interesa. Pri tem ti lahko pomagajo tudi vprašanja pred veliko odločitvijo.

Vajo lahko ponoviš čez nekaj tednov. Pogosto se pokaže, da so se nekateri glasovi utišali, drugi pa so postali jasnejši.

Kjer ta pogled ne zadošča

Ves ta zapis govori o čustvih in odnosih. To je pomemben del, a ni edini. Nadomestno materinstvo je tudi pravno in medicinsko vprašanje, in nobena količina razmisleka o lastnih občutkih ne nadomesti dobrega pravnega nasveta ali pogovora z ginekologom. Kdor bi se odločal samo na podlagi tega, kako se počuti, ne da bi poznal pravne posledice, bi ravnal nepreudarno.

Prav tako terapija ne odgovori na etično vprašanje. Lahko ti pomaga razumeti, zakaj te neki argument tako zelo vznemiri, ali opaziti, da odločitev sprejemaš iz strahu. Ne more ti pa povedati, ali je nadomestno materinstvo prav. To je vprašanje tvojih vrednot, in včasih tudi tvoje vere ali svetovnega nazora.

In nazadnje: razmislek ima svojo mejo. Nekateri ljudje se v vprašanjih izgubijo tako zelo, da razmišljanje postane način, kako se odločitvi izogniti. Če se ti zdi, da se vrtiš v krogu, ti bo morda v pomoč zapis Odločitvena paraliza: ko premišljevanje postane način izogibanja. Včasih je najbolj zdravo, da si postaviš rok in se po njem odločiš z vsem, kar takrat veš — tudi če to pomeni, da se odločiš za drugo pot.

Kaj lahko prinese pogovor s terapevtom

Ljudje, ki razmišljajo o nadomestnem materinstvu, redko pridejo v terapijo zaradi te odločitve same. Pogosteje pridejo, ker so izčrpani po letih poskušanja, ker se v paru ne slišijo več ali ker je ponudba v družini odprla stare rane. V terapiji je prostor za vse to — za žalovanje, ki ga drugje ni bilo, za jezo, ki se zdi nehvaležna, za dvome, ki jih ni mogoče izreči pred sestro, ki je pripravljena nositi.

V zakonski in družinski terapiji, ki se je učim, nas ne zanima samo posameznik, ampak ves sistem, v katerem odločitev nastaja. Kdo vse bo vpleten? Kaj ta odločitev pomeni za vsakega od njih? Katere zgodbe iz prejšnjih generacij se ob tem prebudijo? Na tak način odločitev ne postane lažja, lahko pa postane bolj tvoja.

Kaj si zapomni

• Za nadomestnim materinstvom se skoraj vedno skriva žalovanje za nosečnostjo, ki ga okolica redko prepozna.
• Raziskave družin v urejenem, altruističnem okolju kažejo, da se otroci in starši večinoma dobro znajdejo — a ne odgovorijo na etično vprašanje.
• Etično vprašanje ima resne argumente na obeh straneh; vredno je poznati tudi tiste, ki ti niso všeč.
• Kadar je nosilka sestra ali prijateljica, se v dogovor naselijo stari vzorci odnosa — o njih je treba govoriti, preden se nosečnost začne.
• Pravna in medicinska vprašanja sodijo k pravniku in ginekologu; čustvena in odnosna pa si zaslužijo svoj prostor.