Ko partner ne želi nadaljevati postopkov: kaj se skriva za »ne morem več«

»Ne morem več. Ne zmorem še enega kroga.«

Reče to v kuhinji, med pospravljanjem, skoraj mimogrede — kot da bi upal, da bo stavek manj težak, če ga izreče med dvema krožnikoma. Ona se ustavi z brisačo v roki. Čez tri tedne imata termin v ambulanti. Embalaže zdravil so še v hladilniku, koledar na vratih je še popisan. In naenkrat ni več jasno, ali sta na tej poti še dva.

Ta trenutek je v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo pogostejši, kot se zdi. Redko je glasen. Pogosteje se začne s tišino, z utrujenim »bova videla«, z dnevi, ko eden od partnerjev o naslednjem koraku preprosto ne govori več. Ko pa je enkrat izrečen, odpre vprašanje, ki ga nihče ni vnaprej vadil: kaj naredita, ko eden želi naprej, drugi pa ne?

V tem zapisu ne bom dajala odgovora, kdo ima prav — ker ga v tej obliki ni. Skušala bom pokazati, kaj se pogosto skriva za obema stavkoma, zakaj se pogovor tako hitro zatakne in kaj lahko par naredi, da odločitev ne postane rana, ki ostane odprta še dolgo po tem, ko so postopki — tako ali drugače — končani.

Ko se ena pot razcepi na dve

Na začetku se par za postopke navadno odloči skupaj. Vsaj tako se zdi. Oba želita otroka, oba hodita na preglede, oba čakata izvide. A že tu se v resnici začneta dve različni poti. Ena oseba nosi telesni del — hormonsko zdravljenje, posege, spremembe razpoloženja, ki jih prinesejo zdravila. Druga ga gleda od blizu in pogosto ne ve, kam z lastno nemočjo. Vsak od njiju doživlja upanje in razočaranje v svojem ritmu.

Ko neplodnost traja dlje, se ti dve poti lahko začneta razhajati. Ne zato, ker bi se partnerja nehala imeti rada, ampak zato, ker vsak drugače prenaša negotovost. Kaj neplodnost naredi z odnosom na splošno, sem opisala v zapisu Neplodnost kot preizkušnja za par. Tu se ustavljam ob eni sami točki: ko razhajanje doseže vprašanje, ali sploh še nadaljevati.

Zakaj se to zgodi pogosteje, kot si mislimo

Odločitev o zdravljenju neplodnosti nikoli ni bila samoumevna. Jacky Boivin in sodelavci so leta 2007 zbrali podatke iz raziskav po svetu in ocenili, da medicinsko pomoč poišče le okrog 56 odstotkov parov, ki se soočajo z neplodnostjo. Že prvi korak je torej odločitev, ki je veliko ljudi ne naredi. Enako velja za vsak naslednji korak.

Sara Gameiro in sodelavci so leta 2012 v sistematičnem pregledu raziskovali, zakaj ljudje prekinejo zdravljenje, preden jim ga zmanjka. Med najpogostejšimi razlogi niso bili le odlašanje, denar ali zdravniška priporočila, ampak tudi psihično in telesno breme postopkov ter težave v odnosu ali osebne stiske. Drugače rečeno: ljudje pogosto ne odnehajo zato, ker ne bi več hoteli otroka, ampak zato, ker pot do njega postane neznosna.

Raziskave Brennana Petersona in sodelavcev kažejo še nekaj, kar je za pare pomembno slišati: partnerja neplodnost pogosto doživljata različno močno in se z njo spoprijemata na različne načine. Ko je ta razlika velika, je odnos bolj obremenjen; ko se partnerja doživljata kot podobno prizadeta, jima je lažje. Razlika v tem, kdo želi nadaljevati, je pogosto le najbolj vidna oblika razlike, ki je med njima rasla že dalj časa.

Kaj pogosto stoji za »ne morem več«

Stavek »ne želim nadaljevati« se drugemu pogosto sliši kot »ne želim otroka« ali celo »ne želim tebe«. Redko pomeni to. Ko sem brala raziskave in poslušala zgodbe, sem pod njim najpogosteje našla kaj od tega:

• Izčrpanost. Telesna, čustvena, finančna. Občutek, da življenje že leta poteka od cikla do cikla in da vse drugo čaka.
• Strah za partnerja. Gledati nekoga, ki ga imaš rad, kako znova in znova prenaša posege in razočaranja, je lahko neznosno. »Ne morem več« včasih pomeni »ne morem več gledati, kako trpiš«.
• Strah pred novo izgubo. Po izgubljeni nosečnosti ali več neuspelih poskusih se lahko pojavi občutek, da še enega udarca odnos ne bo prenesel.
• Nemoč. Zlasti partner, ki telesno ne nosi postopkov, se lahko počuti odveč, brez vpliva, kot gledalec. Odločitev za konec je včasih edino, kar je še v njegovih rokah.
• Tiho žalovanje. Eden od partnerjev je morda v sebi že začel žalovati za otrokom, ki ga ne bo, drugi pa še ne.

Nobena od teh stvari ni sebičnost. So pa stvari, ki jih je težko povedati na glas — zato pogosto ostane le kratek, odsekan stavek, ki drugega zadene kot zavrnitev.

Kaj pogosto stoji za »ne morem nehati«

Na drugi strani je nekdo, za katerega je misel na konec postopkov podobna misli na konec nečesa veliko večjega. Pod željo, da bi poskusila še enkrat, pogosto najdem:

• Občutek, da je možnost še odprta. Dokler poskus obstaja, obstaja tudi upanje. Zapreti vrata pomeni začeti žalovati — in tega si človek pogosto še ne zna predstavljati.
• Strah pred kasnejšim obžalovanjem. »Kaj, če bi uspelo prav naslednjič?« To vprašanje je lahko močnejše od vsake utrujenosti.
• Vložek. Leta, telo, denar, odpovedi. Ko je vloženega veliko, je težko odnehati, ne da bi se zdelo, da je bilo vse zaman.
• Identiteta. Za nekatere je starševstvo del predstave o sebi, ki sega daleč nazaj v otroštvo. Konec postopkov pomeni tudi slovo od dela sebe.
• Osamljenost. Ko partner reče »dovolj«, se lahko zdi, da bo zdaj žalovala sama — ali da bo morala sama nositi še eno odločitev.

Ko sta oba seznama postavljena drug ob drugega, se pokaže nekaj presenetljivega: partnerja si pogosto nista tako nasprotna, kot se zdi. Oba se nečesa bojita. Oba nekaj izgubljata. Razlikujeta se predvsem v tem, česa se bojita bolj.

Pogovor, ki se vrti v krogu

Ko se partnerja znajdeta na nasprotnih straneh, se pogovor pogosto zatakne na enak način. Spodnji dialog (sestavljen, ne gre za resnično osebo) bo marsikomu znan iz lastne kuhinje:

»Samo še enkrat. Zadnjič. Obljubim.«
»To si rekla tudi lani.«
»Torej ti ni mar.«
»Ni mi mar? Jaz sem tisti, ki te gleda, kako jočeš v kopalnici. Tega ne zmorem več.«
»Potem pa nehaj gledati.«

V tem kratkem pogovoru vsak brani svoje stališče, nihče pa ne pove, česa se boji. Ona sliši, da mu ni mar. On sliši, da njegova bolečina ne šteje. Oba odideta bolj sama, kot sta prišla. Takšen krog je podoben tistemu, ki ga opisujem v zapisu Od očitkov do potreb: dokler partnerja govorita v stališčih, se ne slišita; ko začneta govoriti o tem, kar potrebujeta in česa se bojita, se pogovor premakne.

Pomembno je tudi, kdaj se pogovor zgodi. Najslabši čas za odločitev o nadaljevanju je pogosto dan po negativnem testu ali po izgubi. Takrat govori bolečina, ne premislek. Odločitve, sprejete v tistem trenutku, se lahko kasneje zdijo tuje — obema.

Ne gre za to, kdo ima prav

V takšnih situacijah partnerja pogosto iščeta zaveznike: prijateljico, ki pravi »ne smeš odnehati«, mamo, ki pravi »saj se mučita«, zdravnika, za katerega upata, da bo odločil namesto njiju. Ko se vprašanje spremeni v tekmovanje, kdo ima prav, eden izmed njiju zmaga, drugi pa izgubi. A v paru takšna zmaga skoraj vedno pomeni, da izgubi tudi odnos.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo tudi na to, kar vsak od partnerjev prinese v tak trenutek iz svoje zgodovine. Christian Gostečnik opisuje, kako se v najtežjih trenutkih para pogosto prebudijo zelo stari občutki — na primer občutek, da »moje želje nikoli niso štele«, ali občutek, da »moram vedno jaz poskrbeti, da se nihče ne zlomi«. Ko eden od partnerjev reče »ne«, lahko drugi v tem sliši veliko starejši »ne«, ki ga je slišal kot otrok. In tisti, ki reče »ne«, se lahko spet znajde v vlogi tistega, ki mora potegniti zavoro, ker tega nihče drug ne bo.

Ko se to ubesedi, odločitev ne postane lažja. Postane pa bolj skupna. Partnerja nehata braniti stališče in začneta skupaj gledati na vprašanje, ki je težko za oba. Pri tem lahko pomaga, če ambivalenco — hkratno »da« in »ne« v vsakem od njiju — vzameta kot normalen del odločanja. O tem več v bazi znanja pod ambivalenca.

Vaja: dva seznama, ena miza

Ta vaja ni namenjena temu, da bi se v enem večeru odločila. Namenjena je temu, da bi se slišala. Naredita jo, ko nista sredi novega cikla ali tik po slabi novici.

1. Vsak zase, na papir. Vsak napiše dva stavka: »Če nadaljujeva, se bojim …« in »Če nehava, se bojim …«. Oba stavka, tudi tisti, ki se zdi tuj. Vzemita si deset minut.
2. Izmenjava brez odgovora. Eden prebere svoja stavka. Drugi ne odgovarja, ne popravlja in ne tolaži — samo ponovi s svojimi besedami, kar je slišal: »Če prav razumem, se bojiš, da …«. Nato zamenjata.
3. Iskanje skupnega. Skupaj podčrtajta, kateri strahovi so si podobni. Pogosto se izkaže, da se oba bojita izgube — partnerja, sebe, odnosa ali prihodnosti.
4. Eno vprašanje, ne odločitev. Vsak zapiše eno stvar, ki bi jo potreboval, da bi lahko o odločitvi govoril bolj mirno — več informacij od zdravnika, premor, pomoč tretje osebe, nekaj časa brez pogovorov o otroku.
5. Dogovor o času. Dogovorita se, kdaj se o tem pogovorita znova. Ne jutri in ne »nekoč«, ampak na konkreten dan. Do takrat se o odločitvi ne prepirata.

Če želita vajo razširiti, si lahko pomagata z vprašanji v bazi znanja pod vprašanja pred veliko odločitvijo.

Kaj, če se ne uskladita

Včasih se partnerja po dolgih pogovorih še vedno ne strinjata. Tu je pošteno povedati: ni formule, ki bi to razrešila brez izgube. Lahko pa par razmisli o vmesnih možnostih, ki niso le »da« ali »ne«:

• Premor z dogovorjenim koncem. Določen čas brez postopkov, po katerem se znova pogovorita. Za mnoge pare je to prvič po dolgem času, da lahko zadihata.
• Skupen pogovor z zdravnikom. Vprašanja o možnostih, tveganjih in verjetnostih sodijo h ginekologu ali v center, kjer se zdravita. Ko oba slišita isto, se pogovor doma pogosto spremeni.
• Jasna meja, sprejeta skupaj. Nekateri pari se dogovorijo, kaj je zadnji korak, ki ga bosta poskusila — in to zapišeta, preden je tik pred njimi.

Kaj pomeni samo odločitev za konec in kako se po njej žaluje, sem pisala v zapisu Kdaj je dovolj: odločitev za konec postopkov oploditve.

Pomembno je še nekaj: tudi če se na koncu zgodi tako, kot je želel eden od njiju, lahko drugi ostane z občutkom, da je izgubil. Zamera, ki se nabere ob takšni odločitvi, se lahko vleče leta. Ne zato, ker bi bila odločitev napačna, ampak zato, ker žalost ob njej ni dobila prostora. Več o tem, kako zamera nastaja, najdeš v bazi znanja pod zamera.

Kje ta pogled ne zadostuje

Vse, kar sem napisala, predpostavlja par, v katerem si oba želita, da bi odnos ostal, in kjer je nestrinjanje boleče, a pošteno. Ni pa vedno tako.

Kadar »ne« pomeni nekaj drugega. Včasih je odpor do postopkov v resnici odpor do odnosa ali do skupne prihodnosti, ki ga partner ne upa izreči. Takrat pogovor o postopkih ne bo nikamor pripeljal, ker ne govorita o pravi stvari. Pomembno vprašanje je potem drugo — in o njem pišem v zapisu Ko partner raste v drugo smer.

Kadar gre za pritisk ali nadzor. Če se odločitve v paru sprejemajo s grožnjami, ustrahovanjem ali z odrekanjem denarja, to ni več nestrinjanje, ampak nasilje. Pomoč je na voljo na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pokliči 113 ali 112.

Kadar je za odločitvijo depresija. Dolgotrajna neplodnost lahko pri enem ali obeh partnerjih sproži depresijo. Takrat se lahko »ne morem več« nanaša na vse, ne le na postopke. Če opaziš, da partner (ali ti) izgublja voljo do stvari, ki so bile prej pomembne, slabo spi, se umika od ljudi ali razmišlja o tem, da ga ne bi bilo, je smiselno poiskati osebnega zdravnika ali psihiatra. Ob samomorilnih mislih je na voljo Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) in Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan).

Kadar odločajo medicinska dejstva. Včasih o nadaljevanju ne odloča par, ampak zdravje, starost ali izvidi. To je drugačna izguba — ne izguba v nestrinjanju, ampak izguba izbire same. Vprašanja o tem, kaj je medicinsko smiselno, sodijo k zdravniku, ki vaju zdravi.

Kadar eden otroka nikoli ni zares želel. Včasih se šele med postopki pokaže, da je eden od partnerjev pristal na pot, ki ni bila njegova. To je boleče odkritje, a hkrati pošteno. Pogovor, ki sledi, ni več o postopkih, ampak o tem, kaj si želita od skupnega življenja.

Kako lahko pomaga terapija za pare

Terapija ne bo odločila namesto vaju. Tega tudi ne bi smela. Kar lahko naredi, je, da ustvari prostor, v katerem sta slišana oba — tudi tisti, ki doma običajno umolkne. V terapiji za pare se pogosto izkaže, da je največja ovira odločitvi strah, da bo drugi ostal sam z bolečino, ne pa odločitev sama.

Na srečanjih se ukvarjamo s tem, kako se slišita, kako drug drugemu povesta, česa se bojita, in kako lahko odločitev — katerokoli že — sprejmeta tako, da po njej ostaneta skupaj. Kadar se par ne strinja, ali je terapija sploh smiselna, je dobro vedeti, da lahko začne tudi eden; več o tem v zapisu Ko na terapijo želi samo eden.

Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Kot stažistka zakonske in družinske terapije delam pod supervizijo, kar pomeni, da o svojem delu redno govorim z izkušenim terapevtom. Če je izguba v vajini zgodbi že nastala, je lahko v pomoč tudi zapis Žalovanje v paru: zakaj vsak žaluje drugače.

Kaj si zapomni

• Ko eden želi nadaljevati postopke, drugi pa ne, sta si pogosto bližje, kot se zdi: oba se bojita izgube, le da se vsak bolj boji druge.
• »Ne morem več« redko pomeni »ne želim otroka« — pogosteje izčrpanost, strah za partnerja ali tiho žalovanje.
• Raziskave kažejo, da ljudje postopke pogosto prekinejo zaradi psihičnega bremena, ne zato, ker si otroka ne bi več želeli.
• Odločitev ne sprejemajta dan po slabi novici; dogovorita se za čas pogovora in si vzemita vmesne korake.
• Če se pod nestrinjanjem skriva nasilje, depresija ali dvom o odnosu, je to drugo vprašanje — in potrebuje drugačno pomoč.