Tinitus in tesnoba: zakaj zvonjenje glasneje zvoni ob stresu

»Čez dan ga skoraj ne slišim. Potem ugasnem luč in je spet tam — kot da bi nekdo v sobi pustil prižgan televizor brez programa.«

Tako je tinitus nekoč opisal nekdo, ki je z njim živel že nekaj let. Zvonjenje, piskanje, šumenje ali brnenje v ušesih, ki ga ne sliši nihče drug. Večino časa je v ozadju, a ima nenavadno lastnost: najglasnejše je ravno takrat, ko si človek najbolj želi tišine. Pred spanjem. V tednu, ko se v službi vse podira. Po prepiru z bližnjim. Ko je napetosti največ, zvonjenje »poveča glasnost«.

Ljudje s tinitusom to opazijo sami in pogosto jih to vznemiri še bolj. Če se zvok ob stresu okrepi, ali to pomeni, da si ga izmišljujejo? Ali da je stanje vse slabše? V tem zapisu bi rada razložila, kaj vemo o povezavi med tinitusom in tesnobo, zakaj je ta povezava resnična in telesna, ne pa domišljija — in kaj lahko pomaga, ko zvoka ni mogoče izklopiti.

Najprej k zdravniku — in kdaj hitro

Tinitus ni bolezen, ampak simptom. Za njim je lahko izguba sluha zaradi hrupa ali starosti, zamašen sluhovod, vnetje, nekatera zdravila, težave s čeljustnim sklepom, visok krvni tlak in redkeje tudi stanja, ki zahtevajo hitro obravnavo. Zato je prvi korak vedno pogovor z osebnim zdravnikom, ki te po potrebi napoti k specialistu otorinolaringologu, kjer ti pregledajo ušesa in izmerijo sluh.

Pri nekaterih znakih ne čakaj:

• če je tinitus nenadoma nastal na enem ušesu, še posebej skupaj z občutkom zamašenosti ali slabšim sluhom — nenadna izguba sluha je stanje, pri katerem je čas pomemben;
• če zvok utripa v ritmu srca;
• če ga spremljajo vrtoglavica, šibkost v obrazu, težave z govorom ali drugi nevrološki znaki;
• če se je pojavil po poškodbi glave.

Ko so telesni vzroki pregledani in je jasno, da nevarnosti ni, ostane pri mnogih ljudeh zvok, ki ga zdravnik ne more odstraniti. Takrat se začne drugi del zgodbe — tisti, v katerem ima tesnoba pomembno vlogo. Splošnejše razmisleke o tem, kaj pomeni, ko so izvidi v redu, simptom pa ostane, sem zapisala v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«. Tu se bom posvetila temu, kar je posebno za tinitus.

Zvok je eno, stiska je drugo

Tinitus je pogost. Velika pregledna raziskava, ki je zbrala podatke iz številnih držav, je ocenila, da ga ima približno 14 odstotkov odraslih. A le majhen del teh ljudi — okoli dva odstotka vseh odraslih — ga doživlja kot hudo motečega. Večina ljudi s tinitusom živi tako, da zvok občasno opazi in nato pozabi nanj.

To je morda najpomembnejše spoznanje celotnega področja: ni toliko pomembno, kako glasen je zvok, ampak kako se nanj odzoveš. Raziskovalci so večkrat ugotovili, da izmerjena glasnost tinitusa le slabo napove, koliko ga človek trpi. Dva človeka imata lahko podoben zvok — eden ga komaj opazi, drugi zaradi njega ne spi.

Nekaj podobnega se je pokazalo že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Raziskovalca sta ljudi brez težav s sluhom za nekaj minut posedla v zvočno izolirano sobo. V popolni tišini so skoraj vsi začeli slišati šumenje, brenčanje ali piskanje — zvoke, ki jih nihče ni predvajal. Možgani, ki jim zmanjka zunanjih zvokov, začnejo »poslušati« svoj lastni šum. Pri večini ljudi se to nikoli ne spremeni v težavo, ker teh zvokov ne doživljajo kot pomembnih.

Kako možgani odločijo, kateri zvok je pomemben

Možgani nenehno filtrirajo. Ne slišiš brnenja hladilnika, ventilatorja v računalniku ali prometa za oknom, dokler te nanje kdo ne opozori. Ti zvoki so tu ves čas, a so razvrščeni kot nepomembni. To se imenuje navajanje ali habituacija.

Ameriški nevroznanstvenik Pawel Jastreboff je okoli leta 1990 opisal model, ki je postal temelj sodobnega razumevanja tinitusa. Po njegovem tinitus postane moteč, ko se signal v slušnem sistemu poveže s sistemoma, ki skrbita za čustva in odziv na nevarnost. Ko možgani zvok označijo kot grožnjo, ga ne filtrirajo več. Nasprotno — postanejo nanj pozorni, ga spremljajo, preverjajo. In bolj ko ga spremljajo, bolj je prisoten.

Tu je jedro odgovora na vprašanje iz naslova. Ko si pod stresom, je živčni sistem v stanju povečane budnosti. Telo pregleduje okolico in notranjost za znaki nevarnosti. Zvok, ki ga sicer filtriraš, takrat preide filter — ne zato, ker bi se v ušesu kaj spremenilo, ampak zato, ker so možgani nastavljeni na iskanje težav. Kako tesnoba spremeni delovanje možganov in zakaj telo reagira, še preden pomisliš, sem pisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo.

Misli, ki zvonjenje glasnejšajo

Raziskovalci, ki so razvili kognitivno-vedenjski model tinitusa, so opisali značilne misli, ki ga hranijo. Prepoznal jih boš, če z njim živiš:

• »Nikoli ne bo minilo.«
• »Zaradi tega bom znorel.«
• »Če ne bom spal, jutri ne bom zmogel.«
• »Gotovo je za tem nekaj hujšega, kar so spregledali.«
• »Moram najti tišino, sicer bo vse slabše.«

Vsaka od teh misli je razumljiva. A vsaka ima podobno posledico: poveča občutek ogroženosti in usmeri pozornost nazaj k zvoku. To je klasičen primer katastrofiziranja — kadar možgani iz neprijetnega občutka izpeljejo najhujši možni razplet.

Ob mislih se pojavi še vedenje. Ljudje s hudo motečim tinitusom pogosto začnejo preverjati, ali je zvok še tam. Izogibajo se tihim prostorom, pa tudi glasnim, ker se bojijo, da bi se stanje poslabšalo. Nehajo hoditi na koncerte, v kino, na družinska srečanja. Vsako tako izogibanje za hip olajša, dolgoročno pa sporoča možganom, da je zvok res nevaren.

Pri nekaterih se tinitus prepleta z zdravstveno tesnobo: vsaka sprememba zvoka sproži iskanje po spletu in nov krog skrbi. Če se v tem prepoznaš, ti bo morda pomagal zapis Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše.

Noč je najtežja

Večina ljudi s tinitusom bo rekla, da je zvečer najhuje. Razlogov je več. Zunanjih zvokov je manj, zato je notranji bolj opazen. Utrujenost zmanjša sposobnost možganov, da filtrirajo. In noč je čas, ko se tudi sicer začnejo vrteti misli o dnevu, ki je bil, in o jutrišnjem.

Tu se krog zapre. Tinitus otežuje uspavanje, slab spanec poveča občutljivost za stres, stres poveča zaznavo tinitusa. Mnogi začnejo prihajati v posteljo napeti, ker že vnaprej pričakujejo boj. O tem, kaj se v živčnem sistemu dogaja, ko možgani ne spustijo dneva, sem pisala v zapisu Nespečnost: kaj se dogaja v živčnem sistemu, ko možgani ne spustijo dneva.

Pogost nasvet, ki ga dajejo strokovnjaki za tinitus, je, da se izogibaš popolni tišini. Tih, enakomeren zvok v ozadju — šumenje ventilatorja, tiha glasba, zvok dežja — ne prekrije tinitusa v celoti, ampak zmanjša kontrast med njim in okolico. Cilj ni, da zvoka ne bi slišal, ampak da bi bil manj izstopajoč.

Kako se to pokaže v pogovoru

V terapiji se o tinitusu redko govori le kot o zvoku. Pogosto se pokaže, kaj vse se je okrog njega nakopičilo. Pogovor bi lahko potekal takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Najhuje je, ko pridem domov. Vsi so glasni, jaz pa samo čakam, da gredo spat, da bom imel mir. In potem je tišina in ga slišim še bolj.«
»Kaj se zgodi v tebi, ko ga zaslišiš v tisti tišini?«
»Jeza. Kot da mi je vzel še to edino uro.«
»Kaj je bila ta ura zate, preden je prišel tinitus?«
»Edini čas, ko nisem bil nikomur nič dolžan.«
»Zveni, kot da ne gre le za zvok. Gre tudi za to, da te ure ni več nikjer drugje.«

V takem trenutku se zgodba razširi. Tinitus ostane, a ob njem postane vidna utrujenost, ki je bila prej skrita: dnevi brez prostora zase, odnosi, v katerih nikoli ni počitka, potreba, za katero ni bilo besed. Ko se to začne urejati, zvonjenje pogosto ne izgine — se pa marsikomu zgodi, da ga začne manj opažati.

Kaj kažejo raziskave o pomoči

Za kronični tinitus zaenkrat ni zdravila, ki bi ga zanesljivo odstranilo. Kar pa ima trdne dokaze, je pomoč pri tem, kako zvok vpliva na življenje.

Pregled Cochrane, ki je zbral randomizirane raziskave o kognitivno-vedenjski terapiji pri tinitusu, je pokazal, da ta zmanjša vpliv tinitusa na kakovost življenja ter nekoliko zmanjša tudi tesnobo in depresivnost. Glasnosti zvoka ne spremeni. To je pomembno razumeti: cilj ni tišina, ampak manj trpljenja ob zvoku. Ameriške klinične smernice za tinitus kognitivno-vedenjsko terapijo zato priporočajo, hkrati pa odsvetujejo rutinsko predpisovanje zdravil z namenom, da bi zdravila zvok odpravila.

Vse več raziskav se ukvarja tudi s pristopi, ki temeljijo na sprejemanju, na primer s terapijo sprejemanja in predanosti. Njihova logika je podobna: namesto boja proti zvoku se učiš, kako ga pustiti, da je, medtem ko se vračaš k stvarem, ki so ti pomembne.

V terapiji, kot jo izvajam sama, se ob tem posvečava še nečemu: kaj se dogaja v tvojem življenju in odnosih, ko je zvonjenje najglasnejše. Kdaj se je pojavilo, kaj se je takrat spreminjalo, kdo v družini ve, kako ti je, in kako se o tem pogovarjate. Ti pogovori zvoka ne odstranijo, lahko pa zmanjšajo napetost, ki ga potiska v ospredje.

Vaja: od boja k radovednosti

Ta vaja ne bo utišala tinitusa. Namenjena je temu, da se tvoj odnos do zvoka premakne iz alarma v opazovanje. Naredi jo podnevi, ko si razmeroma miren, ne prvič sredi noči. Vzame deset minut.

1. Sedi udobno in prisluhni zvoku. Ne beži pred njim. Opiši ga sebi, kot bi ga opisoval nekomu, ki ga nikoli ni slišal: je visok ali nizek, enakomeren ali valovit, na enem ušesu ali na obeh?
2. Opazi, kaj se zgodi v telesu. Se ramena dvignejo? Se čeljust stisne? Se dih skrajša? Samo opazi, ne popravljaj.
3. Opazi misli, ki se pojavijo. Poimenuj jih: »Tu je misel, da ne bo nikoli minilo.« Ne prepiraj se z njo, samo jo prepoznaj kot misel.
4. Razširi pozornost. Ob tinitusu poišči še tri druge zvoke v prostoru, nato občutek stopal na tleh, nato dih. Tinitus naj ostane, a kot eden od mnogih vtisov, ne kot edini.
5. Za zaključek naredi nekaj podaljšanih izdihov in se vrni k dnevu. Zapiši si, kako močna je bila stiska na začetku in na koncu, od 0 do 10 — ne glasnost, stiska.

Če želiš vajo za umirjanje telesa, ki jo lahko uporabiš tudi zvečer, je v bazi znanja dihanje s podaljšanim izdihom. Več preverjenih načinov, kako se telo pomiri, je zbranih v zapisu Kako se telo pomiri: metode z dokazi in ne le nasveti.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila previdna, ker se povezava med tinitusom in stresom lahko hitro zlorabi v stavek »vse je v glavi«. Ni.

Tinitus je resnična zaznava. Pri večini ljudi ga spremljajo spremembe v slušnem sistemu, pogosto okvara sluha, ki je človek sploh ne opazi. Tesnoba ga ne ustvari iz nič; vpliva na to, koliko ga opaziš in kako ga doživljaš.

Pomirjanje ni nadomestek za zdravniško obravnavo. Če se tinitus spremeni, postane enostranski, začne utripati ali se mu pridružijo novi simptomi, pojdi znova k zdravniku, ne glede na to, kako ti gre s stresom. Pri ljudeh z izgubo sluha lahko slušni aparat pomaga tudi pri tinitusu, ker možganom vrne zunanje zvoke.

Ni ti treba »sprejeti« vsega. Sprejemanje zvoka ne pomeni, da sprejmeš tudi nespečnost, izčrpanost ali odnos, v katerem ni prostora zate. Pomeni le, da nehaš trošiti moči za boj, ki ga ne moreš dobiti, in jo usmeriš tja, kjer lahko kaj spremeniš.

Ko stiska preraste v obup — ko se pojavijo misli, da ne zmoreš več živeti s tem — se nemudoma pogovori z nekom. V Sloveniji lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112. Obvesti tudi svojega zdravnika; tinitus, ki ga spremlja globoka potrtost, potrebuje celostno obravnavo. Če se ob tinitusu pojavljajo utrujenost, brezvoljnost in bolečine po telesu, preberi tudi Depresija in telo: bolečina, utrujenost in prebava.

Podobnost z drugimi »glasnimi« simptomi

Mehanizem, ki sem ga opisala, ni značilen samo za tinitus. Podobno deluje pri kronični bolečini: živčni sistem, ki je dlje časa v stanju pripravljenosti, postane bolj občutljiv in signal, ki bi ga sicer filtriral, potisne v ospredje. Kdor živi s tinitusom in bolečino hkrati, bo morda našel koristne vzporednice v zapisu Kronična bolečina in živčni sistem: zakaj bolečina ostane, ko se rana zaceli.

Skupna točka teh stanj je, da simptom ni le v organu, ki ga zaznava, ampak tudi v tem, kako ga možgani razlagajo. In razlago je mogoče — počasi, s potrpežljivostjo in pogosto ob pomoči drugih — spremeniti.

Kaj si zapomni

• Pri tinitusu najprej zdravnik in meritev sluha; nenaden enostranski tinitus, slabši sluh ali utripajoč zvok zahtevajo hiter pregled.
• Tinitus ima približno vsak sedmi odrasli, hudo moteč pa je le za majhen del — razliko pogosto naredi odziv na zvok, ne njegova glasnost.
• Stres zvonjenja ne ustvari, a poveča pozornost nanj, zato se ob napetosti zdi glasnejše.
• Kognitivno-vedenjska terapija ima najboljše dokaze: ne zmanjša glasnosti, zmanjša pa trpljenje.
• Namesto popolne tišine pomaga tih zvok v ozadju in manj preverjanja, ali je zvok še tam.