Glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil: ko tableta »za vsak primer« postane del kroga

»Vedno imam s sabo dve škatlici. Eno v torbici, eno v avtu. Če začutim samo namig, vzamem tableto — ne morem si privoščiti, da bi me napad ujel na sestanku.«

Tako razmišlja veliko ljudi z migreno ali pogostimi glavoboli, in to razmišljanje je povsem razumljivo. Kdor je kdaj sredi pomembnega dne obležal v zatemnjeni sobi s slabostjo in bolečino, ki ne pozna usmiljenja, si tega ne želi nikoli več. Tableta »za vsak primer« je na videz razumna odločitev. Ena, potem še ena. Teden za tednom.

Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega: glavoboli namesto redkejši postajajo pogostejši. Človek vzame več zdravil, glavoboli pa so še pogostejši. Nekega dne ga zdravnik vpraša, koliko dni na mesec jemlje zdravila proti bolečini — in ko prešteje, se ustraši.

Temu stanju strokovno rečemo glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil. V zapisu razložim, kaj pomeni, zakaj ni znak šibkosti in kaj lahko k razumevanju prispeva psihologija. Ne bom pa pisala o tem, kako zdravila zmanjšati ali opustiti. To je naloga zdravnika, in samostojno spreminjanje lahko naredi več škode kot koristi.

Migrena je bolezen, ne značajska poteza

Pri tej temi je treba najprej postaviti temelj. Migrena je nevrološka bolezen, ne psihosomatski simptom in ne posledica napačnega razmišljanja. Ima dedno ozadje, prepoznavne spremembe v delovanju možganov in sodi med vodilne vzroke oviranosti po svetu. Kdor jemlje zdravila proti migreni, ne zdravi namišljene težave.

To je pomembno, ker ljudje glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil pogosto doživljajo kot dokaz, da so si sami krivi. »Saj sem vedel, da jemljem preveč.« Ta krivda ne pomaga — in kot bom pokazala, je lahko celo del težave. Glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil se razvije pri ljudeh, ki že imajo glavobolno bolezen, najpogosteje migreno. Zdravila so jemali, ker jih je bolelo. Pri nekaterih je pogosta raba zdravil spremenila, kako možgani obdelujejo bolečino. To ni moralni neuspeh, ampak nevrobiološki zaplet.

Kaj je glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil

Mednarodna klasifikacija glavobolov ga opredeli s tremi pogoji. Človek, ki je že imel glavobolno bolezen, ima glavobol vsaj 15 dni na mesec. Hkrati več kot tri mesece redno uporablja zdravila za akutno zdravljenje glavobola. Kaj pomeni »redno«, je odvisno od vrste zdravila: pri preprostih zdravilih proti bolečini, kot sta paracetamol ali ibuprofen, je to 15 ali več dni na mesec, pri triptanih, opioidih, ergotaminih in kombiniranih zdravilih pa že 10 ali več dni na mesec.

Opazi nekaj pomembnega: meja govori o dnevih z zdravilom, ne o številu tablet. Nekdo, ki vzame eno tableto skoraj vsak drugi dan, je lahko bolj izpostavljen kot nekdo, ki enkrat na mesec vzame tri.

Koliko ljudi ima to težavo? Raziskave v različnih državah ocenjujejo, da glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil prizadene od enega do dveh odstotkov odraslih. To je veliko — gre za eno pogostejših oblik kroničnega glavobola. Pogosto se prepleta s kronično migreno: pri mnogih ljudeh, ki imajo glavobol skoraj vsak dan, sta obe stanji prisotni hkrati. Ločiti ju in presoditi, kaj storiti, zna nevrolog.

Kako se to sploh zgodi

Natančen mehanizem še ni povsem pojasnjen. Raziskovalci menijo, da pri ljudeh z že sicer občutljivim živčnim sistemom pogosta izpostavljenost zdravilom spremeni način, kako možgani obdelujejo bolečinske signale. Sistem, ki naj bi bolečino uravnaval, postane bolj odziven. Ni pa vsak enako ranljiv: pri ljudeh brez glavobolne bolezni, ki zdravila proti bolečini jemljejo na primer zaradi bolečin v sklepih, se tak glavobol praviloma ne razvije.

K temu prispevajo tudi povsem vsakdanji razlogi. Zdravila proti bolečini so v lekarni dostopna brez recepta, kar je dobro — pomeni pa tudi, da jih lahko človek mesece jemlje, ne da bi kdo spremljal, kako pogosto. Mnogi ljudje s pogostimi napadi nikoli ne pridejo do preventivnega zdravljenja, ker do nevrologa ne pridejo ali ker o svojih glavobolih ne govorijo. In mnogi preprosto ne vedo, da tak zaplet obstaja.

Ko se začne, se lahko sklene v krog: več glavobolov, več zdravil, še več glavobolov. Krog ni posledica nespameti. Je posledica tega, da človek na vsak glavobol odgovori najbolj logično, kar zna.

Strah pred bolečino in tableta »za vsak primer«

Tu se začne del, pri katerem lahko pomaga psihologija. Ljudje ne posežejo po tableti vedno zaradi bolečine. Pogosto posežejo zaradi strahu pred bolečino.

Strah je razumljiv. Kdor je doživel, da se je majhen pritisk razvil v dva dni bruhanja in teme, se nauči odzvati zgodaj. Pri migreni je zgodnje zdravljenje napada pogosto tudi priporočeno — zato meja med smiselnim ukrepom in tesnobnim predvidevanjem ni vedno jasna, in presodiš jo skupaj z zdravnikom. Ko pa tableta začne služiti predvsem pomiritvi strahu — pred sestankom, pred potovanjem, pred dnevom, ko »si ne morem privoščiti« —, je čustveni del zgodbe vsaj tako pomemben kot telesni.

Raziskave so pokazale, da so tesnobne in razpoloženjske motnje ter vedenja, podobna odvisnosti, pri ljudeh z glavobolom zaradi prekomerne uporabe zdravil pogostejši kot pri ljudeh z migreno brez prekomerne rabe. Tesnoba je lahko eden od mostov, po katerih migrena pripelje do pogoste rabe zdravil. Vzorec poznamo tudi drugod: zdravstvena tesnoba teče podobno — telesni znak, misel o najhujšem, dejanje, ki tesnobo za trenutek pomiri in jo dolgoročno okrepi.

Strah ima še eno plat: prepričanje, da bo napad katastrofa. »Če me prime, bom izgubil službo.« »Če me prime na poroki, bom vsem pokvaril dan.« Takšno katastrofiziranje ni izmišljeno — za njim so pogosto resnične izkušnje. Je pa napihnjeno, in vsakič, ko ga pomirimo s tableto, izgubimo priložnost, da bi preverili, ali drži. O tem, kako strah pred naslednjim napadom sam postane breme, govori zapis Strah pred naslednjim napadom migrene: kako pričakovanje postane breme.

Ali je to odvisnost?

To vprašanje ljudje pogosto zastavijo prestrašeno, ker beseda zveni težko. Odgovor je odvisen od okoliščin. Glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil ni isto kot odvisnost. Pri večini ljudi gre za preprosta zdravila proti bolečini, ki ne povzročajo omame ali hlepenja v klasičnem pomenu. Raba ni motivirana z iskanjem ugodja, ampak z izogibanjem bolečini.

Hkrati pa nekateri ljudje opisujejo vedenja, ki spominjajo na odvisnost: nemir, če zdravil nimajo pri roki, rabo, ki se kljub znanim posledicam nadaljuje, prikrivanje količine pred bližnjimi ali pred zdravnikom. Pri zdravilih, ki vsebujejo opioide ali pomirjevala, se lahko razvije tudi prava telesna odvisnost — in tu je zdravniški nadzor še posebej nujen.

Če kaj od tega prepoznaš pri sebi, to ni dokaz šibkega značaja. Možgani se na ponavljajoče se olajšanje odzivajo predvidljivo — o tem, kaj se pri tem zgodi z nagrajevalnim sistemom, piše zapis Odvisnost ni šibka volja: kaj se zgodi z nagrajevalnim sistemom. Pomembno je, da o tem iskreno spregovoriš z zdravnikom.

Sram: »sam sem si kriv«

Ko ljudje izvedo, da so njihovi glavoboli lahko povezani z zdravili, ki so jih jemali, se pogosto pojavi sram. Sram je posebej neprijeten, ker ne pravi »naredil sem napako«, ampak »z mano je nekaj narobe«. O razliki med tema občutkoma sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna.

Pri tej temi ima sram zelo praktične posledice. Ljudje zaradi njega pred zdravnikom zmanjšajo število tablet, ki jih vzamejo. Odlašajo s pregledom. Bližnjim ne povedo, kako zelo jih boli, ker bi potem morali povedati tudi, koliko zdravil jemljejo. Prav to pa zdravniku onemogoči, da bi videl celotno sliko.

Pomaga, če se spomniš, kako se je začelo: z bolečino, ki si jo poskušal obvladati s sredstvi, ki so ti bila na voljo. To ni bila nespametna odločitev. Bila je odločitev nekoga, ki je ostal z bolečino sam.

Takole bi lahko zvenel del pogovora na srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zdravniku sem rekel, da vzamem kakšno tableto na teden. Ni bilo res.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi povedal, koliko jih vzameš v resnici?«
»Mislil bi si, da sem šibek. Da se ne znam obvladati.«
»Kdo ti je to nekoč že rekel?«
»Oče. Pri nas se ni jamralo. Glavobol si odnesel v sobo in molčal.«

Pogovor z zdravnikom

Kako ravnati z zdravili pri glavobolu zaradi prekomerne uporabe, odloči zdravnik — osebni zdravnik ali nevrolog. Pristopov je več, izbira pa je odvisna od vrste zdravil, drugih bolezni in posameznikovih okoliščin. Nekatera zdravila je treba zmanjševati postopno in pod nadzorom. Zato tu ne dajem nobenih napotkov o tem, kaj, kdaj in kako opustiti.

Povem pa lahko nekaj, kar je s psihološkega vidika spodbudno. Raziskave so pokazale, da pri mnogih ljudeh k izboljšanju pomembno pripomoreta že razlaga in kratek strukturiran pogovor z zdravnikom. V norveški raziskavi so osebni zdravniki ljudem s tem glavobolom ponudili kratek pogovor o povezavi med zdravili in glavobolom — in v tej skupini se je število dni z glavobolom in z zdravili zmanjšalo bolj kot v primerjalni. Razumevanje, kaj se dogaja, je samo po sebi del zdravljenja.

Pred pregledom ti lahko pomaga, da iskreno zapišeš, koliko dni na mesec te boli in koliko dni jemlješ zdravila. Če ne veš, h komu se obrniti oziroma kdo sme kaj predpisati, je pregled v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces. Pri nas te k nevrologu napoti osebni zdravnik.

Kaj lahko prispeva psihoterapija

Psihoterapija pri tem stanju ne odloča o zdravilih. Lahko pa pomaga pri tistem, kar zdravljenje spremlja in kar pogosto odloči, kako ga človek zdrži.

• Ravnanje s strahom. Kadar se v obdobju sprememb, ki jih vodi zdravnik, glavobol začasno poslabša, se strah pogosto okrepi. Psihoterapija pomaga, da strah ni edini glas, ki odloča.
• Sproščanje in pozornost. Tehnike, kot je dihanje s podaljšanim izdihom, ne nadomestijo zdravljenja, lahko pa znižajo splošno napetost in ti dajo občutek, da nisi povsem brez orodij.
• Delo z mislimi. Pristopi, kot je opisan v zapisu Kako misel opaziti, ne pa ji slediti: uvod v kognitivno defuzijo, pomagajo, da misel »to bo katastrofa« opaziš, preden ji slediš.
• Odnosi. Kako bližnji razumejo tvojo bolečino in kako ti razumeš njihove odzive. Kdo ti prinese tableto, ko te boli, in kdo zna ostati ob tebi, ko je tvoja bolečina težka.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima tudi, od kod prihaja prepričanje, da si ne smeš privoščiti, da bi te kdo videl šibkega. Ljudje, ki so se kot otroci naučili, da je bolečino treba skriti in vztrajati, pogosto tudi kot odrasli raje posežejo po tableti, kot da bi odpovedali obveznost ali prosili za pomoč.

Vaja: opazuj trenutek pred tableto

Ta vaja ne spreminja tega, kako in kdaj jemlješ zdravila — to ostane tako, kot sta se dogovorila z zdravnikom. Njen namen je, da bolje spoznaš, kaj se dogaja v tebi v trenutku odločitve, in da to prineseš na pregled.

1. Vsakič, ko vzameš zdravilo proti glavobolu, si v telefon zapiši datum in uro.
2. Zraven ločeno oceni dve stvari, od 0 do 10: kako močna je bolečina zdaj in kako močan je strah, da bo huje.
3. Zapiši misel, ki je bila tisti hip najglasnejša — na primer »moram zdržati do petka« ali »ne smem jih spet razočarati«.
4. Zapiši, kaj te je tisti dan čakalo: sestanek, otroci, potovanje ali nič posebnega.
5. Po dveh ali treh tednih zapiske pokaži zdravniku in, če hodiš na terapijo, terapevtu. Skupaj boste videli, koliko tvojih odločitev nosi bolečina in koliko strah.

Marsikdo je presenečen, ko vidi, kako pogosto je bil strah glasnejši od bolečine. To ni očitek. Je informacija, s katero se da delati.

Kje se zgodba zaplete

Premalo zdravljenja je prav tako težava. Strah pred glavobolom zaradi zdravil lahko vodi v nasprotno skrajnost: ljudje stiskajo zobe skozi hude napade, ker ne želijo vzeti »preveč«. To ni rešitev. Napad, ki ni ustrezno zdravljen, je lahko daljši in hujši. Prava pot ni čim manj zdravljenja, ampak bolje načrtovano zdravljenje — in to je stvar pogovora z zdravnikom, ne vzdržljivosti.

Ni vsak pogost glavobol posledica zdravil. Pogosti glavoboli imajo lahko druge vzroke. Če se glavobol nenadoma spremeni, se pojavijo novi nevrološki znaki ali je bolečina najhujša v tvojem življenju, pojdi takoj k zdravniku ali pokliči 112.

Psihološki vidik ni vedno glavni. Pri nekaterih ljudeh pogosta raba zdravil ni povezana s strahom, ampak preprosto s tem, da je bolečina pogosta in jim nihče ni ponudil drugega. Takrat je ključna pot do preventivnega zdravljenja, ne raziskovanje čustev. Če ti psihološka razlaga ne pristaja, je ni treba sprejeti.

Kaj si zapomni

• Glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil se razvije pri ljudeh, ki že imajo glavobolno bolezen — najpogosteje migreno, ki je nevrološka bolezen.
• Meja je odvisna od zdravila: 15 ali več dni na mesec pri preprostih zdravilih proti bolečini, 10 ali več pri triptanih, opioidih in kombiniranih zdravilih, več kot tri mesece.
• Kako ravnati z zdravili, odloči zdravnik — ne spreminjaj jih sam.
• Strah pred bolečino, sram in prepričanje, da si ne smeš privoščiti napada, pogosto poganjajo rabo zdravil — pri tem lahko pomaga psihoterapija.
• Iskren pogovor z zdravnikom o tem, koliko dni jemlješ zdravila, je prvi in najpomembnejši korak.