Migrena in depresija: povezava, ki je ne gre pripisati značaju

»Saj si bila vedno malo bolj melanholična. In te migrene, to je pri tebi pač živčno.«

Stavek je izrečen mimogrede, za kuhinjsko mizo, brez slabega namena. Tisti, ki ga sliši, pa ga nosi s sabo še dneve. Ker ima v sebi dve trditvi hkrati: da je migrena posledica živcev in da je potrtost, ki se zadnje mesece vleče za njo, del njenega značaja. Kot da bi bilo vse skupaj ena sama poteza osebnosti, ki bi jo bilo treba le malo popraviti.

Migrena in depresija se res pogosto pojavljata skupaj. To je dobro raziskano. Napačno pa je sklepanje, da ju povezuje značaj — ali da je ena od njiju »samo v glavi«. V tem zapisu bi rada razložila, kaj o povezavi med njima vemo, zakaj ni tvoja krivda, kako ločiti izčrpanost po napadu od depresije in kaj lahko pomaga.

Dve bolezni, nobena ni značaj

Najprej jasno: migrena je nevrološka bolezen. Ni psihosomatski simptom in ni izraz šibkih živcev. Gre za spremenjeno delovanje možganov z izrazito dedno podlago, z napadi, ki imajo svoje faze, in z zdravljenjem, ki sodi v roke zdravnika — osebnega in po potrebi nevrologa.

Tudi depresija ni značajska lastnost. Je stanje, pri katerem se spremenijo razpoloženje, energija, spanec, mišljenje in sposobnost za veselje — in ki ima prav tako biološke, psihološke in odnosne korenine. Kako jo ločiti od običajne potrtosti, sem opisala v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje.

Ko se dve bolezni srečata v istem človeku, je skušnjava velika, da bi ju razložili z nečim preprostim: »Taka je pač.« A preprostost tu ne pomaga. Človeku vzame razumevanje in mu naloži krivdo za nekaj, česar si ni izbral.

Kaj vemo o povezavi

Pregledi raziskav kažejo, da je depresija pri ljudeh z migreno približno dva- do štirikrat pogostejša kot pri ljudeh brez nje. To ni majhna razlika in ni naključje. Povezava je močnejša pri pogostejših napadih in pri kronični migreni.

Pomembnejše od same številke je, kako je ta povezava zgrajena. Ameriška epidemiologinja Naomi Breslau je s sodelavci več let spremljala skupino odraslih. Ugotovili so, da migrena poveča verjetnost, da bo človek kasneje prvič zbolel za depresijo — in da depresija poveča verjetnost, da se bo kasneje prvič pojavila migrena. Povezava torej teče v obe smeri.

Če bi bila depresija zgolj odziv na bolečino, bi pričakovali, da gre pot samo od migrene k depresiji. Ker gre tudi v drugo smer, raziskovalci sklepajo, da imata stanji vsaj deloma skupne korenine. Raziskave dvojčkov in družin so pokazale, da si delita del dedne nagnjenosti. Verjetno se srečata tudi v sistemih, ki uravnavajo bolečino, stres, spanec in razpoloženje.

Seveda ima tudi bolečina sama svoj delež. Ponavljajoči se napadi pomenijo izgubljene dneve, odpovedane načrte, slabo vest v službi in doma, včasih osamljenost. Kdor večkrat na mesec izgubi dan ali dva, se upravičeno počuti utrujen od življenja, ki ga ne more načrtovati. O tem, kako se bolečina in čustva prepletata, je kratka razlaga v bazi znanja pod bolečina in čustva.

Zakaj ne gre za »migrensko osebnost«

Sredi prejšnjega stoletja je ameriški nevrolog Harold Wolff opisal tako imenovano »migrensko osebnost«: urejene, ambiciozne, perfekcionistične ljudi, ki naj bi bili zaradi svoje narave nagnjeni k napadom. Opis je bil vpliven in se je zasidral v ljudskem prepričanju — od tod stavki, kot je tisti iz uvoda.

Kasnejše raziskave te podobe niso potrdile. Ljudje z migreno so si po osebnosti različni kot vsi drugi. Opazili pa so nekaj drugega: nekatere poteze, ki jih pripisujemo »značaju«, so pogosto posledica življenja z boleznijo. Kdor ve, da ga lahko napad kadar koli ustavi, se nauči načrtovati vnaprej, delati, ko lahko, in nadoknaditi, kar je zamudil. To ni osebnostna motnja. To je prilagoditev.

Podobno velja za depresijo. Ko se ob pogostih napadih pojavi potrtost, to ni dokaz, da je človek »po naravi melanholičen«. Je lahko znak, da je breme bolezni preseglo njegove moči — ali da je depresija prišla po svoji poti, iz istih korenin kot migrena.

Zakaj je to razlikovanje pomembno v praksi? Ker se iz prepričanja, da gre za značaj, rodi sram. Kdor misli, da je potrt zato, ker je »tak«, ne bo iskal pomoči — saj se značaja ne zdravi. Molči, se trudi bolj in se ob vsakem padcu obtožuje še bolj. Kdor pa ve, da gre za stanje, ki ima vzroke in zdravljenje, lahko o njem spregovori brez opravičevanja. Že ta premik je pogosto prvi korak.

Utrujenost po napadu ali depresija?

Ena od težav pri prepoznavanju depresije pri migreni je, da imata stanji nekaj skupnih znakov. Po napadu sledi faza, ki ji pravimo postdrom: mnogi se nekaj ur, včasih dan ali dva, počutijo izčrpani, zamegljeni in brez volje. To ni depresija. Je del napada.

Depresija se od tega loči po trajanju in po tem, kaj se zgodi v dobrih dneh. Spodnja primerjava ni diagnostično orodje, je pa lahko izhodišče za pogovor z zdravnikom.

Če se v desnem stolpcu prepoznaš, o tem povej zdravniku, ki zdravi tvojo migreno. To je pomembno tudi zato, ker se nekatera zdravila uporabljajo pri obeh stanjih, nekatera pa lahko vplivajo na razpoloženje. Odločitev o tem je njegova — tvoja naloga je, da poveš obe zgodbi, ne samo tisto o glavi. Zdravil ne spreminjaj ali opuščaj sam.

Kako se to sliši v pogovoru

Ljudje z migreno o depresiji pogosto ne spregovorijo, ker se jim zdi, da so z zdravnikom že porabili ves čas za glavobol. Ali pa jo opišejo tako, da je skoraj ni slišati. Takole bi lahko zvenel odlomek iz pogovora (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj ni nič posebnega. Samo utrujen sem. Ko me ne boli, bi moral izkoristiti čas, pa samo ležim.«
»Kaj bi rad počel, ko te ne boli?«
»Ne vem več. Včasih sem hodil v hribe. Zdaj se mi zdi brez smisla, ker me lahko prime kjerkoli.«
»Torej si nehal hoditi zaradi migrene. In potem si nehal tudi pogrešati.«
»Ja. Mislim, da sem nehal pričakovati, da bo kaj dobro.«

V tem odlomku ni nobene dramatične izjave. Je pa v njem tisto, kar psihologi imenujemo naučena nemoč: izkušnja, da trud ne spremeni ničesar, se razširi na vse življenje. Človek ne neha hoditi v hribe zato, ker bi bil len, ampak zato, ker se je naučil, da so načrti nevarni. Iz tega se lahko počasi razvije depresija — ali pa se prepozna, preden se.

Odnosi, v katerih bolezen ni vidna

Migrena je pogosto nevidna bolezen. Med napadi je človek videti zdrav. Depresija je nevidna še bolj. Ko se obe srečata, lahko okolica vidi le to, da je nekdo pogosto odsoten, umaknjen, brez volje — in si to razloži po svoje: kot nezainteresiranost, lenobo ali »tak značaj«.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem na Frančiškanskem družinskem inštitutu, opažamo, kako hitro se okrog bolezni oblikujejo vloge. Eden postane »bolni«, drugi »tisti, ki vse drži skupaj«. Bolni se počuti v breme in se umika, zdravi se počuti preobremenjen in neslišan. Oba sta osamljena, čeprav živita pod isto streho. Kaj migrena naredi z odpovedanimi načrti in z bližino, sem opisala v zapisu Kaj naredi migrena z odnosi: odpovedani načrti in nevidna bolezen, o umiku pri depresiji pa v zapisu Zakaj se v depresiji umakneš ravno takrat, ko bi potreboval ljudi.

Pomaga, če bližnji vedo, da potrtost ni izbira in da njihova vloga ni »spraviti človeka k sebi«. Bolj pomaga prisotnost brez pritiska: vprašanje, kako je danes, ki ne zahteva dolgega odgovora, in povabilo, ki ostane odprto tudi po tretji zavrnitvi.

Kaj lahko pomaga

Ko gre za migreno in depresijo hkrati, je najboljši izid običajno takrat, ko se obravnavata obe. Zdravnik skrbi za migreno in, kjer je potrebno, za zdravljenje depresije. Psihoterapija lahko doda nekaj, česar zdravila ne morejo: prostor, v katerem se bolezen, izgube in odnosi ubesedijo.

• Kognitivno-vedenjski pristopi pomagajo pri mislih, ki depresijo vzdržujejo, in pri tem, kako ravnaš z bolečino. Pri migreni imajo podporo v raziskavah tudi sprostitvene tehnike in biofeedback.
• Vedenjska aktivacija je eden bolje raziskanih pristopov pri depresiji: postopno vračanje k dejavnostim, ki so pomembne, ne glede na to, ali se ti zdi, da imaš za to voljo. O njej sem pisala v zapisu Vedenjska aktivacija: kako se premakniti, ko ni nobene motivacije. Pri migreni jo je treba prilagoditi: načrt mora računati z napadi, ne pa se jim podrediti.
• Delo z ruminacijo. Vrtenje misli o tem, zakaj se to dogaja in kaj je bilo izgubljeno, depresijo poglablja. Kratko razlago najdeš v bazi znanja pod ruminacija.
• Odnosni pogled. Kdor se je navadil, da je »v breme«, potrebuje izkušnjo odnosa, v katerem to ni res. To je eden od razlogov, zakaj je pri depresiji odnos s terapevtom tako pomemben — več o tem v zapisu Katera psihoterapija pomaga pri depresiji.

Ne pozabi na telo. Depresija se pogosto kaže tudi telesno — kot utrujenost, bolečina in slab spanec —, kar sem opisala v zapisu Depresija in telo: bolečina, utrujenost in prebava. Pri migreni se ti znaki prekrivajo z napadi in jih je zato lahko spregledati. Reden ritem spanja, obrokov in zmernega gibanja pomaga pri obeh stanjih, a le, če ga ne spremeniš v nov seznam pravil, ob katerem se boš počutil krivega, ker ga ne zmoreš. Majhni, ponovljivi koraki so vredni več kot velik načrt, ki zdrži en teden.

Vaja: dnevnik dobrih ur

Ljudje z migreno pogosto vodijo dnevnik napadov. Ta vaja je njegov par: dnevnik tistega, kar je migrena pustila pri miru. Pomaga pri tem, da depresija ne napiše zgodbe, v kateri je vse samo bolečina.

1. Vsak večer zapiši eno uro. Ne cel dan — eno uro, ki je bila vsaj malo dobra. Tudi če je bila to ura brez bolečine, v kateri si samo sedel na balkonu.
2. Dodaj, kaj si v njej počel. Ena vrstica: s kom si bil, kaj si delal, kje.
3. Oceni dvoje od 0 do 10. Koliko užitka je bilo v tisti uri in koliko občutka, da si nekaj zmogel. Ne potrebuješ visokih številk. Pomembno je, da niso vedno nič.
4. Ob koncu tedna preberi. Katere dejavnosti se ponavljajo? S kom se pogosteje pojavijo dobre ure? Izberi eno in jo naslednji teden načrtuj vnaprej — z rezervnim datumom, če te prime napad.
5. Bodi prijazen do praznih dni. Nekateri dnevi ne bodo imeli niti ene dobre ure. Zapiši »danes ni bilo« in pojdi spat. Tudi to je podatek, ne neuspeh.

Če po nekaj tednih opaziš, da je praznih dni vedno več in da ni nobene ure, ki bi bila dobra, tudi ko te ne boli, je to pomemben znak. Takrat dnevnik prinesi s sabo k zdravniku.

Kje ta pogled ne zadošča

Ta zapis ima svoje meje in rada bi jih povedala.

Psihoterapija ne zdravi migrene. Lahko zmanjša breme, pomaga pri stresu in razpoloženju, lahko podpre zdravljenje. Napade pa obravnava zdravnik. Če ti kdo obljublja, da bo migrena izginila, ko boš »predelal čustva«, bodi previden.

Ni vsaka potrtost depresija. Žalost ob tem, da ti bolezen vzame del življenja, je razumljiva in ni bolezen. Včasih je to žalovanje za življenjem, ki bi ga imel brez migrene. Tako žalovanje potrebuje prostor, ne diagnoze. Več o tem, kako najti mir brez vdaje, sem zapisala v Življenje z migreno: sprejemanje, ki ni vdaja.

Depresija je včasih nujna. Če se pojavljajo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ali misli na samopoškodovanje, ne čakaj na naslednji pregled. Pokliči Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan (116 123, 24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112. Kako o tem spregovoriti, sem opisala v zapisu Ko pomisliš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo.

Povezava ni usoda. Večje tveganje ne pomeni, da bo vsak človek z migreno zbolel za depresijo. Velika večina ljudi z migreno depresije nima. Pomeni le, da je smiselno biti pozoren — in da ni sramotno vprašati.

Kaj si zapomni

• Migrena je nevrološka bolezen, depresija motnja razpoloženja — nobena od njiju ni značajska lastnost.
• Depresija je pri ljudeh z migreno večkrat pogostejša, povezava pa teče v obe smeri in ima deloma skupne korenine.
• Izčrpanost po napadu traja ure ali dan ali dva; depresija se pokaže tudi v dneh brez bolečine in traja tedne.
• Zdravniku, ki zdravi migreno, povej tudi za razpoloženje — zdravil ne spreminjaj sam.
• Psihoterapija, vedenjska aktivacija in delo z odnosi lahko zmanjšajo breme obeh, ne nadomestijo pa zdravljenja migrene.