Migrena in tesnoba: zakaj tako pogosto hodita skupaj

»Ko me ne boli, me je strah, da bo začelo. Ko boli, me je strah, da ne bo nehalo. Včasih ne vem več, kaj je hujše.«

Ta stavek bi lahko izrekel marsikdo, ki živi z migreno. V njem ni pretiravanja in ni »preobčutljivosti«. Je natančen opis tega, kako je živeti z boleznijo, ki pride nenapovedano, vzame dan ali dva in nato odide, ne da bi povedala, kdaj se vrne. Telo se nauči, da je nevarnost lahko za vsakim vogalom. In ko se telo tega nauči, se pogosto prebudi še nekaj: tesnoba.

Migrena in tesnoba se v raziskavah in v življenju srečujeta tako pogosto, da to ne more biti naključje. V tem zapisu bom razložila, kaj o tej povezavi vemo, kaj ne, zakaj tesnoba ni vzrok migrene — in zakaj je kljub temu vredno, da jo vzameš resno.

Najprej, da bo jasno: migrena ni »od živcev«

Ljudje z migreno to slišijo pogosto, včasih celo od zdravnikov: »Preveč ste napeti, zato vas boli glava.« To ne drži. Migrena je nevrološka bolezen z znanimi mehanizmi v možganih in živčevju, z močno dedno komponento in z natančnimi diagnostičnimi merili. Ni psihosomatski simptom, ni izraz potlačenih čustev in ni značajska lastnost.

To moram povedati na začetku zapisa o tesnobi, ker se ga sicer zlahka napačno prebere. Ko rečem, da sta migrena in tesnoba povezani, ne mislim, da je migrena »v resnici« tesnoba. Mislim, da gre za dve resnični težavi, ki se pogosto pojavljata skupaj, se med seboj krepita in ju je smiselno zdraviti obe. Diagnozo migrene in zdravila zanjo prepusti zdravniku ali nevrologu. Tesnoba ob njej pa je področje, kjer lahko pomaga tudi psihoterapija.

Kako pogosto hodita skupaj

Povezava ni nova. Že v znani švicarski raziskavi, ki je več let spremljala mlade odrasle v Zürichu (Merikangas in sod., 1990), so bile anksiozne motnje pri ljudeh z migreno izrazito pogostejše kot pri drugih. Pozneje so to potrdile številne raziskave v različnih državah. Pregledni članek o duševnih motnjah ob migreni (Minen in sod., 2016) povzema, da so anksiozne motnje pri ljudeh z migreno dva- do petkrat pogostejše kot v splošnem prebivalstvu. Najmočnejša je povezava z generalizirano anksiozno motnjo in s panično motnjo.

Še zanimivejše je, kako se obe težavi časovno razporedita. V nekaterih raziskavah se je tesnoba pri mnogih pojavila pred migreno, ne šele za njo. To je pomemben podatek, ker ovrže preprosto razlago, da je tesnoba samo razumljiv odziv na bolečino. Če bi bilo tako, bi vedno prišla druga. Ker ni vedno tako, raziskovalci sklepajo, da imata obe težavi del skupnih korenin.

Podobno dvosmerno povezavo imajo raziskave za migreno in depresijo, o kateri pišem v zapisu Migrena in depresija: povezava, ki je ne gre pripisati značaju. Tu se bom držala tesnobe.

Tri poti, ki se prepletajo

Zakaj torej hodita skupaj? Odgovor ni en sam. Raziskovalci opisujejo vsaj tri poti, ki se pri posamezniku lahko prepletajo.

Skupna ozadja. Migrena in anksiozne motnje imajo nekaj skupnega v dednosti in v tem, kako možgani uravnavajo vzburjenost, bolečino in spanje. Pri obeh igrajo vlogo podobni prenašalni sistemi v možganih. To ne pomeni, da je ena bolezen preoblečena druga. Pomeni, da imajo nekateri ljudje živčni sistem, ki je bolj občutljiv na oboje.

Tesnoba kot posledica migrene. Nepredvidljiva, huda bolečina, ki ti vzame načrte, je za možgane resnična grožnja. Možgani se na grožnjo odzovejo z budnostjo — pregledujejo telo, iščejo prve znake, predvidevajo. Kaj se pri tem dogaja v možganih, sem opisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo. Pri migreni ima ta budnost precej dober razlog. Težava nastane, ko se ne izklopi več.

Tesnoba kot dejavnik pri migreni. Tesnoba sama ne povzroči migrene, lahko pa vpliva na pogoje, v katerih napad lažje nastane. Kronična napetost, slabši spanec, nereden ritem — vse to je pri mnogih ljudeh z migreno med znanimi sprožilci. Tako se krog zapre.

Kako se tesnoba pri migreni pokaže

Tesnoba ob migreni ni vedno podobna tistemu, kar si ljudje predstavljajo pod tesnobo. Pogosto je tiha in zelo praktična. Nekaj oblik, ki se pogosto ponavljajo:

• Stalno pregledovanje telesa. Vsaka napetost v vratu, vsak utrinek svetlobe, vsako zehanje se preveri: je to začetek? Ta budnost porabi ogromno energije, tudi v dneh brez bolečine. Mehanizem je soroden tistemu, ki ga opisujem v zapisu Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše.
• Izogibanje. Človek se začne umikati iz vsega, kar bi lahko sprožilo napad — koncertom, potovanjem, poznim večerjam, včasih tudi službenim priložnostim. Kratkoročno to olajša, dolgoročno pa življenje zoži. Zakaj je tako, sem razložila v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi.
• Katastrofično razmišljanje o bolečini. »Kaj, če bo trajalo tri dni? Kaj, če me bo napadlo sredi predstavitve?« Katastrofiziranje je pri bolečini dobro raziskano in je povezano s tem, kako hudo jo človek doživlja.
• Zdravila iz strahu. Nekateri vzamejo zdravilo proti bolečini »za vsak primer«, preden je jasno, da gre za napad. Pri migreni je to tvegano, ker lahko prepogosto jemanje zdravil proti bolečini glavobole poslabša. Kdaj in kako jemati zdravila, se dogovori z zdravnikom.

Strah pred naslednjim napadom ima v strokovni literaturi celo svoje ime — nekateri avtorji ga opisujejo kot posebno obliko strahu pred boleznijo (Peres in sod., 2007). Temu se podrobneje posvečam v zapisu Strah pred naslednjim napadom migrene: kako pričakovanje postane breme.

Ko se simptomi pomešajo

Pri nekaterih ljudeh se migrena in tesnoba prekrivata tudi v telesnih občutkih. Med avro ali na začetku napada se lahko pojavijo mravljinčenje, omotica, slabost, motnje vida. Podobne občutke pozna tudi panični napad. Človek, ki je doživel oboje, ima včasih težave ločiti, kaj se dogaja — in že ta negotovost lahko stopnjuje strah.

Tu sta pomembni dve stvari hkrati. Prva: panični napad sam po sebi ni nevaren, čeprav se tako počuti — o tem sem pisala v zapisu Zakaj panični napad ni nevaren, čeprav se počuti kot infarkt. Druga: novi, drugačni ali nenavadni nevrološki simptomi — na primer nenadna šibkost ene strani telesa, težave z govorom ali »najhujši glavobol v življenju« — niso stvar, ki bi jo smel razlagati sam ali pomirjati z dihanjem. Takrat pokliči 112 ali pojdi k zdravniku. Ločevanje med avro, paniko in drugimi vzroki je delo za zdravnika, ne za spletni zapis.

Ko pa zdravnik pove, kaj je kaj, je lahko to že samo po sebi velika olajšava. Mnogi ljudje opisujejo, da je strah upadel takoj, ko so svoje simptome razumeli.

Kaj to naredi z odnosi

Ker delam kot družinska terapevtka v izobraževanju, me vedno zanima tudi to, kako se težava razporedi med ljudi. Migrena s tesnobo se v družini pogosto postavi v enega od dveh vzorcev.

V prvem bližnji prevzamejo vlogo varuhov. Paziš, da otroci niso preglasni, da nihče ne predlaga izleta, ki bi bil »preveč«. Iz ljubezni se okoli človeka z migreno zgradi zaščitni pas, ki pa lahko nehote okrepi izogibanje — in s tem tesnobo.

V drugem bližnji ne verjamejo več. Po desetem odpovedanem kosilu se pojavi utrujenost, nato dvom, nato tihi očitek. Človek z migreno to začuti in začne skrivati, kako mu je. Napetost, ki ostane neizrečena, pa je ravno tista, ki je ni treba dodajati.

Tu je primer pogovora, v katerem se ta dva vzorca srečata (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet ne greš z nami na morje?«
»Ne vem. Kaj, če me tam prime? Tri ure vožnje, vročina, sonce …«
»Lani te ni prijelo.«
»Lani sem imela srečo.«
»Ali pa ni šlo samo za srečo. Kaj bi potrebovala, da bi lahko šla — tudi če te prime?«

Zadnje vprašanje premakne pogovor. Ne zanika migrene in ne zahteva, da strah izgine. Sprašuje, kako bi bilo mogoče živeti z obojim.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas pri tem ne zanima le posameznik, ampak tudi to, kakšno mesto ima strah v družini. Včasih strah pred napadom nosi ves sistem: partner, ki ne upa predlagati izleta, otrok, ki se nauči biti tiho, starš, ki je to že nekoč doživljal ob svoji materi z migreno. Ko se ti vzorci izrečejo, se breme razporedi drugače. Človek z migreno ni več edini, ki mora skrbeti, da se ne bi kaj zgodilo — in bližnji niso več le nemočni opazovalci ali tihi kritiki, ampak ljudje, ki vedo, kaj lahko naredijo, ko napad res pride.

Kaj pomaga

Dobra novica je, da se pristopi za migreno in za tesnobo v marsičem srečajo. Metaanalize kažejo, da sprostitvene tehnike, biofeedback in kognitivno-vedenjski pristopi zmanjšajo pogostost migrenskih napadov (Nestoriuc in Martin, 2007). Kognitivno-vedenjska terapija je hkrati eden najbolje raziskanih pristopov pri anksioznih motnjah. Kaj raziskave kažejo o primerjavi psihoterapije in zdravil pri tesnobi, sem povzela v zapisu Terapija ali zdravila pri tesnobi: kaj kažejo raziskave.

Pomembno je, da za obe težavi vedo vsi, ki ti pomagajo. Nevrologu povej, da imaš tudi tesnobo, terapevtu pa, kako zdraviš migreno. Pri izbiri zdravil je za zdravnika to pomemben podatek, v terapiji pa vpliva na to, kako se lotimo izogibanja: pri migreni je del previdnosti razumen, del pa je morda že tesnoba. Ločevanje enega od drugega je naloga, ki jo je dobro opraviti skupaj.

Pri tesnobi ob migreni je eden ključnih korakov ponovno preverjanje izogibanja. Ne gre za to, da bi se človek silil v situacije, ki res sprožajo napade. Gre za to, da pogledamo, katerih stvari se izogiba zaradi dokazanega sprožilca in katerih zaradi strahu, ki se je razširil. Pogosto se izkaže, da je druga skupina precej večja od prve. Pri tem pomaga, če stisko ob posamezni situaciji oceniš, na primer z lestvico stiske, in se vračaš k stvarem postopoma, od lažjih proti težjim.

Vaja: signal ali alarm?

To vajo lahko narediš že danes. Pomaga ločiti koristno previdnost od tesnobe, ki se je razrasla. Vzemi list papirja in si vzemi dvajset minut.

1. Zapiši, česa se zaradi migrene izogibaš. Vse, kar ti pride na misel: stvari, ki jih ne delaš več, kraje, kamor ne greš, načrte, ki jih ne delaš.
2. Ob vsaki postavki zapiši, od kod veš, da to sproži napad. Ali je to pokazal dnevnik? Ali se je zgodilo večkrat? Ali je to le »kaj, če«?
3. Razdeli seznam na dva dela. Na eno stran daj postavke, za katere imaš izkušnjo ali podatek — to so signali. Na drugo tiste, ki jih poganja predvsem strah — to so alarmi.
4. Izberi en alarm, ki ti je najmanj strašen. Premisli, kako bi ga lahko poskusil z varnostno mrežo: zdravila pri sebi, načrt za umik, oseba, ki ve.
5. Poskusi in zapiši, kaj se je zgodilo. Ne samo, ali je prišel napad, ampak tudi, kako ti je bilo pred tem in po tem. Ta zapis je podatek za naslednji korak.

Če se ti zdi, da je seznam alarmov dolg in da ti strah zoži življenje bolj kot sama migrena, je to dober razlog, da poiščeš pomoč. Tesnoba je težava, ki se jo da zdraviti, tudi kadar ima čisto razumljiv izvor.

Kje ta razlaga ne zadošča

Nočem, da bi ta zapis zvenel, kot da je pri migreni vse povezano s tesnobo. Ni. Mnogi ljudje z migreno nimajo nobene anksiozne motnje in njihova previdnost je povsem sorazmerna. Pri njih bi iskanje tesnobe pomenilo samo še en nepotreben dvom vase.

Prav tako manj napadov ni zagotovljeno, če se zmanjša tesnoba. Psihološko delo lahko pomaga pri pogostosti in pri tem, kako hudo napade doživljaš, ne more pa odpraviti nevrološke osnove bolezni. Če so napadi pogosti ali hudi, je prvi naslov nevrolog, ne psihoterapevt.

In nazadnje: tesnoba je lahko tudi tako huda, da potrebuje več kot vaje in pogovor. Če ti onemogoča delo, spanje ali stike z ljudmi, se posvetuj z osebnim zdravnikom ali psihiatrom. Če pa se ob tem pojavijo misli, da nima več smisla, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vse dni, 24 ur). V nujnih primerih pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Migrena je nevrološka bolezen. Tesnoba je ne povzroči, pogosto pa hodi z njo.
• Anksiozne motnje so pri ljudeh z migreno večkrat pogostejše kot pri drugih; povezava teče v obe smeri in ima tudi skupna ozadja.
• Tesnoba ob migreni se pogosto kaže kot pregledovanje telesa, izogibanje in strah pred naslednjim napadom.
• Kognitivno-vedenjski pristopi in sproščanje koristijo obema; diagnoza in zdravila ostanejo pri zdravniku.
• Loči signale (preverjene sprožilce) od alarmov (strahu, ki se je razširil) — in se postopoma vračaj k stvarem, ki jih je vzel strah.