Migrena in katastrofiziranje bolečine: kaj kažejo raziskave

»Spet. Že spet. To bo zdaj trajalo tri dni in spet bom vse zamudila.«

Ta misel pride hitreje kot bolečina sama. Komaj se na robu vidnega polja pojavi prvi utrip, komaj v zatilju začutiš znano zategovanje, že se v glavi odvrti cel film: odpovedan sestanek, nejevoljen pogled šefinje, otroka, ki bosta spet slišala »mami ni dobro«, vikend, ki ga ne bo. Še preden napad doseže vrh, je človek v mislih že preživel njegov najhujši možni potek — in nekaj naslednjih.

Temu v psihologiji bolečine rečemo katastrofiziranje bolečine. Beseda zveni obtožujoče, kot da bi nekdo pretiraval ali delal »iz muhe slona«. Ni tako mišljena in v tem zapisu bom razložila, zakaj. Pogledala bom, kaj raziskave o katastrofiziranju pri migreni res kažejo, česa ne kažejo, in kaj lahko s temi mislimi narediš — ne zato, da bi napadi izginili, ampak zato, da ti ne bi vzeli več, kot ti jih vzame že bolezen sama.

Najprej to: migrena je bolezen možganov

Preden kar koli napišem o mislih in čustvih, moram povedati nekaj, kar je pri tej temi nujno. Migrena je nevrološka bolezen, ne psihosomatski simptom. Ima močno dedno komponento, svoje diagnostične kriterije in svoje mehanizme v možganih in živčevju. Ne nastane zato, ker bi kdo preveč skrbel, in ne izgine zato, ker bi začel drugače misliti.

Kako resna je, pove podatek iz velike raziskave globalnega bremena bolezni: Timothy Steiner in sodelavci so leta 2018 pokazali, da je migrena pri ljudeh pod 50 leti prvi vzrok let, preživetih z oviranostjo — tako pri ženskah kot pri moških. Ne glavobol na splošno, ampak prav migrena. To ni »malo hujši glavobol«; po čem se loči od običajnega glavobola, je tema zase.

Zato velja jasna delitev dela. Diagnozo, zdravila za napad in preventivno zdravljenje določita zdravnik in nevrolog. Jaz kot psihoterapevtka tu ne svetujem ničesar o zdravilih. Moj prispevek je drugje: pri tem, kar se dogaja v človeku in med ljudmi, ko bolečina redno prihaja — pri strahu, tesnobi, stresu in odnosih. Katastrofiziranje je eden izmed teh delov. Ne povzroča migrene. Lahko pa močno vpliva na to, kako jo človek prenaša.

Kaj je katastrofiziranje bolečine

V vsakdanjem jeziku katastrofiziranje pomeni, da si predstavljamo najhujši izid. O tem splošnem vzorcu tesnobnih misli sem pisala v zapisu »Kaj če …«: zakaj možgani raje predvidijo sto katastrof kot en miren dan, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod katastrofiziranje.

Pri bolečini ima pojem nekoliko ožji, raziskovalno natančen pomen. Kanadski psiholog Michael Sullivan je s sodelavcema leta 1995 objavil lestvico katastrofiziranja bolečine, ki jo raziskovalci uporabljajo še danes. Ugotovili so, da se katastrofiziranje pri bolečini kaže v treh obrazih, ki se med seboj prepletajo:

• Premlevanje — misli se ves čas vračajo k bolečini. »Ne morem nehati misliti na to, kako boli.« O tem, zakaj se možgani vrtijo v krogu, sem več napisala v zapisu Ruminacija: znanstveno ime za vrtenje misli.
• Povečevanje — bolečina in njene posledice se zdijo večje, nevarnejše. »Kaj, če je tokrat nekaj hujšega?« »To mi bo uničilo službo.«
• Nemoč — občutek, da proti bolečini ni mogoče narediti ničesar. »Nič ne pomaga. Samo prenašati moram.«

Pomembno je, kaj ta lestvica meri: ne, koliko nekoga boli, ampak kaj se dogaja v njegovih mislih, ko ga boli. Dva človeka imata lahko enako močan napad, eden pa ga doživlja kot hudo, a prehodno nevšečnost, drugi kot dokaz, da mu bolezen jemlje življenje. Oba trpita. Toda njuno trpljenje ni enako sestavljeno.

Kaj kažejo raziskave pri migreni

Katastrofiziranje so najprej raziskovali pri bolečinah v hrbtu, po operacijah in pri drugih oblikah kronične bolečine. Pregled, ki so ga leta 2009 objavili Phillip Quartana, Claudia Campbell in Robert Edwards, povzema dosledno sliko: ljudje, ki bolečino močneje katastrofizirajo, jo v povprečju doživljajo kot hujšo, so bolj ovirani in bolj čustveno obremenjeni. To velja pri zelo različnih boleznih, kar kaže, da ne gre za lastnost ene diagnoze, ampak za splošen način, kako se um odziva na bolečino.

Pri migreni je eno pomembnejših raziskav vodil Kenneth Holroyd s sodelavci (2007). Opazovali so ljudi s hudo, pogosto migreno in ugotovili, da so tisti z izrazitejšim katastrofiziranjem poročali o večji oviranosti in slabši kakovosti življenja. Povezava ni bila zgolj odraz tega, da bi imeli ti ljudje pogostejše napade. Dva človeka z enako pogostostjo napadov sta torej lahko živela zelo različno ovirano življenje — in del te razlike se je skrival v tem, kako sta o bolečini mislila.

Tu je treba biti previden pri branju. Večina teh raziskav je presečnih: izmerijo katastrofiziranje in oviranost ob istem času in najdejo povezavo. Iz tega ne moremo zanesljivo sklepati, kaj je vzrok in kaj posledica. Zelo verjetno gre v obe smeri. Kdor ima hujše in pogostejše napade, ima več razlogov za mračne misli. In kdor ima mračne misli, napad doživlja kot hujši. To ni »ali–ali«, ampak krog.

Prav zato je katastrofiziranje zanimivo za terapijo. Pogostosti napadov s pogovorom ne morem spremeniti. Lahko pa skupaj s človekom spremenim, kaj se dogaja v njegovih mislih in telesu, ko napad pride — in to je del kroga, ki je dosegljiv.

Zakaj to ni »pretiravanje«

Ko ljudem z migreno omenim katastrofiziranje, pogosto vidim, kako se zaprejo. Razumem zakaj. Mnogi so leta poslušali, da si migreno »delajo sami«, da so »preobčutljivi«, da bi morali »malo manj razmišljati«. Beseda katastrofiziranje lahko zveni kot strokovni izraz za isto obtožbo.

Zato naj bo jasno: katastrofiziranje ni značajska napaka in ni dokaz, da bolečina ni resnična. Je razumljiv odziv živčnega sistema, ki je že velikokrat izkusil, kako hudo lahko postane. Če si že nekajkrat ležal tri dni v temni sobi, če si zaradi napada zamudil pomemben dogodek ali bruhal v službenem stranišču, potem tvoja misel »to bo spet grozno« ni izmišljena. Temelji na izkušnjah.

Možgani so narejeni tako, da se iz bolečine učijo. Ko nekaj večkrat zaboli, začnejo opozorilne znake iskati vnaprej, jih jemati resneje in na njih odgovarjati z alarmom. To je zaščitni mehanizem. Težava ni v tem, da ga imaš, ampak v tem, da se lahko vklaplja tudi takrat, ko ne pomaga več — in da sam postane vir trpljenja, ki se doda bolečini. Če bi rad več o tem, kako bolečina in čustva tečejo skozi iste poti, je v bazi znanja razlaga pod bolečina in čustva.

Pri tem pa je pomembno razlikovati migreno od tistih telesnih težav, kjer izvidi ostajajo v redu in razlage ni. To je drugačna zgodba, o kateri sem pisala v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«. Migrena ima ime in diagnozo. Katastrofiziranje se pri njej ne nanaša na to, ali je bolečina »prava«, ampak na to, kaj um z resnično bolečino naredi.

Kako misel ojača trpljenje

Psihologi bolečine že dolgo opisujejo, kako se strah pred bolečino in izogibanje lahko vpletata v vsakdan. Johan Vlaeyen in Steven Linton sta leta 2000 opisala tako imenovani model strahu in izogibanja. Nastal je pri bolečinah v hrbtu, ne pri migreni, a njegova logika je uporabna širše: kdor bolečino doživlja kot grožnjo, se ji začne izogibati, z izogibanjem pa se njegovo življenje krči, telo slabi in strah raste.

Pri migreni bi krog lahko izgledal takole. Pojavi se prvi znak. Misel ga takoj razglasi za začetek katastrofe. Telo se odzove s stresnim odzivom: mišice v vratu in ramenih se napnejo, dihanje postane plitvo, srce pospeši. Pozornost se zoži na glavo in vsak utrip se zdi glasnejši. Ko napad mine, ostane spomin, kako hudo je bilo — in pri naslednjem znaku je alarm še hitrejši. Vmes se človek začne odpovedovati stvarem, ker »kaj, če me prime«.

Ta zadnji del, strah med napadi, je tako pomemben, da sem mu namenila svoj zapis: Strah pred naslednjim napadom migrene: kako pričakovanje postane breme. Tu se osredotočam na sam trenutek bolečine in na misli, ki jo spremljajo.

Kako se to sliši v pogovoru

Katastrofiziranje se pogosto skriva v čisto običajnih stavkih. Takole bi lahko zvenel del pogovora na srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj me je spet prijelo. Sredi otrokove prireditve. Takoj sem vedela, da je konec.«
»Konec česa?«
»Dneva. Tedna. Vedno je tako. Ko me prime, gre vse k vragu.«
»In včeraj? Kaj se je zgodilo potem?«
Pomisli. »Vzela sem zdravilo, ki mi ga je predpisala nevrologinja, in šla v avto. Po dveh urah je popustilo. Zvečer sem bila utrujena, ampak sem bila doma z njimi.«
»Torej je bil včerajšnji napad drugačen od tistega, kar ti je rekla misel na začetku.«
»Ja … Ampak naslednji bo mogoče hujši.«
»Mogoče. Opaziš, kako hitro je misel skočila naprej?«

V tem pogovoru ne poskušam prepričati nikogar, da migrena ni huda. Tudi ne zanikam, da je lahko naslednji napad hujši. Opazujeva nekaj drugega: kako misel ob prvem znaku že ve, kako se bo vse končalo, in kako pogosto se ta napoved ne uresniči do konca. Človek s tem ne dobi manj migrene. Dobi pa malo več prostora med napadom in zgodbo o njem.

Kaj pomaga: od opazovanja do odgovora

Dobra novica pregleda Quartane in sodelavcev je, da se katastrofiziranje da spreminjati. Ni stalna osebnostna poteza. Pri kronični bolečini se zmanjša s psihološkimi pristopi, najbolj raziskano s kognitivno-vedenjsko terapijo. O tem, kako se ti pristopi uporabljajo pri migreni in kako se jim pridruži biofeedback, sem pisala v zapisu Biofeedback in kognitivno-vedenjski pristopi pri migreni. Tu bom poudarila le nekaj stvari, ki se tičejo samih misli.

Prvič: misel ni napoved. »Spet bo trajalo tri dni« je stavek, ki ga ustvari um. Lahko je resničen, lahko ni. Ko ga opaziš kot stavek, ne pa kot dejstvo, se njegova moč zmanjša. Temu pravimo kognitivna defuzija in sem ji namenila zapis Kako misel opaziti, ne pa ji slediti.

Drugič: nemoč je pogosto netočna. Večina ljudi z migreno ima nekaj, kar vsaj malo pomaga — zdravilo, ki ga je predpisal zdravnik, temno sobo, hlad na čelu, počitek, umik od zaslona. Ko jih zapišeš, misel »nič ne pomaga« dobi nasprotno pričevanje. Ne zato, da bi se prepričeval, ampak zato, da vidiš celotno sliko.

Tretjič: telo lahko spustiš, tudi ko glava boli. Napetost v ramenih, stisnjena čeljust in zadrževanje diha ne povzročijo migrene, lahko pa napad naredijo še bolj neprijeten. Počasen izdih ali zavestna sprostitev mišic sta majhni dejanji, ki živčnemu sistemu sporočita, da ni v smrtni nevarnosti. Za začetek je v bazi znanja vaja dihanje s podaljšanim izdihom.

Četrtič: ne boriš se z mislimi, ampak jim odgovarjaš. Cilj ni misliti pozitivno. »Ta napad bo lahek« je prav tako napoved, ki je ne moreš zagotoviti. Bolj pomaga uravnotežen, resničen stavek: »To je napad. Bil je že in je minil. Naredim, kar mi pomaga.«

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, poleg tega gledamo še, od kod se je človek naučil, kako se odzvati na bolečino. Nekdo je odraščal ob staršu, ki je ob vsaki bolezni pričakoval najhujše. Nekdo drug se je naučil, da je njegova stiska doma breme, zato jo je moral nositi sam in v tišini. Katastrofiziranje ima pogosto tudi to družinsko plast — in ko jo človek prepozna, se misel »vse bo uničeno« lahko pokaže kot star, naučen glas, ne kot resnica o sedanjosti.

Vaja: tri vprašanja ob prvem znaku

To vajo lahko narediš še danes, najprej v mislih, nato ob naslednjem napadu. Ne nadomešča zdravila ali načrta, ki ga imaš dogovorjenega z zdravnikom — teče vzporedno z njim.

1. Najprej naredi, kar je dogovorjeno. Če imaš od zdravnika predpisano zdravilo za napad in navodilo, kdaj ga vzeti, sledi navodilu. Vaja ni namesto tega.
2. Ujemi misel in jo zapiši ali izreci. Kaj ti je um povedal v prvih sekundah? Na primer: »Spet bo cel vikend uničen.« Dodaj ji predpono: »Opažam misel, da …«
3. Vprašaj se tri vprašanja. Kaj zares vem v tem trenutku? Kako se je končalo zadnjih nekaj napadov — vsi enako hudo? Kaj mi je v preteklosti vsaj malo pomagalo?
4. Izdihni počasi trikrat zapored. Izdih naj bo daljši od vdiha. Ob vsakem izdihu spusti ramena in razpri čeljust.
5. Povej si en uravnotežen stavek. Ne »ne bo hudo«, ampak »To je napad. Ne vem še, kako bo potekal. Poskrbim zase, kot znam.« Po napadu si zapiši, kaj se je v resnici zgodilo.

Zadnji korak, zapis po napadu, je pomembnejši, kot se zdi. Spomin na bolečino je pristranski: najhujši trenutki se vtisnejo močneje kot cel potek. Zapis ti čez čas pokaže bolj pošteno sliko, kot jo nosi spomin.

Kje ta razlaga ne velja

Ker pišem o mislih, je lahko vtis, da je za težave z migreno vsaj delno kriv človek sam. Zato želim jasno povedati, kje ta zgodba odneha.

Katastrofiziranje ne pojasni migrene. Človek, ki svoje misli odlično obvladuje, ima lahko še vedno pogoste in hude napade. Če se napadi pogostijo, spremenijo ali so drugačni kot ponavadi, je to razlog za pregled pri zdravniku, ne za delo na mislih.

Ni vsaka mračna misel katastrofiziranje. Če ima nekdo res hudo, pogosto migreno, ki mu je vzela službo ali omejila življenje, je njegova žalost realna. Žalovanje za tistim, kar je bolezen vzela, ni miselna napaka. O tem sem pisala v zapisu Izguba zdravja: ko diagnoza spremeni vso prihodnost.

Kadar je bolečina nova ali drugačna, previdnost ni katastrofiziranje. Nenaden, zelo hud glavobol, glavobol z nevrološkimi izpadi, ki jih ne poznaš, ali glavobol po udarcu v glavo zahteva takojšnjo zdravniško pomoč. V nujnih primerih pokliči 112. Tu je skrb na pravem mestu.

Kadar skrb za zdravje preraste vse drugo. Če se strah ne veže le na napade, ampak na vsak telesni občutek, ki ga razlagaš kot znak hude bolezni, je to lahko tesnoba/">zdravstvena tesnoba — druga tema, o kateri sem pisala v zapisu Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše.

In še zadnja meja: če ob migreni prevladata obup ali misli, da nima smisla živeti, to ni nekaj, kar se reši z vajo. Pogovori se z zdravnikom ali pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vsak dan, 24 ur).

Kaj lahko narediš v terapiji

Psihoterapija ne zdravi migrene. Lahko pa je prostor, kjer pogledaš, kaj se dogaja okrog nje. Na srečanju lahko skupaj raziščeva, kaj ti um pove ob prvem znaku, od kod te besede prihajajo in kako vplivajo na tvoj dan, odnose in odločitve. Lahko pogledava, kako tvoji bližnji reagirajo na napade in kako se te reakcije prepletajo s tvojimi mislimi. In lahko poiščeva načine, kako prenašati bolečino z malo manj boja.

Dobro je, če psihološko delo poteka ob zdravljenju pri zdravniku ali nevrologu, ne namesto njega. Najboljše izkušnje imajo ljudje, pri katerih se dopolnjujeta: zdravila in nevrološka obravnava za bolezen, psihološko delo za tisto, kar bolezen sproža v človeku in njegovih odnosih.

Kaj si zapomni

• Migrena je nevrološka bolezen. Katastrofiziranje je ne povzroča — vpliva pa na to, koliko trpljenja in oviranosti prinese napad.
• Katastrofiziranje bolečine ima tri obraze: premlevanje, povečevanje in nemoč.
• Raziskave pri migreni ga povezujejo z večjo oviranostjo in slabšo kakovostjo življenja, a povezava najverjetneje teče v obe smeri.
• Katastrofiziranje ni značajska napaka, ampak naučen zaščitni odziv — in ker je naučen, se da spreminjati.
• Psihološko delo dopolnjuje zdravljenje pri zdravniku in nevrologu, nikoli ga ne nadomešča.