Migrena z avro: kaj se med avro dogaja v možganih

»Najprej je bila samo majhna iskrica, desno od črk na zaslonu. Mislila sem, da sem predolgo gledala v luč. Potem je iskrica zrasla v lok, ki je migetal kot razbito steklo, in sredi stavka nisem več videla besede, ki sem jo brala.«

Tako bi lahko začel opis avre skoraj kdorkoli, ki jo pozna. Nekateri jo opišejo kot cikcakasto črto, ki počasi potuje čez vidno polje, drugi kot meglico, skozi katero ne vidijo obraza sogovornika, tretji kot mravljinčenje, ki se iz prstov plazi proti komolcu in nato v ustnico. Skupno vsem opisom je nekaj, česar se ljudje pogosto sramujejo povedati na glas: prestrašila sem se, da se mi nekaj resnega dogaja z možgani.

Ta strah je razumljiv. Avra je res dogajanje v možganih. A v veliki večini primerov ni to, česar se ljudje bojijo. V tem zapisu bom razložila, kaj se med avro dogaja v možganski skorji, kako se tipična avra loči od znakov, pri katerih ne smeš čakati, in kaj lahko narediš s strahom, ki ga avra pusti za sabo. Medicinski del sodi k zdravniku in nevrologu. Moj del je tisto, kar se zgodi v človeku, ki to doživlja.

Migrena je bolezen možganov, ne »samo stres«

Preden grem k avri, nekaj, kar želim povedati jasno. Migrena je nevrološka bolezen. Ni psihosomatski simptom, ni znak šibkega značaja in ni nekaj, kar si človek »naredi« s skrbmi. Ima prepoznavne mehanizme v možganih in živčevju, ima diagnostična merila in ima zdravljenje, ki ga vodi zdravnik. Pri bolezni, ki je sicer nevidna, je to pomembno slišati, ker ljudje z migreno pogosto dobijo občutek, da jim okolica ne verjame.

Stres, tesnoba in odnosi na migreno vplivajo — o tem pišem v drugih zapisih in o tem lahko govorimo v terapiji. A vpliv ni isto kot vzrok. Kdor bi rekel, da je migrena »v glavi« v smislu domišljije, se moti. Kdor pa misli, da psihološki del pri migreni ne šteje, se prav tako moti. Resnica je na obeh straneh hkrati.

Zanimivo je, kako veliko breme je ta bolezen. Raziskovalci, ki spremljajo globalno breme bolezni, so leta 2018 zapisali, da je migrena pri ljudeh, mlajših od petdeset let, prvi vzrok let, preživetih z oviranostjo, med vsemi boleznimi. Če ima tvoj sodelavec ali partner migreno, to ni drobna nevšečnost.

Kaj je avra in kako pogosta je

Avra so prehodni nevrološki simptomi, ki pri delu ljudi z migreno pridejo pred glavobolom, med njim ali celo brez njega. Po pogosto navajanih ocenah jo doživi približno tretjina ljudi z migreno — večina ljudi z migreno je torej nima nikoli, nekateri jo imajo pri vsakem napadu, mnogi le občasno.

Mednarodna klasifikacija glavobolov opisuje nekaj značilnosti, po katerih zdravniki avro prepoznajo:

• Razvija se postopoma. Vsaj en simptom se širi več minut, ne pride naenkrat kot udarec.
• Traja omejeno. Posamezni simptom običajno traja od pet minut do ene ure.
• Je popolnoma povratna. Ko mine, za seboj ne pusti trajne okvare.
• Simptomi si pogosto sledijo, ne pridejo vsi hkrati: najprej vid, nato morda mravljinčenje, redkeje težave z iskanjem besed.

Daleč najpogostejša je vidna avra: iskreče cikcakaste črte, ki jim v strokovni literaturi pravijo tudi »utrdbeni spekter«, ker spominjajo na tloris starih trdnjavskih zidov, in slepa pega, ki ostane za njimi. Pogosta je tudi senzorna avra — mravljinčenje ali odrevenelost, ki se počasi seli po roki in obrazu. Redkejše so motnje govora in zelo redke oblike s šibkostjo, ki jih mora vedno oceniti nevrolog.

Val, ki počasi potuje po možganski skorji

Kaj se med avro dogaja? Odgovor so iskali skoraj sto let, in ena najlepših zgodb v nevrologiji je, kako je nastajal.

Leta 1941 je ameriški nevropsiholog Karl Lashley, ki je imel sam migreno z avro, med napadi risal svojo slepo pego in meril, kako hitro se širi. Iz tega je izračunal, da mora nekaj potovati po vidni skorji s hitrostjo približno treh milimetrov na minuto. Tri leta pozneje je brazilski raziskovalec Aristides Leão pri živalih opisal pojav, ki so ga poimenovali širjenje kortikalne depresije: val močne aktivacije živčnih celic, ki mu sledi val utišanja, in oba se po skorji širita prav s tako počasno hitrostjo.

Šele desetletja pozneje je slikanje možganov potrdilo, da je Lashley ugibal pravilno. Leta 2001 je skupina Nouchine Hadjikhani s funkcionalno magnetno resonanco pri ljudeh z vidno avro posnela spremembe, ki so se po vidni skorji počasi širile naprej — v skladu s tem, kar so ljudje hkrati opisovali v svojem vidnem polju.

Zato je avra tako nenavadna izkušnja. Iskrice so tisti del vala, kjer so celice prekomerno aktivne. Slepa pega je del, kjer so začasno utihnile. In ker val potuje po skorji, ki ima v sebi »zemljevid« vidnega polja, se tudi motnja v tvojem vidu počasi premika in raste. Podobno je pri mravljinčenju: val, ki zajame del skorje za občutenje dotika, se pokaže kot mravljinčenje, ki potuje od prstov navzgor.

Kako je avra povezana z bolečino, ki pogosto pride za njo, še ni povsem pojasnjeno. Raziskave na živalih kažejo, da lahko val sproži vnetne snovi, ki vzdražijo živčne končiče v možganskih ovojnicah, in to je ena od poti do glavobola. A ker ima večina ljudi z migreno napade brez avre, val očitno ni nujen pogoj za bolečino. Migrena je bolj kot en sam mehanizem spremenjen način, kako možgani obdelujejo čutne dražljaje — kar pojasni tudi, zakaj ljudi med napadom moti luč, zvok in vonj.

Avra je le ena od faz napada. Kako si sledijo napovedni znaki, avra, glavobol in izčrpanost po njem, sem podrobneje opisala v zapisu Faze migrenskega napada.

Kdaj to ni avra: znaki, pri katerih ne čakaš

Ta razdelek je najpomembnejši v vsem zapisu, zato ga pišem brez ovinkov.

Takoj pokliči 112 ali pojdi na urgenco, če:

• se pojavi šibkost ali ohromelost ene strani telesa — roka ali noga ne uboga, kotiček ust se povesi;
• pride do motenj govora — ne najdeš besed, govoriš nerazumljivo ali ne razumeš, kaj ti govorijo;
• doživiš avro prvič v življenju ali je drugačna od tistih, ki jih poznaš — traja dlje, je močnejša, ima nove simptome;
• simptomi pridejo nenadoma, vsi naenkrat, namesto da bi se postopoma širili;
• ti glavobol udari kot strela in je najhujši v življenju, ali ga spremljajo vročina, trd vrat, zmedenost ali padec.

Razlog je preprost: možganska kap in prehodni ishemični napad se lahko na začetku kažeta podobno kot avra, laik pa ju doma ne more zanesljivo ločiti. Tudi zdravnik ju pogosto loči šele s preiskavami. Pri možganski kapi šteje vsaka minuta. Če se izkaže, da je šlo za avro, nisi nikomur vzel časa — dobil si odgovor.

Tudi kadar nič od zgornjega ne drži in gre za avro, ki jo že poznaš, je prav, da je diagnozo nekoč postavil zdravnik. Pri migreni z avro je namreč tveganje za ishemično možgansko kap nekoliko višje kot pri ljudeh brez nje. Absolutno tveganje ostaja majhno, a nanj vplivajo kajenje in nekatera hormonska zdravila, zato je to tema za pogovor z osebnim zdravnikom ali nevrologom — ne za ugibanje na spletu.

Strah, ki ostane, ko avra mine

Avra je za mnoge ljudi bolj strašljiva od bolečine, ki pride za njo. Bolečino poznaš, veš, kako jo prenašaš. Avra pa ti za nekaj minut vzame nekaj samoumevnega — vid, občutek v roki, besedo, ki jo iščeš. In ker se to zgodi v možganih, se v glavi hitro zavrti vprašanje: kaj, če tokrat ni migrena?

Pri nekaterih ljudeh se iz tega razvije stalno opazovanje. Vsako migetanje luči, vsak trenutek, ko se oči utrudijo od zaslona, postane mogoč začetek. Ta pozornost na telo ima ime — interocepcija — in sama po sebi ni težava. Težava nastane, ko se poveže s katastrofičnim razlaganjem: »to je kap«, »tokrat ne bo minilo«, »zgubila bom vid«. Takrat telo odreagira s stresnim odzivom, srce pospeši, dlani se potijo, in ti telesni znaki se zdijo kot nov dokaz, da je nekaj narobe.

Če prepoznaš ta krog, ti bo morda v pomoč zapis Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše. Kako možgani sprožijo telesni alarm, še preden misel sploh oblikujemo, pa sem opisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo.

Pri tem je ena past, ki jo je dobro poznati: rešitev za strah pred avro ni v tem, da prenehaš jemati resno nove znake. Rešitev je v tem, da imaš jasno pravilo, ki ga je pomagal oblikovati zdravnik, in da nato ne pustiš tesnobi, da vsakič znova odloča namesto tebe.

Kako to slišim v pogovoru

Kratek primer, kako se tak strah lahko pokaže v pogovoru (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Avro imam od dvajsetega leta. Nevrologinja mi je vse razložila, slikali so me, vse je bilo v redu. Pa vseeno, ko se začne, sem prepričana, da je to to.«
»Kaj se zgodi v tebi v tistih prvih minutah?«
»Začnem preverjati. Stiskam pest, da vidim, ali roka dela. Berem napise, da vidim, ali še razumem. Partnerja sprašujem, ali se mi povešajo usta.«
»In ko avra mine?«
»Sem tako izčrpana od strahu, da mi je glavobol skoraj vseeno.«

Ta človek ne potrebuje še ene razlage, kaj je avra. To že ve. Potrebuje način, kako ostati v telesu, ko se začne, in kako ločiti preverjanje, ki je smiselno, od preverjanja, ki samo hrani tesnobo. Poleg tega je bil v pogovoru še nekdo — partner, ki ga sprašuje. Tudi on ima v tem trenutku svoj strah in svojo vlogo.

Avra v odnosu: ko se prestraši tudi drugi

Ker se izobražujem v relacijski družinski terapiji, me pri avri vedno zanima tudi to, kaj se zgodi med ljudmi. Avra pogosto pride sredi nečesa — med večerjo, v avtu, med pogovorom z otrokom. Človek, ki jo doživlja, nenadoma potrebuje temo, mir in morda pomoč. Ljudje ob njem pa se odzovejo na različne načine.

Nekateri se prestrašijo in začnejo spraševati, preverjati, predlagati urgenco pri vsaki avri. Drugi se naučijo, da »to je samo njena migrena«, in počasi nehajo opažati, kdaj bi bilo treba vendarle ukrepati. Oboje je razumljivo in oboje je lahko težko. Prvi odziv krepi strah, drugi pusti človeka samega.

Pomaga, če se doma o avri pogovorite, ko je ni. Kaj je zate običajna avra? Kaj bi bilo zate drugače? Kdo pokliče 112, če ne boš mogel govoriti? Kako ti ljudje ob tebi najbolj pomagajo — s tišino, z zatemnitvijo sobe, s prevzemom otrok? Ko je to dogovorjeno vnaprej, ni treba vsega reševati v trenutku, ko ti avra jemlje vid in besede.

Ko imaš znano, diagnosticirano avro, ti lahko pomaga preprost načrt, ki ga narediš zdaj, ko si miren, in ga uporabiš, ko se začne. Pred tem ga preglej s svojim zdravnikom, da se ujema z njegovimi navodili glede zdravil in tega, kdaj iti k njemu.

Vaja: načrt za prvih deset minut avre

To ni nadomestilo za zdravniška navodila. Je način, kako narediti prostor med avro in paniko.

1. Ustavi se in poglej uro. Zapiši ali si zapomni čas začetka. To je koristen podatek za zdravnika in hkrati majhna naloga, ki možganom da nekaj konkretnega namesto ugibanja.
2. Enkrat preveri rdeče zastavice — samo enkrat. Ali lahko dvigneš obe roki? Ali lahko poveš preprost stavek? Ali je to podobno avram, ki jih poznaš? Če je kar koli od tega »ne«, pokliči 112. Če je vse »da«, preverjanja ne ponavljaj vsako minuto.
3. Poskrbi za varnost in temo. Če voziš, ustavi. Pojdi v mirnejši, temnejši prostor. Povej nekomu ob sebi, da imaš avro, in mu prepusti, kar je treba.
4. Dihaj počasi, z daljšim izdihom. Nekaj minut vdihuj skozi nos in izdihuj nekoliko dlje, kot vdihuješ. Ne zato, da bi ustavil avro — tega dihanje ne naredi —, ampak da umiriš stresni odziv, ki se ji pridruži. Natančen opis najdeš v vaji dihanje s podaljšanim izdihom.
5. Poimenuj, kar se dogaja. Na tiho si reci: »To je val, ki potuje po skorji. Pozna pot in bo minil.« Opis ni zanikanje — je tisto, kar ti je zdravnik že potrdil, izrečeno v trenutku, ko ga najbolj potrebuješ.

Ko avra mine, si zapiši, kako dolgo je trajala in kaj se je dogajalo. Ne zato, da bi jo analiziral do onemoglosti, ampak da imaš pri naslednjem obisku zdravnika pravo sliko in da sam vidiš, da so tvoje avre — na srečo — večinoma podobne druga drugi.

Kje se ta pogled konča

Vse, kar sem napisala o strahu, velja pod enim pogojem: da gre res za znano, diagnosticirano avro. Psihološki pristop k strahu pred avro ni način, kako se izogniti zdravniku. Če avre še nisi pokazal zdravniku, je to prvi korak, ne terapija.

Prav tako ne velja, da je avro mogoče »odmisliti« ali preprečiti z dihanjem. Val po skorji ne posluša naših misli. Kar lahko spremenimo, je tisto, kar se zgodi okoli njega: koliko strahu, koliko preverjanja, koliko osamljenosti. To ni malo, ni pa zdravljenje migrene. Zdravljenje — tako akutno kot preventivno — je stvar zdravnika.

Pazljiva sem tudi pri tem, da tesnobe ne razlagam kot vzroka avre. Pri nekaterih ljudeh, ki so pod hudim pritiskom, so napadi res pogostejši. A ljudje z avro niso bolj tesnobni ljudje, ki so si avro »prislužili«. Pri migreni so geni, hormoni in delovanje živčevja zelo pomemben del zgodbe, ki ga s pogovorom ne moremo spremeniti. In nazadnje: če se ti strah razraste v napade panike ali začne omejevati vsakdan, ni to nekaj, kar bi moral rešiti sam z vajo iz bloga. Takrat je smiselno poiskati pomoč — pri zdravniku in pri psihoterapevtu.

Kje psihoterapija lahko pomaga

Psihoterapija migrene ne zdravi. Lahko pa pomaga pri tistem delu, ki ga zdravila ne dosežejo. Raziskave o vedenjskih pristopih pri migreni — sprostitvenih tehnikah, biološki povratni zanki in kognitivno-vedenjski terapiji — kažejo, da lahko ob zdravljenju, ki ga vodi zdravnik, zmanjšajo breme napadov. O kognitivno-vedenjski terapiji najdeš kratko razlago v bazi znanja.

V pogovoru se pogosto lotimo tega, kako strah pred avro vpliva na življenje. Ali se človek izogiba vožnji, potovanjem, dogodkom? Ali partnerju ne pove, kdaj se začne, ker noče biti v breme? Ali je v otroštvu gledal starša, ki je trpel za migreno, in zdaj v sebi nosi isto podobo? V relacijski družinski terapiji gledamo tudi na to, kako se doživljanje bolezni prenaša med generacijami — kako je v družini veljalo, da se o bolečini ne govori, ali obratno, da je vsaka bolečina katastrofa.

Pomembno je tudi to, da imaš prostor, kjer lahko poveš, kako je živeti z nečim, česar drugi ne vidijo. Pri psihosomatskih in nevroloških težavah se ljudje pogosto počutijo, kot da morajo dokazovati, da jih res boli. O tem pišem v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«. Če te strah pred naslednjo avro spremlja tudi med napadi, bo zate verjetno zanimiv zapis Strah pred naslednjim napadom migrene.

Kaj si zapomni

• Migrena je nevrološka bolezen. Avra je val aktivacije in utišanja, ki počasi potuje po možganski skorji — zato se motnja v vidu ali občutku premika in raste.
• Tipična avra se razvija postopoma, traja največ okoli eno uro in popolnoma mine. Diagnozo postavi zdravnik, ne splet.
• Nova ali drugačna avra, šibkost ene strani telesa ali motnje govora pomenijo takoj 112. Raje en klic preveč.
• Strah pred avro je razumljiv. Pomaga jasno pravilo, dogovorjeno z zdravnikom, in načrt, ki ga uporabiš, ko se začne.
• Psihoterapija ne zdravi migrene, lahko pa zmanjša strah, izogibanje in osamljenost, ki jih avra pusti za sabo — tudi v odnosih.