ADHD in denar: zakaj so odločitve o nakupih drugačne

»Saj imam denar. Samo opomin sem dobila za položnico, ki je že tri tedne ležala na mizi. Zaprta.«

Ob njej v predalu so troje enakih slušalk, ker so prve izginile, druge so obtičale v nekem nahrbtniku, tretje pa so prišle po pošti dan pozneje, kot je bilo treba. Na računu je naročnina za aplikacijo za učenje jezika, ki je bila odprta dvakrat. V košarici spletne trgovine čaka kamera, o kateri je bilo prebranih štirinajst primerjav. In nekje v ozadju je občutek, ki ga pozna vsak, ki je kdaj stal na tem mestu: kako je mogoče, da odrasel, pameten človek tako »ne zna« z denarjem?

Če ti je ta prizor znan, ta zapis ni pridiga o varčevanju. Ljudje z ADHD navadno vedo, kaj bi bilo pametno narediti z denarjem. Pogosto bolje kot drugi, ker so o tem prebrali več. Težava ni v znanju, ampak v trenutku, ko je treba znanje uporabiti — in v tem, da možgani z ADHD ta trenutek doživljajo drugače.

»Davek na ADHD«

Med ljudmi z ADHD se je udomačil izraz ADHD tax — davek na ADHD. Z njim opisujejo vse, kar plačajo zaradi tega, kako deluje njihova pozornost, in ne zaradi tega, kar bi si zares želeli: zamudnine, opomine, dvakrat kupljene stvari, pozabljene naročnine, kazni za parkiranje, hrano, ki se je pokvarila v hladilniku, ker je bila kupljena za kuhanje, do katerega ni prišlo, dostavo, ker za kuhanje ni bilo več moči.

To ni strokovni izraz in nihče ga ni natančno izmeril. A raziskave kažejo v isto smer. Ekipa Theodora Beauchaina je v populacijski študiji na Švedskem, kjer je bilo mogoče povezati zdravstvene in finančne podatke, ugotovila, da imajo odrasli z diagnozo ADHD pogosteje neplačane dolgove, slabšo kreditno zgodovino in več finančnih stisk kot vrstniki. Pri tem ne gre za majhno skupino ljudi: ocene, ki so jih leta 2021 v metaanalizi zbrali Peige Song in sodelavci, kažejo, da ima simptome ADHD v odrasli dobi okoli 6,8 odstotka odraslih, merila za vztrajajoči ADHD, ki se je začel že v otroštvu, pa jih izpolnjuje približno 2,6 odstotka.

Pomembno je, kaj iz tega sledi in kaj ne. Ne sledi, da so ljudje z ADHD neodgovorni. Sledi, da jih vsakdanji finančni sistemi — položnice v ovojnicah, roki, ki jih je treba imeti v glavi, odločitve, ki se sprejemajo sredi utrujenosti — sistematično bolj stanejo. Diagnozo ADHD pa lahko postavi le psihiater ali klinični psiholog; ta zapis ni test in ne more povedati, ali ga imaš.

Kaj se v glavi zgodi ob nakupu

Ko gre za ADHD, se pogosto govori o dopaminu. Pogosto preveč poenostavljeno, a jedro drži: raziskava Nore Volkow in sodelavcev iz leta 2009 je pri odraslih z ADHD pokazala spremembe v dopaminskem sistemu nagrajevanja — v tistih poteh, ki odločajo, kaj se nam zdi vredno truda in kaj ne.

Kaj to pomeni v vsakdanu? Možgani, ki jim dolgočasna, enakomerna opravila ne dajo dovolj spodbude, iščejo spodbudo drugje. Nov predmet, nova aplikacija, nov hobi z vso opremo, ki sodi zraven — vse to je za nekaj trenutkov izjemno živo. Iskanje, primerjanje, pričakovanje paketa: za možgane, ki se sicer težko zbudijo, je to kot prižgana luč. Več o tem, zakaj je pri vseh nas začetek privlačnejši od vztrajanja, sem pisala v zapisu Zakaj je začeti težko, vztrajati pa še težje.

Pri tem gre za nekaj, kar ni značajska šibkost. Če ti je ob nakupu lepo, nisi površen. Tvoji možgani so v tistem trenutku dobili nekaj, kar sicer težko dobijo. Vprašanje ni, kako to prepovedati, ampak kako poskrbeti, da tega ne dobivajo samo na račun prihodnjega sebe.

Zakaj se prihodnost ne zdi resnična

Psiholog Edmund Sonuga-Barke je že leta 2002 opisal t. i. odpor do čakanja (angl. delay aversion): pri mnogih ljudeh z ADHD je čakanje samo po sebi neprijetno, zato izbirajo manjšo nagrado zdaj pred večjo pozneje. Metaanaliza Jamesa Jacksona in Jamesa MacKillopa iz leta 2016 je potrdila, da ljudje z ADHD v poskusih pogosteje izbirajo takojšen denarni znesek pred večjim, ki bi prišel z zamikom. Strokovno temu rečemo diskontiranje zamika.

Zakaj je tako? Del odgovora je v tem, kako ADHD spreminja doživljanje časa. Mnogi ljudje z ADHD opisujejo, da obstajata samo dve obdobji: zdaj in ne zdaj. Položnica, ki zapade čez dva tedna, živi v »ne zdaj« — torej skoraj ne obstaja. Prihranek za dopust prihodnje poletje je abstrakten kot vremenska napoved za čez pol leta. Kamera v košarici pa je zelo, zelo zdaj. O tem, zakaj ura pri ADHD teče drugače, govori zapis Časovna slepota.

To pojasni tudi, zakaj so nasveti v slogu »premisli, ali to res potrebuješ« tako neuporabni. V trenutku nakupa je odgovor iskreno »da«. Problem je, da v tem trenutku za mizo ne sedi človek, ki bo čez tri tedne plačeval položnico.

Položnice, ki ležijo, in nakupi, ki trajajo tedne

Impulzni nakupi so najbolj vidni del zgodbe, a pogosto ne najdražji. Dražje je tisto, kar se ne zgodi: položnica, ki ni plačana, obrazec za vračilo, ki ni oddan, naročnina, ki ni odpovedana, garancija, ki je ni bilo mogoče uveljaviti, ker se račun ni našel.

Za vse to potrebujemo izvršilne funkcije — sposobnosti, s katerimi načrtujemo, si zapomnimo, kaj moramo narediti, začnemo z nalogo in jo pripeljemo do konca. Pri ADHD so prav te funkcije najbolj obremenjene. Russell Barkley, eden najvidnejših raziskovalcev ADHD, ga zato opisuje predvsem kot motnjo izvajanja, ne znanja: človek ve, kaj mora narediti, a vedenje ne pride pravočasno do dejanja.

Plačilo položnice je za izvršilne funkcije presenetljivo zahtevno opravilo. Ovojnico je treba opaziti, odpreti, prebrati, se prijaviti v banko, najti geslo, prepisati sklic, preveriti. Vsak od teh korakov je majhen. Skupaj so stopnice, na katerih se lahko zatakne pozornost — in ko se enkrat zatakne, ovojnica postane predmet, ki se ga je bolje ne dotikati.

Ni pa vsak nakup pri ADHD impulzen. Pogosto je ravno nasprotno: nekdo tri tedne bere ocene sesalnikov, gleda primerjalne posnetke, sestavlja tabele in se na koncu ne odloči — ali pa kupi najdražjega, ker je bil tako dolgo v središču pozornosti, da se je zdel nujen.

To je druga stran istega kovanca: hiperfokus. Ko nekaj pritegne pozornost, jo lahko povsem posrka, in čas, ki ga človek vloži v izbiro, ni več v nobenem razmerju z vrednostjo stvari. To lahko vodi v utrujenost od odločanja in v občutek, da se je nakup moral »splačati« — da ni bilo zaman. Tisti, ki so ADHD spoznali skozi delo, bodo tu prepoznali isti vzorec kot pri navdušenju nad novimi projekti; o tem sem pisala v zapisu ADHD in podjetništvo: dar in breme hkrati.

Sram, ki stane več od zamudnine

Če bi bil denar le matematika, bi bila rešitev preprosta. A pri ljudeh z ADHD ima denar pogosto težko čustveno zgodovino. Leta pripomb, da so »raztreseni«, »nezreli« ali »ne znajo z denarjem«, pustijo sled. Vsak opomin postane dokaz za staro sodbo. In sram ima zelo predvidljiv učinek: ne vodi v dejanje, ampak v umik.

Tako nastane zanka, ki jo kaže zgornja infografika. Človek se zaradi stare položnice počuti slabo, zato se izogiba bančni aplikaciji. Ker se ji izogiba, ne ve, koliko ima. Ker ne ve, koliko ima, kupuje na slepo. In ko pride naslednji opomin, je sram še večji. Ključ za izstop iz te zanke skoraj nikoli ni več discipline. Je manj sramu — in sistemi, ki ne zahtevajo, da se je treba vsakič znova zbrati.

Kadar nakup postane predvsem način, kako se umiriti po težkem dnevu, gre za nekaj, kar ni značilno samo za ADHD. O tem vzorcu, pri katerem paket nadomesti občutek, govori zapis Nakupovanje kot tolažba. Pri ADHD se oboje pogosto prepleta: čustvo pride hitro in močno, nakup pa je najhitrejša pot do olajšanja.

Denar v paru, kjer ima eden ADHD

V partnerstvu se finančne posledice ADHD redko ustavijo pri enem človeku. Partner brez ADHD pogosto počasi prevzame vse položnice, zavarovanja in rok, ki jih je treba spremljati. Sprva iz praktičnosti, nato iz utrujenosti, na koncu iz nezaupanja. Tisti z ADHD se počuti nadzorovanega in otročjega, drugi pa osamljenega v odgovornosti. Ta dinamika, pri kateri eden postane starš drugemu, je podrobneje opisana v zapisu ADHD v partnerskem odnosu; o tem, kaj se v paru zgodi, ko denar postane vprašanje moči, pa v zapisu Denar in moč v paru.

Takole lahko zveni pogovor, ki ga marsikateri par pozna (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet je prišel opomin. Za elektriko.«
»Vem. Hotel sem ga plačati.«
»Hotel si ga plačati že prejšnji mesec.«
»Ne govori z mano, kot da sem otrok.«
»Potem se ne obnašaj kot … « Utihne. »Oprosti. Utrujena sem, ker imam vse to v glavi.«
»Jaz pa imam v glavi samo to, da bom spet nekaj pozabil. In da boš ti spet razočarana.«

V tem pogovoru ni nikogar, ki bi imel slab namen. Ena oseba je izčrpana od nadzorovanja, druga od tega, da je nadzorovana. Dokler se pogovor vrti okoli tega, kdo je kriv za opomin, se ne more premakniti. Ko se premakne k vprašanju »kako postaviti sistem, ki ne bo odvisen od tvojega spomina in moje potrpežljivosti«, se odpre prostor za oba.

Sistemi, ki si zapomnijo namesto tebe

Ker težava ni v znanju, rešitev ni več znanja. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s kognitivno-vedenjsko obravnavo ADHD pri odraslih, kot sta J. Russell Ramsay in Anthony Rostain, poudarjajo isto: namesto da bi se zanašali na notranjo motivacijo v napačnem trenutku, je treba okolje urediti tako, da pravo dejanje postane lažje od napačnega. Nekaj primerov, ki jih ljudje z ADHD pogosto opisujejo kot uporabne:

• Samodejna plačila za vse, kar se ponavlja, z datumom tik po plači. Položnica, ki se plača sama, ne potrebuje ne spomina ne poguma.
• Dva računa: na enega gre denar za stalne stroške, na drugega tisto, kar je na voljo za sproti. Tako stanje na drugem računu pove resnico brez računanja.
• Trenje pri nakupu: brez shranjenih kartic v spletnih trgovinah, brez nakupa z enim klikom. Vsak dodaten korak je prostor, v katerem se lahko vmeša prihodnji jaz.
• Vnaprej določen znesek za veselje, ki ga ni treba zagovarjati. Prepoved hitro vodi v upor, dovoljen okvir pa ne.
• Ena škatla za papirje na vidnem mestu in en kratek termin na teden, ko se jo odpre — po možnosti v družbi, ob glasbi ali s kavo.

Pri tem je koristno vedeti, da se zdravila za ADHD, ko jih predpiše zdravnik, pri nekaterih ljudeh poznajo tudi pri tem, kako lahko se lotijo dolgočasnih opravil. To je odločitev, ki jo sprejmeta človek in njegov zdravnik ali psihiater, in je zato tu ne bom razčlenjevala.

Vaja: parkirišče za nakupe

Ta vaja ne zahteva proračuna, aplikacije ali sklepa, da boš odslej drugačen človek. Zahteva le, da vmes med željo in nakupom postaviš nekaj prostora.

1. Izberi »parkirišče«. To je lahko beležka v telefonu, seznam želja v spletni trgovini ali list na hladilniku. Vse, kar bi rad kupil, pa ni hrana ali nujnost, gre najprej tja.
2. Zapiši poleg datum in en stavek: zakaj to želim prav danes? Ne ocenjuj odgovora. »Ker mi je dolgčas« je čisto veljaven odgovor.
3. Počakaj vsaj 24 ur. Pri dražjih stvareh teden. Čakanje ni kazen, ampak čas, da se v pogovor vključi tudi jutrišnji ti.
4. Ko čas poteče, preberi stavek še enkrat. Če si stvar še vedno želiš in jo zmoreš plačati, jo kupi brez slabe vesti. Če ne, jo prečrtaj — in opazi, da se ni zgodilo nič hudega.
5. Enkrat na mesec poglej prečrtani seznam. Ne zato, da bi se hvalil, ampak da vidiš, kaj tvoje želje najpogosteje sprožajo. Morda boš odkril, da večina pride ob istih urah ali po istih občutkih.

Mnogi, ki to poskusijo, opazijo, da se velik del želja v enem dnevu razblini sam od sebe. To ne pomeni, da so bile napačne. Pomeni le, da so pripadale trenutku in ne tebi.

Kje ta razlaga ne velja

Bila bi nepoštena, če ne bi povedala, kje ta zgodba neha držati.

Ni vsaka finančna zmeda ADHD. Impulzni nakupi, odlašanje s položnicami in izogibanje bančnim izpiskom so zelo človeški. Pojavijo se ob depresiji, izgorelosti, tesnobi, žalovanju ali preprosto takrat, ko je človek preobremenjen. ADHD je razvojna motnja, ki se kaže na več področjih življenja in že od otroštva — ne le pri denarju. Če se v opisu prepoznaš, je to razlog za pogovor z osebnim zdravnikom, ki te lahko napoti k psihiatru ali kliničnemu psihologu, ne za samodiagnozo.

ADHD ni opravičilo za vse. Razlaga nam pomaga razumeti, zakaj je nekaj težko. Ne odvzame pa odgovornosti do ljudi, ki jih naše odločitve prizadenejo. Prav nasprotno: ko veš, kje se zatakne, lahko prevzameš odgovornost bolj natančno.

Kadar gre za dolgove, ki rastejo, ali za igre na srečo, je to nekaj drugega kot raztresenost. ADHD je povezan z večjim tveganjem za razvoj odvisnosti, tudi od iger na srečo, in ta zahteva drugačno pomoč. Več o tem v zapisu Igre na srečo: odvisnost, ki nima vonja. Če so dolgovi že presegli tvoje zmožnosti, je smiselno poiskati tudi strokovno finančno ali dolžniško svetovanje — psihoterapija tega ne nadomesti.

Kadar se ob denarju pojavijo misli, da bi bilo bolje, da te ni, to ni več vprašanje sistema položnic. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Kaj lahko prinese terapija

Psihoterapija ne bo plačala položnic in ne bo namesto tebe nastavila trajnikov. Lahko pa pomaga pri tistem delu, ki ga noben sistem ne reši: pri sramu, ki se je nabiral leta, pri vlogah, ki so jih v družini dobili tisti, ki »ne znajo z denarjem«, in tisti, ki morajo za vse poskrbeti, pri tem, kaj ti denar pomeni in kaj si se o njem naučil doma.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo tudi na to, kako se odnos do denarja prenaša med generacijami. Strah pred pomanjkanjem, ki ga je imela mama, ali oče, ki je zapravljal, ko mu je bilo hudo, se lahko tiho naseli v nas — in ko se temu pridruži ADHD, je včasih težko ločiti, kaj je kaj. Ko pa to ločiš, lahko nekaj odložiš.

Kaj si zapomni

• Pri ADHD težava z denarjem navadno ni v znanju, ampak v trenutku izvedbe — ko je treba znanje uporabiti.
• Raziskave povezujejo ADHD z raje nagrado zdaj kot pozneje in z več finančnimi stiskami.
• Sram vodi v izogibanje, izogibanje pa v nove opomine. Manj sramu je pogosto prvi pogoj za več reda.
• Pomagajo sistemi, ki ne potrebujejo spomina: samodejna plačila, dva računa, čakanje pred nakupom, dovoljen znesek za veselje.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; pri hitro rastočih dolgovih ali igrah na srečo potrebuješ tudi drugačno pomoč.