V tem zapisu
- Kaj raziskave pravijo o »odskočnih« zvezah
- Beg ali korak: vprašanje ni kdaj, ampak od česa
- Zakaj je prvi zmenek po dolgih letih tako strašen
- Kaj na prvem zmenku poveš o ločitvi
- Otroci: kaj jim poveš in kdaj koga spoznajo
- Bivši partner: kaj mu dolguješ in česa ne
- Po zmenku: slab večer ni razsodba
- Vaja: tri vprašanja pred zmenkom in dve po njem
- Kje to ne velja
- Kdaj je pogovor s terapevtom smiseln
- Kaj si zapomni
Profil si naredil v nedeljo ob enajstih zvečer. Otroka sta bila ta teden pri drugem staršu in stanovanje je bilo pretiho. Izbral si tri fotografije, napisal dva stavka o sebi, ju izbrisal in napisal znova. V ponedeljek zjutraj si aplikacijo odstranil. V sredo si jo naložil nazaj.
Pod tem nihanjem je vprašanje, ki ga redko kdo izreče na glas: ali to delam, ker bi rad koga spoznal, ali ker ne zdržim tišine? Okolica ima pripravljena dva odgovora in oba sta glasna. Eni pravijo, da je skrajni čas, da »greš naprej«. Drugi, da je prehitro in da moraš biti najprej nekaj časa sam. Ne eni ne drugi ne vedo, kaj se dogaja v tebi v nedeljo ob enajstih.
O tem, kdaj je novo razmerje prehitro, sem že pisala v zapisu Novo razmerje po ločitvi: kdaj je prehitro in kako veš, da si pripravljen/-a. Tukaj me zanima korak pred tem, čisto konkretno: prvi zmenki. Strah pred njimi, kaj na njih poveš o ločitvi, kam v vse to sodijo otroci in kako pri sebi ločiš beg od koraka — brez tega, da bi ti kdo predpisal, ali moraš biti sam ali v paru.
Kaj raziskave pravijo o »odskočnih« zvezah
Ljudsko pravilo je jasno: kdor gre prehitro v novo zvezo, beži, in to se maščuje. Raziskave tega pravila ne potrdijo tako gladko, kot bi pričakoval.
Ameriška psihologinja E. Mavis Hetherington je skoraj 1.400 družin spremljala skozi tri desetletja po ločitvi (Hetherington in Kelly, 2002). Njeno glavno sporočilo ni bilo, da obstaja pravi čas za nov začetek, ampak da so poti po ločitvi zelo različne in da si večina odraslih in otrok sčasoma opomore. Novejša raziskava je neposredno preverjala mit o »odskočni zvezi«: ljudje, ki so po razhodu prej začeli novo zvezo, niso bili na slabšem. Poročali so o več zaupanja v lastno privlačnost in o manjši navezanosti na bivšega partnerja kot tisti, ki so ostali sami (Brumbaugh in Fraley, 2015).
Preden iz tega narediš dovoljenje ali nasvet, tri omejitve. Udeleženci so bili večinoma mlajši odrasli, ne ločeni starši z dvema otrokoma in skupnim kreditom. Raziskava je pokazala povezavo, ne vzroka: mogoče zmenki pomagajo, mogoče pa tisti, ki se že počutijo bolje, prej stopijo med ljudi. In merila je počutje tistega, ki hodi na zmenke — ne tega, kako dobro je izbral, in ne tega, kako je bilo otrokom.
Pošten povzetek je torej skromen. Datum na koledarju ne pove veliko. Bolj kot kdaj šteje od česa in k čemu greš.
Beg ali korak: vprašanje ni kdaj, ampak od česa
Ista aplikacija, ista kavarna in isti človek na drugi strani mize so lahko beg ali korak. Od zunaj razlike ni. Od znotraj jo prepoznaš po tem, kaj od zmenka potrebuješ.
Ko bežiš, greš stran od nečesa: od tišine, od občutka, da si bil zavrnjen, od žalosti, ki pride zvečer. Zmenek mora takrat opraviti delo. Mora uspeti, mora ti povedati, da si še zaželen, mora zapolniti petkov večer. Če ne uspe, se počutiš slabše kot prej. Če uspe, olajšanje traja kakšno uro, potem praznina pride nazaj in potrebuješ naslednjega.
Ko narediš korak, greš proti nečemu. Zanima te, kdo je ta človek. Slab zmenek je slab večer, ne razsodba o tebi. In predvsem: večer bi lahko preživel tudi sam doma in bi bilo v redu. Ne čudovito, ampak v redu.
Še en znak je bivši partner. Če je na zmenku ves čas tretji za mizo — primerjaš, dokazuješ, v mislih mu pripoveduješ, kako dobro ti gre —, zmenek ni o človeku pred tabo. To ni sramota, to je podatek, da žalovanje še teče. O tem, zakaj razpad odnosa boli kot izguba, govori zapis Ločitev kot žalovanje: zakaj razpad odnosa boli podobno kot izguba bližnjega.
Delitev na beg in korak je seveda prečista. Pri večini ljudi je oboje hkrati, v različnih razmerjih ob različnih dnevih. Vprašanje zato ni, ali si »čist«, ampak ali veš, kaj nocoj prevladuje.
Zakaj je prvi zmenek po dolgih letih tako strašen
Če si bil petnajst let v zvezi, si na zadnjem prvem zmenku sedel kot drug človek, v drugem telesu in v svetu brez aplikacij. Pravila so se spremenila, ti pa nisi vadil. Normalno je, da se ti pred vrati kavarne tresejo roke.
Strah ima tukaj dober razlog. Ločitev je živčni sistem naučila, da bližina lahko zelo boli, zato vsako novo približevanje oceni kot tveganje. Pridružijo se bolj vsakdanje skrbi: ali sem še privlačen, kaj bom rekel, ko bo vprašal po bivši ženi, kaj če me bo kdo videl. Marsikdo nosi še tihi sram, da je »ločenec«, kot da bi bil to madež v življenjepisu.
Telo se umiri ob majhnih, preglednih korakih, ne ob prepričevanju. Nekaj stvari pomaga skoraj vedno:
- Kratek prvi zmenek. Kava ali sprehod, ura časa in vnaprej znan konec. Večerja s tremi hodi je za prvič preveč.
- Podnevi in na javnem kraju. Pridi in odidi sam, nekomu povej, kje boš. To je običajna previdnost, ne nezaupanje.
- En zmenek, ne trije na teden. Po vsakem si pusti dan ali dva, da vidiš, kaj je pustil v tebi.
- Dve minuti za telo pred vstopom. Počasen, daljši izdih pove živčnemu sistemu, da ni nevarnosti; pomaga dihanje s podaljšanim izdihom.
In dovoli si, da si začetnik. Tisti na drugi strani mize je pogosto prav tako živčen, le da je to vajen skrivati.
Kaj na prvem zmenku poveš o ločitvi
Vprašanje bo prišlo, navadno v prvih dvajsetih minutah. Dobro merilo je preprosto: ali lahko o ločitvi poveš dva mirna stavka in potem zamenjaš temo? Ne zato, ker bi jo moral skrivati, ampak ker prvi zmenek ni kraj, kjer bi jo predeloval.
Spodnji pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo.
»Torej si ločen. Že dolgo?«
»Leto in pol. Imam dva otroka, pri meni sta vsak drugi teden.«
»Je bilo hudo?«
»Je bilo. Marsičesa se še učim. Nocoj pa bi raje slišal, kaj tebe pripelje na kavo v torek ob šestih.«
»Poštena menjava teme.«
V teh nekaj stavkih je vse, kar prvi zmenek potrebuje. Dejstva so povedana brez olepšav: ločen, dva otroka, kako sta razporejena. Teža je priznana, ne razgrnjena. Bivša partnerka ni ne obtožena ne branjena. In pozornost se vrne k človeku, ki sedi nasproti.
Otrok ne skrivaj. Kdor jih omeni šele na petem zmenku, drugemu vzame možnost, da se pošteno odloči, sebi pa naloži skrivnost. Hkrati ni treba, da prvi zmenek postane pogovor o starševstvu; zadošča podatek.
Če opaziš, da o bivšem partnerju govoriš pol ure, da se ti trese glas ali da te jeza odnese, ni nič narobe s tabo. Izvedel si nekaj koristnega: ta zgodba potrebuje še poslušalca, ki ni zmenek — prijatelja, skupino ali terapevta.
Otroci: kaj jim poveš in kdaj koga spoznajo
Tukaj je previdnost utemeljena. Raziskave družinskih prehodov dokaj skladno kažejo, da otrokom ne škodi to, da ima starš novo zvezo, ampak število sprememb: več ko je prihodov in odhodov odraslih v otrokovo življenje, pogostejše so težave (Fomby in Cherlin, 2007). Tudi to so povezave, ne dokazani vzroki. Nauk pa je uporaben: otroka ne varuješ pred svojimi zmenki, varuješ ga pred tem, da bi se navezal na ljudi, ki čez tri mesece izginejo.
Iz tega sledi preprosta delitev. Zmenki so tvoje odraslo življenje in potekajo, ko otrok ni pri tebi. Otrokom o njih ni treba poročati, lagati pa jim tudi ne: če desetletnik vpraša, kam greš, je »na kavo z nekom, ki ga spoznavam« dovolj. Novega človeka naj spoznajo šele, ko je odnos stabilen in sta se o tem dogovorila oba odrasla.
Raziskovalki, ki sta spremljali ločene starše ob novih zvezah, sta opisali, da se ti zelo razlikujejo po tem, koliko pri odločitvah o novem partnerju gledajo na otroka in koliko na svoje potrebe (Anderson in Greene, 2011). Nobena skrajnost ni dobra. Starš, ki vse podredi otroku, mu sporoči, da je odgovoren za njegovo osamljenost. Starš, ki otroka ne vpraša nič, ga postavi pred izvršeno dejstvo.
Računaj na to, da otrokov odziv ne bo ocena nove osebe. Mnogi otroci še dolgo tiho upajo, da bosta starša spet skupaj, in vsak nov človek to upanje ugasne. Nekateri čutijo, da bi s prijaznostjo do nove osebe izdali drugega starša. Najstnik lahko reagira z zavijanjem oči ali z molkom; o tem, kaj potrebuje, piše zapis Ločitev staršev in najstnik: kaj v resnici potrebuje. Kaj otroke po ločitvi na splošno varuje, je v zapisu Otroci in ločitev: kaj raziskave res pravijo o tem, kaj otroke zaščiti.

Dve stvari odsvetujem brez zadržka. Otrok naj ne bo tvoj zaupnik za zmenke; ne potrebuje vedeti, kako je bilo in ali se bo oglasil. In ne prosi ga, naj kaj skrije pred drugim staršem. Skrivnost, ki jo otrok nosi med dvema domovoma, je zanj pretežka. Ko nova zveza postane skupno življenje, se začne drugo poglavje, ki ima svoj zapis: Sestavljena družina: zakaj »moji, tvoji, najini« potrebujejo čas.
Bivši partner: kaj mu dolguješ in česa ne
Poročila o svojih zmenkih bivšemu partnerju ne dolguješ. Ločila sta se tudi zato, da tvoje zasebno življenje ni več njegova stvar, in obratno.
Drugače je, ko pridejo zraven otroci. Preden nekoga spoznajo, je dobro, da drugi starš to izve od tebe in ne od sedemletnika pri večerji. Ne zato, ker bi potreboval njegovo dovoljenje, ampak ker otrok potem ne nosi novice in ne opazuje, kako bo sprejeta. Kratko, stvarno sporočilo zadošča. Več o takem dogovarjanju je v zapisu Sostarševstvo po razhodu: kako ostati tim, ko nista več par.
Pripravi se tudi na obratno. Novica, da bivši partner nekoga ima, zna zaboleti, tudi če si ločitev hotel ti. Ta bolečina ni dokaz, da si se odločil narobe; navadno je zadnji košček slovesa. Slabo pa je, če te požene na zmenke kot v tekmo. To je beg v najčistejši obliki.
Po zmenku: slab večer ni razsodba
Po ločitvi je koža tanjša. Sporočilo, na katero ni odgovora, ali zmenek, po katerem se nihče ne oglasi, se zato zlahka zlijeta z večjo zgodbo: spet nisem bil dovolj. Živčni sistem ne loči dobro med neznancem, ki ni odpisal, in človekom, ki je po petnajstih letih odšel.
Pomaga, če izida zmenka ne meriš z vprašanjem »ali sem mu bil všeč«, ampak z vprašanjem »kako sem se ob njem počutil jaz«. Prvo te postavi na izpit. Drugo te postavi nazaj v tvoje življenje, kjer izbiraš tudi ti.
Računaj še na en pojav: po prijetnem večeru zna priti žalost. Zdi se nelogično, a je pogosto. Nova bližina spomni na staro in na to, kar je bilo izgubljeno. Ne pomeni, da si naredil napako, in ne, da ta človek ni pravi. Če so večeri po zmenkih težji od večerov brez njih, pa upočasni. O tišini, ki pride po ločitvi, govori zapis Osamljenost po ločitvi: tišina, ki je nisi pričakoval, o tem, kdo si brez nekdanje vloge, pa Kdo sem brez tebe? Kako si po ločitvi na novo zgraditi identiteto.
Vaja: tri vprašanja pred zmenkom in dve po njem
Vaja traja pet minut pred zmenkom in pet po njem. Odgovore piši, ne samo misli; na papirju se težje prepričaš v kaj lepšega.
- Pred zmenkom: »Kaj bi delal nocoj, če ne bi šel?« Če je pošten odgovor »sedel bi doma in bilo bi neznosno«, zmenek nosi preveliko breme. Vseeno lahko greš, a veš, kaj nosiš s seboj.
- »Kaj od tega večera potrebujem?« Zapiši eno besedo: potrditev, družbo, radovednost, dotik, dokaz. Nobena ni prepovedana. Pomembno je le, da jo poznaš.
- »Kaj bom rekel o ločitvi?« Napiši svoja dva mirna stavka. Če ju ne moreš napisati brez jeze ali solz, si izvedel, kje si.
- Po zmenku: »Kako sem se počutil ob tem človeku?« Ne, ali si mu bil všeč. Ali si bil sproščen, napet, viden, neviden? Si bil ti ali si igral?
- »Koliko časa sem bil v mislih pri bivšem partnerju?« Oceni v odstotkih. Številka ni ocena, je smerokaz: pri veliki številki naslednji korak ni drugi zmenek, ampak pogovor o tem, kar še ni končano.
Po treh ali štirih zmenkih preberi zapiske skupaj. Vzorec se pokaže hitreje, kot bi pričakoval.
Kje to ne velja
Vse zgoraj predpostavlja, da na zmenke hočeš. Ni treba. Nikjer ne piše, da se ločitev konča z novo zvezo, in človek, ki se po ločitvi odloči za življenje brez partnerja, ni nič manj »predelal« kot tisti, ki se znova poroči. Roka ni.
Tudi beg ni vedno slab. V eni od raziskav je ljudem, ki se v odnosih hitro prestrašijo zapuščenosti, že sama misel, da bodo lahko spoznali koga novega, pomagala popustiti navezanost na bivšega partnerja (Spielmann in sod., 2009). Včasih je zmenek, na katerega greš iz napačnih razlogov, prvi večer po dolgem času, ko se nasmeješ. Težava nastane, ko postane edini način, kako zdržiš sam s sabo.
Posebej velja previdnost po zvezi, v kateri je bilo nasilje ali nadzor. Tam vprašanje ni beg ali korak, ampak varnost — tvoja in otrok — in ali znaš zgodnje opozorilne znake prepoznati, ko se ponovijo v prijaznejši obliki. Za to obstaja specializirana pomoč, ki je sama ne nudim; na voljo je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55, ob neposredni nevarnosti pa policija na 113.
In če je žalost po ločitvi tako težka, da ne spiš, ne ješ ali se pojavljajo misli, da nima več smisla, zmenki niso odgovor. Pogovori se z osebnim zdravnikom. Ponoči je na voljo Klic v duševni stiski, 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro), ves dan Zaupni telefon Samarijan, 116 123.
Kdaj je pogovor s terapevtom smiseln
Za zmenke ne potrebuješ terapije. Pomaga pa, kadar se nekaj ponavlja: vsak nov človek je po treh tednih podoben bivšemu partnerju, vsako približevanje se konča z umikom ali pa se vračaš k odnosu, ki se je že končal. O tem zadnjem govori zapis Zakaj se k bivšim vračamo — in kdaj je vrnitev vzorec, ne ljubezen.
V relacijski družinski terapiji nas zanima, od kod izbira prihaja: kaj si se o bližini naučil doma, dolgo pred zakonom, in kaj od tega danes nezavedno iščeš. Kako se zgodnje izkušnje vtisnejo v odrasle odnose, opisuje navezanost. Kdor želi videti vzorce več rodov na enem listu, lahko to naredi na daljšem srečanju z genogramom, Pogled v preteklost.
Kaj si zapomni
- Raziskave ne potrjujejo pravila, da je hitra nova zveza nujno beg. Bolj kot čas šteje, od česa in k čemu greš.
- Beg prepoznaš po tem, da mora zmenek nekaj opraviti namesto tebe. Korak po tem, da bi bil večer v redu tudi brez njega.
- Na prvem zmenku zadoščata dva mirna stavka o ločitvi. Otrok ne skrivaj, zgodbe pa ne razgrinjaj.
- Otroke varuješ pred prehitrim navezovanjem na ljudi, ki morda odidejo, ne pred tem, da imaš svoje življenje.
- Ne hoditi na zmenke je enako veljavna odločitev. Roka ni.
Viri
- Brumbaugh, C. C., in Fraley, R. C. (2015). Too fast, too soon? An empirical investigation into rebound relationships. Journal of Social and Personal Relationships, 32(1), 99–118.
- Spielmann, S. S., MacDonald, G., in Wilson, A. E. (2009). On the rebound: Focusing on someone new helps anxiously attached individuals let go of ex-partners. Personality and Social Psychology Bulletin, 35(10), 1382–1394. PubMed
- Hetherington, E. M., in Kelly, J. (2002). For Better or For Worse: Divorce Reconsidered. New York: W. W. Norton.
- Fomby, P., in Cherlin, A. J. (2007). Family instability and child well-being. American Sociological Review, 72(2), 181–204. PubMed
- Anderson, E. R., in Greene, S. M. (2011). “My child and I are a package deal”: Balancing adult and child concerns in repartnering after divorce. Journal of Family Psychology, 25(5), 741–750. PubMed
- Amato, P. R. (2010). Research on divorce: Continuing trends and new developments. Journal of Marriage and Family, 72(3), 650–666.
Ne veš, ali greš na zmenke iz radovednosti ali iz strahu pred tišino?
Če se pri novih poznanstvih ponavlja ista zgodba ali ločitev še ni izzvenela, mi piši. Pogovoriva se v živo v Ljubljani.
Piši mi





