Prazniki sami: kako jih preživeti brez pretvarjanja

»In kje boš ti za božič?« vpraša sodelavka zadnji delovni dan, medtem ko zapira računalnik. »Doma, letos bolj mirno,« rečeš in se nasmehneš, kot da gre za odločitev. Res je, da boš doma. Ni pa res, da pričakuješ mir. Pričakuješ tri dni, v katerih bo telefon tih, trgovine zaprte, okna v sosednjem bloku pa osvetljena.

Ta zapis je za tiste, ki bodo praznik, naj bo božič, novo leto ali lasten rojstni dan, preživeli sami in jim to ni vseeno. Ne bom te prepričevala, da je samota darilo, niti ti naročala, da moraš med ljudi. Rada bi razložila, zakaj so prav ti dnevi težji od navadnih, kaj o njih kažejo raziskave in kako jih preživeti tako, da ti ni treba ne sebi ne drugim ničesar igrati.

Sam, osamljen ali odrezan: najprej ugotovi, kaj od tega velja

Biti sam za praznik še ne pomeni biti osamljen. Samota je stanje: v stanovanju ni nikogar drugega. Osamljenost je občutek, da ti manjka bližina, ki bi si jo želel, in te lahko najde tudi za polno mizo. Socialna izolacija pa pomeni, da je stikov malo nasploh, ne samo ta teden.

Za praznike je razlika zelo praktična. Če si sam, ker si letos tako izbral ali ker so se okoliščine tako zložile, potrebuješ predvsem dober načrt dneva. Če si osamljen, potrebuješ vsaj en stik, v katerem si lahko iskren. Če pa so prazniki le najglasnejši opomnik, da je tako že vse leto, je to tema za januar in ne za sveti večer. O njej, tudi o tem, kaj dolgotrajna osamljenost pomeni za telo, pišem v zapisu Osamljenost in zdravje: kaj kažejo raziskave in česa ne.

S tem občutkom nisi edini. V raziskavi o osamljenosti, ki jo je leta 2022 v vseh državah Evropske unije izvedlo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije, je približno 13 odstotkov vprašanih povedalo, da so se v zadnjih štirih tednih počutili osamljene večino časa ali ves čas. To je približno vsak osmi odrasli, veliko več ljudi, kot bi sklepal po prazničnih fotografijah.

Zakaj je praznik sam težji od navadne nedelje

Na navaden torek si lahko sam ves večer in tega niti ne opaziš. Na sveti večer isti kavč postane dokaz. Dogajajo se tri stvari hkrati.

Rutina izgine. Služba, telovadba, trgovina, bežen pogovor pri kavnem avtomatu: vse to med tednom neopazno drži dan pokonci. V Sloveniji so 25. in 26. december ter 1. in 2. januar dela prosti dnevi, trgovine so zaprte, ulice prazne. Kar ti je sicer dajalo obliko dneva in drobne stike, za nekaj dni preprosto ne obstaja.

Primerjava zraste. Ves december gledaš oglase, filme in objave z isto podobo: velika miza, veliko ljudi, vsi se imajo radi. Ob tej podobi ne meriš več svojega dneva, ampak razdaljo do nje.

Pričakovanje pritisne. Prazniki so eden redkih delov leta, za katerega obstaja jasno pravilo, kako bi se moral počutiti. Žalost na dan, ki je uradno vesel, zato ne boli samo kot žalost, ampak še kot neuspeh. Ta drugi sloj je sram, in prav zaradi njega je praznično osamljenost tako težko priznati.

Koristno je vedeti, da večina teže ne prihaja iz samega dejstva, da si sam, ampak iz teh treh dodatkov. Na dejstvo ta teden morda nimaš vpliva. Na dodatke ga imaš nekaj.

Ali res vsi drugi praznujejo skupaj

Psihologi Sebastian Deri, Shai Davidai in Thomas Gilovich so leta 2017 v vrsti raziskav pokazali, da ljudje sistematično verjamemo, da imajo drugi bogatejše družabno življenje od nas: več prijateljev, več vabil, več zabav. Razlog je v tem, s kom se primerjamo. Ko pomislimo na »druge«, nam ne pride na misel tiha soseda, ampak najbolj družabni ljudje, kar jih poznamo, ker so pač najbolj vidni.

Za praznike je ta napaka še večja. Nihče ne objavi fotografije večera, ko je ob osmih v pižami jedel juho iz vrečke. Ne vidiš ljudi, ki delajo v bolnišnici, vozijo avtobus ali so dežurni. Ne vidiš ločenih staršev, pri katerih so otroci za božič vsako drugo leto, in ne tistih, ki sedijo za polno mizo in štejejo ure do odhoda. Okna v sosednjem bloku so osvetljena, a iz osvetljenega okna se ne vidi, kako je človeku za njim.

Tudi polna miza ni jamstvo. Družinski prazniki znajo biti napeti iz razlogov, ki z ljubeznijo nimajo zveze; en tak primer opisujem v zapisu Družinski prazniki, ko je na mizi tudi dediščina. S tem nočem reči, da je tebi lažje, kot se ti zdi. Samo to, da slika, s katero se primerjaš, ni točna.

Kaj raziskave pravijo o praznikih in stiski

Razširjeno je prepričanje, da je okoli božiča največ samomorov. Podatki tega ne potrjujejo. Avstrijska raziskava Martina Plöderla in sodelavcev, ki je zajela večletne podatke, je pokazala, da se število samomorov pred božičem in na božič zmanjša, poveča pa se ob novem letu. Podobno sliko daje pregled Randyja in Lori Sansone iz leta 2011: razpoloženje je v prazničnem času pri marsikom slabše, obiskov psihiatričnih urgenc in samopoškodb pa je manj, z odbojem po praznikih.

Iz tega bi izpeljala dvoje. Prvič: če ti je v teh dneh težko, to še ni znak, da si v posebni nevarnosti; slabše razpoloženje ob praznikih je pogosto in večinoma mine. Drugič: bolj od samega praznika je občutljiv čas tik po njem, ko se okraski pospravijo, pričakovanje popusti in pride januar. Na te dni se splača misliti vnaprej.

Če pa se pojavijo misli, da ne zmoreš več ali da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne čakaj, da prazniki minejo. Zaupni telefon Samarijan na 116 123 je dosegljiv 24 ur na dan. Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 deluje vsak dan med 19.00 in 7.00, v nujnih primerih pokliči 112.

Božič, novo leto, rojstni dan: trije različni dnevi

Praznike radi mečemo v en koš, a vsak pritisne drugje.

Božič je praznik družine in doma. Kdor ga preživlja sam, se sreča z vprašanjem, kam spada: k družini, ki je ni, ki je daleč ali s katero ni več stika. Če je stol prazen zato, ker je nekdo umrl, je to žalovanje in ne osamljenost, čeprav se od znotraj čutita podobno. O tem pišem v zapisih Obletnice, prazniki in prazen stol: kako preživeti datume in Prvi prazniki brez njega.

Novo leto je praznik prijateljev in bilance. Ne vpraša »čigav si«, ampak »kdo te je povabil« in »kaj si letos dosegel«. Polnoč je en sam trenutek, za katerega velja nenapisano pravilo, da ga je treba z nekom deliti. Zato marsikdo, ki mu je božič minil mirno, zadnji večer v letu težje prenese. Dodatna težava je alkohol: če ga ne piješ ali ga nočeš, ti lahko pomaga zapis Trezen v družbi, ki pije: kako preživeti praznike in zabave.

Rojstni dan je edini od treh, ki je samo tvoj. Ni zaprtih trgovin in ni lučk; svet teče naprej, kot da ni nič. Zato šteje nekaj drugega: kdo se spomni. Vsako sporočilo, ki ne pride, se bere kot odgovor na vprašanje, komu si pomemben. Pri rojstnem dnevu pogosto najbolj pomaga, da ljudem poveš, da ga imaš. To je za marsikoga težje, kot se sliši, ker se zdi, kot da prosiš.

Ko veš, kateri dan te zadene in zakaj, lahko načrtuješ natančneje. Nekomu zadošča, da poskrbi za sveti večer, silvestrovo pa mu je vseeno. Drugemu je ravno obratno.

Brez pretvarjanja: kaj reči, ko te vprašajo

Pretvarjanje ima dve obliki. Prva je navzven: »Imam polno načrtov.« Druga je navznoter: »Saj mi je vseeno, prazniki so tako ali tako potrošniška neumnost.« Obe sta razumljivi in obe nekaj staneta. Prva te odreže od edine stvari, ki bi lahko pomagala, namreč da kdo ve. Druga zahteva, da ves teden ne čutiš tega, kar čutiš.

Brez pretvarjanja ne pomeni, da moraš vsakemu razložiti svoje življenje. Pomeni stavek, ki je resničen in tako dolg, kot želiš. Na primer takole (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kje boš pa ti za praznike?«
»Letos sem sam. Ni ravno po moji izbiri, bo pa šlo.«
»Oh. Nisem vedela. Če hočeš, pridi šestindvajsetega na kosilo, itak nas je preveč.«
»Hvala. Ne vem še, ali bom za med ljudi. Ti lahko sporočim dan prej?«
»Seveda. In če ne prideš, grem sedemindvajsetega na Rožnik, lahko greva skupaj.«

Ne konča se vedno tako. Včasih dobiš samo nerodno tišino ali »joj, uživaj v miru«. A resničen stavek nekaj naredi tudi takrat, ko vabila ni: nehaš porabljati moč za zgodbo. Opaziš lahko tudi, da odgovor »ne vem še« velja. Vabila ni treba ne takoj sprejeti ne zavrniti iz ponosa.

Enako velja navznoter. Lahko ti je hkrati hudo, da si sam, in odleže ti, da ni treba k teti, ki vsako leto vpraša isto. Prijazen odnos do tega, kar čutiš, brez popravljanja, opisuje geslo samosočutje.

Kaj pomaga: oblika dneva in majhni stiki

Dan potrebuje obliko. Ker je rutina izginila, jo je treba za ta dan narediti ročno. Ne gre za poln urnik, tri sidra zadoščajo: nekaj za telo dopoldne, nekaj, kar te pelje iz stanovanja, in nekaj, česar se lahko veseliš zvečer. Praznik brez načrta se prej ali slej konča ob telefonu in tujih fotografijah.

Majhni stiki štejejo več, kot misliš. Gillian Sandstrom in Elizabeth Dunn sta leta 2014 pokazali, da so ljudje ob dnevih, ko so imeli več pogovorov z bežnimi znanci, na primer s sosedom, prodajalko ali človekom s psom, ki ga srečujejo vsak dan, poročali o več zadovoljstva in večjem občutku pripadnosti. Na praznik je takih stikov malo, zato jih je vredno poiskati: sprehod tja, kjer so ljudje, polnočnica ali koncert, tudi če nisi veren, kava v edinem odprtem lokalu, voščilo sosedi na stopnišču.

Izbrana samota je nekaj drugega kot vsiljena. Thuy-vy Nguyen, Richard Ryan in Edward Deci so leta 2018 ugotovili, da čas, ki ga človek preživi sam, umiri močna čustva, prijetna in neprijetna, in da je izkušnja boljša, kadar je samota izbrana. Celega praznika si morda nisi izbral. Lahko pa izbereš njegove dele: kaj boš jedel, kaj gledal, kdaj greš ven. Vsak del dneva, ki je tvoja odločitev, se malo manj čuti kot nekaj, kar se ti je zgodilo.

Naredi nekaj, kar dan loči od drugih. Ni treba, da je obred, ki ga poznaš od doma. Lahko je jed, ki je za enega nihče ne kuha, ti pa jo boš. Sveča za nekoga. Hrib, na katerega greš vsako leto na ta dan. Prazniki so težki tudi zato, ker so brez oblike le prazen dan z velikim imenom.

Omeji primerjanje. Če veš, da te objave drugih potegnejo navzdol, se za dan ali dva dogovori s sabo: telefon je za klice in sporočila, ne za brskanje.

Vaja: načrt enega prazničnega dne

Naredi jo dan ali dva prej, na listu papirja. Vzame petnajst minut.

1. Izberi dan, ki te najbolj skrbi. En sam, na primer sveti večer, silvestrovo ali rojstni dan, ne celega obdobja.
2. Zapiši tri sidra s konkretno uro. Eno za telo (sprehod, tek, razgibavanje), eno zunaj stanovanja (sprehod skozi mesto, obisk groba, koncert) in eno večerno, ki se ga veseliš (jed, film, knjiga, kopel).
3. Določi en stik in ga dogovori vnaprej. Klic ob določeni uri, sprehod, sporočilo nekomu, ki je verjetno tudi sam. Dogovorjen stik je vreden več kot upanje, da se bo kdo oglasil.
4. Napiši stavek za najtežjo uro. Večina ljudi ve, kdaj pride: ob večerji, ob polnoči ali zjutraj ob prvem pogledu na telefon. Zapiši, kaj boš takrat naredil: »Ob polnoči bom na balkonu s čajem, potem pokličem sestro.«
5. Načrtuj še dan potem. Ena dogovorjena stvar za 27. december, 2. januar ali dan po rojstnem dnevu, da se praznik ne konča v prazno.

Načrt ni obveznost. Če boš sredi dneva ugotovil, da bi raje ostal pod odejo, je tudi to odločitev. Razlika je v tem, da imaš izbiro.

Kdaj ti nasveti ne veljajo

Vse zgoraj predpostavlja, da je praznik sam nekaj, kar je treba omiliti. To ne drži vedno.

Nekaterim je praznik sam olajšanje. Kdor je odraščal v hiši, kjer je bil božič dan prepirov ali pijanosti, lahko tih večer doživi kot prvi miren praznik v življenju. Če si med njimi, ne potrebuješ načrta proti osamljenosti in nikomur ne dolguješ pojasnila. Včasih je biti sam cena meje, ki si jo postavil z razlogom.

Žalovanje ni osamljenost. Če si sam, ker je letos nekdo umrl ali ker se je končala zveza, sidra in majhni stiki pomagajo preživeti dan, praznine pa ne zapolnijo in je tudi ne morejo. Kako je s tišino po razhodu, opisuje zapis Osamljenost po ločitvi: tišina, ki je nisi pričakoval.

Dobri nasveti ne dosežejo depresije. Če že tedne ne spiš, ne ješ ali ne najdeš volje za nič, je »pojdi na sprehod« preveč in premalo hkrati. Takrat je prvi korak osebni zdravnik, ne boljši načrt praznika.

Praznika ni treba »izkoristiti«. Splet je poln predlogov, kako naj praznik v samoti postane priložnost za rast, razvajanje in nove tradicije. Če ti to ustreza, dobro. Če ne, je povsem dovolj tudi cilj priti skozi dan brez dodatne škode. Dan, ki si ga preživel, je dovolj dober dan.

In ni vse odvisno od tebe. Človek, ki je sam, ker dela v izmenah, ker je družina v drugi državi ali ker si poti ne more privoščiti, nima težave z odnosom do samote. Ima okoliščine.

Ko prazniki minejo

Tretjega januarja se odprejo trgovine, vrne se služba in z njo oblika dneva. Marsikomu takrat odleže. Nekaterim pa se, kot kažejo omenjene raziskave, prav takrat razpoloženje spusti. Če se to zgodi tebi, ni čudno: napetost, ki te je držala pokonci, je popustila.

Januar je tudi dober čas za vprašanje, ki ga na sveti večer nima smisla reševati: je bil praznik izjema ali ogledalo? Če je bil le neroden splet okoliščin, ga pusti za sabo. Če ti je pokazal, da je ljudi v tvojem življenju manj, kot bi si želel, je to podatek, ne obsodba. Na tem se da delati počasi, čez leto, ne v zadnjem tednu decembra.

O tem se da pogovoriti tudi v terapiji. Kot stažistka relacijske družinske terapije pod supervizijo pri osamljenosti ne iščem najprej, kje bi našel več ljudi, ampak kaj se v tebi zgodi, ko se kdo približa: kdaj se umakneš, kaj pričakuješ in od kod to pričakovanje poznaš. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• Biti sam, biti osamljen in biti socialno izoliran so tri različne stvari; vsaka za praznik potrebuje nekaj drugega.
• Praznik sam je težji od navadnega dne, ker izgine rutina, zraste primerjava in pritisne pričakovanje, kako bi se moral počutiti.
• Vtis, da vsi drugi praznujejo skupaj, je popačen; osamljenost je pogostejša, kot kažejo fotografije.
• Pomagajo tri sidra v dnevu, en vnaprej dogovorjen stik in resničen stavek namesto zgodbe.
• Občutljiv je tudi čas po praznikih; ob mislih, da ne zmoreš več, pokliči 116 123 ali 112.