Moška prijateljstva: zakaj jih je z leti manj in kaj jih ohranja

Partnerka gre za vikend s prijateljicami in ob odhodu reče: »Pa ti koga pokliči, pojdita kam.« Odpreš imenik. Tam je Gregor, s katerim sta štiri leta delila sobo v študentskem domu; nazadnje sta se slišala, ko mu je umrl oče. Tam je Matic iz stare službe, ki ti vsako leto za rojstni dan pošlje isti palec. Tam je skupina »Fantje, nogomet«, v kateri zadnje sporočilo nosi datum izpred dveh let. Telefon odložiš in greš kosit travo.

Nič dramatičnega se ni zgodilo. Nihče se ni skregal, nihče ni nikogar izdal. Prijateljstva so se preprosto stanjšala, tako počasi, da ni bilo trenutka, ko bi to lahko opazil. V tem zapisu bi rada pogledala, zakaj se to moškim z leti tako pogosto zgodi, kaj o tem res vemo iz raziskav in kaj so le prikladne posplošitve, ter kaj prijateljstva drži pri življenju. Brez pridige: če ti je s tremi ljudmi v življenju dobro, s tabo ni nič narobe.

Kaj kažejo številke in zakaj jih je treba brati previdno

Najpogosteje navajana številka prihaja iz Združenih držav. Ameriški center Survey Center on American Life je leta 2021 objavil anketo, v kateri je 15 odstotkov moških odgovorilo, da nimajo nobenega tesnega prijatelja. V Gallupovi anketi leta 1990 je bilo takih 3 odstotke. Delež se je povečal tudi pri ženskah, le manj izrazito.

Ob taki številki se splača ustaviti, preden jo ponovimo kot dokaz »krize moških«. Gre za eno državo. Anketi iz let 1990 in 2021 nista bili izvedeni na enak način. In kaj je »tesen prijatelj«, si vsak anketiranec razloži po svoje. Podatek pove, da se nekaj premika, ne pove pa, zakaj, in ga ni mogoče kar prenesti v Slovenijo. Primerljive slovenske raziskave o moških prijateljstvih ne poznam, zato si številke zanjo ne bom izmišljala.

Bolj trdna je širša slika. Cornelia Wrzus in sodelavci so leta 2013 v metaanalizi združili več sto raziskav o tem, kako se socialne mreže spreminjajo skozi življenje. Mreža prijateljev in znancev raste do mlade odraslosti, potem pa se postopno manjša; družinski del mreže ostaja precej stabilen. To velja za moške in ženske. Krčenje kroga po tridesetem torej ni moška posebnost, ampak običajen potek življenja. Vprašanje je, kaj ostane, ko se krog skrči, in tu se začnejo razlike.

Osamljenost, samota in socialna izolacija niso isto

Preden gremo naprej, je treba ločiti tri besede, ki se v pogovoru o prijateljstvih rade zlijejo v eno.

• Socialna izolacija je nekaj, kar se da prešteti: malo stikov, malo ljudi, redka srečanja. Je opis stanja od zunaj.
• Osamljenost je občutek: boleča razlika med stiki, ki jih imaš, in stiki, ki bi jih želel. Je opis od znotraj. Osamljen si lahko sredi polne hiše, in z malo ljudmi okoli sebe nisi nujno osamljen.
• Samota je čas, ki ga preživiš sam, pogosto po lastni izbiri, in ki te lahko napolni. Sobota v delavnici ali sam na Šmarni gori ni znak, da je kaj narobe.

Razliko podrobneje razlagam v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse. Tu je pomembna zato, ker moški iz uvodnega prizora morda sploh ni osamljen. Morda mu je dobro in mu prazna sobota ustreza. Morda pa je travo pokosil zato, da mu ne bi bilo treba pomisliti, da nima koga poklicati. Od zunaj sta ta dva moška videti enako. Razliko pozna samo on.

Prijateljstvo, ki je stalo na okviru

Večina prijateljstev v mladosti ne nastane iz odločitve, ampak iz ponavljanja. Ista klop, isti trening, ista soba v domu, isti avtobus. Videvaš se, ne da bi se kdo moral dogovoriti. Jeffrey Hall z univerze v Kansasu je ocenil, da je od poznanstva do tesnega prijateljstva potrebnih približno dvesto skupaj preživetih ur; v šoli in na študiju se te ure naberejo same od sebe. Kako jih je mogoče nabrati pozneje, opisujem v zapisu Kako sklepati prijateljstva pri štiridesetih.

Ko se okvir razpusti, mora nekdo prevzeti delo, ki ga je prej opravljal urnik: poklicati, predlagati datum, rezervirati igrišče, vztrajati po dveh odpovedih. To je logistika, ne čustvo, in prav zato se zdi nepomembna. A brez nje prijateljstvo živi samo še od spomina.

Okvir lahko izgine tudi brez selitve. Kdor je začel delati od doma, je izgubil hodnik, malico in pot do avta, kjer se je zgodila polovica pogovorov; o tem pišem v zapisu Delo od doma in tiha osamljenost: kaj se izgubi, ko izgine hodnik. Podobno je ob upokojitvi, ko z delom odidejo tudi ljudje, ki si jih videl vsak dan in jih nikoli nisi imenoval prijatelji.

Z ramo ob rami

Psiholog Paul Wright je leta 1982 opisal razliko, ki se od takrat pogosto ponavlja: moška prijateljstva naj bi pogosteje potekala »drug ob drugem«, ob skupni dejavnosti, ženska pa »iz oči v oči«, ob pogovoru. Manj pogosto se ponovi drugi del njegovega članka, ki je že v naslovu podvomil o tem, da bi bil kateri od obeh načinov manjvreden: razlike so zmerne in se pri dolgih, trdnih prijateljstvih precej zabrišejo.

Da dejavnost ni slabši nadomestek pogovora, kaže tudi raziskava Sama Robertsa in Robina Dunbarja. Spremljala sta mlade ob prehodu iz srednje šole na študij, torej v obdobju, ko se prijateljstva rada razrahljajo. Pri dekletih je čustveno bližino ohranjal predvsem pogovor. Pri fantih pogovor po telefonu ni imel takega učinka; bližino je ohranjalo to, da so skupaj kaj počeli. Raziskava je majhna in opravljena na študentih, zato je ne bi raztegovala na vse moške vseh starosti. A smer je uporabna: za marsikoga je »greva na kolo« tisto, kar je za koga drugega »greva na kavo«.

To se vidi tudi pri nas. Gasilsko društvo, planinska tura, balinišče, veteranska liga, skupna drva, pevski zbor. To niso kraji, kamor bi človek šel »na pogovor«, pa se tam vseeno pove marsikaj, mimogrede, med delom, z očmi na nečem tretjem. Na tej ideji so v Avstraliji zrasle skupnostne delavnice za moške, znane kot Men’s Sheds, z geslom, da se moški ne pogovarjajo iz oči v oči, ampak z ramo ob rami.

Past tega načina ni v dejavnosti sami. Past je, kadar prijateljstvo stoji samo na njej. Ko koleno ne zdrži več nogometa ali ko se ekipa razide, se pokaže, ali je bilo zraven še kaj.

Kje se zatakne: ko je hudo

Prijatelj z ramo ob rami je za večino življenja povsem dovolj. Razlika se pokaže ob ločitvi, odpovedi, diagnozi, smrti starša. Takrat ni dovolj, da imaš koga za na tekmo. Potrebuješ nekoga, ki mu lahko rečeš, da ne spiš.

Razvojna psihologinja Niobe Way je več let poslušala fante v ameriških srednjih šolah in o tem napisala knjigo Deep Secrets. Fantje pri trinajstih in štirinajstih so o najboljših prijateljih govorili z izrazito nežnostjo, o zaupanju in skrivnostih, ki jih delijo. Proti koncu srednje šole so mnogi isti fantje opisovali, da teh prijateljstev nimajo več in da jih pogrešajo. Way iz tega sklepa, da se potrebe po bližini fantje ne »naučijo« šele pozno; prej se je naučijo skrivati.

Tu velja biti natančen. Ne gre za to, da moški »ne znajo čustvovati«; to je stereotip in ga raziskave ne podpirajo. Gre za pravilo, ki ga marsikdo ponotranji: zmoreš sam. Y. Joel Wong in sodelavci so leta 2017 v metaanalizi pokazali, da je prav ta norma, zanašanje samo nase, med tistimi vidiki tradicionalne moškosti, ki so najbolj dosledno povezani s slabšim duševnim zdravjem in z manj iskanja pomoči. Kako to vpliva na pot do terapevta, sem opisala v zapisu Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi. Pri prijateljstvu ima ista norma tišji učinek: ko je najtežje, ne pokličeš. Ne zato, ker prijatelj ne bi prišel, ampak ker ga ne želiš obremenjevati.

Ranljivost pri tem ne pomeni dolgega izpovedovanja. Pogosto je en stavek več kot običajno. »Doma je težko.« »Skrbi me za službo.« Prijatelj na to redko odgovori s predavanjem. Pogosteje reče: »Tudi pri nas ni bilo lahko.« In prijateljstvo je po tem stavku drugačno, kot je bilo pred njim.

Ko je partnerka edina zaupnica

Veliko moških v dolgih zvezah na vprašanje, s kom se pogovarjajo o osebnih stvareh, odgovori z enim imenom: z imenom partnerke ali partnerja. V literaturi o socialni opori je ta vzorec pogosto opisan, čeprav seveda ne velja za vse. V njem ni nič narobe, dokler je to ena od opor in ne edina.

Kadar je edina, nastaneta dve težavi. Prva je teža: en človek težko nosi vse, od službenih skrbi do strahu pred staranjem, in partnerka, ki je hkrati še organizatorka skupnega družabnega življenja, se pogosto utrudi, ne da bi znala povedati, od česa. Druga je krhkost. Ob ločitvi ali smrti partnerke moški ne izgubi le nje, ampak pogosto tudi dostop do skupnih prijateljev, ki jih je vzdrževala ona. Prav takrat, ko bi mrežo najbolj potreboval, ugotovi, da je bila izposojena.

Zato je skrb za lastna prijateljstva tudi nekaj, kar narediš za zvezo. Ne namesto bližine doma, ampak ob njej.

Kako to zveni v resnici

Zbližanje med dvema starima prijateljema je redko slovesno. Pogosto je nerodno, kratko in se zgodi vmes. Pogovor bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»O, glej ga. Sem mislil, da si izgubil mojo številko.«
»Nisem. Samo vsakič, ko sem hotel poklicati, je bilo že prepozno zvečer.«
»Pri meni isto. Kako si?«
»V redu. … V bistvu ne preveč. Doma je zadnje čase napeto, pa nisem vedel, komu bi to rekel.«
»Hm. Si v soboto prost? Na Krim grem, zgodaj. Pridi zraven, boš povedal po poti.«
»Ob šestih?«
»Ob šestih.«

V teh nekaj vrsticah sta oba načina bližine. En stavek iz oči v oči, »v bistvu ne preveč«, in takoj ponudba z ramo ob rami, ki temu stavku da prostor. Prijatelj ni vprašal »kaj se dogaja« in ni dal nasveta. Predlagal je hrib. Za marsikoga je to najbolj naravna oblika stavka »tu sem«.

Kaj prijateljstva ohranja

Iz povedanega sledi nekaj precej nezapletenih stvari. Nobena ne zahteva, da postaneš drug človek.

• Rednost pred intenzivnostjo. Vsak drugi četrtek košarka naredi za prijateljstvo več kot en velik vikend na tri leta. Stalen termin odvzame potrebo po dogovarjanju, torej točno tisto delo, na katerem se vse ustavi.
• Nekdo mora biti tisti, ki kliče. V vsaki družbi je eden, ki organizira. Če ga ni več, je to mesto prosto. To, da pokličeš prvi, ne pove, da ti je bolj mar kot drugim. Pove samo, da si prevzel logistiko.
• Nizek prag. »Greva enkrat na pivo« se ne zgodi. »V četrtek ob šestih tečem ob Savi, prideš?« se. Bolj ko je predlog konkreten in kratek, lažje je reči da.
• En stavek več. Ob dejavnosti občasno povej eno stvar, ki je resnična in ni šala. Ni treba vsakič. Dovolj je, da prijatelj ve, da se to pri tebi sme.
• Ne štej, kdo je dolžan klic. Tišina med starima prijateljema je najpogosteje obojestranska zadrega, ne zamera. Kadar je za njo res kaj več, sem o tem pisala v zapisu Ko se prijateljstvo konča: izguba brez obreda.

Vaja: eno sporočilo še danes

Vaja traja deset minut. Njen namen ni obnoviti prijateljstva v enem dnevu, ampak narediti prvi korak, ki je vedno najtežji.

1. Zapiši tri imena. Ljudi, s katerimi ti je bilo nekoč dobro in s katerimi se ni nič zgodilo, le stik je usahnil. Ne tistih, s katerimi bi se »moral« slišati.
2. Izberi enega. Tistega, ob komer se ti zdi odgovor najbolj verjeten. Danes ne potrebuješ poguma za najtežjega.
3. Napiši sporočilo s konkretnim spominom ali povodom. Na primer: »Danes sem šel mimo stare telovadnice in se spomnil nate. Kako si?« Brez opravičevanja, zakaj se nisi oglasil.
4. Dodaj en konkreten predlog. Dan, ura, dejavnost: »V soboto dopoldne grem na Rožnik, prideš zraven?« Če živi daleč, predlagaj klic ob določeni uri.
5. Pošlji in odloži telefon. Če odgovora ni v enem tednu, pošlji kratko sporočilo še drugemu s seznama. En neodgovorjen SMS pove nekaj o njegovem tednu, ne o tebi.

Kje ta zapis ne velja

Zapis o »moških prijateljstvih« že z naslovom tvega posploševanje, zato nekaj omejitev.

Razlike med moškimi so večje kot med spoloma. Veliko moških ima globoka, zgovorna prijateljstva, veliko žensk se najraje druži ob dejavnosti. Opisani vzorci so povprečja iz raziskav, večinoma zahodnih, in posameznika ne opišejo. Tudi pri gejevskih in biseksualnih moških so prijateljstva pogosto organizirana drugače, kot predvideva ta zapis.

Malo prijateljev ni nujno težava. Nekaterim zadoščata dva človeka in veliko samote. Merilo ni število, ampak to, ali imaš koga poklicati, kadar je hudo, in ali te tvoje stanje boli. Če te ne, ti ni treba ničesar popravljati.

Včasih vzrok ni logistika. Če se že mesece umikaš vsem, če te nič ne veseli in je vsak klic prevelik napor, to morda ni usahlo prijateljstvo, ampak depresija, ki se pri moških pogosto pokaže drugače, kot pričakujemo. O tem pišem v zapisih Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz in Zakaj se v depresiji umakneš ravno takrat, ko bi potreboval ljudi. Tudi močan strah pred stiki ali izkušnje, po katerih je ljudem težko zaupati, potrebujejo drugačen odgovor kot »pošlji sporočilo«. Takrat je smiseln pogovor z osebnim zdravnikom ali s terapevtom.

Prijatelj ni terapevt in terapevt ni prijatelj. Terapija prijateljstev ne nadomesti. Lahko pa pomaga razumeti, zakaj ti je tako težko komu povedati, kako si. Kot stažistka relacijske družinske terapije pod supervizijo delam s posamezniki, pari in družinami v živo v Ljubljani.

Če osamljenost preide v misli, da te nihče ne bi pogrešal, ne čakaj na pravi trenutek. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Kaj si zapomni

• Krog prijateljev se po mladi odraslosti manjša pri vseh; pri moških prijateljstvo pogosto ugasne, ker izgine okvir, ne ker bi se kaj zgodilo.
• Osamljenost je občutek, socialna izolacija je število stikov, samota je lahko izbira. Samo ti veš, kaj od tega velja zate.
• Druženje z ramo ob rami ni manjvredno. Težava nastane, kadar prijateljstvo stoji samo na dejavnosti.
• Kadar je partnerka edina zaupnica, je to pretežko zanjo in krhko zate.
• Prijateljstva ohranjata rednost in konkreten predlog. Začne se z enim sporočilom.