Vera in terapija: ali lahko o Bogu govorim s terapevtom

»Ne vem, ali to sploh sodi sem. Odkar je umrla mama, ne morem več moliti. Vsak večer poskusim in vsak večer obsedim pred praznino. Ampak to najbrž ni tema za terapijo, kajne?«

In drug človek, v drugi sobi, s skoraj nasprotno skrbjo: »Preden začneva, bi rad nekaj razčistil. Nisem veren in ne bi rad, da mi kdo na koncu reče, da mi manjka duhovnost.«

Stavka zvenita, kot da prihajata z nasprotnih bregov, pa nosita isti strah. Prvi se boji, da bo njegova vera v terapevtski sobi nekaj odvečnega, morda celo nekaj, kar bo treba razložiti stran. Drugi se boji, da bo odvečna njegova nevera. Oba se v resnici bojita istega: da bo imel terapevt o Bogu svoj načrt in da v ta načrt ne bosta sodila.

Ta zapis je odgovor obema. Pojasnila bi rada, zakaj vera in nevera sodita v terapijo, kaj raziskave povedo o veri kot opori in kot bremenu, kaj terapevt pri tem počne in česa ne sme ter kje terapija ni pravi naslov.

Kratek odgovor: da, lahko

O Bogu lahko s terapevtom govoriš. Prav tako o tem, da vanj ne verjameš, da vanj ne verjameš več ali da ne veš. V terapijo sodi vse, kar oblikuje tvoje življenje, in za marsikoga je odnos do vere ena njegovih nosilnih sten: določa, kako razume trpljenje, krivdo, odpuščanje, smrt in to, kaj je dobro življenje. Pogovor o stiski, ki bi to steno obšel, bi bil pri takem človeku pogovor o polovici hiše.

Velja tudi obratno. Če vera v tvojem življenju nima vloge, je v pogovoru ni treba iskati. Terapija brez besede o duhovnosti ni nepopolna terapija. Kaj je duhovnost v terapiji in kako široko jo stroka razume, je na kratko opisano v bazi znanja; tu me zanima predvsem, kaj to pomeni zate, ko sediš na stolu in tehtaš, ali bi to temo sploh načel.

Od kod zadrega

Zadrega ima zgodovino. Psihoterapija in vera sta se dolgo gledali z nezaupanjem. Sigmund Freud je leta 1927 v delu Prihodnost neke iluzije vero opisal kot iluzijo, ki izvira iz otroške potrebe po zaščiti, in ta pogled je stroko zaznamoval za desetletja. Na drugi strani so verske skupnosti v psihologiji pogosto videle tekmico, ki greh preimenuje v simptom. Človek, ki je odraščal med obema sporočiloma, ima dober razlog, da pred vrati terapevtske sobe okleva.

Raziskave pa kažejo, da si ljudje tega pogovora želijo pogosteje, kot terapevti domnevajo. Elizabeth Rose je s sodelavcema leta 2001 kliente svetovalnic vprašala, ali bi o verskih in duhovnih temah želeli govoriti na srečanjih. Večina je odgovorila pritrdilno. Želja torej obstaja; pogosto manjka le znak, da je tema dobrodošla.

Da to ni obrobna tema, pokaže tudi obseg raziskovanja. Ko sta Gene Ano in Erin Vasconcelles leta 2005 pripravila metaanalizo o tem, kako je versko spoprijemanje s stresom povezano s psihičnim počutjem, sta vanjo zajela 49 raziskav. Njun izid je obenem najkrajši povzetek celega področja: vera lahko ljudem v stiski pomaga in jim lahko stisko poglobi. Odvisno je od tega, kakšno vlogo ima.

Vera kot vir

Ameriški psiholog Kenneth Pargament je več desetletij preučeval, kaj ljudje z vero počnejo, ko jim je hudo. Ni ga zanimalo, ali kdo veruje, ampak kako se z vero opre. Opisal je vrsto načinov, ki jim je rekel pozitivno versko spoprijemanje: iskanje opore pri Bogu, občutek, da v težkem nisi sam, razumevanje dogodka v širšem okviru, opora v skupnosti, odpuščanje.

V metaanalizi Ana in Vasconcellesove so bili ti načini povezani z boljšim psihičnim prilagajanjem na stres, na primer z več osebne rasti ob težki izkušnji. Razlogi niso skrivnostni. Vera lahko dogodku, ki sam po sebi nima pomena, pomen da. Obredi dajo žalosti obliko in čas, kar se posebej pokaže ob smrti. Skupnost pomeni ljudi, ki pridejo, ne da bi jih bilo treba klicati. In molitev je za marsikoga edini trenutek dneva, ko nikomur ni treba ničesar dokazovati.

Če je vera zate tak vir, ga terapevt ne bo obšel. Vprašal bo, kaj ti pomaga, in odgovor »molitev« ali »nedeljska maša« je enako veljaven kot »tek« ali »pogovor s sestro«. Vir, ki drži, je del rešitve, ne ovira na poti do nje.

Vera kot breme

Druga polovica Pargamentovega dela je manj znana in za terapijo morda pomembnejša. Opisal je tudi negativno versko spoprijemanje, ki mu danes pogosteje rečemo verski ali duhovni boji: prepričanje, da te Bog kaznuje, občutek, da te je zapustil, jeza nanj, spor s skupnostjo, dvom, ki ga ne smeš izgovoriti. V omenjeni metaanalizi so bili ti načini povezani z več tesnobe in depresivnosti. Pargament je s sodelavci leta 2001 v raziskavi starejših bolnikov ugotovil celo, da so bili tisti, ki so v bolezni doživljali, da jih je Bog zapustil ali jih kaznuje, v naslednjih dveh letih izpostavljeni večjemu tveganju smrti.

Julie Exline in sodelavci so leta 2014 take boje razvrstili v šest področij: boj z Bogom, boj z zlom, spori z ljudmi in skupnostjo, moralni boji, dvom in vprašanje smisla. Seznam je koristen, ker pokaže, da »kriza vere« ni ena stvar. Nekdo ne dvomi o Bogu, ampak ne more več stopiti v cerkev, kjer ga je nekdo ponižal. Drugi nima težav s skupnostjo, a ga razjeda občutek, da ni nikoli dovolj dober.

Posebno mesto ima krivda. Vera lahko krivdi da pot naprej: priznanje, popravo, odpuščanje. Lahko pa jo tudi zapre v krog, v katerem nobena spoved ne prinese miru. Razliko med krivdo, ki nekaj popravi, in krivdo, ki samo razjeda, sem opisala v zapisu Zdrava in strupena krivda: kako ju ločiti.

Pomembno je dodati, da verski boj ni znak šibke vere in ne znak, da je vera škodljiva. Pargament je poudarjal, da so taki boji lahko tudi razpotje, s katerega človek odide z zrelejšim odnosom do vere ali brez nje, a bolj miren. Teže je, ko je človek z bojem sam in o njem ne sme govoriti ne v skupnosti ne doma. Kadar se dvom konča z odhodom, pride zraven še izguba ljudi in obredov; temu je namenjen zapis Izguba vere ali skupnosti, ki te je držala.

Kaj terapevt pri tem počne in česa ne

Terapevt ni duhovnik in ni nasprotnik duhovnikov. Njegovo delo ni presoditi, ali Bog obstaja, katera razlaga svetega besedila je pravilna ali ali bi moral ostati v skupnosti. Njegovo delo je razumeti, kaj vera ali nevera pomeni v tvojem življenju: kaj ti daje, kaj ti jemlje, od koga si jo dobil in kaj se je z njo zgodilo.

Iz tega sledi pravilo, ki velja v obe smeri. Terapevt te ne spreobrača. Ne k veri, če je nimaš, in ne stran od nje, če jo imaš. Ne namiguje, da bi ti molitev pomagala, in ne namiguje, da je tvoja vera obramba, ki bi jo bilo treba prerasti. Vsiljevanje lastnega svetovnega nazora sodi med stvari, ki so opisane v zapisu Česa terapevt ne sme narediti: meje, etika in kdaj odnos prekiniš takoj.

Kako je to slišati v praksi, pokaže kratek pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Preden začnem: ali si verna?«
»Lahko ti odgovorim. Prej pa me zanima, kaj bi ti moj odgovor povedal.«
»Če si, se bojim, da me boš prepričevala, naj se vrnem. Če nisi, se bojim, da se ti bo vse skupaj zdelo otročje.«
»Torej se bojiš, da bom imela v obeh primerih načrt zate. Nimam ga. Zanima me, kaj se je zgodilo s tvojo vero in kako ti je s tem.«

Vprašanje, ali je terapevt veren, je povsem na mestu. Terapevti nanj odgovarjajo različno: nekateri povedo, drugi raje najprej raziščejo, kaj vprašanje pomeni. Oboje je lahko v redu. Ni pa v redu, če po odgovoru dobiš občutek, da moraš svoje prepričanje braniti. Kako prepoznati terapevta, ob katerem tega ni treba, piše v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Raziskave ne kažejo, da bi morala biti terapija za verne ljudi drugačna vrsta terapije. Laura Captari in sodelavci so leta 2018 v metaanalizi primerjali običajne terapije s takimi, ki so prilagojene klientovi veri ali duhovnosti. Prilagojene so bile pri psihičnih težavah vsaj enako učinkovite, pri duhovnem počutju pa nekoliko boljše. Sporočilo je preprosto: upoštevanje tega, v kar človek verjame, terapiji ne škodi, lahko pa ji koristi.

Če nisi veren

Vse zgoraj velja zrcalno. Nevera ni praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti, in ni simptom. Človek brez vere ima prav tako odgovore na vprašanja, kaj je dobro življenje, kaj dolguje drugim in kako živeti z minljivostjo, le da jih je sestavil iz drugih virov. Terapevt, ki bi v tem videl pomanjkljivost, dela isto napako kot tisti, ki v veri vidi berglo.

Tudi neverni ljudje imajo včasih z vero nedokončan opravek. Marsikdo je odraščal v vernem domu in je vero pustil za sabo, ne pa tudi občutka krivde, podobe strogega pogleda od zgoraj ali napetosti s starši, ki sprašujejo, kdaj bo krst. To niso verska vprašanja v ožjem pomenu, so pa vprašanja, pri katerih je vera del zgodbe. V terapijo sodijo ne glede na to, kje si danes.

Vprašanja o smislu, smrti in svobodi pa niso last nobene strani. Kako se pokažejo, kadar človeka preplavijo, opisuje zapis Eksistencialna kriza: ko se vprašaš, čemu vse to.

Vera v družinski zgodbi

Odnos do vere redko nastane v enem človeku. Podeduje se, pogosto skupaj z vsem, kar je bilo zraven: babica, ki je molila vsak večer in pri kateri je bilo varno; oče, ki je z Bogom grozil; ded, ki je v cerkev nehal hoditi po vojni in o tem ni nikoli spregovoril; mešan zakon, zaradi katerega dve veji družine dvajset let nista sedeli za isto mizo. Tvoja vera ali nevera je pogosto tudi odgovor na katerega od teh ljudi.

Marsha Wiggins Frame je leta 2000 v reviji Journal of Marital and Family Therapy opisala duhovni genogram: družinsko drevo, v katero se poleg rojstev in porok vrišejo veroizpovedi, spreobrnjenja, izstopi, spori zaradi vere in ljudje, ki so bili v družini nosilci vere ali upora proti njej. Namen ni ugotoviti, kdo je imel prav, ampak videti, kaj si dobil v roke, še preden si lahko izbiral.

Pri delu z družinsko zgodbo se take sledi pogosto pokažejo same. Kaj se sicer zgodi na daljšem srečanju z genogramom, sem opisala v zapisu Pogled v preteklost: kaj se zgodi na 90-minutnem srečanju z genogramom.

Vaja: moj odnos do vere na enem listu

Preden o tem govoriš s komerkoli, je koristno, da sam veš, kje stojiš. Vaja je enaka za verne in neverne. Vzame dvajset minut.

1. Zapiši, kaj si dobil doma. Tri do pet stavkov o tem, kako se je o veri govorilo v tvoji družini. Kdo je veroval, kdo ne, o čem se je molčalo.
2. Zapiši, kje si danes. Brez oznak. Ne »veren« ali »neveren«, ampak z lastnimi besedami: v kaj verjameš, o čem dvomiš, česa ne veš.
3. Naredi dva stolpca: kaj mi to daje in kaj me to stane. Velja tudi za nevero. Morda ti daje svobodo in te stane mir pri nedeljskem kosilu. Morda ti vera daje oporo in te stane občutek, da nisi nikoli dovolj.
4. Poišči stavek, ki ga ne poveš nikomur. »Jezen sem na Boga.« »Pogrešam mašo, čeprav ne verjamem.« »Bojim se, da ima mama prav.« Zapiši ga. Ni ga treba nikomur pokazati.
5. Odloči, komu bi en del tega lahko povedal. Prijatelju, duhovniku, terapevtu. Ne vsega, en stavek.

Četrti korak je navadno najtežji in najbolj koristen. Stavek, ki ga ne smeš izgovoriti, zavzame več prostora kot stavek, ki je enkrat zapisan.

Kje terapija ni pravi naslov

Doslej sem zagovarjala, da vera sodi v terapijo. Pošteno je povedati tudi, kje to ne drži.

Terapevt ne odgovarja na teološka vprašanja. Ali je nekaj greh, kaj tvoja tradicija uči o ločitvi, kako moliti, ko ne gre: to so vprašanja za duhovnika, duhovnega spremljevalca ali drugega človeka, ki mu v svoji skupnosti zaupaš. Terapevt ti lahko pomaga razumeti, zakaj te vprašanje tako stiska, odgovora nanj pa nima in ga ne sme igrati.

Terapija ne nadomesti skupnosti in obreda. Kdor je veren, v terapiji ne bo našel tega, kar mu dajeta bogoslužje in občestvo. To ni njena naloga. Marsikdo ima oboje, terapevta in duhovnega spremljevalca, in eno drugega ne izključuje.

Nekatere stiske z versko vsebino so najprej zdravstveno vprašanje. Vsiljive bogokletne misli, ki te mučijo in jih skušaš izničiti z obredi ali ponavljanjem molitev, so lahko oblika obsesivno-kompulzivne motnje, ki ji rečemo skrupuloznost. Glasovi, občutek posebnega poslanstva ob nespečnosti, globoka depresija s prepričanjem, da si preklet: v teh primerih je prva pot do osebnega zdravnika ali psihiatra. Sama ne postavljam diagnoz in ne predpisujem zdravil, lahko pa pomagam prepoznati, kdaj je čas za ta korak. Ob mislih na samomor pokliči Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur), Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (19.00–7.00) ali 112.

Včasih je vera način, da se nečemu izogneš. Psiholog John Welwood je v osemdesetih letih za to skoval izraz duhovni obvod (angl. spiritual bypassing): uporaba duhovnosti zato, da ti ni treba čutiti jeze, žalosti ali prizadetosti. »Vse je Božja volja« je lahko globoko zaupanje, lahko pa tudi pokrov. Enako velja v drugo smer: tudi »vse to je samo psihologija« je lahko pokrov nad vprašanji, ki jih človek noče odpreti. Dober pogovor opazi oba.

Kako to načeti

Najpreprosteje je povedati na začetku, v enem stavku. »Vera mi je pomembna in bi rad, da to veš.« »Nisem veren in ne bi rad, da se to obravnava kot težava.« »Z vero imam zapleten odnos in ne vem še, ali bi o tem govoril.« Vsak od teh stavkov je dovolj. Terapevtov odziv ti bo povedal veliko: ali vpraša naprej z zanimanjem, ali temo hitro zapre, ali začne razlagati svoje. Kaj drugega se dogaja na začetku, je opisano v zapisu Kako poteka prvo srečanje pri psihoterapevtu — brez skrivnosti.

Ker je vprašanje pri meni pričakovano, nanj odgovorim kar tu. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in se izobražujem na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani. Ime inštituta ne pomeni, da je srečanje verouk. O veri govoriva, če jo prineseš ti, in toliko, kolikor želiš. Če si veren, tega ne bom obravnavala kot nekaj, kar je treba razložiti. Če nisi, te ne bom nikamor usmerjala. V obeh primerih me zanima isto: kako ti je.

Kaj si zapomni

• O Bogu, dvomu in neveri lahko s terapevtom govoriš; v terapijo sodi vse, kar oblikuje tvoje življenje.
• Raziskave kažejo dve plati: vera je lahko močan vir opore, verski boji (občutek kazni, zapuščenosti, neizgovorjen dvom) pa so povezani z več stiske.
• Terapevt ne spreobrača v nobeno smer in ne razsoja teoloških vprašanj; zanima ga, kaj vera ali nevera pomeni zate.
• Nevera ni primanjkljaj. Tudi neveren človek ima lahko z vero iz otroštva nedokončan opravek, ki sodi v pogovor.
• Za vprašanja nauka je pravi naslov duhovni spremljevalec, za vsiljive misli, glasove ali hudo depresijo zdravnik; vrata se ne izključujejo.