Osamljenost v partnerskem odnosu: sam ob nekom

Večer je. Sedita na istem kavču, vsak s svojim zaslonom. Televizija je prižgana, da ni tišine. Eden reče: »Danes je bil čuden dan.« Drugi, ne da bi dvignil pogled: »Mhm.« In to je vse. Nihče ni rekel nič grdega, nihče ni zaloputnil vrat. Vseeno greš spat z občutkom, da si bil ves večer sam, le da je nekdo dihal zraven.

O tej vrsti osamljenosti se govori malo, ker se zdi nelogična. Osamljen naj bi bil tisti, ki nima nikogar. Kdor ima partnerja, skupno stanovanje, morda otroke in skupen koledar na hladilniku, naj bi bil na varnem. Zato si ljudje tega občutka pogosto dolgo ne priznajo. Ko si ga, mu hitro dodajo opravičilo: »Saj nimam razloga, da se pritožujem.«

V tem zapisu bi rada pokazala, da osamljenost v partnerskem odnosu ni protislovje in ni razvajenost. Je razmeroma natančen signal, da je med vama nekaj utihnilo. Poglejva, kako do tega pride, kaj o tem vedo raziskave in kaj se da narediti, preden se tišina utrdi.

Sam ob nekom ni protislovje

Najprej tri besede, ki jih radi mešamo. Samota je stanje: sam si, in to je lahko prijetno, včasih celo nujno. Socialna izolacija je dejstvo, ki se da prešteti: malo ljudi, malo stikov, redka srečanja. Osamljenost pa je občutek. V raziskavah jo običajno opišejo kot bolečo razliko med stiki, ki jih imaš, in stiki, ki bi jih potreboval.

Iz tega sledi nekaj, kar na prvi pogled preseneti. Lahko si veliko sam in nisi osamljen. In lahko si vsak dan z nekom v isti kuhinji, pa si. Število ljudi okoli tebe o osamljenosti pove presenetljivo malo. Več pove to, ali te kdo od njih zares doseže. To razliko podrobneje razložim v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse.

Ameriški sociolog Robert Weiss je leta 1973 ločil dve vrsti osamljenosti. Socialna nastane, ko nimaš kroga, ki mu pripadaš: prijateljev, sodelavcev, sosedov. Čustvena nastane, ko manjka ena tesna vez, človek, pri katerem si lahko povsem to, kar si. Weiss je opozoril, da ene ne moreš nadomestiti z drugo. Poln koledar ne zapolni praznine po bližnji osebi, ena bližnja oseba pa ne nadomesti kroga.

Prav zato je osamljenost v zvezi tako zmedena. Oseba, ki naj bi bila tista ena tesna vez, je tukaj. Sedi zraven, spi zraven, ve, kakšno kavo piješ. Le doseči je ne moreš. Čustvena osamljenost ob partnerju pogosto boli bolj kot osamljenost samskega človeka, ker ji manjka razlaga. Samski si lahko reče: nikogar nimam. Ti si rečeš: nekoga imam, in vseeno.

Kaj kažejo raziskave: odločajo drobni trenutki

Ameriški psiholog John Gottman je pare desetletja opazoval pri povsem običajnih opravilih: pri večerji, ob pogovoru o dnevu, med pospravljanjem. Opazil je, da si partnerja ves čas pošiljata drobna povabila k stiku. Imenoval jih je ponudbe za stik. To ni nič slovesnega. »Poglej, kakšen sneg.« Vzdih ob računalniku. Roka na rami. Vprašanje, ali je mleka še kaj.

Na vsako ponudbo se da odzvati na tri načine: obrneš se k partnerju, obrneš se stran ali se obrneš proti njemu. V raziskavi z mladoporočenci, ki jih je Gottmanova skupina spremljala šest let, so se pari, ki so ostali skupaj, na ponudbe odzvali v 86 odstotkih primerov. Pari, ki so se medtem ločili, v 33 odstotkih.

Te številke ni pametno brati kot recept. Prihaja iz ene raziskovalne skupine in iz opazovanja v posebej urejenem okolju. Ne dokazuje, da neodzivnost povzroči razhod; lahko je tudi znak, da je odnos že prej zašel v težave. Pove pa nekaj uporabnega: bližina ne živi od velikih pogovorov in obletnic. Živi od tega, ali nekdo dvigne pogled, ko rečeš »poglej«.

Podobno sta bližino opisala Harry Reis in Phillip Shaver. Po njunem modelu nastane v dveh korakih. Najprej eden pove nekaj o sebi, kar mu nekaj pomeni. Nato dobi odziv, ob katerem se počuti razumljenega, sprejetega in ob katerem čuti, da je drugemu mar. Jean-Philippe Laurenceau s sodelavci je to preveril z dnevniki vsakdanjih pogovorov: občutek bližine sta napovedovala razkrivanje in vtis, da se je drugi odzval. Samo govoriti torej ni dovolj. Bližina nastane šele, ko povedano nekam pade.

Čustvena odsotnost: telo je doma, pozornost ni

Čustveno odsoten partner ni nujno hladen ali brezbrižen človek. Pogosto je to nekdo, ki veliko dela, skrbi za družino, popravi pipo in pelje avto na servis. Vse naredi. Samo zraven ga ni. Ko govoriš, čaka, da končaš. Ko jokaš, ponudi rešitev. Ko vprašaš, kako je, odgovori: »V redu.«

Čustvena odsotnost ima več obrazov in vredno jih je razlikovati, ker ne pomenijo istega:

• Izčrpanost. Človek, ki je ves dan na voljo drugim, zvečer nima več s čim poslušati. To ni odločitev proti tebi, je pa učinek zate enak.
• Naučen umik. Kdor je odraščal v družini, kjer se o čustvih ni govorilo, se ob njih umakne, ker ne ve, kaj z njimi. O tem pišem v zapisu Izogibajoča navezanost: zakaj bližina utruja in umik pomiri.
• Zaščita pred očitki. Če se pogovori redno končajo s kritiko, postane molk najvarnejša izbira.
• Nekaj tretjega. Depresija, skrb, ki je ne zna povedati, težava v službi, sram. Odsotnost je včasih edini vidni del nečesa, o čemer partner ne zmore govoriti.

Ta razlika je pomembna, ker osamljeni človek odsotnost skoraj vedno prebere enako: ni mu mar zame. To je lahko res. Pogosteje pa je res nekaj bolj zapletenega, in dokler tega ne veš, se odzivaš na razlago, ki si si jo sestavil sam.

Vzporedni življenji: ko pogovor postane logistika

Druga pot v osamljenost je tišja. Nobeden ni odsoten, oba sta zelo prisotna, le da vsak v svojem življenju. Eden ima službo, tek in svoje prijatelje. Drugi ima službo, otroke in svoje prijatelje. Srečata se na hodniku in ob nedeljskem kosilu. Gospodinjstvo teče brezhibno. Sta odlična ekipa in slab par.

To se rado zgodi v obdobjih, ko je življenje najbolj polno: majhni otroci, gradnja, napredovanje, skrb za starše. Pogovor se takrat skrči na usklajevanje. Kdo pelje, kdo pobere, kaj manjka v hladilniku. Vse to je treba povedati in nič od tega ni narobe. Težava nastane, ko ob tem izgine druga vrsta pogovora, tista, v kateri ne urejaš ničesar, ampak samo poveš, kako ti je. Kako se to začne po prihodu otroka, opisujem v zapisu Par po rojstvu otroka: kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu.

Vzporedni življenji sta zahrbtni, ker dolgo delujeta kot zrelost. »Midva se ne prepirava.« »Vsak ima svoj prostor.« Oboje je lahko znak zdravega odnosa. Lahko pa je tudi znak, da sta se nehala dotikati vsega, kar bi lahko zabolelo, in s tem tudi vsega, kar bi vaju lahko zbližalo. Razliko med samostojnostjo in oddaljenostjo razlagam v zapisu Zliti ali odtujeni: dva načina, kako odnos izgubi ravnovesje.

Zakaj je o tem tako težko spregovoriti

Osamljenost v zvezi spremlja sram. Priznati jo pomeni priznati, da odnos, ki ga od zunaj vsi vidijo kot urejen, od znotraj ni tak. Pomeni tudi tvegati odgovor »saj sem ves čas doma, kaj bi še rad«. Zato jo ljudje pogosto povedo po ovinku, kot očitek: »Nikoli me ne poslušaš.« »Tebi je vseeno.« »Samo telefon te zanima.«

Očitek je razumljiv, a naredi ravno nasprotno od tega, kar želiš. Partner sliši napad in se brani ali umakne. Ti umik prebereš kot potrditev, da mu ni mar, in pritisneš močneje. Ta krog je v raziskavah parov dobro opisan kot vzorec zahtevanja in umika; Andrew Christensen in Christopher Heavey sta ga preučevala že v osemdesetih in devetdesetih letih. Kako se zaplete pri različnih vzorcih navezanosti, opisujem v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta — in kako iz cikla.

Poglejva, kako se isti večer lahko obrne, ko pod očitkom pride na dan to, kar je res (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj si spet tiho?«
»Saj nisem tiho. Utrujen sem.«
»Vedno si utrujen, ko hočem govoriti.«
»Kaj pa naj rečem? Karkoli rečem, je narobe.«
»Nič ni narobe. Pogrešam te. Tukaj si, pa te pogrešam.«
»… Tega mi še nikoli nisi tako povedala.«

Prvi trije stavki so obtožba in obramba. Peti je ranljivost: ne pove, kaj drugi dela narobe, ampak kaj se dogaja v tebi. To ne zagotavlja dobrega odziva. Zelo pa poveča možnost, da bo partner sploh slišal, za kaj gre. Kako priti od prvega do petega stavka, podrobneje razložim v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Kaj osamljenost naredi s tvojim pogledom

Osamljenost ni samo čustvo, spreminja tudi to, kako bereš druge. Louise Hawkley in John Cacioppo sta v pregledu raziskav opisala, da osamljeni ljudje postanejo bolj pozorni na znake zavrnitve. Dvoumne odzive hitreje razumejo kot negativne, bolj si zapomnijo neprijetne trenutke in se zaščitijo, še preden se kaj zgodi.

V zvezi to pomeni, da po dolgem obdobju osamljenosti nisi več nevtralen opazovalec. Partnerjev »mhm« ni več samo »mhm«, ampak dokaz. Njegova zamuda je sporočilo. Ko enkrat vendarle vpraša, kako si, odgovoriš kratko, ker ne verjameš, da ga res zanima. S tem pa tudi sam zavrneš ponudbo za stik, ne da bi to opazil.

Tega ne pišem zato, da bi krivdo prestavila nate. Pišem, ker je to del kroga, na katerega imaš vpliv. Osamljenost v dvoje skoraj nikoli ni delo enega samega. Vzdržujeta jo oba, vsak s svojim načinom zaščite.

Kaj se da narediti: začni manjše, kot misliš

Ko človek končno prizna, da je v zvezi osamljen, si pogosto zamisli velik pogovor, v katerem bo povedal vse. Tak pogovor je včasih potreben. A če drži, da osamljenost nastane iz drobnih trenutkov brez odziva, se tudi popravlja tam. Nekaj izhodišč:

• Opazuj ponudbe, tudi partnerjeve. Teden dni samo opazuj, kdaj ti partner kaj ponudi: pokaže fotografijo, potoži o sodelavcu, vpraša, ali bi čaj. Marsikdo ugotovi, da ponudbe so, le drugačne od tistih, ki jih čaka.
• Povej potrebo, ne ocene. »Rada bi, da zvečer deset minut sediva brez telefonov« je nekaj, na kar se da odgovoriti. »Ti si vedno na telefonu« ni.
• Izberi trenutek. Ne ob enajstih zvečer in ne sredi prepira. Kako začeti, da se pogovor ne podre v prvih minutah, opisujem v zapisu Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo.
• Vprašaj, kako je njemu. Presenetljivo pogosto se izkaže, da je osamljen tudi drugi, le da to pri njem izgleda kot delo do desetih ali kot molk.
• Ne nosi vsega v odnos. Partner ne more biti edini človek, ki te pozna. Prijateljstva razbremenijo zvezo, ne ogrožajo je.

Če je tišina zajela tudi telesno bližino, je to tema zase; o njej pišem v zapisu Brezspolna zveza: ko spolnosti ni več in nihče ne odpre teme, zato je tukaj ne ponavljam.

Vaja: deset minut brez logistike

To vajo lahko poskusita še nocoj. Namenjena je temu, da se v dan vrne pogovor, ki ničesar ne ureja. Če partner ne želi sodelovati, nič hudega: prvi korak lahko narediš sam, tako da zares poslušaš, ko naslednjič kaj reče.

1. Dogovorita se za čas. Deset minut, vsak dan ob isti uri, če se da. Telefona pustita v drugi sobi, televizijo ugasnita.
2. Prvi govori pet minut. O čemerkoli, kar ga je danes zaposlovalo, samo ne o razporedu, denarju, otrokovih obveznostih ali o vajinem odnosu.
3. Drugi samo posluša in sprašuje. Brez nasvetov, brez rešitev, brez »ja, meni pa«. Dovolj je: »In kako ti je bilo ob tem?«
4. Zamenjajta vlogi. Enakih pet minut, enaka pravila.
5. Končajta z enim stavkom. Vsak pove eno stvar, ki jo je danes o drugem slišal na novo. Nato vaje ne ocenjujta; samo ponovita jo jutri.

Prvih nekaj večerov bo verjetno nerodno. Morda se bo zdelo umetno, morda eden ne bo vedel, kaj povedati. To ni znak, da vaja ne deluje. Je znak, kako dolgo tega nista počela.

Kje ta razlaga ne velja

Vse, kar sem napisala, predpostavlja dva človeka, ki sta se oddaljila in bi se z nekaj truda lahko spet našla. Ni vedno tako, zato nekaj mej.

Ko je v odnosu nasilje ali nadzor. Če te partner ponižuje, ti omejuje stike, te nadzoruje ali se ga bojiš, tvoja osamljenost ni težava v komunikaciji. Izolacija je lahko del nasilja. Vaje za bližino tu niso prvi korak; prvi korak je varnost. Pokličeš lahko SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, ob neposredni nevarnosti policijo na 113.

Ko gre za depresijo. Občutek odrezanosti od vseh, tudi od ljudi, ki jih imaš rad, je lahko znak depresije, pri tebi ali pri partnerju. Takrat odnos ni vzrok, ampak prostor, kjer se to pokaže. Več v zapisu Depresija v partnerstvu: kaj se zgodi z odnosom in kaj lahko naredita. Če stiska traja, je pogovor z osebnim zdravnikom smiseln prvi korak.

Ko si osamljenost prinesel s sabo. Nekateri ljudje občutek, da jih nihče zares ne pozna, nosijo že od otroštva. Partner ga lahko omili, ne more pa ga izbrisati. Če si se enako počutil v vseh dosedanjih zvezah, se odgovor morda skriva v tvoji zgodbi in ne v tem odnosu.

Ko od enega človeka pričakuješ vse. Partner, ki naj bi bil hkrati ljubimec, najboljši prijatelj, zaupnik, sostarš in družba za vsak konec tedna, bo nekje zmanjkal. Če nimaš nikogar drugega, bo vsaka njegova utrujenost zate pomenila praznino. Včasih je del osamljenosti v zvezi pravzaprav socialna osamljenost, ki jo zveza ne more rešiti. O tem več v zapisu Osamljenost sredi polnega življenja.

Ko je odnos res pri koncu. Včasih osamljenost ni motnja v odnosu, ampak točna informacija o njem. Tudi to je mogoč odgovor in ni poraz.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč

Par se težko sam izvleče iz kroga, v katerem eden pritiska in se drugi umika, ker vsak vidi samo svojo polovico. Zunanji pogled je koristen, ko se isti pogovor ponavlja in vedno enako konča, ko sta poskusila sama in je po nekaj dneh spet vse po starem ali ko se eden o tem sploh ne zmore več pogovarjati.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se izobražujem v relacijski družinski terapiji. Ta pristop pri paru ne išče krivca. Zanima ga, kaj se med dvema ponavlja in od kod vsak od njiju pozna prav tak način, kako biti blizu in kako se zaščititi. Sue Johnson, avtorica čustveno usmerjene terapije za pare, je vprašanje, ki tiči pod večino prepirov, strnila v preprosto obliko: ali si tu zame, ko te potrebujem? Osamljenost v zvezi je občutek, da je odgovor že dolgo ne.

Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Več o tem, kako poteka delo s parom, najdeš na strani Terapija za pare. Prideš lahko tudi sam, če partner za zdaj ne želi; tudi sprememba pri enem premakne krog.

Kaj si zapomni

• Osamljenost je občutek, ne število ljudi okoli tebe. V zvezi si lahko osamljen, ne da bi bil kdaj sam.
• Najpogosteje nastane postopoma, iz drobnih povabil k stiku, ki ostanejo brez odziva, in iz pogovora, ki se skrči na logistiko.
• Partnerjeva odsotnost ima lahko več razlag: izčrpanost, naučen umik, strah pred očitki, depresija. »Ni mu mar« je le ena od njih.
• Očitek sproži obrambo. Stavek o tem, kaj pogrešaš, ima več možnosti, da bo slišan.
• Če je v odnosu strah, nadzor ali nasilje, to ni vprašanje bližine, ampak varnosti: SOS telefon 080 11 55.