Cinizem kot znak: ko ti ni več mar in to ni tvoj značaj

»Saj je vseeno. Tako ali tako nihče ne bere teh poročil.«

Stavek je izrekla medicinska sestra, ki je pred desetimi leti ostajala po izmeni, da je lahko starejši gospe še enkrat razložila, kako jemati zdravila. Zdaj je zavila z očmi, ko je kolegica omenila nov protokol. Na hodniku se je pošalila o pacientu, ki je že tretjič pozvonil. Doma je partnerju rekla, da ji je službe »čisto dovolj« in da ji je »vseeno, kaj si mislijo«. In ko je nekega večera v avtu na parkirišču ugotovila, da se ne more spomniti imena nobenega pacienta s svojega oddelka, se je ustrašila. Ne zaradi pozabljivosti. Zaradi tega, kako malo ji je bilo mar.

Ta zapis je o tisti hladnosti. O trenutku, ko ugotoviš, da ti ni več mar za stvari, za katere ti je bilo nekoč zelo mar — in se začneš spraševati, ali si postal slab človek. Želim ti pokazati, da je cinizem pri izgorelosti zelo pogosto znak, ne značaj. In da ima nekaj zelo določenega povedati.

Ko skrb ugasne, ne da bi opazil

Cinizem pri izgorelosti ne pride čez noč. Večina ljudi, s katerimi sem govorila o tem, ne zna povedati, kdaj se je začel. Najprej se pojavi utrujenost, ki je počitek ne odpravi več. Nato se nekje ob robu začne razdalja: manj se zanimaš za ljudi, s katerimi delaš, bolj te jezijo njihove prošnje, šale postanejo ostrejše. Sestanke preživiš z mislijo »spet isto«. Pri strankah, pacientih, učencih ali sodelavcih opaziš predvsem, kaj je narobe z njimi.

Ker se to zgodi počasi, se zdi, kot da si se spremenil ti. Kot da si postal grenak, trd, ciničen človek. Tak pogled je razumljiv, a je pogosto napačen. Cinizem je v raziskavah izgorelosti ena od treh osrednjih razsežnosti in ima svojo logiko — logiko, ki jo je mogoče razumeti in s tem tudi spremeniti.

Če še iščeš, ali je to, kar doživljaš, sploh izgorelost, ti bo morda v pomoč zapis Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor ali kratka samoocena izgorelosti v bazi znanja.

Trije obrazi izgorelosti po Christini Maslach

Socialna psihologinja Christina Maslach je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela raziskovati ljudi v poklicih pomoči — medicinske sestre, socialne delavce, učitelje, policiste. Opazila je, da se pri njih po letih intenzivnega dela z ljudmi pogosto pojavi podoben vzorec. Leta 1981 je s Susan Jackson objavila vprašalnik, ki je postal najbolj uporabljano orodje za merjenje izgorelosti na svetu: Maslach Burnout Inventory. Ima 22 trditev, razdeljenih v tri lestvice, in kar pet od njih meri prav tisto razsežnost, o kateri piše ta zapis.

Tri razsežnosti so:

• Čustvena izčrpanost — občutek, da so tvoje zaloge prazne. To je razsežnost, ki jo ljudje najprej povežejo z izgorelostjo.
• Depersonalizacija oziroma cinizem — odmaknjen, brezčuten ali celo sovražen odnos do ljudi, s katerimi delaš, in do dela samega. V prvotni različici vprašalnika se je imenovala depersonalizacija, ker je opisovala, kako začne človek druge doživljati kot »primere« in ne kot ljudi. V poznejši, splošni različici za vse poklice so jo raziskovalci preimenovali v cinizem.
• Zmanjšana učinkovitost — občutek, da ne zmoreš, da tvoje delo nima učinka in da nisi več dober v tem, kar delaš.

Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2019 v klasifikacijo ICD-11 izgorelost vpisala kot poklicni pojav s prav temi tremi razsežnostmi — med njimi izrecno omenja »povečano duševno razdaljo do dela ali občutke negativizma oziroma cinizma«. Ni diagnoza bolezni, je pa opis, ki ga stroka jemlje resno. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod izgorelost.

Zakaj je cinizem pravzaprav zaščita

Maslach in Michael Leiter opisujeta cinizem kot odziv na izčrpanost. Ko čustvenih zalog zmanjka, mora človek nekako zmanjšati porabo. Najbolj neposreden način je, da se odmakneš: manj se vpletaš, manj čutiš, manj ti je mar. Ta odmik deluje kot čustveni varčevalni način. Če ti ni mar, te ne more še bolj boleti.

V poklicih pomoči je ta mehanizem še posebej izrazit. Sociologinja Arlie Hochschild je leta 1983 opisala čustveno delo — delo, pri katerem moraš kazati čustva, ki jih zahteva vloga, ne glede na to, kaj v resnici čutiš. Prijaznost do nesramne stranke. Mirnost ob paniki svojcev. Potrpežljivost ob sedemnajstem enakem vprašanju. Če to traja leta, ne da bi si lahko kje odpočil, se v nekem trenutku nekaj v tebi odloči: ne bom več čutil. Ostane le še lupina prijaznosti — ali pa tudi ta razpade v sarkazem.

Cinizem ima torej svojo funkcijo. Ščiti pred bolečino, ki je nisi mogel več nositi. Ščiti pred razočaranjem nad sistemom, ki ti je obljubil smisel in ga ni dal. Ščiti pred sramom, da ne zmoreš več tistega, kar si nekoč zmogel z lahkoto. Težava je le v tem, da zaščita, ki je bila kratkoročno smiselna, dolgoročno postane zapor. Ko ti ni mar, izgubiš tudi tisto, kar te je pri delu nekoč hranilo: stik z ljudmi, občutek smisla, drobne trenutke, ko si nekomu res pomagal.

Zato pravim, da cinizem ni tvoj značaj. Je strategija, ki si jo izbral — večinoma nezavedno — ker drugih nisi imel. In strategije je mogoče zamenjati.

Kako ga prepoznaš pri sebi

Cinizem je zahrbten, ker je pogosto videti kot zrelost. »Samo realen sem.« »Nisem več naiven.« »Tako je pač to.« Včasih je res tako. Pogosto pa se za realizmom skriva utrujenost, ki je ne priznaš. Nekaj vprašanj, ki ti lahko pomagajo ločiti eno od drugega:

• Kako govoriš o ljudeh, s katerimi delaš? Če o strankah, pacientih ali učencih vse pogosteje govoriš kot o nadlogah, številkah ali »tipih«, je to klasičen znak depersonalizacije.
• Kaj se zgodi s tvojim humorjem? Črn humor je v zahtevnih poklicih normalen in pogosto zdravilen. Ko pa se šale ne smejejo več položaju, ampak ljudem — in ko po njih ostane grenkoba namesto olajšanja —, je nekaj drugače.
• Kaj ti je še mar? Pri cinizmu zaradi izgorelosti je pogosto tako, da ti je za stvari zunaj dela še mar, pri delu pa ne. Če ti je postalo vseeno za vse, tudi za ljudi in stvari, ki si jih imel rad, je to znak, da je treba pogledati širše — o tem več spodaj.
• Ali se razlikuješ od sebe pred leti? Cinizem pri izgorelosti je sprememba. Če se spomniš, da si nekoč čutil drugače, ni verjetno, da gre za tvoj značaj.
• Kaj čutiš, ko nekdo omeni tvoje nekdanje navdušenje? Pogosto je to trenutek, ko se pod hladnostjo pokaže nekaj drugega: žalost, jeza ali sram.

Raziskava, ki sta jo Leiter in Maslach leta 2016 opravila na velikem vzorcu zaposlenih, je pokazala še nekaj zanimivega. Ljudje niso preprosto »izgoreli« ali »neizgoreli«. Med drugimi profili sta opisala skupino, ki jo je zaznamovala predvsem visoka raven cinizma, brez izrazite izčrpanosti — imenovala sta jo odmaknjeni. Ti ljudje so še imeli moč, a so se od dela že čustveno poslovili. Cinizem je torej lahko tudi zgodnji ali samostojni znak, ne le zadnja postaja.

Kaj leži pod cinizmom

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki so cinični do svojega dela, pod površjem skoraj vedno najdem eno od treh stvari — pogosto vse tri hkrati.

Razočaranje. Cinizem je pogosto obrnjen idealizem. Najbolj cinični ljudje so bili pogosto nekoč najbolj predani. Prišli so z velikimi pričakovanji, da bodo pomagali, spremenili, naredili kaj dobrega — in so trčili ob sistem, ki tega ni omogočal. Pod »vseeno mi je« pogosto leži »bilo mi je tako zelo mar, pa ni nič pomagalo«.

Jeza. Na vodstvo, ki ne sliši. Na sodelavce, ki se izmuznejo. Na stranke, ki zahtevajo. Na sebe, ker si dovolil, da je prišlo tako daleč. Jeza, ki je ne smeš izraziti, ker si »profesionalec«, se pogosto spremeni v sarkazem. Zato je vredno prebrati tudi zapis Jeza ni problem: kako iz nemoči preide v energijo spremembe — jeza ima pri izgorelosti pomembno sporočilo.

Žalost. Za tistim, kar si izgubil: za občutkom smisla, za sabo, kakršen si bil, ko si začel. To je najbolj skrita plast in navadno pride na površje zadnja.

Tako se je pokazalo tudi v pogovoru, ki ga tu navajam (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj sploh govoriva o tem. Služba je služba.«
»Opazila sem, da si pri vprašanju o tem, zakaj si postal učitelj, pogledal stran.«
»Ker je bedasto. Mislil sem, da bom otrokom odpiral svet. Zdaj samo štejem izostanke.«
»Zveni, kot da ti je bilo nekoč zelo mar.«
»Ja. In kaj mi je to prineslo?«

V tem zadnjem vprašanju je bila vsa zgodba. Ni bil hladen človek. Bil je človek, ki ga je skrb preveč stala, zato se je je odrekel. Ko je to lahko povedal na glas, je bila jeza v sobi prvič tudi žalost.

Cinizem ni tvoj značaj

Ljudje, ki pri sebi opazijo cinizem, pogosto čutijo sram. Spominjajo se, kakšni so bili, in se sebi zdijo tuji. Nekateri se bojijo, da so se pokazali v svoji »pravi« luči, da je dobrota, ki so jo imeli, bila le maska. To ne drži.

Če pogledaš z relacijskega vidika — in relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, gleda tako —, je cinizem odziv na odnos. Na odnos z delom, z organizacijo, z ljudmi, ki ti ne vračajo. Tudi v družini se pogosto zgodi, da tisti, ki je najdlje skrbel za druge, prvi »otrdi«. Ne zato, ker bi bil po naravi trd, ampak zato, ker je bil predolgo sam s preveliko odgovornostjo. O tem, zakaj so najbolj ogroženi prav ljudje, ki so najbolj odgovorni, piše zapis Zakaj izgorevajo prav najbolj odgovorni in zanesljivi.

Pomembno je tudi, da cinizem ni isto kot pomanjkanje empatije. Pri izgorelosti empatija ne izgine — utrujena je in se skriva. Ljudje, ki so cinični zaradi izgorelosti, se pogosto presenetljivo hitro odtajajo, ko dobijo dovolj počitka, podpore in občutek, da jih nekdo vidi. Tisti, ki jim za druge res nikoli ni bilo mar, se navadno ne sprašujejo, ali so postali slabi ljudje.

Tudi način, kako cinizem doživljaš v odnosih na delovnem mestu, pogosto nosi sled starejših vzorcev. Kdor se je že v otroštvu naučil, da je varneje ne pričakovati ničesar, bo ob razočaranju hitreje segel po razdalji. Kako se navezanostni vzorci pokažejo do šefa in sodelavcev, sem opisala v zapisu Navezanost na delovnem mestu.

Kje se delo in človek razideta

Maslach in Leiter sta v letih raziskovanja ugotovila, da izgorelost ni le stvar posameznika, ampak neskladja med človekom in delom. Opisala sta šest področij, na katerih se to neskladje najpogosteje pokaže. Več ko je neskladij, večja je verjetnost, da se bo pojavil cinizem.

Od vseh šestih se mi zdi pri cinizmu najbolj povedno zadnje — vrednote. Ko delaš nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar se ti zdi prav ali smiselno (ker ni časa, ker so pravila takšna, ker se šteje le številka), se moraš od dela nekako odmakniti, da lahko sploh zdržiš. Cinizem je takrat cena, ki jo plačaš za to, da lahko ostaneš.

Ta pogled je pomemben, ker te razbremeni dela krivde. Če je cinizem odziv na neskladje, potem ni le tvoja naloga, da se »spraviš k sebi«. Del odgovornosti nosi tudi okolje. O tem, kako si odgovornost za izgorelost delita sistem in posameznik, piše zapis Sistem ali posameznik: kdo je odgovoren za izgorelost.

Vaja: kaj ti je bilo nekoč mar

Ta vaja ne bo odpravila izgorelosti. Lahko pa ti pomaga pogledati pod cinizem in ugotoviti, kaj je pod njim. Vzemi si petnajst minut in list papirja.

1. Zapiši en cinični stavek, ki ga v zadnjem času pogosto izrečeš ali pomisliš o svojem delu. Dobesedno, brez olepšav. Na primer: »Tako ali tako nikogar ne zanima.«
2. Pod njim zapiši, kaj bi moralo biti res, da tega stavka ne bi izrekel. »Rada bi, da bi koga zanimalo, kaj delam.« To je navadno potreba ali vrednota, ki je ostala brez odgovora.
3. Spomni se konkretnega trenutka, ko ti je bilo pri delu res mar. Ne idealiziraj ga — le opiši, kaj se je zgodilo, kdo je bil tam in kaj si čutil.
4. Poimenuj čustvo, ki ga čutiš zdaj, ko primerjaš oba stavka. Je to jeza, žalost, sram, olajšanje? Nobeno ni napačno.
5. Izberi en majhen korak za ta teden, ki se nanaša na drugi stavek, ne na prvega. Ne na to, kar te jezi, ampak na to, kar ti je bilo nekoč mar — en pogovor, eno uro brez ene obveznosti, en ne.

Če ob vaji ne čutiš ničesar ali če te preplavi, je to tudi podatek. Pogosto pomeni, da je izčrpanost že tako globoka, da bo potreben počitek, preden se lahko sploh dotakneš tega, kar je pod njo. Pri tem je dobro poznati tudi to, kako kronični stres spreminja telo in odzive — ni le stvar volje.

Kje ta razlaga ne velja

Da ne bi ta zapis postal priročen izgovor, nekaj omejitev.

Ni vsak cinizem izgorelost. Nekateri ljudje so skeptični, ironični ali nezaupljivi že od nekdaj — to je njihov način gledanja na svet in ni nujno znak stiske. Cinizem pri izgorelosti je sprememba, ki jo opaziš ali jo opazijo drugi.

Včasih je cinizem preprosto natančen. Če delaš v okolju, kjer so obljube res prazne in pravila res nepravična, tvoja kritičnost ni bolezenski znak. Takrat ni vprašanje, kako se znebiti cinizma, ampak kaj narediti s tem, kar vidiš: ali se lahko kaj spremeni, ali lahko poiščeš zaveznike, ali je čas za odhod.

Ko ti je vseeno za vse, ne le za delo, poglej širše. Če je ugasnilo zanimanje tudi za ljudi in stvari, ki si jih imel rad, če ne čutiš veselja ob ničemer, če spiš slabo ali preveč in se ti zdi, da nima nič smisla, se izgorelost lahko prekriva z depresijo. Takrat je prav, da obiščeš osebnega zdravnika ali psihiatra. Če se pojavijo misli, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih 112.

Cinizem ne opravičuje škode. Razumeti, zakaj si postal oster do ljudi, ne pomeni, da je v redu, da jih prizadeneš. Pri poklicih, kjer so ljudje odvisni od tebe — pacienti, otroci, starejši —, je še toliko pomembneje, da cinizem vzameš kot opozorilo in poiščeš pomoč, preden se odraža v tem, kako ravnaš z njimi.

Kaj pomaga, ko je cinizem že tu

Raziskave o izgorelosti so precej enotne v eni stvari: posamične tehnike sproščanja same po sebi redko zadostujejo, če se ne spremeni nič v razmerju med človekom in delom. Pri cinizmu je to še posebej res, ker gre za odnos. Nekaj smeri, ki se pogosto izkažejo za koristne:

• Povrni si moč, preden iščeš smisel. Cinizem se navadno ne umakne, dokler si izčrpan. Počitek, spanec in manj obremenitve so prvi korak, ne nagrada za konec.
• Poišči en odnos, v katerem lahko poveš resnico. Sodelavca, ki ga ne bo strah, supervizorja, prijatelja. Cinizem raste v osamljenosti.
• Loči, kaj lahko spremeniš in česa ne. Izberi eno od šestih področij, kjer imaš vsaj malo vpliva, in začni tam.
• Bodi do sebe prijazen, tudi ko nisi prijazen do drugih. Samokritika cinizma ne odpravi, ga le poglobi. Zakaj, kažejo raziskave, ki sem jih opisala v zapisu Samosočutje namesto samokritike.

V terapiji pri cinizmu pogosto ne začnemo pri delu, ampak pri tem, kar je pod njim — pri razočaranju, jezi in žalosti, ki niso imeli prostora. Ko ta čustva dobijo besede, se razdalja navadno začne zmanjševati sama od sebe.

Kaj si zapomni

• Cinizem oziroma depersonalizacija je ena od treh razsežnosti izgorelosti po Christini Maslach — poleg izčrpanosti in občutka neučinkovitosti.
• Je zaščita: ko čustvenih zalog zmanjka, se odmakneš, da bi ohranil ostanek moči.
• Pod cinizmom pogosto ležijo razočaranje, jeza in žalost — najbolj cinični so bili pogosto nekoč najbolj predani.
• Cinizem je pogosto odziv na neskladje med tabo in delom, zato rešitev ni le v tebi.
• Če ti je postalo vseeno za vse, ne le za delo, se posvetuj z zdravnikom — lahko gre tudi za depresijo.