Distimija: ko je sivina postala tvoj značaj

»Saj nisem depresiven. Jaz sem pač tak.«

Ta stavek sem slišala v različnih oblikah. Včasih ga kdo reče z nasmehom, kot da opisuje barvo svojih oči. Včasih z utrujenostjo, ki pove več kot besede. Jaz sem pač pesimist. Pri nas v družini smo vsi bolj resni. Nikoli nisem bil človek, ki bi se veselil. In ko vprašam, odkar je tako, dobim odgovor, ki je skoraj vedno enak: »Odkar pomnim.«

Prav v tem odgovoru je skrita past. Ko je nekaj z nami odkar pomnimo, tega ne doživljamo kot stanje, ampak kot sebe. Ne pride nam na misel, da bi lahko bilo drugače, ker drugače nismo nikoli živeli. Ta zapis govori o distimiji — obliki depresije, ki je tako tiha in tako dolga, da jo ljudje pogosto zamenjajo za svoj značaj.

Že na začetku naj povem: distimije ne more prepoznati vprašalnik na spletu in tudi ne ta zapis. Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog. Lahko pa ti zapis pomaga, da prvič pomisliš, da sivina, ki jo nosiš, morda ni tvoja usoda.

Kaj je distimija

Distimija je dolgotrajna depresivna motnja. Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 jo od leta 2013 imenuje perzistentna depresivna motnja in pod tem imenom združuje nekdanjo distimijo in kronično veliko depresijo. Bistvo je v trajanju: potrto razpoloženje večino dneva, več dni kot ne, vsaj dve leti. Pri otrocih in mladostnikih je meja eno leto, razpoloženje pa se pri njih pogosto kaže kot razdražljivost namesto žalosti. V tem času človek ni bil brez simptomov več kot dva meseca zapored.

Poleg potrtosti sta prisotna vsaj dva od teh znakov: slab apetit ali prenajedanje, nespečnost ali preveč spanja, malo energije, nizka samopodoba, slaba zbranost ali težave pri odločanju in občutek brezupa.

Ko berem ta seznam, me vedno znova preseneti, kako vsakdanje zveni. Nič od tega ni dramatično. Nihče ne leži tedne v postelji. Ljudje z distimijo hodijo v službo, skrbijo za otroke, plačujejo položnice. Samo da vse to delajo pod nizkim, sivim nebom, ki se nikoli zares ne razjasni.

Ni tako redka, kot bi si mislili. V veliki ameriški epidemiološki raziskavi, ki jo je vodil Ronald Kessler (2005), je imelo distimijo kdaj v življenju približno 2,5 odstotka odraslih. Ker pa jo ljudje tako pogosto razlagajo kot osebnost, je verjetno, da jih veliko nikoli ne pride do pogovora z zdravnikom.

Zakaj jo zamenjamo za značaj

Pri epizodi velike depresije je navadno jasno, da se je nekaj spremenilo. Človek je bil prej drugačen; zdaj ne spi, ne je, ne zmore. Okolica to opazi, on sam tudi. O razliki med žalostjo in depresijo sem pisala v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje.

Pri distimiji te jasne meje ni. Pogosto se začne zgodaj — v otroštvu, v najstniških letih ali v zgodnji odraslosti. DSM zato pozna posebno oznako za zgodnji začetek, pred 21. letom. Če je sivina z nami že od petnajstega leta, je skoraj nemogoče ločiti, kje se konča motnja in kje začne oseba. Distimija se vtke v identiteto: »Jaz sem tisti, ki vidi slabo plat. Jaz sem tisti, ki se ne zna veseliti.«

K temu pripomore še nekaj. Vsak od nas se rodi z nekim temperamentom — nekateri smo bolj umirjeni, drugi bolj živahni, nekateri bolj občutljivi na neprijetno. Zato je razlaga »tak sem po naravi« videti verjetna. In res je, da ni vsak resen ali zadržan človek depresiven. A razlika je v tem, ali tvoja »narava« vključuje nenehno utrujenost, občutek, da nisi vreden, in brezup glede prihodnosti. To ni temperament. To so simptomi.

In nazadnje: okolica se navadi. Ljudje rečejo »saj on je vedno tak« in nehajo spraševati. Tako distimija živi v tišini, ki jo vsi spoštujejo, ker je postala del pohištva.

Dvojna depresija

Ljudje z distimijo niso zaščiteni pred hujšimi obdobji. Nasprotno: pogosto se jim na stalno sivino nekoč usede še epizoda velike depresije. Psihiatra Martin Keller in Robert Shapiro sta to leta 1982 poimenovala dvojna depresija — akutna epizoda, ki se naloži na kronično.

Dvojna depresija ima posebno zahrbtnost. Ko hujša epizoda mine — z zdravljenjem ali sama od sebe —, se človek ne vrne v dobro počutje, ampak v staro sivino. In ker je ta sivina »normalna«, se mu zdi, da je ozdravel. Okolica tudi tako misli. Zdravljenje se konča, čeprav je ostala polovica dela.

Raziskave Daniela Kleina in sodelavcev, ki so ljudi z distimijo spremljali vrsto let, so pokazale, da so ponovitve pri kroničnih oblikah depresije pogoste. Zato je pomembno, da se pri zdravljenju ne ustaviš pri tem, da »ni več tako hudo«. Cilj ni vrnitev v sivino, ampak dejansko izboljšanje. Več o tem, zakaj ponovitev ni poraz, piše v zapisu Ko se depresija vrne: zakaj ponovitve niso neuspeh.

Kako je videti od znotraj

Ljudje, ki živijo z distimijo, svojega stanja pogosto ne opisujejo kot žalost. Opisujejo ga drugače:

• Kot pomanjkanje okusa. Stvari niso grozne, samo nič ni zares dobro. Praznik mine kot vsak drug dan. Več o tem, kako je, ko nič ne prinese veselja, sem napisala v zapisu Anhedonija: ko nič več ne prinese veselja.
• Kot stalno utrujenost. Ne tisto, ki jo odpravi spanec, ampak utrujenost od življenja samega.
• Kot tih notranji kritik. Glas, ki ob vsakem uspehu reče »to ni nič« in ob vsaki napaki »saj sem vedel«.
• Kot nizka pričakovanja. Ne upaš si veliko želeti, ker se ti zdi, da se tako ali tako ne bo izšlo.
• Kot občutek, da vsi drugi znajo nekaj, česar ti ne znaš — živeti lahkotno.

Mnogi s tem delujejo zelo dobro. So zanesljivi, delovni, odgovorni. Prav zato jih nihče ne vpraša, kako so. O tem, kako depresija ostane skrita pod uspešnim delovanjem, sem pisala v zapisu Visokofunkcionalna depresija: ko navzven vse deluje, znotraj pa je prazno.

Od kod pride

Za distimijo ni enega vzroka. Raziskave govorijo o prepletu dednih nagnjenj, temperamenta in izkušenj. Med izkušnjami izstopajo zgodnje stiske. Metaanaliza Valentine Nanni, Rudolfa Uhra in Andree Danese (2012) je pokazala, da je trpinčenje v otroštvu povezano z bolj dolgotrajnim in ponavljajočim se potekom depresije ter s slabšim odzivom na zdravljenje.

Ni pa treba, da je bilo otroštvo dramatično. Včasih je dovolj, da je človek odraščal v družini, v kateri so bila čustva odveč, veselje sumljivo ali kjer je bil eden od staršev sam dolgo potrt. Otrok se nauči, da se ne splača upati, ker se upanje ne izplača. To je blizu temu, čemur psihologija pravi naučena nemoč.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, takšne vzorce razumemo kot nekaj, kar se je nekoč naučilo v odnosu — in kar se zato tudi v odnosu lahko začne spreminjati. Sivina pogosto ni le razpoloženje, ampak tudi način, kako se človek zaščiti pred razočaranjem. Pomembno pa je: to ni iskanje krivca. Starši so pogosto dali, kar so imeli. Razumevanje izvora ni obtožba, ampak zemljevid.

Kdo postavi diagnozo

Distimijo prepozna psihiater ali klinični psiholog, ne psihoterapevt in ne spletni test. Pri tem je treba izključiti tudi telesne vzroke — težave s ščitnico, slabokrvnost, posledice zdravil in drugo —, zato je dober prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom. Kdo v Sloveniji sme postaviti diagnozo in kdo predpisati zdravilo, sem razložila v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces.

Pri pogovoru z zdravnikom ljudem pogosto pomaga, da povedo, kako dolgo je že tako. Mnogi omenijo le zadnjih nekaj tednov, ker se jim zdi, da je bilo prej »normalno«. A prav dolgotrajnost je tisto, kar zdravnik potrebuje slišati.

Takole se lahko odvije pogovor, ko nekdo prvič pove (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako dolgo se že tako počutite?«
»Zadnje mesece je slabše. Ampak v resnici … ne vem. Mislim, da sem bil vedno tak.«
»Se spomnite obdobja, ko je bilo drugače? Ko ste se česa veselili?«
»Mogoče v osnovni šoli. Potem ne več. Mislil sem, da je to pač odraslost.«
»To, kar opisujete, je pomemben podatek. Pogovoriva se o tem natančneje.«

Zdravljenje

Dobra novica je, da se distimija zdravi. Slaba je, da zdravljenje pogosto traja dlje kot pri kratkotrajni epizodi in da zahteva potrpežljivost — tudi zato, ker je treba spremeniti nekaj, kar je bilo z nami dolgo.

Psihoterapija pomaga. Metaanaliza Pima Cuijpersa in sodelavcev (2010) je pokazala, da je psihoterapija pri kronični depresiji in distimiji učinkovita, čeprav je bil učinek nekoliko manjši kot pri zdravilih; kombinacija obojega se je izkazala za najboljšo. Za kronično depresijo je ameriški psiholog James McCullough razvil posebno obliko terapije, imenovano CBASP, ki se osredotoča prav na to, kako se je človek naučil, da njegova dejanja nimajo vpliva na druge. O tem, katere oblike psihoterapije pri depresiji imajo največ podpore, piše v zapisu Katera psihoterapija pomaga pri depresiji.

Zdravila lahko pomagajo. O antidepresivih odloča psihiater ali zdravnik. Pri kroničnih oblikah depresije je pogosto potreben daljši čas, da se pokaže učinek, in pogovor o tem, kako dolgo zdravilo jemati.

Najbolje deluje kombinacija. V veliki raziskavi, ki jo je leta 2000 objavil Martin Keller s sodelavci, se je pri ljudeh s kronično depresijo kombinacija zdravila in psihoterapije izkazala za učinkovitejšo od vsakega pristopa posebej.

Vaja: ločiti sebe od sivine

Ta vaja ne nadomesti zdravljenja. Lahko pa ti pomaga narediti prvi majhen razmik med tem, kar si, in tem, kar distimija govori o tebi.

1. Zapiši tri stavke, ki se začnejo z »Jaz sem pač …«. Na primer: »Jaz sem pač pesimist«, »Jaz se pač ne znam veseliti«, »Jaz sem pač vedno utrujen«.
2. Vsak stavek prepiši tako, da se začne s »Sivina mi pravi, da …«. »Sivina mi pravi, da se ne znam veseliti.« Opazi, ali se ob tem kaj premakne.
3. Za vsak stavek poišči eno izjemo. En trenutek, tudi majhen, ko ni bilo povsem tako: popoldne, ko si se nasmejal, pogovor, ki te je zbudil.
4. Vprašaj se: kdaj sem to prvič slišal ali začutil? Ne išči krivca. Samo opazi, ali ima stavek zgodovino.
5. Izberi en stavek in ga prinesi zdravniku ali terapevtu. Zapisan stavek je pogosto lažje izreči kot začeti iz nič.

Če ti vaja vzbudi več žalosti, kot si pričakoval, je to razumljivo. Ko prvič pomisliš, da bi lahko bilo drugače, se lahko pojavi tudi žalost za leti, ki so minila pod sivino. Tudi ta žalost sodi v pogovor s strokovnjakom.

Kje to ne velja

Ko pišem o distimiji, me skrbi, da bi kdo vsako resnost razumel kot bolezen. Zato nekaj omejitev.

Ni vsak zadržan ali resen človek depresiven. Ljudje smo različni. Nekdo je introvertiran, raje opazuje kot sodeluje, ne kaže navdušenja na glas — in je pri tem povsem zadovoljen. Razlika ni v tem, kako veselo deluješ navzven, ampak v tem, ali trpiš: ali te spremljajo utrujenost, brezup in občutek ničvrednosti.

Ni vsaka dolgotrajna potrtost notranja. Kdor dve leti živi v revščini, z nasilnim partnerjem, ob hudo bolnem družinskem članu ali v nevzdržni službi, ima pogosto zelo razumljive razloge za sivino. Takrat zdravljenje razpoloženja ne zadošča; treba je spremeniti tudi okoliščine, kolikor je mogoče. Če živiš z nasiljem, lahko pokličeš SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55 ali policijo na 113.

Distimija ni manj resna, ker je tišja. Prav zato, ker traja dolgo, lahko vpliva na celotno življenjsko pot — na izbiro poklica, partnerja, na to, česa si človek sploh upa želeti. Če se ob branju prepoznaš, ne pomiri samega sebe s tem, da »pa saj ni tako hudo«.

In če so med sivino kdaj tudi misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur), v nujnih primerih pa 112.

Kaj si zapomni

• Distimija (perzistentna depresivna motnja) je potrto razpoloženje večino dni, ki traja vsaj dve leti.
• Ker se pogosto začne zgodaj, jo ljudje zamenjajo za svoj značaj — »jaz sem pač tak«.
• Dvojna depresija je epizoda velike depresije na distimiji; po njej se je treba vrniti v dobro počutje, ne le v staro sivino.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; prvi korak je lahko osebni zdravnik.
• Distimija se zdravi — s psihoterapijo, zdravili ali kombinacijo obojega, ki se je v raziskavah izkazala za najboljšo.