Depresija v perimenopavzi: ko se spremeni telo in z njim razpoloženje

»Ne prepoznam se več. Prej sem zmogla vse, zdaj se razjokam, ker mi v trgovini zmanjka mleka.«

To je stavek, ki ga v različnih oblikah slišim od žensk okrog štiridesetega in petdesetega leta. Ponavadi mu sledi opravičilo: »Saj vem, da ni nič posebnega.« In potem seznam: spim slabo, ponoči se zbujam prepotena, v službi pozabljam stvari, ki sem jih včasih imela v malem prstu, doma sem nestrpna z ljudmi, ki jih imam rada. Nekje vmes, skoraj mimogrede, pride še: »In nekako mi ni več do ničesar.«

Ta zadnji stavek je tisti, ob katerem se ustavim. Ker utrujenost, slab spanec in razdražljivost so v tem obdobju pogosti in jih ima veliko žensk. Ko pa se jim pridruži sivina, ki ne mine, izguba veselja in občutek, da si postala tujka sama sebi, je dobro pogledati natančneje. Ta zapis je o tem: o depresiji v perimenopavzi, o tem, zakaj je v teh letih tveganje večje, in o tem, kaj lahko narediš — brez tega, da bi ti dajala nasvete, ki sodijo v ordinacijo ginekologa.

Kaj sploh je perimenopavza

Menopavza je en sam dan: trenutek, ko je minilo dvanajst mesecev od zadnje menstruacije. Perimenopavza pa so leta pred tem dnem in nekaj časa po njem — obdobje, ko delovanje jajčnikov postopno pojenja, a ne enakomerno. Ravni hormonov ne padajo kot po klancu navzdol, ampak nihajo: en mesec visoko, drugi nizko, potem spet drugače. Ciklusi postanejo nepredvidljivi, krajši ali daljši, včasih kakšen izostane.

Perimenopavza se pri večini žensk začne nekje v štiridesetih in lahko traja več let. Pri nekaterih skoraj neopazno, pri drugih z vročinskimi oblivi, nočnim potenjem, nespečnostjo, bolečinami v sklepih, težavami s koncentracijo in spremembami razpoloženja. In ker se vse to dogaja postopno, ga ženske pogosto dolgo ne povežejo s perimenopavzo. Mislijo, da so preobremenjene, da se starajo ali da je nekaj narobe z njimi kot osebami.

Kaj kažejo raziskave

Dolgo je veljalo prepričanje, da je »menopavzna depresija« mit — da ženske v teh letih niso nič bolj ranljive kot v drugih. Nekaj velikih raziskav, ki so ženske spremljale več let, je ta pogled spremenilo.

V raziskavi Penn Ovarian Aging Study so Ellen Freeman in sodelavci več let spremljali ženske, ki pred tem niso imele depresije. Med menopavznim prehodom so imele približno štirikrat večjo verjetnost izrazito depresivnega razpoloženja kot v letih pred njim. Podobno je pokazala harvardska raziskava razpoloženja in ciklusov (Cohen in sod.): ženske, ki so vstopile v perimenopavzo, so imele približno dvakrat večje tveganje za prvo depresijo kot njihove vrstnice, ki so bile še pred njo. Ameriška raziskava SWAN, ki je spremljala več tisoč žensk različnih ozadij, je ugotovila, da je tveganje za večjo depresivno epizodo večje med prehodom in v zgodnjih letih po njem kot pred njim.

Pomembno je, kako te številke brati. Ne pomenijo, da bo večina žensk v perimenopavzi depresivna — ne bo. Pomenijo, da se v teh letih okno ranljivosti odpre širše kot sicer. In da je občutek »ne prepoznam se več« lahko več kot le slaba faza, ki jo je treba stisniti z zobmi.

Zakaj prav v teh letih

Na vprašanje, zakaj je perimenopavza ranljivo obdobje, ni enega odgovora. So pa niti, ki se po raziskavah ponavljajo.

Nihanje, ne le padec. Zdi se, da razpoloženja ne zamaje toliko sama nizka raven hormonov, kot njihovo nepredvidljivo nihanje. Estrogen vpliva na sisteme v možganih, ki uravnavajo razpoloženje, spanec in odziv na stres. Ko ta vpliv postane neenakomeren, se nekateri možgani na to odzovejo močneje kot drugi.

Ne vse ženske enako. Claudio Soares in drugi raziskovalci govorijo o kontinuumu ranljivosti: nekatere ženske so na hormonske spremembe bolj občutljive, in to se pokaže v več obdobjih življenja — pred menstruacijo, po porodu in v perimenopavzi. Če si že kdaj doživela hudo predmenstrualno stisko ali če si o tem brala v zapisu Poporodna depresija: ko bi »morala biti srečna«, pa nisi in se v njem prepoznala, je dobro vedeti, da je tvoje telo morda bolj občutljivo na te prehode. To ni slabost. Je podatek.

Spanec. Vročinski oblivi ponoči, potenje, prebujanje ob treh zjutraj in nezmožnost, da bi spet zaspala. Nekateri raziskovalci temu pravijo »domino učinek«: slabe noči vodijo v izčrpane dneve, izčrpanost v razdražljivost in občutek, da ne zmoreš, ta pa v razpoloženje, ki se ne dvigne več. O tem, kako tesno sta spanec in razpoloženje prepletena, sem pisala v zapisu Depresija in spanec: zakaj spiš preveč ali premalo; tukaj dodam le, da je pri dolgotrajni nespečnosti vredno poiskati pomoč ne glede na to, ali je razpoloženje že prizadeto.

Zgodovina. Najmočnejši napovednik depresije v perimenopavzi je, ali si depresijo že kdaj imela. Ženske z depresijo v preteklosti so v teh letih precej bolj ranljive. Če to velja zate, ni razloga za paniko — je pa razlog, da si pozornejša na zgodnje znake.

Leta, ko se vse zgodi hkrati

Če bi perimenopavza prišla v mirnem obdobju življenja, bi bila verjetno lažja. A pogosto pride prav takrat, ko je vsega največ.

Otroci so v puberteti ali pa odhajajo od doma. Starši pešajo in potrebujejo vedno več pomoči. V službi si na vrhuncu odgovornosti ali pa se sprašuješ, ali je to res vse. Partnerski odnos je po dvajsetih letih morda utrujen in ni več jasno, kaj vaju drži skupaj, ko ni več otrok med vama. Nekatere ženske se srečajo z ločitvijo, druge z boleznijo, tretje s smrtjo staršev. O tistem trenutku, ko otroci odidejo, sem pisala v zapisu Prazno gnezdo: ko otroci odidejo in ostaneta dva neznanca.

In potem je še nekaj tišjega: odnos do lastnega telesa in do staranja. V kulturi, ki žensko vrednost tako pogosto meri z mladostjo, je lahko konec plodnosti doživet kot izguba, tudi če si otrok ne želiš več ali si jih nikoli ni. Nekatere ženske doživljajo olajšanje. Druge žalost, ki je ne znajo poimenovati. Pogosto oboje.

V relacijski družinski terapiji gledamo na takšna obdobja kot na prehode, v katerih se ne spreminja le posameznica, ampak cel sistem okrog nje. Vloge, ki si jih imela dvajset let — tista, ki skrbi, ki zmore, ki drži vse skupaj — morda ne delujejo več. In to je lahko zelo vznemirljivo, še posebej če nihče okrog tebe ne opazi, da se je nekaj spremenilo.

Kako se depresija v perimenopavzi lahko kaže

Depresija v teh letih ni nujno taka, kot si jo predstavljamo. Pogosto ni videti kot jokanje v postelji. Ženske jo opisujejo drugače:

• Razdražljivost in jeza, ki se zdita nesorazmerni — in za katerima pride sram.
• Izguba veselja do stvari, ki so te prej veselile, tudi do ljudi.
• Občutek, da ne zmoreš, čeprav objektivno delaš enako kot prej.
• Tesnoba, ki se pojavi brez jasnega razloga, včasih s hitrim bitjem srca.
• Megla v glavi — pozabljanje besed, težave z zbranostjo, strah, da se ti nekaj dogaja z možgani.
• Samokritika: »Kaj je narobe z mano? Druge to zmorejo.«

Nekateri od teh znakov se prekrivajo s simptomi perimenopavze same, zato je razlikovanje težko. Splošno vodilo je: če sivina, izguba veselja in občutek nesmisla trajajo večino dni dva tedna ali več in ti otežujejo življenje, je to razlog za pogovor s strokovnjakom. Kako ločiti depresijo od običajne potrtosti, sem podrobneje opisala v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje. Kaj natanko je depresija, pa lahko na kratko prebereš v bazi znanja.

Če se ti kdaj pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, se ne ukvarjaj z njimi sama. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnem primeru pokliči 112.

Pogovor, ki ga je vredno začeti v ordinaciji

Ker se v perimenopavzi prepletajo telo in duševnost, je dobro, da se o tem pogovoriš s svojim ginekologom ali osebnim zdravnikom. Ne zato, ker bi bil odgovor nujno v tabletah, ampak zato, ker je pomembno izključiti druge vzroke (na primer težave s ščitnico, ki se lahko kažejo podobno) in ker obstajajo različne možnosti pomoči, o katerih se je treba odločiti skupaj z zdravnikom, ki pozna tvojo zgodovino.

Tukaj ne bom pisala o tem, katera zdravila ali hormonsko zdravljenje bi bilo zate primerno — to ni moje področje in ne bi bilo pošteno. Lahko pa ti pomagam priti na ta pogovor pripravljena. Veliko žensk pove, da so pri zdravniku slišale »to je pač leta« in odšle brez odgovorov. Pogosto zato, ker so same omalovaževale, kako jim je.

Strokovne smernice za perimenopavzno depresijo, ki jih je pripravila skupina ameriških strokovnjakov (Maki in sod.), priporočajo, da se pri ženskah v teh letih razpoloženje sistematično preverja in da se depresija ne pripiše samodejno »hormonom« ali »letom«. Imaš pravico, da te vzamejo resno.

Vaja: zemljevid svojega meseca

Ta vaja ti lahko pomaga videti vzorec in hkrati pripraviti konkreten opis za zdravnika ali terapevta. Začneš lahko še danes.

1. Vsak večer zapiši tri številke od 0 do 10: kako si spala prejšnjo noč, kakšno je bilo tvoje razpoloženje čez dan in koliko energije si imela.
2. Dodaj eno vrstico o telesu: oblivi, potenje, menstruacija ali krvavitev, glavobol — karkoli si opazila.
3. Dodaj eno vrstico o dnevu: kaj se je zgodilo, kar te je obremenilo ali razveselilo.
4. Po štirih tednih poglej celoto. Ali se slabi dnevi vrstijo po slabih nočeh? Ali se pojavljajo v določenem delu ciklusa? Ali so povezani z dogodki?
5. Odnesi zapiske na pregled. Namesto »nekako mi ni dobro« lahko poveš: »V zadnjem mesecu sem 18 noči spala manj kot pet ur, razpoloženje je bilo 14 dni pod štiri.«

Že sam zapis ima učinek: postavi te iz vloge tiste, ki se ji »nekaj dogaja«, v vlogo tiste, ki opazuje. To je majhen, a pomemben premik. Če ti je pri spanju v pomoč struktura, je v bazi znanja na voljo tudi dnevnik spanja.

Sram, ki naredi vse težje

Ena najtežjih stvari, ki jih slišim, ni simptom. Je sram. Sram, ker »bi morala zmoreti«. Sram pred partnerjem, ker si nestrpna. Sram pred otroki, ker kričiš. Sram v službi, ker pozabiš ime sodelavke, s katero delaš deset let.

Sram ima to lastnost, da ženske utiša. In ko utihnejo, ostanejo same s prepričanjem, da je nekaj narobe z njimi kot osebami — ne z obdobjem, skozi katerega gredo. Ženske, ki so vse življenje skrbele za druge, težko priznajo, da zdaj potrebujejo skrb same.

Dialog spodaj je sestavljen, ne gre za resnično osebo — a ga v različicah poznam:

»Ne vem, zakaj sem sploh prišla. Saj ni nič hudega.«
»Kaj te je pripeljalo danes?«
»Včeraj sem zakričala na hčer, ker ni pospravila skodelice. Potem sem jokala v kopalnici pol ure.«
»In ko si jokala, kaj si si govorila?«
»Da sem grozna mama. Da se ne prepoznam. Da je nekoč bilo vse lažje.«
»Kot da bi izgubila nekoga, ki si ga poznala.«
Dolgo molči. »Ja. Sebe.«

Ta »jaz, ki sem ga izgubila« je pogosto v središču terapije v teh letih. Ne gre za to, da bi se vrnila v staro različico sebe, ampak da bi našla novo — tako, ki ji ni treba zmoreti vsega, da bi bila vredna.

Kaj lahko pomaga — poleg zdravnika

Depresija v perimenopavzi ni drugačna od depresije v drugih obdobjih v tem smislu, da se odziva na enake oblike pomoči. Psihoterapija je ena od njih. Pri tem je dobro vedeti nekaj stvari:

Spanec je prvo, kar je vredno zaščititi. Kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost se je pokazala uspešna tudi pri ženskah v perimenopavzi. Ko se spanec izboljša, se pogosto zmehča tudi razpoloženje.

Ruminacija ima v teh letih veliko hrane. Vprašanja o smislu, o izgubljenih priložnostih, o tem, ali si živela pravo življenje. Ko se ta vprašanja zavrtijo v krog brez izhoda, postanejo ruminacija, ki depresijo hrani. V terapiji lahko ista vprašanja postanejo vir premisleka namesto vrtinca.

Gibanje, svetloba in stik z ljudmi so ostali zanesljivi zavezniki — ne kot čudežna rešitev, ampak kot temelj, na katerem stoji vse drugo.

Partner in družina lahko veliko pomagata, če razumeta, kaj se dogaja. Pogosto ne vedo. Mislijo, da si jezna nanje, ali pa se umaknejo, ker ne vedo, kaj narediti. Pogovor, v katerem jim poveš, kaj se ti dogaja in kaj potrebuješ, je lahko olajšanje za vse. Včasih je lažje, če ga začnete pri terapevtu.

Kje ta zgodba ne velja

Rada bi bila tu poštena, ker je okvir »perimenopavza« lahko tudi past.

Ni vse hormoni. Če ženska v teh letih doživlja nasilje, izgubo, osamljenost ali preobremenjenost, ki je ne bi zdržal nihče, potem njena stiska ni »hormonska«. Je odziv na življenje. Če vse pripišemo hormonom, lahko spregledamo tisto, kar bi bilo treba spremeniti.

Ni vse depresija. Veliko žensk gre skozi perimenopavzo z nihanji, ki so neprijetna, a niso depresija. Ni treba vsake slabe volje spremeniti v diagnozo. Pomembno je razlikovati med težkim obdobjem in boleznijo — in pri tem ti lahko pomaga strokovnjak.

Ni vse le perimenopavza. Depresija se lahko v tem času pojavi tudi iz drugih razlogov in bi se pojavila ne glede na hormone. Zato je pomembno, da se zdravnik in terapevt ne ustavita pri prvi razlagi, ki se ponuja.

Ne velja za vse enako. Raziskave, ki sem jih omenila, so v glavnem ameriške in so spremljale ženske z določenimi življenjskimi okoliščinami. Izkušnja posameznice je lahko zelo drugačna. Številke povedo nekaj o tveganju v skupini, ne o tem, kaj se bo zgodilo tebi.

Kaj si zapomni

• Perimenopavza je obdobje, ko je tveganje za depresijo večje — tudi pri ženskah, ki je prej niso imele.
• Razpoloženje zamaja več niti hkrati: nihanje hormonov, slab spanec in življenjske prelomnice.
• Najbolj ranljive so ženske, ki so že imele depresijo, hudo predmenstrualno ali poporodno stisko.
• Pogovor z ginekologom ali osebnim zdravnikom je pomemben — pridi nanj pripravljena in s konkretnimi zapiski.
• Sram je slab svetovalec. Občutek, da se ne prepoznaš, ni tvoja osebna napaka, ampak signal, da potrebuješ podporo.