Telo, hrana in šport: ko teža postane del rezultata

»Malo si se zaokrožila čez poletje, a ne?«

Trener je to rekel mimogrede, na poti iz garderobe, z nasmehom. Verjetno je čez pet minut na stavek že pozabil. Ona ga ni pozabila nikoli. Še leta pozneje, ko s tekmovalnim športom že dolgo ni imela več opravka, se ji je ta poved oglasila vsakič, ko se je pogledala v ogledalo ali sedla h kosilu.

V športu je telo orodje. Meri se, tehta, primerja, izboljšuje. In v nekaterih športih telo ni le sredstvo do rezultata — je del rezultata. Ocenjuje se, kako izgleda na blazini, koliko tehta pred tehtanjem, kako lahko je na skakalnici ali v klancu. Tam se meja med skrbjo za telo in nevarnim odnosom do hrane hitro zabriše. V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj so športniki za motnje hranjenja bolj ranljivi, kaj je relativno energijsko pomanjkanje v športu, kakšno moč ima ena sama poved o telesu in kdaj je čas za zdravnika. Pišem kot stažistka zakonske in družinske terapije: zanimata me človek in njegovi odnosi, ne prehranski načrt in ne trening.

Zakaj so športniki bolj ranljivi

Dolgo je veljalo, da šport pred motnjami hranjenja ščiti: gibanje je zdravo, športniki so disciplinirani, telo jim služi. Raziskave so to sliko precej zamajale. Norveški raziskovalki Jorunn Sundgot-Borgen in Monica Torstveit sta leta 2004 primerjali vrhunske športnike s splošnim prebivalstvom in ugotovili, da je merila za klinično ali podklinično motnjo hranjenja izpolnjevalo 13,5 odstotka športnikov in 4,6 odstotka oseb v primerjalni skupini. Pri ženskah je bil delež višji kot pri moških, najvišji pa v športih, kjer sta pomembna videz ali nizka telesna teža.

Razlogov je več in se med sabo krepijo. Šport nagrajuje prav tiste lastnosti, ki so pogoste pri ljudeh z motnjami hranjenja: vztrajnost, samodisciplino, visoke standarde, sposobnost, da prezreš bolečino in utrujenost. Telo je pod stalnim opazovanjem — trenerjev, sodnikov, sotekmovalcev, kamer. In v nekaterih športih je zmanjševanje telesne teže videti kot logičen način, kako biti boljši.

Pomembno pa je vedeti nekaj, kar sem poudarila tudi v zapisu Motnje hranjenja niso o hrani: kaj se v resnici skriva zadaj. Hrana je le površina. Pod njo so pogosto nadzor, strah, sram, potreba po tem, da si dovolj dober, in odnosi, v katerih ljubezen in priznanje nista bila samoumevna. Šport te občutljivosti ne ustvari iz nič — lahko pa jim da obliko, besednjak in opravičilo. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod motnje hranjenja.

Kje je telo del rezultata

Raziskovalci ponavadi ločijo nekaj skupin športov, v katerih je tveganje večje:

• Estetski športi, kjer se ocenjuje tudi videz: ritmična in športna gimnastika, umetnostno drsanje, ples, sinhrono plavanje. Tu ima telo dvojno vlogo — mora delovati in mora biti všeč.
• Športi s težnostnimi kategorijami, kjer pred tekmo stopiš na tehtnico: judo, rokoborba, boks, veslanje v lahki kategoriji. Hitro zniževanje teže pred tehtanjem je v marsikaterem klubu še vedno del kulture.
• Športi, kjer je lahkotnost prednost: tek na dolge proge, kolesarstvo, športno plezanje, smučarski skoki. Pri skokih je Mednarodna smučarska zveza pred približno dvema desetletjema dolžino smuči vezala na razmerje med težo in višino skakalca — prav zato, ker je lahkotnost postala prednost, za katero so nekateri plačevali z zdravjem.

To ne pomeni, da je v teh športih vsak ogrožen, v drugih pa nihče. Motnja hranjenja se lahko razvije pri nogometašu, rokometašici ali rekreativni tekačici. Tveganje ni le v pravilih športa, ampak tudi v kulturi, ki se okoli njih stke: v tem, kako se v klubu govori o telesu, ali je tehtanje javno, ali se teža komentira pred ekipo in ali je kdo, ki opazi, ko se nekaj spreminja.

Ko telo nima dovolj: relativno energijsko pomanjkanje

Leta 2014 je Mednarodni olimpijski komite objavil soglasje strokovnjakov, ki je spremenilo pogled na to področje. Do takrat se je govorilo predvsem o t. i. triadi pri športnicah: motnje hranjenja, izostanek menstruacije in slabše kosti. Skupina, ki jo je vodila Margo Mountjoy, je predlagala širši pojem — relativno energijsko pomanjkanje v športu (angleško RED-S, v posodobljenem soglasju iz leta 2023 REDs).

Bistvo je preprosto, čeprav ga je v praksi težko opaziti: telo za trening, obnovo in vsakdanje delovanje dobi premalo energije. Ko se to dogaja dlje časa, začne varčevati — in posledice niso le pri zmogljivosti. Prizadeti so lahko hormoni in menstrualni cikel, kosti, imunski sistem, razpoloženje in pri mladih tudi rast in razvoj. Pomembno je, da soglasje izrecno govori tudi o moških, ne le o ženskah.

Še ena stvar je ključna: relativno energijsko pomanjkanje ni nujno motnja hranjenja. Lahko nastane nenamerno — ker se je obremenitev povečala, apetit pa ni sledil, ker športnik ne ve, koliko potrebuje, ali ker med šolo, treningi in potovanji preprosto ne utegne jesti. Lahko pa je tudi del motnje hranjenja ali se v njo razvije. Zato ga mora oceniti zdravnik, po možnosti športni zdravnik, ki pozna to področje, in ne trener, starš ali psihoterapevt na pogled.

Ena poved, ki ostane leta

Vrnimo se k trenerjevemu stavku z začetka. Jorunn Sundgot-Borgen je že v devetdesetih letih vrhunske športnice z motnjo hranjenja spraševala, kaj je po njihovem sprožilo težave. Med pogostimi odgovori so bili dolgotrajno dietno omejevanje, menjava trenerja, poškodba — in priložnostna pripomba o telesu ali teži. Ne načrtno ponižanje, ne kričanje. Mimogrede izrečena poved.

Zakaj ima tak stavek tolikšno moč? Ker ga izreče nekdo, ki ima v življenju mladega športnika ogromno težo. Trener odloča o mestu v ekipi, o nastopih, o priznanju. Pogosto ga športnik vidi več kot starše. Njegov pogled ni pogled mimoidočega, ampak pogled avtoritete, od katere je odvisno skoraj vse. Ko taka oseba komentira telo, mlad človek ne sliši le »shujšaj«. Sliši: »Takšen, kot si, nisi v redu.«

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, vemo, da se pomembni odnosi zapišejo v notranjost. Glas, ki je bil nekoč zunaj, sčasoma postane notranji. Športnica, ki je pri štirinajstih slišala, da je »pretežka za ta šport«, pri tridesetih morda nima več trenerja — ima pa glas, ki ji ob vsakem obroku reče isto. O tem, kako se tak pogled na telo zasidra, sem pisala v zapisu Telesna podoba in ogledalo: zakaj vidiš nekaj, česar ni, kratko razlago pa najdeš pod pojmom telesna podoba.

To ne pomeni, da trenerji ne smejo govoriti o prehrani ali telesu. Pomeni, da je pomembno, kako. Pogovor o tem, kaj telo potrebuje za trening in obnovo, je nekaj drugega kot komentar o tem, kako izgleda. Prvi gradi, drugi pogosto rani.

Kako se pokaže

Motnje hranjenja pri športnikih je težje opaziti kot drugje. Marsikaj, kar bi pri nekom drugem vzbudilo skrb, je v športu videti kot predanost: dodatni treningi, natančno načrtovani obroki, izogibanje sladkarijam, zgodnje odhajanje s praznovanj. Nekaj znakov, ob katerih je vredno postati pozoren:

• hrana in teža zasedeta vse večji del misli in pogovorov;
• trening postane kazen ali pogoj, da si sme človek kaj privoščiti;
• dodaten, skrit trening, tudi ob poškodbi ali bolezni;
• izogibanje skupnim obrokom, izgovori ob jedi, skrivanje hrane;
• izostanek menstruacije, ki ga okolica razlaga kot »normalnega pri športnicah«;
• pogoste poškodbe, zlasti zlomi zaradi utrujenosti;
• razdražljivost, umik, tesnoba pred tehtanjem ali pred obroki.

Pri moških so znaki pogosto drugačni in jih še lažje spregledamo — več o tem v zapisu Moški in motnje hranjenja: bigoreksija in nevidna skupina. In pri mladostnikih je ključno, da starši opazijo zgodaj. Na kaj biti pozoren, opisujem v zapisu Prvi znaki motnje hranjenja pri najstniku, o pritisku, ki ga starši mladih športnikov pogosto ne vidijo, pa bom pisala v zapisu Mladi športniki in starši: pritisk, ki ga ne vidimo.

Kako se sliši od blizu

Tako bi lahko zvenel pogovor z nekdanjo tekmovalko (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj ne jem slabo. Samo vem, kaj si smem privoščiti.«
»Kdo ti je to povedal — kaj si smeš?«
»Nihče posebej. Tako je bilo pač v klubu. Kdor je jedel sladico, je bil len.«
»In zdaj, ko kluba ni več?«
»Zdaj sem sama sebi trener. Še strožji.«

Klub je izginil iz njenega življenja, pravila pa so ostala. Še več: postala so njena. Prav v tem je pogosto bistvo dela v terapiji — ne v tem, da bi ji kdo dal nov jedilnik, ampak da bi lahko pogledala, čigava so pravila, ki jih živi, in ali jih še potrebuje.

Vaja: kako govoriš o svojem telesu

Ta vaja ni namenjena ugotavljanju, ali imaš motnjo hranjenja. Pomaga ti opaziti, kako o telesu govoriš in misliš. Traja nekaj minut na dan, en teden.

1. Zapiši tri stavke o svojem telesu, ki si jih v zadnjih dneh rekel na glas ali v mislih — ali jih slišal od drugih.
2. Ob vsakem označi, o čem govori: o videzu, o teži ali o tem, kaj telo zmore. Opazuj razmerje, ne sodi ga.
3. En stavek preoblikuj v stavek o tem, kaj telo naredi. Namesto »moja stegna so prevelika« na primer »moje noge so me danes nesle čez ves trening«.
4. En dan opazuj, kdaj hrano doživljaš kot nagrado ali kazen. Le zapiši, ne spreminjaj ničesar.
5. Preveri tri opozorilne znake. Če v zadnjih mesecih opažaš izostanek menstruacije, pogoste poškodbe ali da ti misli na hrano zasedejo velik del dneva, se naroči pri zdravniku. To ni pretiravanje, ampak skrb.

Kje ta zgodba ne velja

Ker je tema občutljiva, želim biti natančna glede tega, česa ne trdim:

• Ni vsak lahek športnik bolan. Postava je pri mnogih športih stvar genetike in let treninga. Sklepanje na motnjo hranjenja po videzu je nezanesljivo in lahko rani.
• Načrtovana prehrana ni motnja. Športniki morajo misliti na to, kaj in kdaj jedo. Za to je pravi naslov športni prehranski strokovnjak oziroma dietetik, ne psihoterapevt. Skrb postane problem, ko jo poganjata strah in sram, ne potreba telesa. O tej tanki meji sem pisala tudi v zapisu Ortoreksija: ko zdrava prehrana postane bolezen.
• Psihoterapija sama ni dovolj. Motnje hranjenja so resna stanja s telesnimi posledicami. Zdravljenje praviloma poteka v timu: zdravnik, ki spremlja telo, psihiater, kadar je potrebno, dietetik in psihoterapevt. Če je telesno stanje ogroženo, ima prednost zdravljenje telesa.
• Ni vse krivda trenerja ali staršev. Motnje hranjenja nastanejo iz prepleta bioloških, osebnih, družinskih in družbenih dejavnikov. Iskanje enega krivca ne pomaga — pomaga razumevanje celote.

Kdaj takoj k zdravniku: ob omedlevici, vrtoglavici, nerednem ali zelo počasnem utripu, bruhanju po obrokih, izostanku menstruacije, ponavljajočih se zlomih ali hitri izgubi teže. Pri mladostnikih je prvi naslov izbrani pediater ali šolski zdravnik, pri odraslih osebni zdravnik, ki lahko napoti naprej. Če se pridružijo misli na smrt, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Kaj lahko prinese psihoterapija

V psihoterapiji ne štejemo obrokov in ne določamo teže — to je delo zdravnika in dietetika. Psihoterapija se posveti tistemu, kar je pod hrano: kaj zate pomeni nadzor nad telesom, čigav glas slišiš, ko ješ, kako je bilo z ljubeznijo in priznanjem doma, kdo si, kadar nisi najboljši. Pogosto se izkaže, da je šport le eno od mest, kjer se je zgodba odvila — začela pa se je prej.

Ker se izobražujem v zakonski in družinski terapiji, me zanima tudi to, kaj se ob tem dogaja v družini. Starši mladega športnika so pogosto razpeti med strahom, krivdo in nemočjo — in prav oni so lahko najmočnejša opora pri okrevanju. Včasih je zato smiselna družinska terapija, v kateri lahko vsi skupaj poiščejo nov način, kako govoriti o telesu in hrani. Pri tem pomaga tudi zapis Kako z otrokom govoriti o telesu, teži in hrani, ne da bi škodoval.

Okrevanje je mogoče, tudi po letih. Ni pa vedno ravna pot in ne pomeni nujno, da se človek vrne v šport. O tem, kaj okrevanje sploh pomeni, sem pisala v zapisu Okrevanje po motnji hranjenja: kaj sploh pomeni, da si »ozdravel«. Kadar se z odnosom do hrane prepletata še izčrpanost in izguba veselja, preberi tudi zapis Izgorelost pri športnikih: ko ljubezen do športa ugasne. Za temeljni občutek lastne vrednosti, ki ne bi bil odvisen od tehtnice, pa je dobro izhodišče pojem samopodoba.

Kaj si zapomni

• Športniki so za motnje hranjenja bolj ranljivi kot splošno prebivalstvo, zlasti v estetskih, težnostnih športih in tam, kjer je lahkotnost prednost.
• Relativno energijsko pomanjkanje v športu prizadene hormone, kosti, imunost in razpoloženje — pri ženskah in moških. Lahko nastane tudi brez motnje hranjenja, zato ga oceni zdravnik.
• Ena sama pripomba o telesu, ki jo izreče pomembna oseba, lahko odmeva leta. Pogovor o tem, kaj telo potrebuje, je nekaj drugega kot komentar o videzu.
• Načrtovana prehrana ni motnja. Za prehrano je pravi naslov dietetik, za telo zdravnik, za hude stiske psihiater.
• Psihoterapija se posveti tistemu pod hrano: nadzoru, sramu, odnosom in občutku lastne vrednosti.