ADHD in podjetništvo: dar in breme hkrati

»Ob devetih zjutraj sem imel v glavi tri nove izdelke. Ob šestih zvečer nisem odgovoril niti na eno sporočilo, ki je bilo res nujno.«

Takšne stavke slišim od ljudi, ki vodijo svoje podjetje, in jih ne izrečejo s ponosom. Izrečejo jih utrujeno, včasih z nasmeškom, ki prikriva sram. Isti človek, ki zna na sestanku v desetih minutah zagledati rešitev, ki je drugi niso videli tri mesece, doma pozabi, da je hčerka danes nastopala v šoli. Isti um, ki je podjetje sploh postavil na noge, ga zdaj vsak dan malo spodkopava.

Vse pogosteje ob tem pade beseda ADHD. Včasih jo prinese človek sam, ker je na spletu prebral seznam znakov in se v njem prepoznal. Včasih jo izreče partner, sodelavec ali vlagatelj, pol v šali. V tem zapisu bom poskušala povedati, kaj o povezavi med ADHD in podjetništvom res vemo, zakaj je to hkrati dar in breme — in zakaj ne bi smela postati romantična zgodba o genijih, ki jim ni treba pospraviti za sabo.

Kaj ADHD je — in kaj ni

ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) je nevrorazvojna motnja. To pomeni dvoje: začne se v otroštvu, tudi če jo prepoznamo šele pri štiridesetih, in ni posledica lenobe, slabe vzgoje ali premalo volje. Pri odraslih se kaže predvsem kot težava z uravnavanjem pozornosti (ne z njeno odsotnostjo), z impulzivnostjo in z notranjim nemirom, ki je pri odraslih pogosto manj viden kot pri otrocih, ki skačejo po klopeh.

Metaanaliza, ki sta jo s sodelavci leta 2009 objavila Viktória Simon in István Bitter, je ocenila, da ima ADHD približno 2,5 odstotka odraslih. Ni torej redkost, ni pa niti vsak drugi človek, kot bi lahko sklepali po družbenih omrežjih.

Psiholog Russell Barkley, eden najvidnejših raziskovalcev te motnje, rad reče, da ADHD ni motnja vedenja, kaj je treba narediti, ampak motnja tega, da narediš, kar veš. Ljudje z ADHD praviloma natančno vedo, da bi morali oddati poročilo. Težava je v tem, da možgani ne »prižgejo« dejanja, dokler ga ne naredi nujno, zanimivo ali novo. Temu, kar pri tem odpove, rečemo izvršilne funkcije — načrtovanje, delovni spomin, zaviranje odzivov, občutek za čas.

Zakaj se ljudje z ADHD pogosto znajdejo v podjetništvu

Raziskovalci podjetništva so se vprašali, ali je med podjetniki ljudi z ADHD več kot drugje. Psihiater Michael Freeman je s sodelavci leta 2019 objavil raziskavo, v kateri je približno 29 odstotkov sodelujočih podjetnikov poročalo, da imajo ali so imeli ADHD — precej več kot primerjalna skupina. Številko je treba brati previdno: vzorec ni bil velik, podatki so temeljili na samoporočanju in ne na kliničnih ocenah, sodelovali pa so ljudje, ki jih je tema zanimala. A smer ugotovitve se ujema z drugimi raziskavami.

Johan Wiklund in sodelavci so leta 2016 podrobno intervjuvali podjetnike z diagnozo ADHD. Opisovali so, da so se za samostojno pot odločili tudi zato, ker so jih rutina in togi okviri v službah dušili. V svojem podjetju so lahko delali na tisto, kar jih je prižgalo, in ob tem pogosto našli več energije kot kdajkoli prej. Leto pozneje je ista skupina v obsežnejši raziskavi ugotovila, da ima pri povezavi med ADHD in podjetniškimi namerami pomembno vlogo predvsem impulzivnost.

Zveni lepo. A podjetništvo ljudi z ADHD ne »ozdravi«. Le okolje je včasih bolj prijazno do nekaterih njihovih lastnosti — in bolj neprizanesljivo do drugih.

Ista lastnost, dva obraza

Ko ljudje govorijo o ADHD in podjetništvu, pogosto naštejejo seznam »supermoči«. Rada bi bila natančnejša: ne gre za dve skupini lastnosti, dobrih in slabih, ampak za iste lastnosti, ki se v različnih okoliščinah obrnejo.

Hiperfokus — stanje, v katerem človek z ADHD ure in ure dela na nečem, kar ga zanima, in pozabi na vse okoli sebe — lahko v enem vikendu rodi prototip. Isti hiperfokus pa pomeni, da partner čaka z večerjo, telefon zvoni v prazno in da se po dveh dneh človek zbudi popolnoma izčrpan. Raziskovalci, ki so hiperfokus pri odraslih z ADHD šele začeli sistematično preučevati, poudarjajo prav to: ni ga mogoče usmeriti po želji. Pride tja, kamor ga potegne zanimanje, ne tja, kamor bi ga potreboval.

Impulzivnost pomaga, ko je treba v negotovosti hitro odločiti. A ista hitrost pomeni obljube, dane stranki brez posvetovanja z ekipo, zaposlitve, ki niso bile premišljene, nakupe ob dveh zjutraj.

Iskanje novosti odpira vrata, ki jih drugi niti ne opazijo. Hkrati pa pušča za sabo pokopališče napol izpeljanih projektov in ekipo, ki je naučena, da se vsak ponedeljek smer lahko spremeni.

Ko to rečem na glas, se ljudje pogosto oddahnejo. Ne zato, ker bi se znebili odgovornosti, ampak zato, ker prvič slišijo, da njihova zmeda ni dokaz, da so »v resnici« nesposobni. Da sta talent in težava pogosto ena in ista stvar, gledana z dveh strani.

Cena, ki je ne vidi nihče

Od zunaj je podjetnik z ADHD pogosto videti kot nekdo, ki ima neverjetno energijo. Od znotraj je slika drugačna. Mnogi opisujejo stalen napor, da bi bili videti zbrani: pisanje opomnikov, ki jih nato pozabijo prebrati, delo pozno v noč, da nadoknadijo zamujeno, nenehno opravičevanje.

Za tem stoji največkrat sram. Odrasli, ki so jim ADHD prepoznali pozno, so v otroštvu pogosto slišali, da so leni, raztreseni, da »bi lahko, če bi hoteli«. Ta glas se ne utiša z uspehom. Pogosto postane še glasnejši: ko podjetje raste, je vse več stvari, na katere lahko pozabiš, in vse več ljudi, ki bodo to opazili. O tem, kako sram oblikuje pogled nase, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Druga skrita cena je čustvena intenzivnost. Raziskovalci, med njimi Philip Shaw in sodelavci, so pokazali, da so težave z regulacijo čustev pri ADHD pogoste, čeprav jih diagnostična merila ne naštevajo. Kritika vlagatelja, ki bi jo nekdo drug prespal, lahko človeka z ADHD vrže iz tira za ves teden. Navdušenje je veliko, padec pa prav tako.

Tretjo ceno plačujejo bližnji. Partner, ki prevzame vse, kar je »dolgočasno« — račune, zobozdravnika, rojstne dneve —, se lahko počasi začne počutiti kot uslužbenec v lastnem domu. Sodelavci, ki pobirajo nedokončane stvari, se utrudijo. In človek z ADHD to čuti, kar spet hrani sram.

Zakaj to ni romantična zgodba

V medijih se pogosto pojavi zgodba o slavnem podjetniku, ki je imel ADHD in je prav zaradi tega uspel. Takšne zgodbe imajo eno veliko slepo pego: ne slišimo ljudi z ADHD, ki jim ni uspelo, ki so podjetje izgubili, se zadolžili ali izgoreli. Statistiki temu rečejo pristranskost preživelih.

Mednarodna federacija za ADHD je leta 2021 v obsežni soglasni izjavi strokovnjakov povzela dokaze, da je ADHD povezan z višjim tveganjem za nesreče, finančne težave, odvisnosti in slabše zdravje. To ni zato, da bi koga strašila. Je zato, ker romantiziranje ADHD ljudem jemlje pravico, da poiščejo pomoč: če je tvoja motnja tvoja supermoč, potem si kriv sam, ko te tepe.

Raje kot o supermoči govorim o nevrodivergentnosti — o tem, da nekateri možgani delujejo drugače. Drugače ni bolje ali slabše. Je pa drugače, in to ima posledice, ki jih je treba vzeti resno.

Diagnoza: kdo jo postavi in zakaj spletni test ni dovolj

Diagnozo ADHD pri odraslih postavi psihiater ali klinični psiholog. Jaz je ne postavljam, in je tudi ne more postaviti spletni vprašalnik, članek ali ta zapis. Strokovna ocena vključuje podroben pogovor o tem, kako se je kazalo v otroštvu (pogosto tudi s pomočjo staršev ali šolskih spričeval), standardizirane vprašalnike in — kar je zelo pomembno — izključitev drugih vzrokov.

Težave s pozornostjo so namreč zelo nespecifične. Lahko jih povzročijo kronično pomanjkanje spanca, tesnoba, depresija, bipolarna motnja, posledice travme, ščitnica ali preprosto dolgotrajna preobremenjenost. Podjetnik, ki spi pet ur na noč in ima v glavi trideset odprtih zank, bo imel težave z zbranostjo ne glede na to, ali ima ADHD ali ne.

V Sloveniji gre pot do ocene v javnem zdravstvu običajno prek osebnega zdravnika, ki te po potrebi napoti k psihiatru. Če si ob branju tega zapisa pomislil »to sem jaz«, je to dober razlog, da se pogovoriš z zdravnikom — ne pa razlog, da si diagnozo postaviš sam. Samodiagnoza ima dve nevarnosti: lahko spregledaš nekaj drugega, kar bi potrebovalo zdravljenje, ali pa ADHD postane razlaga za vse, tudi za tisto, kar bi bilo vredno pogledati drugače.

O zdravljenju, tudi z zdravili, se odločaš skupaj s psihiatrom. To ni tema, o kateri bi bilo prav, da svetujem jaz, in tudi ne tema, o kateri bi smel odločati na podlagi izkušenj znanca, ki je nekaj vzel pred pomembnim sestankom.

Kaj lahko prinese psihoterapija

Psihoterapija ADHD ne odpravi. Lahko pa pomaga pri vsem, kar se je okoli njega nabralo v letih, ko ga nihče ni prepoznal — in tega je pogosto več kot same motnje.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima, kako se človek nauči gledati nase v odnosih, v katerih je odraščal. Otrok, ki je bil doma vedno »tisti, ki pozabi«, »tisti, ki ne zna sedeti pri miru«, ponotranji podobo sebe kot problema. Kot odrasel lahko zgradi podjetje, vodi ljudi in se pojavi v časopisu — pa se v sebi še vedno počuti kot deček, ki je spet pozabil copate. Ta notranja podoba vpliva na to, kako sprejema kritiko, kako se odziva na ekipo in kako ravna s partnerjem.

Pogovor, kakršnega pogosto slišim v podobni obliki (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vsi mislijo, da sem neustavljiv. Pa vsako jutro začnem z občutkom, da sem spet nekaj zamočil.«
»Kdo ti je prvi dal ta občutek?«
»Ne vem … Oče je vedno rekel, da imam glavo v oblakih. Da iz mene ne bo nič.«
»In zdaj vodiš podjetje.«
»Ja. Pa še vedno čakam, da bo kdo ugotovil, da je imel prav.«

Ta stavek se pogosto prekriva s tem, kar opisujem v zapisu Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase — le da ima pri ADHD dodatno, zelo resnično podlago: stvari res uidejo. Terapija ne zanika teh spodrsljajev, ampak pomaga ločiti dejstvo (»pozabil sem na rok«) od sodbe (»z mano je nekaj narobe«).

Ker ADHD vpliva na vse v družini, je včasih smiselno, da na srečanje prideta oba partnerja. V terapiji za pare se lahko pogovorita o tem, kako se je med njima porazdelilo breme, ne da bi eden postal »bolnik«, drugi pa »negovalec«.

Za mnoge je pomembno tudi to, da se prvič naučijo do sebe ravnati drugače kot s kritiko. Raziskave o samosočutju kažejo, da prijaznost do sebe ni popuščanje, ampak pogoj, da se človek iz napake sploh lahko kaj nauči. Več o tem v zapisu Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff.

Vaja: zemljevid enega dne brez obsodbe

Ta vaja ni test za ADHD in ni načrt za produktivnost. Je način, da nekaj dni opazuješ, kako tvoja pozornost resnično deluje, namesto da jo samo obsojaš. Vzame ti deset minut zvečer.

1. Zapiši tri trenutke zatopljenosti. Kdaj danes si bil tako notri, da si pozabil na čas? Kaj si delal, s kom, ob kateri uri?
2. Zapiši tri trenutke, ko ti je nekaj ušlo. Pozabljen klic, odložena naloga, nekaj, kar si začel in pustil. Samo dejstvo, brez pridevnikov.
3. Ob vsakem dodaj, kaj si čutil tik pred tem. Dolgčas, napetost, utrujenost, lakota, strah pred nalogo? Pogosto se izkaže, da »pozabljanje« sledi neprijetnemu občutku.
4. Ujemi notranji glas. Kaj si si rekel, ko si opazil spodrsljaj? Zapiši stavek dobesedno — in potem ga prepiši tako, kot bi ga povedal prijatelju, ki je naredil isto.
5. Po petih dneh poglej vzorec. Ne zato, da bi ga popravil, ampak da ga vidiš. Če se ti zdi pomemben, ga pokaži nekomu, ki mu zaupaš, ali ga prinesi s sabo k zdravniku.

Ljudje so ob tej vaji pogosto presenečeni, koliko njihovega »raztresenega« dne je pravzaprav odziv na dolgčas, preobremenjenost ali tesnobo. To so informacije, ki pridejo prav tudi strokovnjaku, ki bo morda opravil oceno.

Kdaj to ni ADHD — in kdaj ni samo ADHD

Ker je ta zapis o ADHD, bi lahko dobil vtis, da je vsak razpršen podjetnik nevrodivergenten. To ni res. Podjetništvo samo po sebi ustvarja razmere, v katerih bi skoraj vsak deloval tako, kot da ima ADHD: nenehne prekinitve, deset vlog hkrati, premalo spanca, stalna pripravljenost. Ko se izčrpanost nabira dolgo, se lahko pokaže kot pozabljivost in zmeda — to opisujem v zapisu Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor.

Velja tudi obratno. Če ima človek ADHD, to ne pomeni, da je vse, kar se mu dogaja, ADHD. Lahko ima hkrati depresijo, tesnobo ali težave z alkoholom — in vse to je pri odraslih z ADHD pogostejše. Diagnoza je lahko olajšanje, ne sme pa postati izgovor, ki zapre pogovor o vsem drugem.

In še ena meja: ta zapis ne govori o tem, kako voditi podjetje. Ali potrebuješ drugačno organizacijo, partnerja za operativo ali novega direktorja, ni vprašanje za psihoterapevtko. Moje vprašanje je, kako ti je ob vsem tem — in kaj se zgodi s tabo, ko se stvari zalomijo.

Kaj si zapomni

• ADHD je nevrorazvojna motnja, ki ima po ocenah približno 2,5 odstotka odraslih — ne lenoba in ne značajska napaka.
• Raziskave nakazujejo, da je med podjetniki ADHD pogostejši, a so podatki omejeni in jih je treba brati previdno.
• Iste lastnosti — hiperfokus, impulzivnost, iskanje novosti — so hkrati dar in breme, odvisno od okoliščin.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; o zdravljenju se odločaš z zdravnikom, ne na podlagi spletnega testa.
• Psihoterapija ADHD ne odpravi, lahko pa pomaga pri sramu, odnosih in pogledu nase, ki so se nabrali v letih.