Kako moč spremeni odnose: kar se zgodi, ko si na položaju

»Odkar sem na tem mestu, se vsi smejijo mojim šalam. Tudi slabim.«

Stavek je izrečen mimogrede, kot opazka na hodniku. A v njem je več kot šala. V njem je prvi znak spremembe, ki jo doživi skoraj vsak, ki pride na položaj z vplivom: ljudje okoli njega se začnejo vesti drugače. In počasi, skoraj neopazno, se začne drugače vesti tudi on sam.

Ta zapis je o tem, kaj moč naredi z odnosi — s sodelavci, s prijatelji, s partnerjem in otroki. Ne pišem ga zato, da bi vodilne obsojala. Večina ljudi na pomembnih položajih ni tam zato, ker bi hlepela po moči, ampak ker so bili dobri v tem, kar so delali, in so jim drugi zaupali. Pišem ga, ker so spremembe, ki jih prinese moč, pogosto tihe — in ker jih je lažje opaziti od zunaj kot od znotraj.

Kaj sploh je moč

V vsakdanjem govoru moč povezujemo z nazivi: direktor, predsednik, primarij, ravnateljica. Psihologi pa jo opredeljujejo bolj preprosto in hkrati širše. Dacher Keltner, Deborah Gruenfeld in Cameron Anderson so leta 2003 zapisali, da je moč nadzor nad viri, ki jih drugi potrebujejo — denarjem, službo, napredovanjem, informacijami, pozornostjo, odobravanjem — in zmožnost, da te vire daješ ali odtegneš.

Ta opredelitev ima pomembno posledico: moč ni nekaj, kar človek ima, ampak nekaj, kar se zgodi med ljudmi. Je lastnost odnosa. Isti človek je lahko v službi zelo močan, doma pa ob ostarelem očetu spet sin, ki čaka na odobravanje. In prav zato, ker je moč odnosna, spremeni odnose — ne le človeka, ki jo ima.

Paradoks moči

Keltner je kasneje v knjigi The Power Paradox opisal nekaj, kar se zdi skoraj kruto. Moč v skupinah praviloma dobijo ljudje, ki so pozorni do drugih, ki znajo poslušati, povezovati in skrbeti za skupno dobro. Raziskave skupin, od študentskih domov do delovnih ekip, kažejo, da ljudje spoštovanje in vpliv podelijo tistim, ki jim koristijo.

A ko moč enkrat dobimo, se začnejo prav te lastnosti krhati. Kdor ima moč, je manj odvisen od drugih. Kdor je manj odvisen, ne potrebuje več tako natančno brati, kaj drugi čutijo in mislijo. In ker tega ne potrebuje, tega počasi dela manj. Moč torej slabi prav tiste sposobnosti, zaradi katerih smo jo dobili.

To ni nova ugotovitev. Že leta 1972 je David Kipnis v preprostem poskusu dal udeležencem vlogo nadrejenega, ki lahko nagrajuje in kaznuje delavce. Udeleženci z več moči so pogosteje posegali v delo podrejenih, njihovo delo so vrednotili slabše in so si želeli več razdalje do njih. Kipnis je članek naslovil z vprašanjem: Ali moč pokvari?

Manj prostora za perspektivo drugih

Ena najbolj citiranih raziskav na tem področju je presenetljivo preprosta. Adam Galinsky in sodelavci so leta 2006 udeležence najprej spodbudili, da se spomnijo trenutka, ko so imeli moč nad nekom — ali pa trenutka, ko je nekdo imel moč nad njimi. Nato so jih prosili, naj si s prstom na čelo narišejo veliko črko E.

Črko lahko narišeš tako, da jo lahko prebere nekdo, ki te gleda, ali tako, da jo prebereš sam, drugi pa vidi zrcalno sliko. Udeleženci, ki so se spominjali lastne moči, so črko skoraj trikrat pogosteje narisali obrnjeno k sebi — torej brez upoštevanja tistega, ki gleda. Manj spontano so prevzeli perspektivo drugega.

Nekaj let pozneje so Jeremy Hogeveen, Michael Inzlicht in Sukhvinder Obhi opazovali, kaj se ob moči dogaja v možganih. Ko gledamo, kako nekdo stiska žogico, se v našem motoričnem sistemu nekoliko sproži isti vzorec — kot da bi to delali sami. Temu pravimo motorična resonanca in jo povezujemo z razumevanjem drugih. Pri udeležencih, ki so se počutili močne, je bila ta resonanca šibkejša.

Te ugotovitve je treba brati previdno. Gre za laboratorijske poskuse z majhnimi učinki, v katerih je bila moč le spomin ali vloga za pol ure, ne leta na položaju. Nekatere učinke raziskav o moči je bilo v ponovitvah težje potrditi. A smer je dovolj skladna, da jo jemljem resno: moč nam ne vzame empatije, zmanjša pa samodejnost, s katero se postavimo v kožo drugega. Kar je bilo prej spontano, mora postati namerno. V bazi znanja tej sposobnosti pravimo mentalizacija.

Laskanje in tišina okoli tebe

Moč ne spremeni le tistega, ki jo ima, ampak tudi vse okoli njega. Ko imaš vpliv na službo, napredovanje ali proračun drugih, se ljudje ob tebi začnejo — povsem razumljivo — vesti previdneje. Smejijo se šalam. Strinjajo se hitreje. Slabe novice povejo pozneje, mehkeje ali sploh ne.

To ni nujno hinavščina. Večinoma gre za čisto človeško previdnost: ljudje varujejo sebe in svoje družine. A posledica je, da informacije, ki pridejo do tebe, potujejo skozi vedno gostejše sito. Kar slišiš, je prečiščeno. Kar bi moral slišati, pogosto obtiči dve stopnici niže.

Laskanje je zahrbtno zato, ker godi. Vsi si želimo slišati, da smo dobro odločili. In ker je prijetno, ga težko ločimo od resnične pohvale. Po nekaj letih se lahko zgodi, da vodja iskreno verjame, da ga ljudje cenijo — in je presenečen, ko izve, kaj so v resnici mislili.

Če si v tem prepoznaš tudi drugo stran — da se ob nadrejenem sam utišaš —, ti bo morda koristil zapis Kako povedati svoje mnenje, ne da bi razpadel odnos. In ker se v odnosu do šefa pogosto ponovi odnos do staršev, je o tem tudi zapis Navezanost na delovnem mestu: kako se vzorec pokaže do šefa in sodelavcev.

Izolacija: kdo je še prijatelj?

Ena najpogostejših tegob ljudi na položajih je vprašanje, ki ga redko izrečejo na glas: Kdo je z mano zaradi mene, kdo pa zaradi mojega mesta? Stari prijatelji se včasih umaknejo, ker se ne počutijo več enakovredni. Novi prijatelji se pojavijo — a ne veš povsem, zakaj. Zaupanje, ki je bilo prej samoumevno, postane nekaj, kar je treba preverjati.

Tako se moč poveže z osamljenostjo. Okoli tebe je veliko ljudi, a malo takih, s katerimi lahko govoriš brez vloge. O tem, zakaj vodilni tako pogosto ostanejo brez sogovornika, sem pisala v zapisu Osamljenost na vrhu: zakaj vodilni nimajo s kom govoriti. Kako ta osamljenost vpliva na težke odločitve, pa v zapisu Odločanje pod pritiskom: ko so posledice velike in odgovornost tvoja.

V bazi znanja je o tem, kako se gradi in kako se izgubi, kratka razlaga pojma zaupanje. Pri ljudeh z močjo se pogosto izkaže, da je največja izguba prav ta: ne čas, ne zasebnost, ampak sproščenost, s katero si nekoč verjel, da te ljudje marajo zaradi tebe.

Doma ni položaja

Najtežje se moč pokaže tam, kjer je najmanj pričakujemo — doma. Kdor ves dan odloča, dodeljuje naloge in pričakuje, da bodo izpolnjene, temu načinu ne more vedno ubežati ob vstopu skozi vrata. Partner ni sodelavec, otroci niso ekipa. A navada, da se odloči hitro in da imaš zadnjo besedo, se rada preseli tudi tja.

Takole lahko zveni prizor doma (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Že spet si odločil, kam gremo na dopust.«
»Ker nihče drug ni nič predlagal.«
»Predlagala sem. Prejšnji teden. Pa si rekel, da boš pogledal.«
»… Saj sem pogledal. In sem našel boljše.«
»Vidiš. Zato nič več ne predlagam.«

V tem prizoru ni nikogar slabega. Je pa nekaj, kar se ponavlja: partner na položaju odloča učinkovito, drugi pa se počasi umika iz odločanja, ker se mu zdi, da njegov glas ne šteje. Čez leta lahko to pripelje do zveze, v kateri eden nosi vse odločitve, drugi pa tiho zameri. Na ravni sistema to pomeni, da se je vloga, ki je primerna za službo, prelila v družino.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, temu rečemo, da se meje med sistemi zabrišejo. Pomaga, če zavestno ločiš vloge: v službi sem tisti, ki odloči, doma sem tisti, ki vpraša. To ni lahko, a je mogoče. Več o tem, kako meje varujejo odnose namesto da bi jih ogrožale, piše v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično, čeprav je pogoj za zdrave odnose, pojem pa je na kratko razložen tudi v bazi znanja pod meje.

Otroci ljudi na položajih pogosto opišejo še nekaj: starša, ki je doma telesno prisoten, z mislimi pa še vedno na sestanku. Tu moč ni v odločanju, ampak v tem, čigava pozornost je pomembnejša. Za otroka je odgovor preprost — in ni vedno tisti, ki bi si ga želel.

Moč ne pokvari vsakogar

Bilo bi preprosto zaključiti, da moč ljudi pokvari. A raziskave pravijo nekaj bolj zanimivega. Serena Chen, Annette Lee-Chai in John Bargh so leta 2001 pokazali, da moč okrepi tisto, kar je v človeku že prej. Udeleženci, ki jim je bilo v odnosih predvsem mar za druge, so ob občutku moči ravnali celo bolj odgovorno — prevzeli so več dela nase. Tisti, ki so v odnosih predvsem računali na lastno korist, so ob moči ravnali bolj sebično.

Moč torej ni le sila, ki deluje na nas od zunaj. Je tudi povečevalno steklo. Pokaže, kdo smo bili — in morda tudi, česa se še nismo naučili.

Tu je še ena meja tega zapisa. Ne vsaka sprememba v odnosih po napredovanju izhaja iz moči. Včasih se ljudje umaknejo zaradi lastne zavisti ali lastnih starih ran, ki jih ob avtoriteti prebudiš ti, ne da bi kaj naredil. Ljudje na položaj pogosto prenesejo pričakovanja in strahove, ki jih imajo do svojih staršev. Kar čutijo ob tebi, ni vedno o tebi — o tem več v zapisu Kontratransfer zunaj terapevtske sobe. In obratno: če se ob ljudeh z močjo vedno počutiš majhnega, je del tega lahko tvoja zgodba, ne njihova.

Pa tudi to: v organizaciji, ki nagrajuje hladnost in kaznuje ranljivost, posameznik ne more sam spremeniti vsega. Včasih je pošten odgovor na vprašanje »kako ostati človeški na položaju« tudi ta, da je treba spremeniti okolje — ali ga zapustiti.

Kaj ohranja stik

Če moč samodejno oži pozornost do drugih, je odgovor v tem, da pozornost postane namerna. Iz raziskav in iz izkušenj ljudi, ki so dolgo na odgovornih mestih in so ohranili dobre odnose, se ponavlja nekaj stvari.

• Ljudje, ki jim nisi nadrejen. Prijatelji iz časa pred položajem, sorojenci, ljudje iz povsem drugega sveta. Ob njih nisi direktor, ampak ti.
• Vsaj en glas, ki sme ugovarjati. Sodelavec, svetovalec ali partner, ki mu izrecno dovoliš, da ti pove, česar ne želiš slišati — in ki ga za to ne kaznuješ, niti s tihim hlajenjem.
• Vprašanja namesto odgovorov. Ko si v vlogi, kjer se od tebe pričakujejo odgovori, je postavljanje vprašanj protiutež. »Kaj vidiš ti, česar jaz ne?«
• Zavedanje lastnega vpliva. Tvoja slaba volja na sestanku ni samo tvoja slaba volja. Za ljudi, ki so od tebe odvisni, je vremenska napoved.
• Ločevanje vlog. Prehod med službo in domom, ki ga narediš zavestno — sprehod, nekaj minut v avtu, preden vstopiš. V psihoterapiji temu rečemo tudi diferenciacija: sposobnost, da ostaneš svoj, ne da bi se zlil z vlogo ali odnosom.

Vaja: zemljevid tvojih odnosov

To vajo lahko narediš še danes. Vzemi papir in si vzemi petnajst minut.

1. Nariši krog s sabo v sredini. Okoli sebe zapiši imena ljudi, s katerimi si v zadnjem mesecu največ govoril — v službi in doma.
2. Ob vsakem imenu označi razmerje. Ali je ta človek v čemerkoli odvisen od tebe (služba, denar, odobritev)? Označi ga z drugo barvo.
3. Preštej. Koliko je ljudi, ki od tebe niso odvisni? Kdaj si z njimi zadnjič govoril o čem, kar te zares skrbi?
4. Spomni se zadnjega ugovora. Kdaj ti je nekdo nazadnje rekel, da se moti tvoja presoja? Kako si se odzval — in kaj je ta človek iz tvojega odziva sklepal?
5. Izberi en majhen korak. En klic prijatelju, ki ga dolgo nisi slišal. Eno vprašanje sodelavcu: »Kaj bi naredil drugače?« Eno odločitev doma, ki jo prepustiš drugemu.

Zemljevid ni test, ki bi ga lahko padel. Pokaže le, kje je tvoj svet v zadnjem času postal ožji, kot si želiš.

Kaj si zapomni

• Moč je lastnost odnosa — nadzor nad viri, ki jih drugi potrebujejo. Zato spremeni odnose, ne le človeka.
• Paradoks moči: dobimo jo zaradi pozornosti do drugih, nato pa prav to pozornost najlažje izgubimo.
• Raziskave kažejo, da moč zmanjša samodejno prevzemanje perspektive drugih — učinki so majhni, a dosledni. Kar je bilo spontano, mora postati namerno.
• Okoli ljudi z močjo se naberejo laskanje, tišina in izolacija; najbolj pomaga nekdo, ki ti sme ugovarjati, in ljudje, ki niso od tebe odvisni.
• Moč ne pokvari vsakogar — okrepi, kar je v človeku že prej. Doma pa ni položaja.