Podjetnik in otroci: ko si doma, pa te ni

»Oči, ali si zdaj doma ali si še v službi?«

Vprašanje je prišlo iz otroške sobe, ko je sedel na kavču z računalnikom na kolenih. Ura je bila pol osmih zvečer, sestanki so bili za tisti dan končani, vlagateljem je ravno odposlal še zadnje poročilo. Tehnično je bil doma že dve uri. Večerjal je z družino, pomagal pospraviti mizo, celo prebral pravljico. A njegova hčerka, stara šest let, je s preprostim vprašanjem zadela nekaj, česar on sam ni znal ubesediti: bil je tam, pa ga ni bilo.

Ta prizor mi opišejo — v takšni ali drugačni obliki — skoraj vsi starši, ki vodijo lastno podjetje. Ustanovitelji, direktorji, samostojni podjetniki. Ljudje, ki ne zaprejo vrat pisarne ob štirih, ker pisarna gre z njimi domov: v telefonu, v glavi, v trebuhu. In ljudje, ki o svojih otrocih pogosto razmišljajo z veliko krivde in malo jasnosti, kaj bi pravzaprav morali storiti drugače.

V tem zapisu ne bom pisala o tem, kako uskladiti delo in družino, kot da bi šlo za problem urnika. Pisala bom o nečem drugem: o razliki med tem, da si doma, in tem, da si s svojim otrokom. In o tem, zakaj ta razlika ni sodba, ampak priložnost.

Čas ni isto kot prisotnost

Ko starši, ki veliko delajo, govorijo o svojih otrocih, se pogovor skoraj vedno zavrti okoli ur. Koliko ur na teden sem doma. Koliko vikendov sem bil na poti. Ali sem bil na zadnji predstavi v vrtcu. Ure so oprijemljive, dajo se šteti, dajo se primerjati s partnerjem, s sosedom, z lastnim očetom.

Raziskave pa kažejo, da je slika bolj zapletena. Sociologinja Melissa Milkie s sodelavcema je leta 2015 objavila analizo velikega ameriškega vzorca družin, v kateri so preverjali, ali je količina časa, ki ga mame preživijo z otroki, povezana z otrokovim vedenjem, čustvenim počutjem in uspehom v šoli. Za otroke, stare od 3 do 11 let, takšne povezave skoraj niso našli. Pri mladostnikih je bila slika nekoliko drugačna — več skupnega časa je bilo povezano z manj tveganega vedenja —, a tudi tam učinek ni bil velik. Avtorji so poudarili nekaj, kar starše razbremeni: pomembnejše od števila ur je, kakšen je ta čas in v kakšnem stanju je starš, ko ga preživlja z otrokom. Stres in izčrpanost staršev sta bila namreč z otrokovim počutjem povezana bolj kot sama količina časa.

To ni dovoljenje, da otroka ne vidiš ves teden. Je pa pomembno sporočilo za vse, ki se mučijo s tem, da jih ni dovolj. Vprašanje ni le »Koliko sem doma?«, ampak tudi »Kje sem, ko sem doma?«.

Telefon za mizo: kaj so opazili raziskovalci

Pediatrinja Jenny Radesky je s sodelavci leta 2014 naredila preprosto, a zgovorno raziskavo. Raziskovalci so v restavracijah s hitro prehrano opazovali odrasle, ki so jedli z otroki, in natančno beležili, kaj se dogaja, ko odrasli vzame v roke telefon. Večina opazovanih je napravo med obrokom uporabljala, nekateri skoraj ves čas. Ko so bili zatopljeni vanjo, so se na otroke odzivali počasneje, bolj ostro ali sploh ne — otroci pa so pogosto stopnjevali vedenje, da bi pritegnili pozornost.

Pozneje sta Brandon McDaniel in Jenny Radesky za ta pojav uporabila izraz tehnoferenca — vdor tehnologije v odnos. V raziskavi z družinami majhnih otrok sta ugotovila, da so starši, ki so poročali o več takih prekinitvah, poročali tudi o več otrokovih vedenjskih težavah. Povezava gre verjetno v obe smeri: težje otrokovo vedenje staršem pomeni več stresa, stres pa jih potiska k telefonu, kjer si za trenutek oddahnejo. To ni raziskava, ki bi dokazala, da telefon povzroča težave. Je pa raziskava, ki pokaže krog, v katerega se zlahka ujameš.

Za podjetnika je telefon nekaj drugega kot za večino ljudi. Ni le razvedrilo. Je podaljšek podjetja: tam je pogovor s stranko, ki se lahko izjalovi, opozorilo, da strežnik ne deluje, sporočilo soustanovitelja, ki potrebuje odgovor zdaj. Zato zgolj nasvet »odloži telefon« ne zadostuje. Podjetnik ga ne drži v roki iz dolgčasa, ampak iz občutka odgovornosti — in pogosto iz tesnobe. Če te zanima, kdaj navada preraste v nekaj več, sem o tem pisala v zapisu Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava.

Kako to vidi otrok

Otroci ne razumejo denarnih tokov, rokov za oddajo ali tega, kaj pomeni, če je krog financiranja zamaknjen za tri mesece. Razumejo pa nekaj drugega, in to zelo natančno: ali je starš dosegljiv. Majhen otrok bere obraz, ton glasu in to, ali se ob njegovem klicu pogled dvigne. Šolarček opazi, katere obljube držijo in katere ne. Najstnik zelo hitro ugotovi, kaj je za starša v resnici pomembno — po tem, kaj ga ne more zmotiti.

Teorija navezanosti, ki jo je razvil John Bowlby in eksperimentalno preverila Mary Ainsworth, govori o tem, da otrok potrebuje varno bazo: odraslega, h kateremu se lahko vrne, ko ga je strah, in od katerega lahko spet odide raziskovat. Za varno bazo ni treba, da je starš ves čas prisoten. Treba je, da je otrok dovolj pogosto izkusil, da se starš odzove, ko ga zares potrebuje. Kako se ti vzorci prenašajo iz roda v rod, sem opisala v zapisu Navezanost in starševstvo: kako se vzorec prenese na otroka.

Otroci podjetnikov pogosto razvijejo zelo natančen radar za starševo razpoloženje. Vedo, kdaj je »slab dan v firmi«, in se mu prilagodijo — utihnejo, so pridni, ne prosijo. Starš to včasih doživi kot olajšanje: otrok je samostojen, razumen, ne dela težav. A za to samostojnostjo je lahko tudi otrokov sklep, da je njegova potreba manj pomembna od tiste, ki jo ima podjetje. Takšen sklep ni zavesten in ga otrok ne bo izrekel. Pokaže se kasneje — v tem, kako težko prosi za pomoč ali kako trdo dela, da bi bil opažen.

Zakaj je podjetniku tako težko biti doma

Večina podjetnikov, s katerimi sem govorila, svojih otrok ne zanemarja zato, ker jim ne bi bilo mar. Nasprotno: pogosto delajo tako trdo prav zaradi družine. Za varnost, za prihodnost, za to, da bi otroci imeli več, kot so imeli sami. Zakaj je potem tako težko odložiti delo, ko so končno doma?

Ker se podjetje ne konča. Zaposleni ima delovni čas in nadrejenega, ki odloča, kdaj je dovolj. Ustanovitelj ima le lastno presojo — in ta presoja je pod pritiskom vedno pristranska v prid podjetju. Vedno je še eno sporočilo, ki bi ga lahko poslal, še ena številka, ki bi jo lahko preveril.

Ker je živčni sistem še vedno v pisarni. Ko cel dan rešuješ krize, se telo nastavi na budnost. Ta budnost se ne izklopi, ko odkleneš vhodna vrata. Psihologinja Sabine Sonnentag je veliko raziskovala psihološko odklopitev od dela — sposobnost, da v prostem času nehaš misliti na delo. Ugotavlja, da prav ljudje, ki bi jo najbolj potrebovali, ker so najbolj obremenjeni, to najtežje storijo. O tem, zakaj podjetniki tako slabo počivajo, bom pisala posebej v zapisu Neprestano »vklopljen«: zakaj podjetniki ne znajo počivati.

Ker je v podjetju jasno, kaj je uspeh, doma pa ne. V podjetju dobiš povratno informacijo hitro: prodaja raste ali pade, stranka podpiše ali ne. Doma je drugače. Igra z lego kockami nima metrike, jeza/">otrokova jeza ne odgovori na argumente, napredek je neviden in počasen. Za nekoga, ki je navajen učinkovitosti, je lahko starševstvo čudno frustrirajoče — in delo postane zatočišče, kjer se počuti sposobnega.

Ker krivda ne pomaga. Ko se podjetnik končno zave, koliko je bil odsoten, ga pogosto preplavi krivda. Krivda pa ni dober motivator za bližino. Starš, ki je s svojim otrokom iz krivde, je pogosto napet, preveč se trudi ali hitro odneha, ko otrok ne odreagira tako, kot je pričakoval. Bolj kot krivda pomaga radovednost: kaj se dogaja v meni, ko sem doma, in kaj potrebuje moj otrok.

Pogovor, ki odpre več kot obljuba

Starši, ki veliko delajo, imajo navado, da odsotnost pokrivajo z obljubami. »Ta vikend bova šla na izlet.« »Ko se zaključi ta projekt, bo drugače.« Otroci se obljub hitro naučijo — in tudi tega, kako redko se uresničijo. Bolj kot obljuba pomaga iskrenost, prilagojena otrokovi starosti. Tak pogovor bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Jezen si, ker me včeraj ni bilo na tvoji tekmi.«
»Saj te nikoli ni.«
»Res me je bilo letos veliko manj, kot bi si želel. To ni zato, ker mi ne bi bilo mar zate. A vem, da ti je bilo hudo, ko si me iskal na tribuni.«
»Ja. Vsi drugi so imeli nekoga.«
»Tega ti ne morem popraviti za nazaj. Lahko pa skupaj pogledava, katere tekme so do konca sezone, in tiste, ki jih obljubim, bom tudi res prišel gledat.«

Starš v tem pogovoru ne zanika otrokovega občutka, ne razlaga, kako pomemben je bil sestanek, in ne obljublja, da se ne bo nikoli več zgodilo. Otrokovo jezo sprejme kot upravičeno, prevzame odgovornost in ponudi nekaj majhnega, kar lahko zares izpolni. To je bistvo tistega, čemur v terapiji pravimo popravljanje.

Popravljanje: kar starši najbolj podcenjujejo

Edward Tronick, razvojni psiholog s Harvarda, je v sedemdesetih letih zasnoval znameniti poskus »mirnega obraza«. Mama se najprej normalno igra z dojenčkom, nato pa za kratek čas obmolkne in otroka gleda z nepremičnim, praznim obrazom. Dojenček se skoraj takoj začne truditi, da bi jo spet pritegnil: nasmiha se, kaže, vzklika. Ko to ne deluje, postane nemiren, se obrne stran in na koncu zajoka. Ko mama spet zaživi, se otrok po kratkem času pomiri.

Poskus pogosto navajajo kot dokaz, kako škodljiva je starševska odsotnost. A Tronick je iz svojih raziskav potegnil še drug, morda pomembnejši sklep: v vsakdanjih interakcijah med starši in otroki je neusklajenost pravilo, ne izjema. Starši otroka nenehno malo zgrešijo — prepozno opazijo, napačno razberejo, so z mislimi drugje. Kar otroku daje občutek varnosti, ni odsotnost teh zgrešitev, ampak dejstvo, da jim sledi ponovna povezava. Otrok, ki večkrat izkusi, da se pretrgana nit spet spne, se uči, da odnos zdrži napetost.

To je za starše, ki veliko delajo, izjemno pomembno sporočilo. Ne moreš biti vedno tam. Lahko pa se vedno vrneš — in ko se vrneš, lahko opaziš, kaj se je zgodilo. Donald Winnicott je pisal o »dovolj dobri materi«, ki otroka ne zadovolji popolnoma, ampak se mu prilagaja dovolj, da ta lahko raste. Isto velja za očete in za vse starše, ki vodijo podjetja. Dovolj dober starš ni popoln. Je starš, ki popravlja.

Vaja: deset minut, ko je ves svet na čakanju

Ta vaja ni zamišljena kot nov projekt z merljivimi cilji. Je majhen preizkus, ki ga lahko narediš še danes zvečer. Traja deset do petnajst minut.

1. Izberi čas in ga povej na glas. »Zdaj imam petnajst minut samo zate.« Otrok, ki je navajen napol prisotnega starša, mora slišati, da je tokrat drugače.
2. Telefon daj v drug prostor. Ne na mizo z zaslonom navzdol — v drug prostor. Telefon na mizi je še vedno tretji v sobi, tudi če je tiho.
3. Naj vodi otrok. Ne predlagaj, ne popravljaj, ne uči. Igraj se igro, ki jo izbere on, ali poslušaj, kar ti želi pripovedovati, tudi če se ti zdi nepomembno.
4. Opazuj, kaj se zgodi v tebi. Kdaj te zamika, da bi pogledal na uro? Kdaj ti misli odtavajo k podjetju? Ne obsojaj se. Samo opazi in se vrni k otroku.
5. Zvečer zapiši en stavek. Kaj si izvedel o svojem otroku, česar prej nisi vedel? In kaj si izvedel o sebi?

Če boš to ponovil nekajkrat na teden, se bo morda zgodilo dvoje. Otrok se bo začel na te trenutke zanašati — in to je dobro. Ti pa boš morda opazil, kako močno te podjetje vleče nazaj, tudi ko nič ne gori. Tudi to je dragocen podatek.

Partner, ki nosi doma

V mnogih podjetniških družinah je odsotnost enega starša možna samo zato, ker drugi nosi več. Ta dogovor je včasih izrecen, pogosteje pa se zgodi sam od sebe: podjetje raste, eden od partnerjev postopno prevzema vse več domačih obveznosti, in nekega dne se oba znajdeta v vlogah, ki ju nobeden ni zares izbral.

Otroci te vloge vidijo. Vidijo, kdo pozna ime njihove učiteljice in kdo ne. Vidijo, kdo se jezi na odsotnost in kdo se opravičuje. Če je med staršema napetost zaradi neenake porazdelitve skrbi, otrok to čuti — in pogosto se nanj prenese tudi del te napetosti. Zato pogovor o otrocih podjetnika skoraj vedno postane tudi pogovor o paru. Več o tem, kaj podjetje naredi partnerskemu odnosu, bom pisala v zapisu Partnerstvo in startup: ko gre vsa energija v podjetje.

Pomembno je, da partner doma ni samo »podpora« podjetju, ampak starš s svojimi potrebami in mejami. Pogovor o tem, kako bosta odsotnost porazdelila in kako bosta poskrbela, da otrok ne bo imel le enega dosegljivega starša, je vreden vsaj toliko kot katerikoli poslovni sestanek.

Kje ta pogled ne zadošča

Rada bi bila poštena: poudarek na kakovosti namesto količine se da tudi zlorabiti. Nekateri starši ga vzamejo kot dovoljenje, da otroka vidijo dvakrat na mesec, pa bo »kakovostni čas« vse pokril. Ne bo. Otrok potrebuje tudi dovolj pogosto, predvidljivo prisotnost. Varne baze ni mogoče zgraditi samo iz izjemnih trenutkov. Gradi se iz vsakdanjih: zajtrkov, poti v šolo, večerov, ko ni nič posebnega.

Raziskave o času, ki sem jih omenila, prav tako ne pravijo, da čas ni pomemben. Pravijo, da sam po sebi ni dovolj za napoved otrokovega počutja. Pri najstnikih je bil skupni čas, posebej z obema staršema, povezan z manj tveganega vedenja. Najstnik, ki starša nikoli nima ob sebi, ko se kaj zgodi, ima manj priložnosti, da bi mu sploh kaj povedal.

In še ena meja: ne vsaka otrokova težava je posledica tega, da starša ni bilo doma. Otroci imajo svoje temperamente, svoje izzive, svoje poti. Starš, ki vsako otrokovo stisko pripiše svoji odsotnosti, si naloži krivdo, ki ni njegova, in lahko spregleda, kaj otrok res potrebuje — včasih pomoč šolske svetovalne službe, pediatra ali pedopsihiatra. Če otrok dlje časa slabo spi, se umika, ima izbruhe, ki ga preplavijo, ali govori o tem, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo, poišči strokovno pomoč — začni pri izbranem pediatru.

Ko vzorec prihaja od daleč

Pogosto se v pogovoru s podjetniki izkaže, da odsotnost ni samo stvar podjetja. Mnogi so odraščali s staršem, ki ga ni bilo — z očetom, ki je delal v tujini, z mamo, ki je imela dve službi, s staršem, ki je bil doma, a čustveno nedosegljiv. Nekateri so si obljubili, da bodo drugačni, pa se zdaj zalotijo v istih vlogah. Drugi so se naučili, da je ljubezen to, da priskrbiš, in zato ne razumejo, zakaj otrok kljub vsemu, kar ima, pogreša njih.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, takim vzorcem posvečamo veliko pozornosti. Ne zato, da bi krivili prejšnje generacije, ampak zato, ker se vzorec, ki ga vidiš, lažje spremeni. Eno od orodij za to je genogram — družinsko drevo, ki ne beleži le imen in letnic, ampak tudi odnose, odsotnosti in ponavljajoče se zgodbe. Daljše srečanje, namenjeno prav temu, je opisano na strani Pogled v preteklost.

Če pa se ti zdi, da za kaj takega preprosto nimaš časa, si preberi zapis »Nimam časa za terapijo«: kako se to izide, ko imaš službo, otroke in en prost večer. Srečanja pri meni potekajo v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• Prisotnost ni isto kot čas doma. Otrok čuti, ali si dosegljiv, ne le, ali si v isti sobi.
• Raziskave kažejo, da je pri mlajših otrocih kakovost časa in starševo počutje pomembnejše od samega števila ur — a predvidljiva prisotnost še vedno šteje.
• Telefon za podjetnika ni le razvedrilo, ampak podaljšek podjetja — zato ga je vredno fizično odmakniti, ko si z otrokom.
• Popravljanje je bolj pomembno od popolnosti: opazi, poimenuj, prevzemi odgovornost in se vrni.
• Krivda redko pripelje bližino. Radovednost do sebe in do otroka jo pripelje pogosteje.