Tesnoba ustanovitelja: ko je podjetje tvoj otrok in tvoj dolg

»Ob treh zjutraj sem spet odprl bančno aplikacijo. Kot da se bo stanje ponoči kaj spremenilo.«

Stavek, ki bi ga lahko izrekel marsikdo, ki ima svoje podjetje. Nekdo, ki je pred nekaj leti pustil varno službo, zbral prihranke, morda vzel kredit in z dvema prijateljema začel nekaj, v kar je verjel. Podjetje danes raste. Ima stranke, ima ekipo, na zunaj je vse videti tako, kot si je želel. In vendar se zbuja ob treh, srce mu bije v ušesih, v glavi pa se vrti isti seznam: plače, račun, ki ga stranka še ni plačala, pogodba, ki še ni podpisana, sodelavka, ki je včeraj rekla, da »bi se morala pogovoriti«.

O tem, kar se dogaja ob treh zjutraj, ustanovitelji redko govorijo. Na konferencah se pripovedujejo zgodbe o vztrajnosti, na družbenih omrežjih se objavljajo uspehi, v pogovoru s prijatelji pa je tesnobo težko razložiti nekomu, ki ne ve, kako je, ko je podjetje hkrati tvoj otrok in tvoj dolg. Ta zapis je poskus, da bi o tem spregovorili brez olepševanja in brez drame — kaj je pri tesnobi podjetnika posebnega, kaj o njej vemo iz raziskav in kaj lahko narediš, da ti ne vzame vsega, kar si zgradil.

Zakaj je tesnoba ustanovitelja drugačna

Tesnoba je star in v osnovi koristen sistem. Telo nas z njo pripravi na nevarnost, še preden jo zavestno prepoznamo — o tem sem več pisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo. Težava nastane, ko alarm ne neha zvoniti, ker nevarnost nikoli zares ne mine.

Pri zaposlenem človeku ima skrb navadno meje. Lahko ga skrbi, ali bo obdržal službo, ali ga bo šef pohvalil, ali bo projekt uspel. A nekje je nekdo, ki nosi končno odgovornost. Pri ustanovitelju tega nekoga ni. Če ne bo denarja za plače, ga ne bo nihče drug poiskal. Če stranka odide, ni oddelka, ki bi to ublažil. Negotovost ni občasni gost, ampak stalni sostanovalec.

K temu se pridružijo še tri stvari, ki tesnobo podjetnika ločijo od marsikatere druge:

• Odgovornost za druge. Ne gre le zate. Gre za ljudi, ki so pustili druge službe, da bi delali s tabo, in za njihove družine.
• Prepletenost z identiteto. Podjetje ni nekaj, kar delaš — pogosto je nekaj, kar si. Vsak padec prodaje zato ne zadene le računa, ampak samopodobo.
• Osamljenost. Pred ekipo moraš biti miren, pred vlagatelji prepričljiv, doma ne želiš skrbeti partnerja. Ostane malo prostorov, kjer smeš reči, da te je strah.

Kaj o duševnem zdravju podjetnikov pravijo raziskave

Ena najpogosteje navajanih raziskav na tem področju je delo psihiatra Michaela Freemana in sodelavcev z Univerze v Kaliforniji. V raziskavi, objavljeni leta 2019, so 242 podjetnikov vprašali o duševnem zdravju v njihovem življenju in v družini ter jih primerjali s skupino, ki ni bila podjetniška. 49 odstotkov podjetnikov je poročalo o vsaj eni duševni težavi v življenju, v primerjalni skupini 32 odstotkov. Razlike so se pokazale pri depresiji, ADHD, zasvojenostih in bipolarni motnji.

Te številke je treba brati previdno — in tako so jih brali tudi avtorji sami. Vzorec je bil majhen in ni bil reprezentativen, podatki so temeljili na samooceni, raziskava pa ne pove, ali podjetništvo težave povzroča ali pa ljudje z določenimi lastnostmi pogosteje postanejo podjetniki. Verjetno drži oboje: nekatere poteze, ki človeka potisnejo v podjetništvo — nemir, potreba po novem, visoka energija — so lahko povezane z ranljivostjo, podjetniško življenje pa nato to ranljivost še obremeni.

Ute Stephan, ki je leta 2018 pregledala večino tedanjih raziskav o počutju podjetnikov, je opozorila na drugo plat: podjetniki pogosto poročajo o večjem zadovoljstvu z delom kot zaposleni, ker imajo več avtonomije in smisla. Stres in zadovoljstvo torej sobivata. Prav to je ena od pasti — ker ima delo smisel, je tesnobo lažje spregledati, upravičiti ali razglasiti za ceno, ki jo pač plačaš.

Negotovost: gorivo in strup hkrati

Podjetništvo je po definiciji delo v negotovosti. Ne veš, ali bo izdelek prodajal, ali bo trg obstal, ali bo naslednji mesec boljši od tega. Nekateri ljudje to doživljajo kot vznemirjenje. Drugi kot nenehno grožnjo. In večina ustanoviteljev niha med obojim — včasih v istem dnevu.

Psihologi imajo za to dimenzijo ime: nestrpnost do negotovosti. Kanadski raziskovalec Nicholas Carleton jo je opisal kot eno od temeljnih ranljivosti, ki jih najdemo pri skoraj vseh oblikah tesnobe. Ne gre za to, da bi bila negotovost sama po sebi nevarna, ampak za to, kako jo doživljamo — kot nekaj nevzdržnega, kar je treba odpraviti za vsako ceno. Človek z visoko nestrpnostjo do negotovosti bo raje sprejel slabo gotovost kot dobro negotovost.

Pri ustanovitelju to pomeni krog, ki ga verjetno poznaš. Negotovost sproži alarm. Alarm zahteva odziv. Ker negotovosti ne moreš odpraviti, odgovoriš z nadzorom: še en pregled številk, še en e-mail, še en večer v pisarni. Za uro ali dve se umiri. Nato pride nova negotovost — in ker si utrujen, se zdi še večja.

Izhod iz tega kroga ni v tem, da bi negotovost izginila. Ne bo. Izhod je v tem, da se naučiš ločiti tisti del, na katerega lahko vplivaš, od tistega, ki ga lahko samo zdržiš. Za to obstaja preprosto orodje, krog nadzora, ki ga bom uporabila tudi v vaji na koncu.

Odgovornost za ljudi, ki so ti zaupali

Ko ljudje opisujejo, kaj jih pri vodenju podjetja najbolj teži, redko omenijo lasten denar. Veliko pogosteje omenijo druge. Sodelavca, ki je ravno vzel stanovanjski kredit. Sodelavko, ki je prišla iz varne službe, ker ji je bila všeč zamisel. Partnerja, ki je podpisal poroštvo. Pri nas mora biti plača izplačana najkasneje osemnajstega v mesecu za pretekli mesec — in marsikateri ustanovitelj ve natanko, kakšne so njegove noči okrog sedemnajstega.

Ta teža je resnična in nima smisla, da bi jo razglašali za »samo v glavi«. A pogosto se pod njo skriva še nekaj starejšega. Ljudje, ki so odraščali kot »odgovorni otroci« — tisti, ki so pazili na mlajše brate in sestre, pomirjali starše, skrbeli, da doma ni bilo prepira —, se pozneje znajdejo v vlogah, kjer spet nosijo druge. In tesnoba, ki jo čutijo ob plačah, ni le tesnoba zaradi plač. Je tudi znan, star občutek: »Če jaz popustim, bo vse razpadlo.«

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, takim vzorcem posvečamo veliko pozornosti. Christian Gostečnik piše o tem, kako v odraslih odnosih nehote ponavljamo vloge iz družine, v kateri smo odrasli. Podjetje je včasih nov prostor za staro vlogo. Če te zanima, od kod prihaja tvoja, se da to pogledati tudi na daljšem srečanju z genogramom, ki ga imenujem Pogled v preteklost.

Ko je podjetje tvoj otrok

Podjetniki o svojem podjetju pogosto govorijo kot o otroku. To ni le prispodoba. Raziskovalka Melissa Cardon je s sodelavci leta 2005 predlagala, da je odnos ustanovitelja do podjetja v marsičem podoben odnosu starša do otroka: ustvaril si ga, nosiš zanj odgovornost, vložil si vanj del sebe, zato ga doživljaš kot podaljšek sebe. Ista skupina raziskovalcev — med njimi tudi slovenska raziskovalka podjetništva Mateja Drnovšek — je pozneje razvila pojem podjetniške strasti: močnih pozitivnih čustev, povezanih z dejavnostmi, ki so pomembne za podjetnikovo identiteto.

Strast je gorivo. Brez nje marsikatero podjetje ne bi preživelo prvih let. A ima tudi senco. Ko je podjetje del tega, kdo si, je vsaka grožnja podjetju hkrati grožnja tebi. Kritika izdelka zveni kot kritika tvoje vrednosti. Izgubljen posel se ne doživi kot slab mesec, ampak kot dokaz, da »nisi dovolj«. Na tem mestu se tesnoba pogosto prepleta z občutkom, da si prevarant, o katerem sem pisala v zapisu Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase.

Ena od stvari, ki jih je koristno opaziti, je jezik. Ali rečeš »podjetje ima težave« ali »jaz imam težave«? »Prodaja je padla« ali »jaz sem odpovedal«? Te razlike se zdijo majhne, a kažejo, kako tesno sta se ti dve stvari zrasli. Več o tem, kaj se zgodi, ko se zraščeno ločuje, sem napisala v zapisu o praznini po prodaji podjetja.

Ko se tesnoba skrije v produktivnost

Podjetniška tesnoba se le redko pokaže kot tesnoba. Veliko pogosteje se pokaže kot pridnost. Kot nekdo, ki odgovarja na sporočila ob enajstih zvečer. Kot vodja, ki mora vsako odločitev pregledati sam, ker »tako je hitreje«. Kot človek, ki si ne vzame dopusta, ker bi med njim tako ali tako ves čas preverjal pošto. Od zunaj je to videti kot predanost, in to pogosto tudi je. Od znotraj pa je to pogosto edini način, kako utišati notranji alarm.

Kratek primer, kako to zveni doma:

(Pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)
»Spet si bil pol večerje na telefonu.«
»Vem. Ampak če zdaj ne odgovorim, bo jutri še slabše.«
»Kaj točno bo slabše?«
»Ne vem. Nekaj. Vedno je nekaj.«
»Ali je kdaj bil večer, ko ni bilo ničesar?«
»… Ne spomnim se.«

»Vedno je nekaj« je zelo natančen opis tesnobe, ki je ostala brez meja. Ni več povezana s konkretno nevarnostjo, ampak je postala stalno stanje telesa. Takrat pomaga, če jo poimenuješ za to, kar je. Ne »jaz sem pač tak«, ne »tako je v podjetništvu«, ampak: »To, kar čutim, je tesnoba. Je razumljiva. In ni nujno vedno pravilna napoved.«

Če opaziš, da se misli vrtijo okrog najslabših možnih izidov, je dobro prebrati tudi zapis »Kaj če …«: zakaj možgani raje predvidijo sto katastrof kot en miren dan. Katastrofiziranje je pri ustanoviteljih pogosto, ker jih delo dejansko uči, da morajo predvideti tveganja. Razlika je v tem, ali predvidevanje vodi v dejanje ali samo v nov krog skrbi.

Kaj tesnoba počne s telesom in z odnosi

Melissa Cardon in Pankaj Patel sta v raziskavi o stresu podjetnikov pokazala zanimivo dvojnost: podjetniki, ki so doživljali več stresa, so v povprečju zaslužili več, a so imeli tudi več zdravstvenih težav, povezanih s stresom. Naslov njunega članka je vprašanje, ki si ga verjetno zastavi vsak ustanovitelj: ali je stres vreden tega?

Telo na dolgotrajno budnost odgovori na svoj način. Slab spanec, napet tilnik, prebavne težave, glavoboli, pogostejši prehladi. Vse to so znaki, ki jih v bazi znanja opisujem pod pojmom kronični stres. Ko se tesnoba nabira dovolj dolgo, se lahko prelije v izgorelost — in znake, ki jih je vredno jemati resno, sem zbrala v zapisu Izgorelost ni lenoba.

Manj se govori o tem, kaj tesnoba počne z odnosi. Partner ustanovitelja pogosto živi z nekom, ki je fizično prisoten, a z mislimi drugje. Otroci se naučijo, da je očetov ali materin obraz ob telefonu znak, da zdaj ni čas za vprašanja. Tesnoba v družini ne ostane pri enem človeku — razlije se po sistemu. Partner začne nositi del skrbi, ki je nihče ni izrekel. Ali pa se umakne, ker ne ve, kako bi pomagal.

Zato je eden od najbolj zdravilnih korakov včasih zelo preprost: povedati na glas. Ne vseh številk in ne vseh scenarijev, ampak to, kako ti je. »Ta mesec me je strah. Ne potrebujem rešitve, samo da veš.« Tesnoba, ki je izrečena v varnem odnosu, se navadno zmanjša. Tesnoba, ki jo nosiš sam, raste.

Vaja: ločiti skrb od načrta

Ustanovitelji so navadno zelo dobri v reševanju problemov. Težava je, da tesnoba svojih misli ne predstavi kot skrbi, ampak kot reševanje problemov. Zato se zdi, da ponoči »delaš«, čeprav se le vrtiš. Ta vaja traja okrog dvajset minut in jo lahko narediš še danes.

1. Zapiši vse, kar te ta hip skrbi. Brez urejanja, v obliki, kot ti pride na misel: »plače novembra«, »kaj če stranka ne podaljša«, »ali je bila odločitev o zaposlitvi napaka«.
2. Ob vsako postavko napiši črko V ali N. V pomeni, da imaš nanjo vsaj delni vpliv v naslednjih dveh tednih. N pomeni, da ga nimaš — odvisna je od trga, drugih ljudi ali časa.
3. Pri vsakem V zapiši en sam naslednji korak in čas. Ne načrta, ampak korak: »v torek ob desetih pokličem računovodkinjo«. Ko je korak zapisan, skrb ni več skrb, ampak naloga.
4. Pri vsakem N poimenuj, kaj čutiš, in kje v telesu. »Strah, stisk v prsih.« Ne poskušaj ga razrešiti. Samo opazi ga in nekajkrat počasi izdihni dlje, kot vdihneš.
5. Zapri zvezek in naredi nekaj s telesom. Sprehod okrog bloka, tuš, pet minut raztezanja. Telesu tako sporočiš, da je seja skrbi končana — in da se ji lahko vrneš jutri ob isti uri, ne ob treh zjutraj.

Vaja je različica tehnike, ki jo v bazi znanja opisujem kot odlaganje skrbi, podrobneje pa tudi v zapisu Skrbi, na katere nimaš vpliva: vaja, ki jih pomaga odložiti. Prvih nekaj dni se ti bo morda zdela umetna. To je v redu. Možgani potrebujejo nekaj ponovitev, da verjamejo, da skrb ne bo pozabljena, če je ne premlevajo.

Kje ta pogled ne zadošča

Ne bi bilo pošteno, če bi vso podjetniško tesnobo razložila kot notranjo zadevo, ki se jo da obdelati z vajami in pogovorom. Včasih je tesnoba povsem natančna ocena stanja. Če podjetje v resnici nima denarja za naslednje tri mesece, ta zapis ne bo pomagal. Takrat potrebuješ računovodjo, pravnika ali izkušenega svetovalca, ne psihoterapevtke. Terapija ti lahko pomaga zdržati in se odločati bolj mirno, a ne more nadomestiti poslovnih odločitev, ki jih je treba sprejeti.

Prav tako ni vsak nemir tesnoba v psihološkem smislu. Razbijanje srca, nemir in nespečnost imajo lahko telesne vzroke — od težav s ščitnico do preveč kave in energijskih pijač, ki jih marsikateri ustanovitelj pije namesto obrokov. Če se znaki pojavijo nenadoma ali so močni, je prvi korak osebni zdravnik.

In nazadnje: podjetništvo ni bolezen. Številni ustanovitelji živijo z negotovostjo dobro, uživajo v njej in jim je ljubša od varnosti, ki bi jih dušila. Ne bi rada, da bi ta zapis kdo bral kot opozorilo, da je podjetniška pot sama po sebi škodljiva. Opozarja le na to, da ima svojo ceno — in da je to ceno bolje plačevati zavestno kot pa ponoči, sam, ob treh.

Kdaj poiskati pomoč

Za pogovor s strokovnjakom ni treba čakati, da se zlomiš. Med ustanovitelji je pogosto prepričanje, da je terapija za tiste, ki »ne zmorejo«, in da je prositi za pomoč znak šibkosti. V resnici je obratno: ljudje, ki vodijo, potrebujejo prostor, kjer jim ni treba voditi. O tem, kako to sploh umestiti v natrpan teden, sem pisala v zapisu »Nimam časa za terapijo«.

Posebej resno vzemi, če:

• več tednov zapored slabo spiš in se zbujaš z razbijanjem srca;
• imaš napade panike — o tem, zakaj pogosto prizadenejo prav tiste, ki vse držijo skupaj, sem pisala v zapisu Panika in nadzor;
• za umiritev vse pogosteje posegaš po alkoholu, pomirjevalih ali drugih snoveh;
• se umikaš od partnerja, otrok in prijateljev, ker ti zmanjkuje moči za karkoli razen dela;
• se ti pojavljajo misli, da bi bilo vsem lažje brez tebe.

Pri zadnji točki ne čakaj. Pokliči osebnega zdravnika, Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123, ki je dosegljiv ves dan. V nujnih primerih pokliči 112. Neuspeh podjetja, tudi stečaj, je nekaj, kar se preživi. Ti si več kot tvoje podjetje.

Kaj si zapomni

• Tesnoba ustanovitelja je pogosto razumljiv odziv na resnično negotovost, odgovornost za druge in osamljenost vloge.
• Raziskave nakazujejo, da imajo podjetniki pogosteje duševne težave, a podatke je treba brati previdno — vzorci so majhni, vzroki nejasni.
• Ko je podjetje del tvoje identitete, vsako grožnjo podjetju doživiš kot grožnjo sebi. Koristno je opaziti, kje se »podjetje« in »jaz« v tvojem jeziku zlivata.
• Skrb in načrt nista isto. Načrt ima naslednji korak, skrb samo nov krog.
• Tesnoba, izrečena v varnem odnosu, se zmanjša. Tisto, kar nosiš sam, raste.