Ekipa, ki ni prijatelj: osamljenost v kolektivnem športu

»Po tekmi so se vsi objemali in kričali. Jaz sem se smejala z njimi, potem pa sem v avtu sedela dvajset minut, preden sem lahko odpeljala domov. Nisem vedela, komu bi povedala, da sem se ves dan počutila čisto sama.«

Take stavke slišim od ljudi, ki so na zunaj obkroženi z drugimi bolj kot skoraj kdorkoli. Ekipa trenira skupaj vsak dan, potuje skupaj, je skupaj v garderobi, na avtobusu, v hotelu, na skupinskih fotografijah. Od zunaj je to podoba pripadnosti. Od znotraj je včasih podoba nečesa drugega: dvajset ljudi, ki si delijo cilj, a ne nujno tudi sebe.

O osamljenosti v kolektivnem športu se govori malo, ker se zdi protislovna. Kako si lahko osamljen, če nikoli nisi sam? A osamljenost ni stvar števila ljudi okoli tebe. Je stvar tega, ali je med njimi kdo, ki te res vidi. V tem zapisu pišem o tem, zakaj je ekipa lahko kraj velike povezanosti in hkrati kraj tihe samote, kaj k temu prispevajo tekmovalnost, menjave in kultura trdnosti — in kaj lahko narediš, če se v tem prepoznaš.

Osamljen med dvajsetimi ljudmi

Sociolog Robert Weiss je v sedemdesetih letih ločil dve vrsti osamljenosti. Socialna osamljenost pomeni, da ti manjka mreža — ljudje, s katerimi preživljaš čas, skupina, kateri pripadaš. Čustvena osamljenost pa pomeni, da ti manjka bližina — nekdo, pri katerem ti ni treba biti nič drugega kot to, kar si. Ena vrsta ne nadomesti druge. Človek z veliko znanci je lahko čustveno zelo osamljen, in človek z enim samim tesnim odnosom se lahko počuti socialno odrezan.

Športnik v ekipi ima mreže pogosto več kot dovolj. Kar mu manjka, je drugo: prostor, kjer mu ni treba igrati vloge. V garderobi je vloga jasna — si zanesljiv branilec, glasen kapetan, šaljivec, tihi profesionalec. Te vloge so koristne, ker ekipi omogočajo, da deluje. A vloga ni odnos. Kdor dolgo živi samo v vlogi, začne čutiti, da ljudje poznajo njegovo funkcijo, ne pa njega.

Osamljenost ni le neprijeten občutek. Julianne Holt-Lunstad in sodelavci so leta 2010 v metaanalizi 148 raziskav z več kot 300.000 udeleženci ugotovili, da so imeli ljudje z močnejšimi socialnimi vezmi v obdobju spremljanja v povprečju za okoli 50 % večjo verjetnost preživetja kot tisti s šibkejšimi. Psiholog John Cacioppo je osamljenost opisoval kot signal, podoben lakoti: telo sporoča, da mu manjka nekaj, kar potrebuje. Pri športniku, ki ima telo za svoje glavno orodje, je to še posebej vredno vzeti resno. Kratko razlago pojma najdeš tudi v bazi znanja pod osamljenost.

Ekipa ni isto kot prijateljstvo

Raziskovalci skupinske dinamike v športu, med njimi Albert Carron in sodelavci, že od osemdesetih let ločijo dve plati povezanosti ekipe. Prva je povezanost okoli naloge: koliko si člani delijo cilj, kako dobro sodelujejo na igrišču, koliko jim je mar za skupni rezultat. Druga je socialna povezanost: koliko se imajo radi kot ljudje, ali se družijo tudi zunaj treningov, ali si zaupajo.

Ti dve plati sta povezani, nista pa ista stvar. Ekipa je lahko na igrišču izjemno uigrana, med ljudmi pa hladna. Lahko je tudi obratno — ekipa prijateljev, ki ne zna zmagovati. Za osamljenost je pomembno prav to razmerje: kdor živi v ekipi z močno povezanostjo okoli naloge in šibko socialno povezanostjo, ima ves dan občutek, da je del nečesa, zvečer pa ugotovi, da ni nikogar, ki bi ga poklical.

To ni očitek ekipam. Ekipa ni nastala zato, da bi bila skupina prijateljev, ampak zato, da bi igrala. A človek, ki v njej preživi večino svojega budnega časa, potrebuje več, kot mu ekipa sama od sebe da — in ta »več« si pogosto mora poiskati drugje ali ga v ekipi zgraditi zavestno.

Soigralec je tudi tekmec

V kolektivnem športu je skoraj vsak odnos dvojen. Človek, s katerim deliš sobo na pripravah, se poteguje za isto mesto v začetni postavi. Ko on igra dobro, je to dobro za ekipo — in slabo zate. Ko se on poškoduje, ti je hudo zanj — in nekje v ozadju se odpre priložnost zate. To ni znak slabega značaja. To je struktura, v kateri živiš.

Ta dvojnost ima ceno. Komu boš povedal, da te je strah, da ne boš dovolj dober, če je prav ta človek tisti, ki čaka na tvoje mesto? Komu boš priznal, da te boli koleno, če lahko to pomeni, da te trener ne bo uvrstil? Mnogi športniki se naučijo, da je varneje ne pokazati ničesar. Na kratki rok je to razumno. Na dolgi rok pomeni, da se nikomur v ekipi ne pokažeš v celoti.

Ob tem se pogosto pojavi tudi zavist — čustvo, o katerem se v ekipah skoraj ne govori, ker se zdi nelojalno. A zavist sama ni izdaja. Je informacija o tem, kaj ti je pomembno. Več o tem, kako jo razumeti brez sramu, piše v bazi znanja pod zavist. Težava ni v tem, da jo čutiš. Težava nastane, ko moraš zaradi nje ves čas skrivati del sebe pred ljudmi, s katerimi preživiš največ časa.

Menjave, prestopi in »ne navezuj se preveč«

Druga stvar, ki osamljenost v ekipah poglablja, so menjave. Igralci prihajajo in odhajajo, včasih sredi sezone, včasih brez napovedi. Trenerji se zamenjajo. Kdor prestopi v nov klub, pogosto v novo državo, pride v garderobo, kjer so odnosi že postavljeni, kjer se govori jezik, ki ga ne obvladaš povsem, in kjer bo od tebe čez teden dni pričakovano, da prineseš rezultat.

Mnogi izkušeni športniki opisujejo, kako so se sčasoma naučili tihega pravila: ne navezuj se preveč. Če se navežeš, te bo vsak odhod bolel. Če se ne navežeš, si varen. To pravilo deluje — v smislu, da manj boli. A ima stranski učinek: ko se zaščitiš pred izgubo, se zaščitiš tudi pred bližino. Po nekaj letih ostane občutek, da si bil del mnogih ekip in nobene.

Roy Baumeister in Mark Leary sta v znanem preglednem članku iz leta 1995 zapisala, da je potreba po pripadnosti temeljna človeška potreba — ne le prijeten dodatek. Za njeno zadovoljitev po njunem ne zadošča vsakršen stik, ampak pogosti stiki v okviru odnosa, ki je stabilen in v katerem nekomu zares je mar zate. Ekipa pogosto ponudi prvo, drugega pa ne more vedno zagotoviti, ker se ljudje v njej menjajo. Kaj pripadnost pomeni in kako nastane, si lahko prebereš v bazi znanja pod pripadnost.

Ko vloga izgine, izgine tudi prostor

Najbolj boleča osamljenost v ekipi se pogosto pokaže takrat, ko se tvoja vloga spremeni. Ko se poškoduješ, ekipa trenira naprej, potuje naprej, se veseli naprej — ti pa si v fitnesu sam s fizioterapevtom. Ko ne igraš, sediš ob igrišču, zraven, a ne zares zraven. Ko se sezona konča, skupni ritem, ki je dajal strukturo vsakemu dnevu, čez noč izgine.

V vseh teh trenutkih se pokaže isto: veliko odnosov v ekipi je bilo vezanih na skupno nalogo. Ko naloge ni, ni več razloga za stik. Nihče ni slab človek — preprosto so vsi zaposleni s tem, kar ekipa ta hip potrebuje. Ti pa se znajdeš v praznem prostoru, kjer bi potreboval ravno tiste, ki jih je sistem odpeljal naprej.

Če te ta del še posebej zadeva, ker se je tvoja kariera končala ali se bliža koncu, sem o tem pisala v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik.

Kultura trdnosti in tišina v garderobi

Kolektivni šport ima pogosto svojo neizrečeno pravilo: osebne stvari pustiš pred vrati. To ima dober namen — ekipa potrebuje zbranost. A ko se pravilo razširi na vse, kar boli, nastane tišina, v kateri vsak misli, da je edini, ki se tako počuti.

Mednarodni olimpijski komite je leta 2019 objavil soglasje o duševnem zdravju elitnih športnikov (Reardon in sodelavci). V njem strokovnjaki med drugim poudarjajo, da je stigma ena glavnih ovir, zaradi katerih športniki pomoči ne poiščejo, in da športna okolja potrebujejo kulturo, v kateri je o stiski mogoče govoriti. Osamljenost se v tišini krepi. Ko vsak skriva, vsak sklepa, da so drugi v redu.

Ta tišina je pogosto še posebej gosta v moških ekipah, kjer je ranljivost najlažje preoblečena v šalo. O tem, zakaj moški pomoč poiščejo pozneje, sem pisala v zapisu Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi. Za tišino se pogosto skriva tudi sram — občutek, da je s teboj nekaj narobe, ker ti ne gre tako kot drugim. Več o tem v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Kako zveni, ko nekdo spregovori

Pogosto mislimo, da bi moral biti prvi korak velik — iskren pogovor pred vso ekipo. Večinoma ni. Večinoma je majhen in poteka med dvema človekoma. Takole bi lahko zvenel na avtobusu po gostovanju (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Si v redu? Cel teden si bolj tiho.«
»Ja, v redu. Malo utrujen.«
»Okej. Jaz sem bil lani po prestopu pol leta tako. Mislil sem, da se mi bo zmešalo, ker nisem imel s kom spregovoriti.«
»…Ja. Nekako tako je. Tukaj je vse v redu, samo nikogar zares ne poznam.«
»Greva jutri po treningu na kavo? Brez pogovora o tekmi.«

Ključni trenutek v tem pogovoru ni vprašanje »si v redu«. Ključni trenutek je, ko eden od njiju pove nekaj o sebi, kar ni povezano z vlogo. S tem drugemu sporoči: tu lahko si tudi ti človek. Raziskave psihološke varnosti v delovnih skupinah, ki jih je zasnovala Amy Edmondson, kažejo podobno — ljudje si upajo pokazati negotovost tam, kjer verjamejo, da jih zaradi tega ne bodo kaznovali ali zasmehovali.

Seveda ne moreš sam spremeniti kulture cele ekipe. Lahko pa ustvariš en odnos, v katerem ta kultura ne velja. Pogosto je to dovolj, da se vse ostalo začne čutiti drugače.

Vaja: zemljevid tvojih vezi

Ta vaja traja približno petnajst minut. Potrebuješ list papirja in pisalo — telefon pusti v drugem prostoru.

1. Nariši tri kroge, enega v drugem. V notranjega napiši ljudi, pri katerih ti ni treba igrati nobene vloge. V srednjega ljudi, s katerimi se dobro razumeš, a jim ne bi povedal vsega. V zunanjega vse ostale, s katerimi preživiš veliko časa.
2. Ob vsako ime napiši, od česa je odnos odvisen. Od tega, da igrata v isti ekipi? Od tega, da trenirata ob isti uri? Ali bi odnos preživel, če bi jutri prestopil drugam ali se poškodoval?
3. Poglej notranji krog. Koliko imen je v njem? Ali so vsa vezana na šport? Če je krog prazen ali so v njem le ljudje iz ekipe, to ni sodba o tebi — je le podatek o tem, kje si zdaj.
4. Izberi eno ime iz srednjega kroga, ki bi ga rad imel bliže. Pomisli na en majhen korak: sporočilo, ki ni o treningu, vabilo na kavo, vprašanje, kako mu gre doma.
5. Naredi ta korak v naslednjih treh dneh in si zapiši, kako se je počutilo. Ne pričakuj velike spremembe takoj. Bližina raste iz ponavljanja, ne iz enega pogovora.

Če se med vajo izkaže, da notranjega kroga sploh ne znaš napolniti, ali če ob tem začutiš veliko žalosti, je to vredno vzeti resno — ne kot neuspeh, ampak kot znak, da potrebuješ nekoga, s komer boš o tem lahko govoril.

Kaj lahko naredijo trener, kapetan in klub

Čeprav ta zapis nagovarja predvsem športnika, osamljenost v ekipi ni le osebna zadeva. Nekaj lahko spremenijo tudi tisti, ki ekipo vodijo:

• Novega igralca ne pustijo samega s formalnim uvodom. Dober prihod pomeni tudi nekoga, ki ga v prvih tednih povabi na večerjo in mu pokaže mesto.
• Poškodovani ostanejo del ekipe — na sestankih, na skupnih obrokih, v skupinskem pogovoru. Ne iz usmiljenja, ampak zato, ker so še vedno člani.
• Pogovor o počutju ne poteka le, ko je že narobe. Kratko vprašanje »kako si, ne kot igralec, ampak kot človek« ima drugačno težo, kadar ni postavljeno šele po krizi.
• Kapetan in starejši igralci dajo zgled. Ko nekdo s položajem prizna, da mu je bilo težko, s tem dovoli tudi drugim.

Za vprašanja o dinamiki ekipe, vodenju in skupinski kemiji je pravi naslov športni psiholog, ki dela z ekipo kot celoto. To ni moje področje — jaz delam s človekom in njegovimi odnosi, ne z ekipo in njenim rezultatom.

Kje ta razmislek ne velja

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar pišem.

Mnoge ekipe so resnično prijateljske. Veliko ljudi iz kolektivnih športov ima v soigralcih najtesnejše prijatelje za vse življenje. Če je pri tebi tako, ti tega ni treba problematizirati. Osamljenost v ekipi ni pravilo, je pa pogostejša, kot bi sklepali od zunaj.

Osamljenost je lahko tudi znak česa drugega. Če se ne le počutiš sam, ampak te ne veseli nič več, slabo spiš, nimaš teka, se umikaš od vseh — tudi od ljudi zunaj ekipe —, gre morda za depresijo. Takrat je dobro najprej obiskati osebnega zdravnika ali klubskega zdravnika, ki te lahko napoti k psihiatru. Kdaj je psihiater prvi korak, sem opisala v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra: znaki, ob katerih terapija ni prvi korak.

Včasih je težava v tesnobi, ne v ekipi. Če se izogibaš skupnim situacijam, ker te je strah, kako te bodo drugi ocenili, gre lahko za socialno tesnobo, ki potrebuje svojo obravnavo.

Če pa se v ekipi dogaja izločanje, ponižujoči rituali ali nasilje, to ni osamljenost, ki bi jo lahko rešil s kavo. O tem povej nekomu, ki mu zaupaš, in klubskemu vodstvu. Če imaš misli, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan); v nujnih primerih 112.

Kako lahko pomaga psihoterapija

Psihoterapija ni nadomestek za prijatelje. Lahko pa je prostor, kjer prvič po dolgem času nisi v nobeni vlogi. Kjer ti ni treba biti zanesljiv, močan ali smešen. Že to samo po sebi pogosto prinese olajšanje.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem pod supervizijo, nas zanima tudi, od kod prihaja tvoj način bivanja z ljudmi. Pravilo »ne navezuj se preveč« se pogosto ne rodi v garderobi. Rodi se prej — v družini, kjer je bilo treba biti močan, kjer so se ljudje selili ali kjer je ljubezen prišla, ko si bil uspešen. Ekipa ga le potrdi. Ko vzorec prepoznaš, se ga lahko počasi začneš učiti drugače: najprej v terapevtskem odnosu, potem tudi zunaj njega.

Kdaj je za športnika pravi naslov psihoterapevt in kdaj športni psiholog, sem podrobneje opisala v zapisu Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj. Na kratko: kadar gre za tvojo zmogljivost na tekmi, je pravi naslov športni psiholog; kadar gre zate kot za človeka in za tvoje odnose, lahko pomaga psihoterapija.

Kaj si zapomni

• Osamljenost ni stvar števila ljudi, ampak tega, ali je med njimi kdo, ki te vidi brez vloge.
• Ekipa je lahko močno povezana okoli naloge in hkrati šibko povezana med ljudmi — v tej razliki se rodi osamljenost.
• Tekmovanje za mesto, prestopi, poškodbe in klop so trenutki, ko se odnosi, vezani na vlogo, najhitreje zamajejo.
• Bližina raste iz majhnih, ponavljajočih se korakov — en odnos, v katerem smeš biti človek, lahko spremeni veliko.
• Če osamljenost spremljajo izguba veselja, slab spanec ali misli, da ne bi več živel, poišči zdravnika ali pokliči pomoč.