Alkohol in stimulansi v zahtevnih poklicih: tiha samopomoč

»Saj ne pijem zato, ker bi mi bilo hudo. Pijem zato, da lahko neham misliti na jutrišnjo obravnavo.«

Stavek je izrečen mirno, skoraj stvarno, kot bi šlo za tehnično podrobnost delovnega dne. Ob osmih zvečer se zapre zadnji spis, natoči se kozarec vina. Ob desetih drugi. Zjutraj kava, dve, potem še ena pred sestankom. Ob posebej dolgih tednih pa morda še tableta, ki jo je nekdo iz kolegov omenil kot »čisto nedolžno, za koncentracijo«. Nič od tega ni videti kot težava. Vse skupaj je videti kot sistem, ki deluje.

O tem sistemu bi rada pisala v tem zapisu. Ne o odvisnosti, kot si jo predstavljamo iz filmov, ampak o tihi, urejeni, dobro skriti samopomoči ljudi, ki opravljajo zelo zahtevno delo — zdravnikov, odvetnikov, investicijskih bančnikov. Ljudi, ki so navajeni, da težave rešujejo sami, in ki so pri tem pogosto zelo uspešni. Dokler niso več.

Tiha samopomoč: kozarec kot orodje

Psihiater Edward Khantzian je v osemdesetih letih opisal tako imenovano hipotezo samozdravljenja. Njegova misel je bila preprosta in za tisti čas drzna: ljudje ne posegajo po snoveh naključno ali zgolj zaradi užitka. Pogosto jih izberejo zato, ker jim pomagajo prenesti nekaj, česar drugače ne zmorejo — tesnobo, notranji nemir, praznino, izčrpanost. Snov je v tem pogledu poskus rešitve, ne le vir težave.

Hipoteza ni brez kritik in ne pojasni vsega, a eno stvar ujame zelo dobro: alkohol in stimulansi imajo pri ljudeh z zahtevnimi poklici pogosto funkcijo. Alkohol izklopi. Stimulans vklopi. Prvi pomaga, da se glava zvečer ustavi, drugi, da zjutraj spet steče. Ko snov opravlja nalogo, je zelo težko videti, da je hkrati postala del problema — saj vendar »pomaga«.

Prav zato temu rečem tiha samopomoč. Ni dramatična, ni opazna in je pogosto tudi družbeno sprejemljiva. Kozarec po dolgem dnevu je v Sloveniji skoraj obred. Kava v velikih količinah je znak predanosti. Več o tem, zakaj odvisnost ni stvar volje, ampak sprememb v nagrajevalnem sistemu, sem pisala v zapisu Odvisnost ni šibka volja.

Kaj kažejo raziskave pri odvetnikih in zdravnikih

Najbolj znana raziskava o tem je ameriška. Patrick Krill in sodelavci so leta 2016 objavili rezultate vprašalnika, ki ga je izpolnilo približno trinajst tisoč odvetnikov. Na presejalnem vprašalniku AUDIT je približno petina (20,6 %) dosegla rezultat, ki kaže na tvegano ali škodljivo pitje ali možno odvisnost. To je bistveno več kot v drugih skupinah visoko izobraženih poklicev, s katerimi so jih primerjali. Presenetljivo je bilo tudi, kje so bile težave najpogostejše: ne pri starejših odvetnikih na vrhu kariere, ampak pri mlajših, v prvih letih dela.

Raziskavo je treba brati previdno. Šlo je za ameriške odvetnike, sodelovali so prostovoljno in vprašalnik ni diagnoza. A pokazala je nekaj, kar je stroka pred tem raje prezrla: v poklicu, ki nagrajuje vzdržljivost, se lahko pitje skrije v sam ritem dela.

Pri zdravnikih so podobne raziskave pokazale sorodno sliko. Michael Oreskovich in sodelavci so pri ameriških kirurgih ugotovili, da jih je pomemben delež na presejalnem vprašalniku dosegal merila za težave z alkoholom, pogosteje pri kirurginjah kot pri kirurgih. Starejša raziskava Patricka Hughesa in sodelavcev iz leta 1992 je pokazala, da zdravniki ne pijejo nujno več od splošne populacije, so pa pogosteje posegali po pomirjevalih in protibolečinskih zdravilih, ki so si jih predpisali sami. Dostop je tu pomemben del zgodbe.

Za investicijske bančnike je zanesljivih raziskav bistveno manj. Obstajajo pričevanja, novinarski zapisi in etnografske študije o kulturi dolgih noči, a resnih številk, na katere bi se lahko oprla, ne poznam. Zato jih ne bom navajala.

Stimulansi: ko hočeš zmoči več, kot zmore telo

Pri alkoholu vsaj vemo, o čem govorimo. Pri stimulansih je slika bolj zabrisana. V to skupino sodijo zelo različne stvari: velike količine kofeina in energijskih pijač, nikotin, zdravila na recept, ki se predpisujejo pri motnji pozornosti s hiperaktivnostjo, in prepovedane droge, kot je kokain.

Pomembno je ločiti dvoje. Zdravila za ADHD, ki jih predpiše zdravnik po opravljeni diagnostiki in jih človek jemlje, kot so predpisana, so legitimno zdravljenje in mnogim ljudem zelo pomagajo. Nekaj drugega je, ko človek brez diagnoze vzame tableto kolega, da bi zdržal noč pred rokom, ali ko si zdravnik, ki ima dostop, tako tableto »priskrbi« sam. Takrat stimulans ni zdravilo, ampak orodje za podaljševanje zmogljivosti onkraj meja, ki jih postavlja telo.

Kofeina pogosto sploh ne štejemo. O tem, zakaj so male vsakdanje odvisnosti pomembnejše, kot se zdi, sem pisala v zapisu Kofein, nikotin in energijske pijače.

Krog, ki se sam vzdržuje

Najbolj zahrbtno pri tihi samopomoči ni ena snov, ampak njihova kombinacija. Stimulans čez dan in alkohol zvečer se dopolnjujeta v krog, ki se lahko vrti mesece ali leta.

Alkohol sicer pomaga zaspati, a spanec, ki sledi, je plitvejši in bolj razdrobljen, zlasti v drugi polovici noči. Več o tem najdeš v bazi znanja pod alkohol in spanec. Zjutraj je človek zato bolj utrujen, kot bi bil sicer, in potrebuje več kave ali česa močnejšega. Več stimulansa čez dan pomeni bolj napet živčni sistem zvečer — in več razlogov za kozarec.

Od zunaj je ta krog videti kot zmogljivost. Človek je na delu, oddaja pravočasno, operira, pogaja se, zmaguje. Cena se pokaže drugje: v razdražljivosti doma, v jutrih, ki so vsak teden težja, v tem, da brez kozarca ni več mogoče zaspati, in v občutku, da je človek dober le še v službi.

Zakaj ravno ti poklici

Ni naključje, da se tiha samopomoč pogosto pojavi prav pri ljudeh, ki opravljajo delo z velikimi posledicami. Iz pogovorov in strokovne literature izstopa nekaj skupnih niti.

• Napaka ni dovoljena. V kirurgiji, na sodišču ali pri velikem poslu je cena napake visoka. Napetost, ki to spremlja, ne mine, ko se človek vrne domov.
• Delovnik nima konca. Dežurstva, roki, transakcije čez časovne pasove. Telo nima naravnega trenutka, ko bi se lahko izklopilo, zato ga človek ustvari umetno.
• Kultura nagrajuje vzdržljivost. Kdor zdrži več, je boljši. Kdor prizna, da ne zmore, tvega, da bo videti šibek.
• Pitje je del dela. Poslovne večerje, praznovanja ob zaključenih poslih, kongresi. Kozarec je družaben, pričakovan in pogosto plačan.
• Dostop. Zdravniki imajo dostop do zdravil, ljudje z visokimi prihodki pa do vsega drugega.

K temu sodi še ena nit, o kateri se govori najmanj: ti ljudje so pogosto že od otroštva navajeni, da so tisti, ki zmorejo. Prosti čas, počitek in potrebe so bili vedno nekaj, kar si je bilo treba zaslužiti. Ko človek tako dolgo deluje na rezervi, snov ne prinese užitka, ampak olajšanje. Tudi delo samo lahko postane snov — o tem piše zapis Odvisnost od dela: edina zasvojenost, ki jo okolica nagrajuje.

Pogovor, ki se začne s kozarcem

Tak pogovor se le redko začne z besedo alkohol. Najpogosteje se začne s spancem, z razdražljivostjo ali s tem, da partner nekaj pripomni. Nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Žena pravi, da pijem preveč. Jaz mislim, da ne. Nikoli nisem pijan.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi kak večer ne natočil?«
»Verjetno ne bi zaspal. Ležal bi in v glavi ponavljal, kaj sem rekel na sestanku.«
»Torej kozarec ni toliko za užitek.«
»Ne. Je za to, da me ni več tam.«

Zadnji stavek je ključen. Ko snov služi temu, da človeka »ni več tam«, ne govorimo več o navadi, ampak o načinu, kako se ta človek umika pred lastnimi občutki. To ne pomeni, da gre za odvisnost — o tem lahko odloči le zdravnik. Pomeni pa, da je pod kozarcem nekaj, kar si zasluži pozornost.

Zakaj je tako težko poiskati pomoč

Ljudje, ki so vajeni pomagati drugim ali reševati zapletene težave, pomoč za sebe iščejo pozno. Razlogov je več.

Prvi je strah za ugled. Zdravnik, odvetnik ali bančnik živi od zaupanja. Strah, da bi kdo izvedel, kaj se dogaja, in da bi to vplivalo na kariero, je pogosto večji od strahu pred samo težavo. Kakšne so poklicne posledice v posameznem poklicu, je pravno vprašanje, ki ga tu ne morem presojati — vem pa, da strah pred njimi ljudi pogosto drži v tišini predolgo.

Drugi razlog je samopodoba. Kdor je zgradil identiteto na tem, da zmore, težko prizna, da ne zmore več. Več o tem, kako poklic postane identiteta in zakaj je sram ob tem tako močan, pišem v zapisu Ko poklic postane identiteta.

Tretji razlog je strokovno znanje samo. Zdravnik ve, kako se odvisnost zdravi, zato misli, da bo zmogel sam. Odvetnik zna argumentirati, zato zna argumentirati tudi, zakaj njegovo pitje ni problem. Pameten um je odličen zagovornik. O tem, kako zdravniki pogosto postanejo slabi pacienti, piše zapis Ko pomagaš vsem, razen sebi.

Vaja: teden poštenega opazovanja

Preden se odločiš, ali je to zate težava, predlagam, da teden dni samo opazuješ. Brez sodb in brez obljub, da boš kaj spremenil.

1. Zapisuj, kaj vzameš in kdaj. Vsak kozarec, vsako kavo nad drugo, vsako tableto, ki je ni predpisal zdravnik zate. Samo dejstva, brez komentarja.
2. Ob vsakem vnosu zapiši eno besedo o tem, kaj si čutil tik pred tem. Utrujenost, napetost, jezo, praznino, dolgčas, olajšanje.
3. Zapiši, kaj si od snovi pričakoval. Da se umiriš? Da zaspiš? Da zdržiš še dve uri? Da ti ni treba misliti?
4. Na koncu tedna preberi zapise, kot bi jih napisal nekdo drug. Kaj bi rekel prijatelju, ki bi ti pokazal te strani?
5. Poskusi en večer drugače. Ne kot preizkus volje, ampak kot radovednost: kaj se zgodi, ko kozarca ni? Če ob tem opaziš telesne znake, kot so tresenje, potenje ali močan nemir, se pogovori z zdravnikom.

Ta vaja ne pove, ali si odvisen. Pove pa, kakšno nalogo v tvojem življenju opravlja snov. In naloga je tisto, kar je v terapiji mogoče raziskati. Če želiš bolj strukturiran pogled, so ti lahko v pomoč vprašanja iz zapisa Ali sem odvisen? Vprašanja, ki povedo več kot količina.

Kje ta razlaga ne velja

Hipoteza samozdravljenja je mikavna, ker človeka razbremeni: ne piješ zato, ker bi bil slab, ampak zato, ker ti je težko. A rada bi bila poštena glede njenih meja.

Ni vsak kozarec po službi samozdravljenje. Veliko ljudi pije zmerno, iz užitka in družabnosti, in pri tem nima nobenih težav. Iskati globok pomen v vsakem kozarcu bi bilo prav tako zgrešeno kot spregledati težavo.

Odvisnost ima tudi biološko plat. Dednost, odziv telesa na alkohol in spremembe v možganih, ki nastanejo s ponavljanjem, so resnični. Ko je odvisnost enkrat vzpostavljena, je ne poganja več le prvotni razlog. Razumevanje »zakaj« je pomembno, a samo po sebi ne ustavi pitja.

Včasih je težava delo, ne človek. Kadar sistem zahteva šestnajsturne dneve, dežurstva brez počitka in nenehno dosegljivost, se ne smemo pretvarjati, da je odgovornost le posameznikova. Terapija lahko pomaga človeku, ne more pa popraviti delovnega okolja, ki ljudi sistematično izčrpava.

Terapija ni nadomestek za zdravljenje. Kadar gre za fizično odvisnost, za zlorabo zdravil na recept ali za prepovedane droge, je prvi naslov zdravnik. Psihoterapija je lahko pomemben del poti, ne more pa nadomestiti medicinske oskrbe.

Kam po pomoč

Če prepoznaš sebe ali nekoga bližnjega, je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom ali psihiatrom. Zdravnik lahko oceni, ali gre za odvisnost, in te po potrebi napoti naprej. To velja tudi, če si sam zdravnik — morda še posebej.

Zelo pomembno: če piješ veliko in vsak dan ali redno jemlješ pomirjevala, ne prekinjaj sam in naenkrat. Odtegnitev je lahko nevarna in jo mora spremljati zdravnik. Več o tem, zakaj, piše v zapisu Odtegnitveni sindrom: zakaj ga je treba jemati resno. Osnovno razlago odvisnosti najdeš tudi v bazi znanja pod odvisnost.

Ob zdravniškem zdravljenju je lahko zelo koristna tudi psihoterapija. V njej ne iščemo le, kako nehati, ampak predvsem, kaj je snov ves ta čas nosila namesto tebe — napetost, ki ni smela biti izrečena, utrujenost, ki si je nisi smel priznati, sram, da ne zmoreš. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem kot stažistka pod supervizijo, pogledamo tudi, od kod ta vzorec prihaja: kdo te je naučil, da moraš zmoči vse sam, in kdo je v tvoji družini že prej nosil podobno breme. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Pomagajo lahko tudi skupine za samopomoč, kot so Anonimni alkoholiki, kjer je anonimnost temeljno načelo. Za ljudi, ki se bojijo za ugled, je to pogosto pomemben podatek.

Če se ob vsem tem pojavljajo misli, da ne bi več živel, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan) ali v nujnih primerih 112. Alkohol in stimulansi lahko misli in razpoloženje močno zaostrijo, zato je takrat še posebej pomembno, da nisi sam.

Kaj si zapomni

• Alkohol in stimulansi imajo pri ljudeh z zahtevnimi poklici pogosto funkcijo: prvi izklopi, drugi vklopi. Prav zato ju je težko videti kot težavo.
• Pri ameriških odvetnikih je približno petina na presejalnem vprašalniku pokazala tvegano ali škodljivo pitje, najpogosteje v prvih letih kariere.
• Stimulans podnevi in alkohol zvečer ustvarita krog, ki se sam vzdržuje prek slabšega spanca.
• Vprašanje ni le, koliko piješ, ampak kaj ti snov omogoča — in česa brez nje ne bi zdržal.
• Pri veliki vsakodnevni količini ne prekinjaj sam. Prvi naslov je zdravnik, psihoterapija je lahko pomemben del poti ob njem.