Turneje, snemanja in noči: telo in odnosi v ustvarjalnih poklicih

»Doma sem že tri dni, pa se počutim, kot da sem še vedno na poti.«

Stavek bi lahko rekla bobnarka po treh tednih turneje, snemalec po mesecu na terenu, igralec po koncu festivalske sezone ali oblikovalka po noči, ko je oddala projekt ob štirih zjutraj. Telo je prišlo domov, glava pa ne. Partner, ki je ves ta čas sam držal vsakdan, čaka, da se bo »vrnil«. In namesto olajšanja pride trenje: ona ima občutek, da je odveč, on pa, da ga nihče ne razume.

O ustvarjalnih poklicih radi govorimo kot o svobodi. Ni šefa, ni žiga ob osmih, delaš to, kar imaš rad. A prav ta svoboda ima pogosto obliko urnika, ki se ne ujema z ničimer — ne s spanjem, ne s partnerjevo službo, ne z vrtcem. V tem zapisu pišem o tem, kaj neredni urniki, dolge odsotnosti in nočno delo naredijo telesu in odnosom, in o tem, kaj lahko narediš, da te vrnitev domov ne bo vsakič stala prepira.

Cena, ki je ni na plakatu

Ko gledalec vidi koncert, premiero ali film, vidi dve uri. Ne vidi vožnje čez noč, hotelske sobe, v kateri ne moreš zaspati, ker ti adrenalin še ne pusti, zgodnjega vstajanja za snemalni dan in tednov, ko nisi doma za noben rojstni dan.

Raziskovalca Sally Anne Gross in George Musgrave sta z Univerze v Westminstru sistematično spraševala glasbenike o njihovem počutju. V njuni britanski raziskavi med več kot dva tisoč glasbeniki jih je okoli 71 odstotkov povedalo, da so že doživeli tesnobo ali napade panike, več kot dve tretjini pa tudi depresijo. Ko sta se s posamezniki pogovarjala podrobneje, se niso pritoževali le nad negotovim zaslužkom. Govorili so o neurejenem spanju, o tem, da je delo hkrati njihova identiteta, in o odnosih, ki jih je težko vzdrževati, ko nikoli ne veš, kje boš čez dva tedna.

Številka ne pomeni, da ustvarjalni poklic povzroča duševne težave. Pomeni pa, da življenje, ki se od zunaj zdi kot sanje, od znotraj pogosto pomeni dolgotrajno obremenitev — in da je ta obremenitev v veliki meri zgrajena iz stvari, o katerih se redko govori: iz ritma, odsotnosti in utrujenosti.

Telo ne pozna izjem

Vsak od nas ima notranjo uro, cirkadiani ritem, ki uravnava, kdaj smo zaspani, kdaj lačni, kdaj imamo največ energije in kdaj telo izloča katere hormone. Ta ura se ravna po svetlobi, po obrokih in po rednosti. Ne ravna pa se po tem, kdaj je premiera.

Ko nekdo nastopa ob devetih zvečer, je ob enajstih na vrhuncu vzburjenosti. Telo je polno adrenalina, srce bije hitreje, glava je bistra. Zaspati ob polnoči je takrat skoraj nemogoče. Spanec se zamakne v jutro, vstajanje v poldne, in če naslednji dan sledi potovanje ali zgodnji termin, spanca zmanjka. Pri snemanjih je pogosto obratno — zgodnji začetki, dolgi dnevi, nočna snemanja vmes — in ura se premika sem in tja kot pri izmenskih delavcih.

Raziskave izmenskega dela so tu dovolj jasne. Pregled Görana Kecklunda in Johna Axelssona povzema, da dolgotrajno delo ob nenavadnih urah in pomanjkanje spanca povezujemo z višjim tveganjem za presnovne in srčno-žilne težave, za nesreče zaradi utrujenosti in za slabše razpoloženje. Ustvarjalci običajno niso všteti v te raziskave, ker nimajo »izmen« v klasičnem smislu. A telo ne ve, ali dela v tovarni ali na odru. Ve le, da spi ob napačni uri in premalo.

Alkohol kot orodje za izklop

Kdor je kdaj delal v ustvarjalnem okolju, ve, da je alkohol pogosto del delovnega dne. Pijača po nastopu, zdravica ob koncu snemanja, kozarec v zaodrju, da se spustiš. Pri tem nočem moralizirati. A pomembno je razumeti, zakaj alkohol tu tako dobro »deluje« — in zakaj ne deluje.

Po nastopu je telo v stanju visoke vzburjenosti. Alkohol to vzburjenost hitro zniža in pomaga, da zaspiš prej. Pregled Irshaada Ebrahima in sodelavcev, ki je povzel desetletja laboratorijskih raziskav, pa pokaže drugo plat: alkohol v prvi polovici noči sicer poglobi spanec, v drugi polovici pa ga razdrobi, zmanjša delež spanja REM in poveča število prebujanj. Zaspiš hitreje, spočiješ se slabše. Več o tem najdeš v bazi znanja pod geslom alkohol in spanec.

Na turneji ali med snemanjem, kjer je spanca že tako premalo, to pomeni začaran krog: utrujenost čez dan, več kave in energijskih pijač za delo, več alkohola za izklop. V odnosu pa se to pogosto pokaže kot razdražljivost in kratka jeza ravno takrat, ko bi bila najbolj potrebna potrpežljivost. O tem, kako se pitje v slovenskih družinah normalizira, sem več pisala v zapisu Alkohol v slovenski družini: kako se normalizira, dokler ne poči. Če opažaš, da brez pijače ne moreš več zaspati ali da pitje po nastopih uhaja izpod nadzora, je to dober razlog za pogovor z osebnim zdravnikom.

Odsotnost, ki ostane v sobi

Lisa Diamond in sodelavci so spremljali pare, pri katerih je eden od partnerjev odpotoval za nekaj dni. Med ločitvijo so udeleženci poročali o več stiske in slabšem spanju, pri tistih, ki so se v odnosih nasploh bolj bali zapuščenosti, pa so bile spremembe izrazitejše — tudi v ravni stresnega hormona kortizola. Ob vrnitvi so se te spremembe večinoma umirile.

Ta raziskava je zanimiva, ker govori o krajših potovanjih, ne o tritedenskih turnejah ali mesecih snemanja. A pokaže nekaj pomembnega: odsotnost ni le praktična težava, kdo bo peljal otroka k zdravniku. Je tudi čustvena obremenitev, ki se zapiše v telo — tudi v telo tistega, ki ostane doma.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na to gledamo skozi navezanost. Odsotnost partnerja v nas prebudi stare vzorce. Nekdo, ki se je v otroštvu naučil, da ljudje izginejo, bo med partnerjevo turnejo težje miroval. Nekdo, ki se je naučil, da je varneje biti sam, se bo doma v tem času tako dobro organiziral, da bo vrnitev partnerja doživel skoraj kot motnjo. Oba odziva sta razumljiva. In oba se ob vrnitvi trčita.

Vrnitev domov je najtežji del

Paradoks, ki ga ustvarjalci pogosto opisujejo, je, da je vrnitev težja od odhoda. Na poti je življenje preprosto: ena naloga, ena ekipa, jasen urnik, hrana na mizi, aplavz zvečer. Doma pa čakajo računi, odločitve, otroci, ki so se navadili na drugačen red, in partner, ki ima svoja pričakovanja.

Ta prehod ima nekaj značilnih plasti:

• Padec po vzponu. Po tednih adrenalina in pozornosti pride praznina. Ni aplavza, ni ekipe, nihče ne potrebuje tvojega talenta za pomivanje posode. Mnogi to doživljajo kot rahlo potrtost, ki traja nekaj dni.
• Tujec v lastnem stanovanju. Doma se je med odsotnostjo vzpostavil nov red. Kdor se vrne, ga ne pozna, in vsak poskus, da bi kaj naredil »po starem«, lahko deluje kot kritika.
• Nevidno delo doma. Partner, ki je ostal, je pogosto opravil ogromno, a o tem nihče ne piše recenzij. Ko se ustvarjalec vrne in pripoveduje o koncertih, lahko to sproži občutek, da njegovo delo ni bilo opaženo.
• Utrujenost in nemir hkrati. Telo je izčrpano, a notranja ura je še vedno nastavljena na nočno življenje. Spanec je razbit, potrpežljivost tanka.

Ko se te plasti seštejejo, je prepir skoraj neizogiben. In ker se ponavlja po vsaki turneji, začne par verjeti, da je težava v njiju, ne v prehodu.

Kako to zveni v pogovoru

Eden takšnih pogovorov bi lahko zvenel takole (sestavljen pogovor, ne gre za resnično osebo):

»Vsakič, ko se vrneš, je isto. Prvi dan si vesel, drugi dan me že popravljaš, kako zlagam posodo.«
»Ker se mi zdi, kot da me sploh ni bilo. Kot da ni prostora zame.«
»Tri tedne sem bila sama z otrokoma. Prostor sem naredila, da sem preživela.«
»Vem. Samo … tam sem nekdo. Tukaj ne vem, kaj sem.«
»Jaz pa tukaj vem, kaj sem. Vse.«

V tem kratkem pogovoru ni hudobnega človeka. Eden pogreša občutek, da je pomemben, drugi pa priznanje, da je nosil vse. Ko se prepir vrti okrog posode, nobena od teh potreb ne pride na plan. Ko pa jo uspeta ubesediti, se pogovor spremeni. Več o tem, kako se pod ponavljajočimi prepiri skrivajo neizgovorjene potrebe, sem napisala v zapisu Ne gre za pomivanje posode: kaj se v resnici skriva za ponavljajočimi prepiri.

Pogosto se v takšnih parih vzpostavi tudi znan ples: eden ob vrnitvi išče bližino, drugi se umakne, ker je še v svojem ritmu, in prvi pritisne močneje. Ta vzorec je opisan v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta — in kako iz cikla. Pri ustvarjalcih ga urnik še okrepi, ker se odhodi in vrnitve ponavljajo kot ura.

Spanec kot skupni projekt

Ker sta spanec in odnos tako tesno povezana, se splača spanje obravnavati kot nekaj, kar zadeva oba. Po neprespani noči čustva gorijo hitreje in odpuščamo težje — o tem sem pisala v zapisu Spanec in čustva: zakaj po neprespani noči vse boli bolj. Kdor se vrne s turneje in prvi teden spi po tri ure ob napačnem času, bo težko potrpežljiv partner, pa naj si to še tako želi.

Nekaj, kar ustvarjalcem pogosto pomaga:

• Postopno vračanje ure. Namesto da bi se po turneji poskušal takoj vrniti na spanje ob enajstih, premikaj čas spanja vsak dan za uro ali dve. Jutranja svetloba ob istem času pomaga notranji uri bolj kot karkoli drugega.
• Zapis spanja. Kratek dnevnik spanja v dneh po vrnitvi ti pokaže, kdaj spiš in koliko — in pogosto tudi, koliko vpliva večerni kozarec.
• Ločeni spalni ritmi brez sramu. Nekateri pari po turneji nekaj noči spijo ločeno, da drug drugega ne zbujata. To ni znak oddaljenosti, če se o tem dogovorita odkrito in se podnevi poiščeta.

Če pa spanec ostane razbit tudi tedne po vrnitvi, je to lahko začetek kronične nespečnosti. Takrat je najbolj raziskana pot kognitivno-vedenjska terapija, o kateri sem pisala v zapisu Kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost (KVT-I): metoda, ki deluje bolje kot tablete, in posvet z zdravnikom.

Vaja: ritual vrnitve

Ker je vrnitev najtežji del, ji je vredno dati strukturo. Naslednjo vajo lahko narediš še danes, tudi če je naslednja turneja ali snemanje šele čez nekaj tednov.

1. Dogovorita prehodni čas. Skupaj se dogovorita, koliko časa po prihodu potrebuje tisti, ki se vrača, preden je »doma« — pol ure tišine, sprehod, tuš. To ni zavrnitev, ampak prehod.
2. Prvi dan brez odločitev. Na dan vrnitve ne odločajta o ničemer pomembnem in ne odpirajta starih tem. Utrujena človeka slabo poslušata.
3. Najprej vprašaj, potem pripoveduj. Kdor se vrača, naj najprej vpraša: »Kako je bilo tebi?« in posluša vsaj deset minut, preden začne o svojem. Kdor je bil doma, naj nato z zanimanjem posluša zgodbe s poti.
4. Poimenujta nevidno delo. Vsak naj pove eno stvar, ki jo je drugi v tem času naredil, pa je bila morda spregledana. Priznanje je pogosto bolj pomirjujoče kot darilo.
5. Zapišita, kaj vama je pomagalo. Nekaj dni po vrnitvi si skupaj zapišita, kaj je tokrat delovalo in kaj ne. Naslednjič ne začneta iz nič.

Vaja ne bo odpravila trenja. Zmanjša pa možnost, da bo trenje prevzelo ves prostor, in pomaga, da se prepir o posodi ne spremeni v prepir o tem, ali sta sploh pravi par.

Kje ta pogled ne zadošča

Bilo bi preveč preprosto reči, da so za vse težave v odnosih ustvarjalcev krivi urniki. Nekatere stvari zahtevajo drugačen pogled.

Prvič, nekateri pari z razdaljo živijo zelo dobro. Odsotnost jima daje prostor, vrnitve so praznik, in urnik je zanju del dogovora, ki ga oba izbirata. Če tako živita in sta zadovoljna, nič od napisanega ni namig, da bi morala kaj spreminjati.

Drugič, včasih urnik ni vzrok, ampak izgovor. Turneja je lahko način, kako se izogniti težavam doma — in nekateri si nezavedno izbirajo vedno več dela prav zato, ker je doma tesno. Takrat urejanje spanca in dogovori o klicih ne bodo dovolj. Vprašanje je drugje: kaj se dogaja v odnosu, da je odhod lažji od ostajanja?

Tretjič, kar je videti kot posledica utrujenosti, je lahko tudi depresija, anksiozna motnja ali odvisnost, ki potrebuje zdravniško pomoč. Če potrtost po vrnitvi traja tedne, če brez alkohola ali drugih snovi ne moreš več delati ali zaspati, ali če se pojavijo misli, da nima smisla, se obrni na osebnega zdravnika. V hudi stiski lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

In četrtič, vsi ustvarjalci ne potujejo. Pisateljica, ki dela ponoči, ker podnevi skrbi za otroke, ali oblikovalec, ki tedne dela do treh zjutraj zaradi rokov, živita z istim razbitim ritmom, a brez turnejskega romantičnega okvirja. Njune težave so enako resnične, čeprav nihče ne fotografira njunih noči.

Kaj lahko odnosu pomaga dolgoročno

Raziskovalec odnosov John Gottman je v svojem delu poudaril, da odnosi ne stojijo na velikih gestah, ampak na drobnih trenutkih, ko se partnerja obrneta drug k drugemu. Pri parih, ki živijo v neusklajenih ritmih, je takšnih trenutkov manj — zato morajo biti bolj namerni.

To lahko pomeni stvari, ki se slišijo skoraj preveč preprosto: kratko sporočilo pred nastopom, ki ni o logistiki. Vprašanje o partnerjevem dnevu, ki ga zastaviš, ker te zanima, ne iz dolžnosti. Fotografija iz garderobe, ki pove, da misliš nanj. Pri parih, kjer sta oba ustvarjalca, se k temu doda še rivalstvo in vprašanje, čigava kariera ima prednost — o tem bo govoril zapis Ustvarjalni pari: ko sta oba umetnika.

Če se prepiri vrtijo v krogu, ki ga ne znata ustaviti sama, je terapija za pare lahko prostor, kjer se ta krog prvič vidi od zunaj. Ne zato, da bi kdo prenehal ustvarjati, ampak da bi delo in odnos lahko živela drug ob drugem. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani, kar za par z neurejenim urnikom pomeni, da je treba najti čas, ko sta oba doma — in že to iskanje je pogosto prvi korak.

Kaj si zapomni

• Neredni urniki, nočno delo in dolge odsotnosti obremenijo telo enako kot izmensko delo — tudi če jih spremlja aplavz.
• Alkohol po nastopu pomaga zaspati, a razbije drugo polovico noči; spočiješ se slabše.
• Odsotnost čuti tudi partner, ki ostane doma — v telesu, v spancu in v tem, koliko nosi sam.
• Vrnitev je pogosto najtežji del; ritual vrnitve in priznanje nevidnega dela zmanjšata trenje.
• Če urnik postane izgovor, ali če potrtost, nespečnost ali pitje trajajo, je odgovor drugje — pri pogovoru o odnosu ali pri zdravniku.