Erektilne težave in glava: ko telo ni glavni krivec

»Saj ni nič. Samo utrujen sem.«

To je stavek, ki ga reče veliko moških, ko erekcija popusti ali se sploh ne pojavi. Reče ga hitro, malo prehitro, potem se obrne na drugo stran in v temi računa, kolikokrat se je to že zgodilo. Človek, ki leži ob njem, ne ve, ali naj kaj vpraša ali naj se dela, da ni ničesar opazil. In naslednjič, ko se večer začne obračati v isto smer, sta oba že malo napeta, še preden se karkoli zgodi.

O erektilnih težavah se pri nas še vedno govori bolj v šalah kot zares. A za šalami je pogosto veliko tihe skrbi: »Je z mano kaj narobe?«, »Me ne privlači več?«, »Se staram?« V tem zapisu bom pisala o tem, kako pomemben del zgodbe je lahko glava — strah, opazovanje samega sebe in to, kar se zgodi med partnerjema. A začeti moram z nečim, kar ni psihološko, in ta vrstni red ni naključen.

Najprej k zdravniku — in zakaj to ni formalnost

Preden kar koli pripišeš stresu, se oglasi pri osebnem zdravniku, ki te po potrebi napoti k urologu. To ni vljudnostni stavek, ki ga zapiše vsak, ki piše o duševnem zdravju. Erekcija je namreč v veliki meri stvar ožilja: kri mora priteči in ostati. Žile v penisu so manjše od tistih, ki prehranjujejo srce, zato se zoženje lahko pokaže najprej tam — včasih leta preden človek začuti kakršne koli težave s srcem.

Ameriška raziskava, v kateri so več let spremljali več tisoč moških, je pokazala, da so imeli tisti, pri katerih so se pojavile erektilne težave, pozneje večje tveganje za srčno-žilne dogodke. Zato zdravniki erektilno motnjo danes razumejo tudi kot mogoč zgodnji znak bolezni srca in ožilja. Podobno velja za sladkorno bolezen, visok krvni tlak, povišan holesterol, hormonske spremembe, nekatera zdravila in kajenje. Če jemlješ redna zdravila, povej zdravniku tudi o tem — nekatera lahko vplivajo na spolnost, zdravila pa nikoli ne opuščaj na lastno pest.

Zdravnik bo vprašal o zdravju, morda izmeril tlak in naročil krvne preiskave. Nič od tega ni ponižujoče. Je pa lahko pomembno — in če se izkaže, da je telo v redu, boš z mirnejšo vestjo raziskoval tisto, o čemer piše preostanek tega zapisa. Če pa se telo in glava prepletata, kar je zelo pogosto, potrebuješ oboje: zdravnika in prostor za pogovor.

Še to: jaz nisem seksologinja in ne spolna terapevtka. Sem stažistka zakonske in družinske terapije, in v terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih govorimo. Za samo spolno motnjo pa je prava pot zdravnik ali specialist za spolno medicino.

Kako pogosto se to zgodi

Ena najbolj znanih raziskav o tem je Massachusetts Male Aging Study iz devetdesetih let. V njej je približno polovica moških med 40. in 70. letom (52 odstotkov) poročala o vsaj občasnih erektilnih težavah, od blagih do popolnih. Delež je naraščal s starostjo, s srčno-žilnimi boleznimi in z zdravili, povezan pa je bil tudi z depresivnim razpoloženjem in z jezo, ki jo je človek zadrževal v sebi.

Ta številka ne pomeni, da je polovica moških »bolnih«. Pomeni nekaj drugega: da je erekcija, ki enkrat ne pride ali popusti, običajen človeški dogodek, ne dokaz o moškosti. Utrujenost, alkohol, skrb, prepir prejšnji dan, nova partnerka ali nov partner, otrok, ki se zbudi v sosednji sobi — vse to lahko vpliva na telo, ki ni stroj.

Težava pogosto ne nastane ob prvem takem večeru. Nastane ob tem, kaj si o njem povemo.

Kako glava ustavi telo

Erekcija je odziv, ki ga ne moreš ukazati. Lahko ga le pustiš, da se zgodi. Uravnava ga del živčevja, ki deluje, ko smo sproščeni in varni — tisti, ki skrbi za počitek, prebavo in bližino. Ko se vklopi alarm — strah, pritisk, občutek, da te nekdo ocenjuje — telo preklopi v drugačen način. Kri gre tja, kjer je potrebna za boj ali beg, ne tja, kjer je potrebna za užitek.

Zato je tako krut paradoks, da bolj ko si moški erekcijo želi in bolj ko se trudi, manj verjetno je, da bo prišla. Trud in skrb sta za telo signal nevarnosti. Psiholog David Barlow je v osemdesetih letih v laboratoriju pokazal nekaj, kar je bilo takrat presenetljivo: pri moških brez težav je pritisk, naj se odzovejo, vzburjenje celo povečal, pri moških z erektilnimi težavami pa ga je zmanjšal. Razlika ni bila v telesu, ampak v tem, kam je šla pozornost. Moški s težavami so se ob pritisku usmerili v skrb in v to, »ali bo šlo«, namesto v to, kar se je dogajalo.

Ta preusmeritev pozornosti je jedro tega, kar pogosto imenujemo anksioznost zaradi izvedbe. Splošneje o tem, kako se strah pred odpovedjo zakoreni v spolnosti, piše zapis Spolna anksioznost: strah pred odpovedjo in kako se krog prekine. Tu bi se rada ustavila pri enem njenem posebej zahrbtnem delu.

Opazovalec ob postelji

William Masters in Virginia Johnson, ki sta v šestdesetih in sedemdesetih letih postavila temelje sodobne spolne terapije, sta opisala pojav, ki sta ga imenovala spectatoring — opazovanje samega sebe. Moški, ki se je enkrat ali dvakrat »zalomil«, med bližino ni več povsem prisoten. Del njega stopi ob stran in opazuje: »Je dovolj? Še drži? Bo zdaj popustilo?«

Ta notranji opazovalec misli, da pomaga. V resnici pa naredi dvoje. Prvič, potegne pozornost stran od dotika, vonja, bližine — od vsega, kar vzburjenje hrani. Drugič, ves čas pošilja telesu sporočilo, da je nekaj narobe in da je treba biti na preži. Telo na prežo ne odgovori z vzburjenjem.

Tako nastane krog, ki se sam vzdržuje. Spomin na prejšnji večer prinese pričakovanje, pričakovanje prinese opazovanje, opazovanje zmanjša vzburjenje, manjše vzburjenje potrdi strah. In naslednjič je spomin še močnejši.

Pomembno je, da ta krog ni znak šibkosti. Je znak, da je nekomu zelo mar — za partnerja, za odnos, za to, kako ga drugi vidi. Prav ta skrb pa se v spalnici obrne proti njemu.

Kaj se zgodi med njima

Erektilne težave se ne dogajajo samo enemu. Dogajajo se v odnosu. In odziv partnerke ali partnerja lahko krog umiri ali pa ga, čisto nehote, okrepi.

Pogosto vidim dve skrajnosti. Ena je pretirana skrb: partnerka po vsakem večeru tolaži, sprašuje, predlaga rešitve, išče po spletu. Namen je dober, a moški to lahko doživi kot dodaten nadzor — zdaj ga opazujeta dva. Druga skrajnost je molk: o tem se ne govori, tema postane slon v sobi, bližina se začne krčiti, ker se je oba nekoliko bojita.

Veliko partnerk ob tem tiho nosi svoje vprašanje: »Ali ga ne privlačim več?« Moški pa iz sramu pogosto ne pove, kaj se v njem dogaja, in se raje umakne — tudi iz nežnosti, objemov in poljubov, ki bi lahko vodili »predaleč«. Tako se zgodi, da težavo, ki je bila na začetku majhna in telesna, obkroži plast nesporazumov, ki je večja od nje. O tem, kako sram utiša človeka, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Pogovor, ki krog odpre, se pogosto začne zelo preprosto. Takole bi lahko zvenel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zadnjič si se samo obrnil in zaspal. Mislila sem, da si jezen name.«
»Nisem bil jezen. Sram me je bilo.«
»Česa?«
»Da spet ni šlo. Da boš mislila, da te ne želim.«
»Jaz sem mislila, da me ne želiš, prav zato, ker si se obrnil stran.«
Tišina. »Torej sva oba ležala tam in si mislila isto.«

Ta trenutek — ko oba ugotovita, da sta se bala istega — pogosto naredi več kot katera koli tehnika. Ker težava nenadoma ni več njegova skrivnost in njen dvom, ampak nekaj, kar se dogaja njima.

Telo ali glava? Namigi, ne diagnoza

Ljudje pogosto želijo vedeti, ali je težava »samo v glavi«. Odgovor je skoraj vedno: oboje se prepleta. Tudi kadar je vzrok telesen, se hitro pridruži strah, ki stvar poslabša. In tudi kadar je začetek psihološki, ima lahko telo svojo vlogo.

Obstajajo pa namigi, ki jih zdravniki in terapevti upoštevajo. Spodnja slika jih povzema — a prosim, beri jo kot pomoč pri pogovoru z zdravnikom, ne kot samodiagnozo.

Če se v desnem stolpcu prepoznaš, to ni dokaz, da je telo zdravo. Je pa dober razlog, da se ob zdravniškem pregledu vprašaš tudi, kaj se dogaja v tvojem življenju in v tvojem odnosu.

Kaj pomaga

Pri telesnih vzrokih ima zdravnik na voljo različne možnosti zdravljenja, o katerih se odloča skupaj s teboj; o tem ne bom pisala, ker to ni moje področje. Rada pa bi opisala, kaj pomaga pri delu, ki ga nosi glava in odnos.

Odvzeti cilj. Masters in Johnsonova sta razvila pristop, ki ga danes poznamo kot osredotočanje na čutenje (sensate focus). Par se za nekaj časa dogovori, da spolnega odnosa ne bo, in se namesto tega posveti dotiku brez cilja — s pozornostjo na to, kako se dotik čuti, ne na to, kam vodi. Ker ni naloge, ki bi jo bilo treba opraviti, notranji opazovalec nima česa ocenjevati. Telo pa ima prostor, da se spomni, kako je biti v bližini varen. Ta pristop se najbolje izvaja ob strokovnjaku za spolno terapijo, ki ga prilagodi paru.

Zamenjati vprašanje. Namesto »Bo šlo?« vprašanje »Kaj zdaj čutim?« To ni miselni trik, ampak premik pozornosti iz prihodnosti v sedanjost. Pri tem pomaga vadba čuječnosti — sposobnosti, da opaziš, kar se dogaja, ne da bi to takoj ocenil.

Ne izogibati se bližini. Razumljivo je, da se po nekaj slabih izkušnjah človek začne umikati. A izogibanje strah dolgoročno samo poveča — o tem več v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi. Objem, ki ne vodi nikamor, je vreden več, kot si misliš.

Govoriti o tem zunaj spalnice. Ne takoj po neuspelem večeru, ko je sram najmočnejši, ampak na sprehodu, ob kavi, ko sta oba mirna.

Pogledati, kaj nosi odnos. Včasih erekcija popusti tam, kjer je v odnosu že dolgo nekaj neizrečenega — zamera, utrujenost od vlog, občutek, da si v paru bolj starš ali sodelavec kot ljubimec. V terapiji za pare takrat ne govorimo o tehniki, ampak o tem, kaj se med partnerjema dogaja, ko nista v postelji. Če se odločata, ali je za vaju prava pot zdravnik, seksolog ali terapija za pare, vama bo morda v pomoč zapis Kdaj k zdravniku ali seksologu in kdaj zadostuje terapija za pare. Če pa se je med vama nabralo nesoglasje o tem, kako pogosto si spolnosti sploh želita, preberi še Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu.

Vaja: od ocenjevanja k zaznavanju

Ta vaja ni spolna. Narediš jo lahko sam, še danes, in ne potrebuje več kot deset minut. Njen namen je, da spoznaš svojega notranjega opazovalca, preden ga srečaš v spalnici.

1. Zapiši stavke opazovalca. Kaj si govoriš pred bližino ali med njo? »Bo spet popustilo.« »Razočaral jo bom.« Zapiši jih dobesedno, tudi če se ti zdijo smešni.
2. Ob vsakem stavku zapiši, kaj ti obljublja. Opazovalec skoraj vedno misli, da te ščiti: »Če bom pozoren, me ne bo presenetilo.« Prepoznaj to namero.
3. Preizkusi preusmeritev v nespolni situaciji. Ko se pod tušem ali med hojo ujameš v skrbi, za eno minuto preusmeri pozornost na to, kar čutiš: temperaturo vode, stopala na tleh, dih. Ne ocenjuj, samo opisuj.
4. Napiši nov stavek, ki ga boš imel pri roki, ko se opazovalec oglasi: na primer »Tu sem. Ni naloge. Samo čutim.« Naj bo kratek in tvoj.
5. Razmisli, kaj bi povedal partnerki ali partnerju — en stavek, ne razlago. »Včasih me zgrabi strah, da ne bo šlo, in takrat se umaknem.« Ni ga treba izreči že danes. Dovolj je, da veš, kaj bi rekel.

Če ob vaji opaziš, da te preplavi močan sram ali obup, je to podatek, ne neuspeh. Takrat je dobro, da se o tem pogovoriš z nekom — zdravnikom, terapevtom ali partnerjem.

Kje ta razlaga ne velja

Rada bi bila jasna, ker se psihološka razlaga lahko zlorabi — tudi z dobrimi nameni.

»Samo v glavi je« ni diagnoza. Če se zdravniškemu pregledu izogibaš, ker je lažje verjeti, da gre za stres, lahko spregledaš nekaj pomembnega. Prav zato sem zapis začela z zdravnikom.

Ni vsaka težava odnosna. Včasih je par v dobrem stiku, se ima rad, se pogovarja — in erekcija vseeno popušča zaradi zdravila, poškodbe ali bolezni. Iskati »globlji pomen« takrat ni le nepotrebno, ampak lahko doda krivdo, ki je nihče ne potrebuje.

Ni vse odvisno od moškega. Če partnerka ali partner težavo uporablja za ponižanje ali zasmehovanje, to ni »pomanjkanje samozavesti«, ki bi ga moral moški popraviti. To je odnos, ki potrebuje pozornost — in kjer je prisotno nasilje, tudi zaščito.

Spolnost ni samo penetracija. Precej stiske izhaja iz prepričanja, da se intimnost brez erekcije ne šteje. Mnogi pari ugotovijo, da se bližina razširi, ko erekcija ni več edino merilo.

Kaj si zapomni

• Pri erektilnih težavah najprej k zdravniku — lahko so zgodnji znak bolezni srca, ožilja ali sladkorne.
• Občasna težava z erekcijo je pogosta in sama po sebi ne pove nič o moškosti ali o privlačnosti partnerja.
• Opazovanje samega sebe (spectatoring) potegne pozornost stran od bližine in telesu sporoča alarm namesto varnosti.
• Odziv partnerja šteje: molk in pretirana skrb krog pogosto okrepita, miren pogovor zunaj spalnice ga umiri.
• Za spolne motnje je prava pot zdravnik ali specialist za spolno medicino; terapija za pare pomaga pri tem, kar se med vama dogaja okrog tega.