Ko izgubiš službo: prvih trideset dni in kaj v njih pomaga

V torek ob desetih te pokličejo v sejno sobo. Na mizi je kozarec vode, ki ga nihče ne popije, in mapa, ki je pripravljena že nekaj dni. Pogovor traja dvanajst minut. Potem greš nazaj do svoje mize, ker tam stoji tvoja jakna, in sodelavka, ki že ve, se ti izogne s pogledom. Na poti domov se ujameš, da voziš po isti poti kot vsak dan, ob isti uri — samo da je ura napačna.

Doma te čaka vprašanje, ki ga ne znaš preskočiti: kaj zdaj? Ne čez leto dni, ampak jutri zjutraj, ko ti ne bo treba nikamor.

Ta zapis je o izgubi službe in o prvem mesecu po njej. Ne o tem, kako napisati življenjepis — o tem je dovolj nasvetov drugje —, ampak o tem, kaj se v tem času dogaja s tabo, s tvojim dnem in z ljudmi okrog tebe. In kaj ti v teh tednih zares pomaga.

Služba ti je dajala več kot plačo

Socialna psihologinja Marie Jahoda je kot mlada raziskovalka v tridesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s sodelavci preučevala Marienthal, avstrijsko vas, v kateri je po zaprtju tovarne ostala brez dela skoraj vsa skupnost. Opisali so nekaj, česar ni pričakoval nihče: ljudje se niso uprli in niso izkoristili prostega časa. Dnevi so se jim razlezli. Moški so po vasi hodili počasneje in se pogosteje ustavljali, kot da jih nikjer nihče ne čaka.

Desetletja pozneje je Jahoda iz tega izpeljala misel, ki jo raziskovalci uporabljajo še danes. Zaposlitev ima očitno funkcijo — plačo — in vrsto latentnih, ki se jih zavemo šele, ko izginejo: strukturo časa, stik z ljudmi zunaj družine, občutek, da prispevaš k nečemu skupnemu, družbeni položaj in identiteto ter redno dejavnost. Ko izgubiš službo, ne izgubiš ene stvari. Izgubiš šest hkrati.

To ni le teorija. Psihologa Karsten Paul in Klaus Moser sta leta 2009 v obsežni metaanalizi združila več sto študij. Med brezposelnimi je imelo duševne težave povprečno 34 odstotkov ljudi, med zaposlenimi 16 odstotkov. Pomembno je, kaj sta ugotovila poleg tega: razlika ni le posledica tega, da bi ljudje z več težavami prej izgubili službo. Izguba dela tudi sama po sebi zamaje duševno zdravje. In ko ljudje spet dobijo zaposlitev, se jim počutje praviloma izboljša.

To povem zato, ker veliko ljudi v prvih tednih po odpustu reče: »Ne vem, zakaj sem tako na tleh, saj odpravnina še nekaj časa zadošča.« Odgovor je v teh petih stvareh, ki niso na plačilni listi.

Delovno mesto je bilo sistem — in ti si imel v njem vlogo

Kot družinska terapevtka v stažu gledam na ljudi skozi odnose, v katerih živijo. Delovno mesto je v tem pogledu presenetljivo podobno družini. Ima svoja pravila, ki niso nikjer zapisana. Ima vloge: tistega, ki pomiri sestanek, tistega, ki pove, česar si drugi ne upajo, tistega, ki ve, kje je vse shranjeno. Ima zavezništva in trikotnike — šefa, ki o enem sodelavcu govori s tretjim, namesto z njim. Če te zanima, kako se v teh odnosih ponovijo vzorci iz otroštva, sem o tem pisala v zapisu Navezanost na delovnem mestu.

Ko iz sistema nekdo izpade, se sistem prerazporedi. Sodelavci si razdelijo tvoje naloge, nekdo prevzame tvojo vlogo. Pogosto se ti začnejo izogibati — ne zato, ker bi jim bilo vseeno, ampak zato, ker ne vedo, kaj reči, in ker jih tvoja usoda spominja, da bi lahko bili naslednji. To izogibanje boli bolj, kot bi pričakoval. Izguba službe je namreč tudi izguba skupine, ki ti je vsak dan potrjevala, da obstajaš.

In tu je druga plat sistemskega pogleda, ki je pomembna za prve dni: odpust je skoraj vedno odločitev sistema — reorganizacija, varčevanje, sprememba strategije, včasih slabo vodenje. Celo kadar je bila v ozadju tvoja napaka ali slab odnos z nadrejenim, je na koncu odločal splet okoliščin, ki ga en sam človek ne obvladuje. To ne pomeni, da nimaš nič s tem. Pomeni pa, da stavek »ker sem zanič« skoraj nikoli ni cela zgodba.

Zakaj prav trideset dni

Trideset dni ni čarobna meja in nič se ne zgodi trideset prvi dan. A prvi mesec ima svojo obliko. V njem se zvrstijo šok, papirji, pogovori z bližnjimi in prvi poskusi, da bi dnevi spet dobili rob. Kar se v teh tednih vzpostavi, se pogosto obdrži: navade, ki jih zgradiš, ali pa razpad dneva, ki se ga potem težko zbereš.

Zato sem ta mesec razdelila na štiri dele. Ni treba, da se jih držiš natančno. Vzemi jih kot zemljevid, ne kot urnik.

Dnevi od prvega do tretjega: pristani

Prve dni je telo v stanju, ki je zelo podobno stanju po vsakem pretresu. Spanje je slabše, apetit nenavaden, misli se vrtijo v krogu: kaj bi moral reči, kaj sem spregledal, kaj si bodo mislili. Nekateri čutijo jezo, drugi otopelost, tretji nenavadno olajšanje, ki ga potem zamenja strah. Vse to je normalen odziv na izgubo in ne pove ničesar o tem, kako boš zmogel naslednje mesece. Kratko razlago tega, kaj se ob obremenitvi dogaja v telesu, najdeš v bazi znanja pod stres.

V teh dneh imaš le tri naloge. Prva: skrbi za osnove — jej, pojdi ven na svetlobo, poskusi spati ob običajni uri. Druga: povej enemu človeku, ki mu zaupaš. Ne vsem, enemu. Tretja: ne sprejemaj velikih odločitev. Ne prodajaj avtomobila, ne podpisuj prve ponudbe, ki pride, ne piši dolgega elektronskega sporočila nekdanjemu šefu ob dveh zjutraj. Možgani pod stresom vidijo ožje in hitreje, kot je dobro za odločitve, ki jih boš nosil dlje kot en teden.

Prvi teden: uredi, kar ima roke, in povej

V prvem tednu pride na vrsto praktični del. Tu ne bom dajala pravnih nasvetov, ker jih kot terapevtka ne smem in ne znam. Povem le splošno: pri Zavodu RS za zaposlovanje se pozanimaj o pravicah, ki jih imaš, in o tem, kaj od tebe pričakujejo — nekatere stvari so vezane na roke, zato jih ne odlašaj. Če meniš, da odpoved ni bila zakonita ali da ti kaj ni bilo izplačano, se posvetuj s sindikatom, če si včlanjen, ali s pravnikom; tudi za to veljajo roki. Inšpektorat za delo je naslov, kadar sumiš, da delodajalec krši predpise.

Potem pride tisto, kar je pogosto težje od papirjev: povedati. Partnerju, staršem, otrokom, prijateljem. Tu se oglasi sram — čustvo, ki ne pravi »nekaj se mi je zgodilo«, ampak »z mano je nekaj narobe«. Sram nas sili v skrivanje. Ljudje več tednov odhajajo zjutraj od doma, kot da gredo v službo, ali se izogibajo družinskim kosilom, da jih nihče ne bi vprašal. O tem, kako se sram razlikuje od krivde in zakaj je ta razlika pomembna, sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto.

Skrivanje te stane več, kot ti prihrani. Vsak dan, ko zgodbo nosiš sam, se sram poglablja, ker ga nihče ne more ublažiti. Ko poveš, se navadno zgodi nekaj nepričakovanega: drugi se ne odmaknejo, ampak povedo svojo zgodbo. Izkaže se, da je bil odpuščen že marsikdo, ki ga poznaš.

Takole lahko izgleda pogovor s partnerjem (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes so me odpustili. Ne vem še, kaj bo, vem pa, da ti nočem ničesar prikrivati.«
»Kaj? Zakaj me nisi poklical takoj?«
»Ker sem se sramoval. Še zdaj se. Ne potrebujem, da mi takoj poveš, kaj naj naredim. Potrebujem, da si nocoj tu.«
»Dobro. Tu sem. O denarju se pogovoriva jutri, skupaj.«

V tem kratkem pogovoru so tri stvari, ki pomagajo: dejstvo brez olepševanja, ime za čustvo in jasna prošnja, kaj človek ta trenutek potrebuje. Partnerjev prvi odziv — »zakaj me nisi poklical« — ni napad, ampak njegov lasten strah. O tem, kako izgubo službe doživlja tisti, ki je ob tebi, pišem v zapisu Ko partner izgubi službo.

Drugi teden: zgradi dan, ki ima rob

Ko prvi pretres mine, nastopi nevarnejše obdobje, kot se zdi. Dnevi postanejo dolgi in brez oblike. Vstaneš pozneje, zajtrk se raztegne v kosilo, odpreš prenosnik, da bi iskal oglase, in se čez dve uri znajdeš v novicah. Zvečer imaš občutek, da nisi naredil ničesar, zato slabo spiš, zato naslednji dan vstaneš še pozneje. To je Marienthal v malem — izguba strukture časa, ki jo je opisala Jahoda.

Odgovor ni, da si naložiš poln urnik. Odgovor je, da dan dobi nekaj stalnih točk. Ista ura vstajanja vsak delovni dan. En fiksen opravek dopoldne — sprehod, nakup, obisk knjižnice. En načrtovan stik z drugim človekom. Iskanje službe v omejenem času, na primer dve do tri ure, potem pa računalnik zapreš. Kratko razlago, zakaj ponavljajoče se točke dneva umirjajo živčni sistem, najdeš pod rutina v bazi znanja.

Zakaj meja ur pri iskanju? Ker iskanje brez konca hitro postane drug obraz tesnobe. Ljudje osvežujejo strani z oglasi kot nekoč elektronsko pošto v službi — ne zato, ker bi pričakovali nekaj novega, ampak zato, ker jim premor zbuja krivdo. Raziskave o brezposelnosti kažejo, da je iskanje dela psihološko naporno samo po sebi: vsaka zavrnitev ali neodgovorjena prijava je majhen udarec. Zato potrebuje mejo, tako kot jo je imela služba.

Tretji in četrti teden: poglej naprej, ne le okrog sebe

V drugi polovici meseca je navadno prostor za vprašanje, ki ga v prvih dneh ni bilo mogoče zastaviti: kaj sploh iščem? Ne le, kje je prosto delovno mesto, ampak kaj od dela potrebujem. Nekateri ugotovijo, da so se pred odpustom že leta počutili ujete in da je ta prelom, čeprav boleč, tudi priložnost. Drugi vedo, da hočejo nazaj v isti poklic, in to je enako legitimno.

Ti tedni so tudi čas za ljudi, ki te lahko povežejo. Ne zato, ker bi jih prosil za uslugo, ampak ker veliko dela najdemo prek ljudi, ki nas poznajo — pogosto prek bolj oddaljenih znancev kot prek najbližjih prijateljev. Nekdanji sodelavci, ljudje iz stroke, sošolci s fakultete. Sporočilo »iščem novo delo na tem in tem področju, če slišiš za kaj, mi prosim povej« ni prošnja za miloščino. Je informacija, ki jo drugi pogosto radi posredujejo.

In tu se vrne vprašanje identitete. Če si bil leta »tisti iz računovodstva« ali »vodja projektov«, se brez tega naziva lahko počutiš, kot da te ni. O tem, kako tesno se samopodoba zveže s tem, kar naredimo, sem pisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš. Ena od nalog teh tednov je, da najdeš stavek, ki pove, kdo si, ne da bi moral povedati, kje delaš.

Partner, otroci in denar

Izguba službe nikoli ne ostane pri enem človeku. Amiram Vinokur, Richard Price in Robert Caplan so v devetdesetih letih spremljali brezposelne ljudi in njihove partnerje. Pokazali so pot, po kateri se stiska širi: finančni pritisk povečuje potrtost obeh partnerjev, potrtost pa poveča verjetnost, da se partnerja med sabo začneta grajati in umikati drug drugemu podpore. Ne izguba službe sama, ampak strah zaradi denarja je tisti, ki najbolj načne odnos.

Zato pomaga, če se o denarju pogovorita zgodaj, mirno in z listom papirja na mizi. Koliko imata, koliko potrebujeta na mesec, kaj lahko počaka. Strah, ki ga zapišeš v številke, je skoraj vedno manjši od strahu, ki ga nosiš v glavi. Če imata različne načine, kako se spopadata z negotovostjo — eden hoče takoj načrt, drugi potrebuje nekaj dni tišine —, to povejta na glas, preden postane prepir.

Otroci zaznajo napetost, tudi če jim ničesar ne poveš. Bolje je, da dobijo preprosto, njihovi starosti primerno resnico — »mama trenutno išče novo službo, zato bo nekaj časa več doma; za nas je poskrbljeno« — kot da si sami razlagajo, zakaj sta starša tiha. Pomembno je, da ne postanejo tvoji zaupniki za skrbi o denarju. To je breme, ki ga otrok ne more nositi.

Vaja: pet stvari, ki mi jih je dajala služba

To vajo lahko narediš že danes, potrebuješ list papirja in petnajst minut.

1. Napiši pet vrstic. Struktura časa, stik z ljudmi, skupni cilj, identiteta, redna dejavnost. Pod vsako zapiši, kako ti je to dajala tvoja služba — čisto konkretno (»kava ob devetih z Mojco«, »občutek, da brez mene projekt ne gre naprej«).
2. Oceni, kaj najbolj pogrešaš. Pri vsaki vrstici od 0 do 10 označi, kako zelo ti to zdaj manjka. Ni prav ali narobe; ljudje pogrešamo zelo različne stvari.
3. Izberi dve najvišji. Za vsako zapiši en majhen, začasen nadomestek, ki ga lahko uresničiš ta teden. Ne rešitev za vedno — le nekaj, kar tej potrebi da prostor.
4. Postavi ga v koledar. Z dnevom in uro. Nadomestek, ki nima termina, ostane dobra namera.
5. Čez teden dni preveri. Kaj se je zgodilo s tvojim počutjem tisti dan? Kaj bi spremenil? Potem izberi naslednjo vrstico.

Vaja ne nadomesti službe in ne odpravi skrbi. Pomaga pa, da se ne zgodi tisto, kar se zgodi najpogosteje: da se ob izgubi plače neopazno izgubi še pet drugih stvari, ki bi jih bilo mogoče ohraniti.

Kje ta zemljevid ne zadošča

Rada bi bila tu poštena, ker vsak nasvet o »prvih tridesetih dneh« lahko zveni, kot da gre za stvar dobre organizacije. Ni vedno tako.

Ko je denarna stiska akutna, ni prostora za vaje o identiteti. Če ne veš, kako boš ta mesec plačal najemnino, je prva naloga preživetje, in prav je, da je tako. Pomoč takrat iščeš pri Zavodu za zaposlovanje, centru za socialno delo ali pri ljudeh, ki ti lahko pomagajo premostiti čas — ne v samopomoči.

Ko je izguba službe olajšanje, ti ta zapis morda ne govori. Če si odšel iz okolja, ki te je leta izčrpavalo, boš morda najprej potreboval počitek, ne strukture. A tudi olajšanje ima pogosto senco: žalost za ljudmi, ki jih ne vidiš več, ali za različico sebe, ki si jo tam pustil. O izgubah, ki jih okolica ne prizna, sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna.

Ko struktura ne pomaga. Če po nekaj tednih ne moreš vstati iz postelje, če ne čutiš ničesar več ali če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, da te ni, to ni več le odziv na izgubo. Takrat pojdi k osebnemu zdravniku, ki te lahko napoti naprej. Če so misli na smrt močne, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Raziskava Richarda Lucasa in sodelavcev iz leta 2004, ki je nemška gospodinjstva spremljala skozi leta, je pokazala še nekaj, česar ne bi rada zamolčala: pri mnogih se zadovoljstvo z življenjem po izgubi službe tudi po ponovni zaposlitvi ni povsem vrnilo na prejšnjo raven. To ne pomeni, da bo tako pri tebi. Pomeni pa, da izguba dela ni nekaj, kar bi moral »samo preživeti« in pozabiti. Je izkušnja, ki jo je vredno predelati — sam, z bližnjimi ali v terapiji.

Kaj si zapomni

• Služba ti je poleg plače dajala strukturo časa, stik, skupni cilj, identiteto in redno dejavnost — zato izguba boli tudi, ko denar še je.
• Prve dni skrbi za osnove, povej enemu človeku in ne sprejemaj velikih odločitev.
• Sram sili v skrivanje, skrivanje pa sram poglablja. Povej — najprej najbližjim.
• Dan potrebuje nekaj stalnih točk, iskanje dela pa mejo ur, tako kot jo je imela služba.
• Če te po nekaj tednih ne drži nič več pokonci, to ni neuspeh volje. Poišči pomoč pri zdravniku.