Ali naj dam odpoved? Vprašanja, ki povedo več kot seznam za in proti

»Vsako jutro še pet minut sedim v avtu na parkirišču, preden grem noter.«

Tako je nekdo opisal svoj delovni dan, preden se je sploh začel. Pet minut, v katerih ne gleda telefona in ne posluša radia, ampak samo sedi in zbira moč, da odpre vrata. Doma ima v računalniku dokument z dvema stolpcema, »za« in »proti«. Odprl ga je že večkrat. Stolpca sta skoraj enako dolga, in vsakič, ko ga zapre, je bolj utrujen kot prej.

Če se v tem prepoznaš, ti tega zapisa ne bom napisala zato, da bi ti povedala, ali naj daš odpoved. Tega ne vem — in nihče, ki te ne pozna, tega ne ve. Rada pa bi ti pokazala, zakaj seznam za in proti pri takšni odločitvi tako redko pomaga in katera vprašanja povedo več. Gledala bom skozi sistemski pogled, v katerem se izobražujem: delovno mesto je, podobno kot družina, sistem z vlogami, zavezništvi in nenapisanimi pravili. In odločitev, ali iz njega oditi, ni nikoli samo tvoja zasebna zadeva — tudi če jo boš na koncu sprejel sam.

Zakaj seznam za in proti ne zadošča

Seznam za in proti je dober pri odločitvah, kjer so stvari primerljive: dva stanovanja, dve ponudbi za avto. Pri odločitvi o odpovedi pa v isti stolpec stlačiš stvari, ki nimajo skupne mere. »Dobra plača« in »vsako nedeljo zvečer me stisne v prsih« nista dve postavki na isti tehtnici. Ena je dejstvo, druga je sporočilo.

Drugi razlog je, da sta oba stolpca resnična. Ko si v dvomu, si hkrati želiš oditi in ostati — in oboje je pristno. Temu stanju rečemo ambivalenca. Ni znak, da nisi dovolj premislil. Je znak, da ti je mar za več stvari hkrati, ki si tokrat stojijo nasproti. Seznam ambivalence ne razreši, ampak jo samo lepo uredi v dve koloni.

Tretji razlog je bolj neprijeten. Ko o odločitvi dolgo premišljujemo, se lahko premišljevanje spremeni v način, kako se ji izognemo. O tem sem pisala v zapisu Odločitvena paraliza: ko premišljevanje postane način izogibanja. Dokler pišeš seznam, se ti ni treba odločiti. In dokler se ne odločiš, se ti ni treba soočiti z izgubo, ki jo prinese katerakoli izbira.

Kaj pokaže met kovanca

Ekonomist Steven Levitt je naredil nenavaden poskus. Na spletni strani je povabil ljudi, ki so se dolgo lomili ob neki odločitvi, naj vržejo kovanec, ki ga je zanje vrgel računalnik. Odločitve so bile različne, med pomembnejšimi pa sta bili pogosto prav »ali naj dam odpoved« in »ali naj končam zvezo«. Ljudi nato ni nihče silil, da kovancu sledijo. Je pa kovanec del njih premaknil v smer, ki jo je pokazal.

Ugotovitev, objavljena leta 2021, je bila presenetljiva. Pri pomembnih odločitvah so bili tisti, ki jim je kovanec »rekel«, naj nekaj spremenijo, in so to tudi storili, šest mesecev pozneje v povprečju srečnejši od tistih, ki so ostali pri starem. Levitt je iz tega previdno sklepal, da smo pri velikih življenjskih odločitvah morda pretirano previdni.

Ne razumi tega kot nasvet, da odpoved v vsakem primeru izboljša življenje. Poskus ni bil zasnovan tako, da bi to dokazal, in povprečje ne pove ničesar o tebi. Pove pa nekaj drugega: da nas k obstoječemu stanju vleče sila, ki je močnejša od razloga. Raziskovalci odločanja ji pravijo pristranskost k obstoječemu stanju. Tisto, kar že je, se nam zdi varnejše samo zato, ker je že tu. In ko se zdi, da sta stolpca enaka, je to pogosto zato, ker ima stolpec »ostani« na skrivaj nekaj uteži več.

Thomas Gilovich in Victoria Medvec sta pokazala še eno plat. Ko se ljudje ozrejo na kratko obdobje, bolj obžalujejo dejanja — kar so naredili in se ni izšlo. Ko se ozrejo na celo življenje, pa bolj obžalujejo tisto, česar niso naredili. To ni argument za odhod. Je pa razlog, da v razmislek vključiš tudi vprašanje, kako boš na to obdobje gledal čez deset let — o tem je v bazi znanja geslo obžalovanje.

Delovno mesto je sistem

V sistemski terapiji gledamo na družino kot na celoto, v kateri vsak član nekaj nosi — eden je pomirjevalec, drugi uporni, tretji tisti, na katerega se vsi zanesejo. O tem, kako sprememba enega premakne vse, sem pisala v zapisu Družina kot sistem: zakaj se s spremembo enega člana spremeni cela družina. Delovno mesto ni družina, deluje pa po presenetljivo podobnih pravilih. Tudi tam so vloge, ki jih nihče ni podelil, zavezništva, o katerih se ne govori, in trikotniki, v katerih se napetost med dvema prelije na tretjega. Ta zadnji vzorec ima ime triangulacija.

Ko razmišljaš o odpovedi, se zato splača vprašati, ali odhajaš iz službe ali iz vloge. Morda ti delo samo po sebi ni odveč, utrujen si od tega, da si tisti, ki gasi požare, posreduje med šefom in ekipo ali posluša vse pritožbe. Takšna vloga te lahko čaka tudi na naslednjem delovnem mestu, če je ne prepoznaš — ker jo boš tja prinesel s sabo in ker jo bodo drugi hitro začutili.

Sistemi imajo še eno lastnost: upirajo se spremembi. Ko nekdo napove odhod, se pogosto zgodi nekaj nenavadnega. Šef, ki leto dni ni imel časa za pogovor, ga nenadoma ima. Sodelavci, ki so te jemali kot samoumevnega, ti povedo, kako zelo jim boš manjkal. To je lahko iskreno — pogosto pa je tudi način, kako sistem ohranja ravnovesje. Ni slabo, da to veš vnaprej. Takrat lahko ločiš, ali se je res kaj spremenilo ali pa so se samo za trenutek prižgale luči.

In še eno vprašanje, ki se ga ljudje redko vprašajo na glas: koga boš pustil za sabo? Če odideš, bo nekdo drug prevzel tvoje delo, morda tudi tvoje bitke. Občutek krivde do sodelavcev je pogost in razumljiv. Ni pa tvoja naloga, da s svojim zdravjem plačuješ za slabo organizacijo dela. O tem, kje je meja med sistemom in posameznikom, govori zapis Sistem ali posameznik: kdo je odgovoren za izgorelost.

Kaj ti o delu sporoča tvoja družina

Vsak od nas je odraščal v družini, ki je imela o delu svoje stavke. Včasih so bili izrečeni, pogosteje pa so se samo videli. »Službe se ne pušča.« »Bodi hvaležen, da jo imaš.« »Delo ni za uživanje.« »Pri nas ne odnehamo.« Ali pa ravno nasprotno: »Življenje je prekratko, da bi delal nekaj, kar sovražiš.«

Ti stavki niso nastali iz nič. Marsikateri starš in stari starš je doživel čas, ko je bila služba vse, kar je ločilo družino od revščine. V Sloveniji je veliko družin v devetdesetih letih videlo, kako se zapirajo tovarne, v katerih so delali starši in sosedje. Če si odraščal v takem okolju, je razumljivo, da se ti misel na prostovoljni odhod zdi skoraj nespodobna — kot da bi metal stran nekaj, za kar so se drugi borili.

Vprašanje ni, ali so ta sporočila prav ali narobe. Vprašanje je, ali so tvoja. V relacijski družinski terapiji pogosto vidimo, da človek ne odloča le zase, ampak tudi namesto staršev, ki se nikoli niso upali oditi — ali pa proti njim. Oboje je vezanost. O tem, kako vrednost človeka sčasoma postane enaka njegovi storilnosti, sem pisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost.

Takole se to včasih sliši v pogovoru med partnerjema (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes sem spet skoraj napisal odpoved.«
»In kaj te je ustavilo?«
»Videl sem očeta, kako bi pogledal. On je bil na istem mestu trideset let.«
»Si ga kdaj vprašal, ali je bil tam srečen?«
»Ne. Pri nas se tega ni spraševalo.«

Včasih je največji premik prav to: da očetov pogled prepoznaš kot očetov in ne kot svojega. Šele potem se lahko vprašaš, kaj si želiš ti.

Strah ali signal?

Ko razmišljaš o odpovedi, boš čutil strah. To je pričakovano in samo po sebi ne pove, ali je odločitev prava. Strah se oglasi ob vsaki večji spremembi, tudi ob tisti, ki je dobra — o tem piše zapis Zakaj nas spremembe vržejo iz tira, tudi ko so dobre. Pomembneje je, da ločiš strah pred spremembo od signalov, ki ti jih daje sedanje stanje.

Strah pred spremembo je usmerjen v prihodnost: »kaj če ne najdem nič«, »kaj če bo nova služba še slabša«, »kaj bodo rekli«. Signali sedanjega stanja pa so tu in zdaj: nespečnost pred delovnim tednom, glavoboli, ki popustijo med dopustom, cinizem, ki ga prej nisi poznal, občutek, da si postal nekdo, ki ti ni všeč. Prvi zahteva pogum in načrt. Drugi zahteva, da ga vzameš resno — ne glede na to, kaj se boš odločil.

Pri tem ena previdnost. Če si izčrpan, je odločanje težje. V izgorelosti se svet zoži in vsaka možnost se zdi enako slaba. Če je le mogoče, si zato pred veliko odločitvijo poskusi priskrbeti vsaj malo prostora — dopust, bolniško, če jo predlaga zdravnik, nekaj tednov z manj obremenitve. Ne zato, da bi odločitev preložil v nedogled, ampak zato, da jo sprejmeš ti in ne tvoja izčrpanost. Včasih pa je odhod prav tisto, kar ta prostor šele odpre. Tudi to je lahko res.

Izhod, glas in zvestoba

Ekonomist Albert Hirschman je leta 1970 napisal knjigo o tem, kako se ljudje odzovemo, ko organizacija, ki ji pripadamo, začne pešati. Opisal je tri poti: izhod (odideš), glas (poveš in poskusiš spremeniti) in zvestobo (ostaneš, ker ti je mar ali ker imaš razlog). Knjiga je bila napisana za podjetja in države, a se bere kot opis vsakdanjih stisk na delovnem mestu.

Njegovo opažanje, ki je uporabno tudi zate: izhod in glas sta povezana. Kdor nikoli ne poskusi z glasom, pogosto odide z občutkom, da ni bilo druge možnosti — in tisti občutek nemoči odnese s sabo. Kdor pa je glas že preizkusil in ni bil slišan, lahko odide mirneje, ker ve, da je naredil, kar je bilo v njegovi moči.

Zvestoba pa ni isto kot vztrajanje iz navade. Zavestna zvestoba pomeni, da veš, zakaj ostajaš — ker potrebuješ stabilen dohodek še dve leti, ker ti je ekipa ljuba, ker se ti zdi delo smiselno kljub vsemu. In da si postaviš trenutek, ko se boš znova vprašal. Nevarna je četrta pot, ki je Hirschman ni imel na seznamu, ljudje pa jo dobro poznamo: ostaneš telesno, odideš pa z glavo. Delaš manj, verjameš v nič, se ne odločiš. Ta pot je najbolj utrujajoča od vseh, ker nima ne konca ne smisla.

Vaja: vprašanja, ki povedo več kot seznam

Namesto da še enkrat odpreš dokument s stolpcema, si vzemi pol ure in list papirja. Pomagaš si lahko tudi z orodjem vprašanja pred veliko odločitvijo v bazi znanja.

1. Kaj natanko bi rad zapustil? Zapiši konkretno: ljudi, naloge, ritem, vrednote podjetja, vlogo, ki jo imaš. Morda boš opazil, da je nekaj stvari, ki jih ne bi rad pustil.
2. Čigav glas slišiš, ko pomisliš na odpoved? Zapiši stavke, ki se oglasijo, in ob vsakem napiši, od koga ga poznaš. Mame, očeta, starega očeta, sebe pri dvajsetih?
3. Kaj si že povedal — in komu? Si o tem, kar te teži, govoril z nekom, ki bi lahko kaj spremenil? Če ne, kaj te je ustavilo?
4. Predstavljaj si, da je minilo leto dni in si ostal. Kaj se je moralo spremeniti, da je to dobra odločitev? Nato isto za odhod: kaj se je moralo zgoditi, da je bil odhod dober?
5. Kaj bi rad o tem obdobju povedal čez deset let? Ne kaj bi bilo pametno, ampak kakšno zgodbo bi rad pripovedoval o tem, kako si se odločil.

Vaja ti ne bo dala odgovora. Pokazala pa bo, ali se tvoja odločitev vrti okoli službe ali okoli nečesa, kar je večje od nje — vrednot, strahu ali sporočil, ki jih nosiš od doma.

Kdaj ta pristop ne zadošča

Rada bi bila tu poštena, ker se lahko vse, kar sem napisala, prebere tudi narobe — kot da je vsaka želja po odhodu najprej psihološka uganka, ki jo je treba razvozlati.

Kadar gre za varnost, ni kaj tehtati. Če si na delovnem mestu izpostavljen nasilju, poniževanju, spolnemu nadlegovanju ali nevarnim razmeram, vprašanje ni, kaj o tem pravi tvoja družinska zgodovina. Vprašanje je, kako se zaščititi. O tem, kako ločiti mobing od težavnega odnosa, piše zapis Mobing ali samo težaven odnos? Če doživljaš nasilje, lahko pokličeš policijo na 113, v nujnih primerih 112.

Kadar so vprašanja pravna, potrebuješ pravnika, ne terapevtke. Odpovedni rok, pravice ob odpovedi na lastno željo, morebitno nadomestilo za brezposelnost, sporazumna prekinitev — to so vprašanja, pri katerih ti ne smem svetovati. Preden kaj podpišeš, preveri svojo pogodbo in se posvetuj s sindikatom, pravnikom ali Zavodom RS za zaposlovanje. Odločitev, sprejeta brez teh informacij, ni pogumna, ampak nepotrebno tvegana.

Kadar si finančno ne moreš privoščiti odhoda, to ni strahopetnost. Ostati, ker moraš preživeti sebe in druge, je odgovorna odločitev. Lahko pa jo spremeniš iz »ujet sem« v »ostajam, dokler ne pripravim izhoda«. Isti položaj, a drugačen odnos do njega.

Kadar je za odločitvijo bolezen, na primer depresija, se vse odločitve zdijo nemogoče ali pa nujne. Če že tedne ne spiš, ne čutiš veselja ali razmišljaš, da bi bilo vsem bolje brez tebe, se najprej obrni na osebnega zdravnika. Če so misli na smrt močne, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). Odpoved lahko počaka; ti ne.

Ko je odločitev sprejeta

Ne glede na to, ali boš ostal ali odšel, se ti bo verjetno nekaj časa zdelo, da si se morda odločil narobe. To je normalno. Vsaka izbira zapre neko drugo možnost in za tisto možnostjo je vredno malo žalovati, tudi če je bila izbira prava.

Če odideš, se splača odhod narediti na način, na katerega boš ponosen — tudi če je bil odnos s šefom ali ekipo slab. Ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Sistemi si zapomnijo, kako je kdo odšel, in ti si boš zapomnil tudi. In če si ga boš ogledal od daleč, se lahko izkaže, da je sistem, iz katerega odhajaš, v marsičem podoben tistemu, iz katerega si nekoč prišel. Takrat je dobro vedeti, kaj nosiš s sabo, da tega ne ponoviš na naslednjem mestu.

Če ostaneš, se splača narediti eno majhno spremembo, ki pokaže, da je bila to odločitev in ne vdaja: pogovor, ki si ga odlagal, mejo pri nadurah, dan v tednu, ki ga zaščitiš. Če pa razmišljaš o tem, da ne bi zamenjal le službe, ampak poklic, ti bo morda v pomoč zapis Menjava poklica pri štiridesetih: kaj je res tveganje in kaj samo strah.

Kako lahko pomaga terapija

V terapiji ti nihče ne bo povedal, ali naj daš odpoved. Moja naloga ni, da odločim namesto tebe, ampak da ti pomagam ločiti, kateri glasovi v tebi so tvoji in kateri so si tam našli prostor iz drugih časov in odnosov. Pogosto se izkaže, da stiska v službi odpre vprašanja, ki so starejša od službe — o tem, kdo smeš biti, koliko smeš zahtevati in ali smeš oditi, ko ti nekje ni dobro.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam v živo v Ljubljani. Pri odločitvah, v katerih se močno oglašajo družinska sporočila, je lahko koristno daljše srečanje z genogramom, kot je Pogled v preteklost — tam skupaj nariševa družinsko drevo in pogledava, kako so se ljudje pred tabo odločali o delu, kaj so tvegali in kaj obžalovali. Včasih je odgovor na tvoje vprašanje zapisan nekaj generacij nazaj.

Kaj si zapomni

• Seznam za in proti tehta postavke, ne pa njihovega pomena — pri odpovedi so vprašanja o vrednotah, strahu, družinskih sporočilih in vlogi uporabnejša.
• K obstoječemu stanju nas vleče sila, ki je močnejša od razloga; v Levittovem poskusu so bili tisti, ki so se odločili za spremembo, šest mesecev pozneje v povprečju srečnejši.
• Delovno mesto je sistem — vprašaj se, ali odhajaš iz službe ali iz vloge, ki bi jo lahko prenesel naprej.
• Pred izhodom preizkusi glas; zvestoba je lahko zavestna odločitev, tiho umikanje pa ni nobena.
• Kadar gre za varnost, zdravje ali pravna vprašanja, najprej poišči ustrezno pomoč — psihološki razmislek pride potem.