Mobing ali samo težaven odnos? Kako ju ločiti in kaj lahko narediš pri vsakem

»Mogoče sem res preobčutljiva. Vsi pravijo, da je on pač tak.«

Ženska, ki to reče, že več mesecev ne spi dobro. Na sestankih jo vodja prekinja sredi stavka, njene predloge zavrne s smehom, ki ga drugi previdno ponovijo. Na skupno kosilo je ne povabijo več. Pred kratkim je izvedela, da je del njenega projekta dobil sodelavec, ne da bi ji kdo kaj povedal. Vsak dogodek posebej se zdi majhen. Ko jih naštevaš, se zdiš sitna. A skupaj ustvarijo nekaj, zaradi česar se ob nedeljah zvečer začne tresti.

Je to mobing? Ali pa je to »samo« težaven odnos z naporno osebo, kakršnih je v vsaki službi nekaj? Razlika ni le akademska. Od nje je odvisno, kaj je smiselno narediti — in kaj si zaslužiš, da ti drugi verjamejo.

Beseda, ki jo uporabimo prehitro ali prepozno

Beseda »mobing« se v pogovorih o službi pojavlja vse pogosteje. Včasih jo ljudje uporabijo za vsako neprijetnost: vodja je bil odrezav, sodelavka ni pozdravila, nekdo je kritiziral poročilo. Takrat beseda izgubi težo in tistim, ki mobing resnično doživljajo, je težje dokazati, da gre pri njih za nekaj drugega.

Pogosteje pa opažam nasprotno: ljudje, ki so dolgo izpostavljeni sistematičnemu poniževanju, besede ne uporabijo dolgo časa. Zanikajo, opravičujejo, iščejo napako pri sebi. »Saj ni tako hudo.« »Mogoče sem si zaslužila.« »Drugim je še huje.« In ko jo končno izrečejo, so pogosto že izčrpani, bolni ali na odhodu.

Zato je vredno vedeti, kaj mobing je in kaj ni. Ne zato, da bi kogarkoli hitro obtožili, ampak zato, da bi znali sebi in drugim povedati, kaj se dogaja.

Kaj je mobing po Leymannu

Izraz je v raziskovanje dela uvedel švedski psiholog Heinz Leymann v osemdesetih letih. Mobing je opisal kot psihološki teror na delovnem mestu: sovražno in neetično komuniciranje, ki ga ena ali več oseb sistematično usmerja proti enemu človeku. Ta je zaradi tega potisnjen v nemočen položaj, iz katerega se težko brani.

Leymann je postavil dve merili, ki se v raziskavah uporabljata še danes: ravnanja se morajo ponavljati vsaj enkrat na teden in trajati vsaj šest mesecev. Ti številki nista čarobni meji — šlo mu je za to, da loči posamezen neprijeten dogodek od vzorca, ki človeka postopno izčrpa. Ključni besedi sta sistematično in dolgotrajno.

Leymann je zbral 45 vrst ravnanj, ki jih je opazoval pri ljudeh, izpostavljenih mobingu, in jih razdelil v pet skupin:

• napadi na možnost sporazumevanja — prekinjanje, ignoriranje, kričanje, nenehna kritika;
• napadi na socialne odnose — človeka nihče ne nagovori, ga izločijo iz skupnih dejavnosti, z njim ravnajo, kot da ga ni;
• napadi na ugled — opravljanje, širjenje govoric, posmehovanje, smešenje pred drugimi;
• napadi na delovni položaj — odvzemanje nalog, dodeljevanje nesmiselnega ali ponižujočega dela, ali pa preveč dela, da je neuspeh zagotovljen;
• napadi na zdravje — od dodeljevanja škodljivega dela do groženj in fizičnega nasilja.

Pozneje so norveški raziskovalci Ståle Einarsen in sodelavci izdelali vprašalnik negativnih ravnanj, ki ga raziskovalci po svetu uporabljajo še danes. Tudi njihova opredelitev poudarja tri stvari: ponavljanje, trajanje in to, da se človek težko brani.

Razlika ni v tem, kako zelo boli

Prav zadnja točka je ključ za ločevanje. Einarsen in sodelavci izrecno pišejo, da o mobingu ne govorimo, kadar gre za enkraten dogodek ali kadar sta v sporu dve približno enako močni strani. Dva sodelavca, ki se mesece prepirata o tem, kdo je odgovoren za projekt, sta v konfliktu — morda zelo bolečem, a v konfliktu. Ko pa ena stran izgubi možnost, da se brani, ker je ostala sama, ker ima druga stran več moči ali ker so se ji pridružili drugi, se konflikt začne spreminjati v nekaj drugega.

Pomembno je razumeti, da razlika ni v jakosti bolečine. Težaven odnos lahko boli zelo. Kronični konflikt s sodelavcem lahko izčrpa ravno tako kot mobing, o tem sem pisala v zapisu Konflikt s sodelavcem, ki se vleče mesece. Razlika je v strukturi: kdo ima moč, ali gre za ponavljajoč se vzorec in ali se lahko braniš.

Kako izgleda težaven odnos

Težavni odnosi v službi so skoraj neizogibni. Ljudje smo različni, pod pritiskom smo slabše volje, nekateri sodelavci so zahtevni, nekateri vodje slabo komunicirajo. Težaven odnos ima običajno nekaj od tega:

• napetost je povezana z delom samim — rokom, odgovornostjo, razlikami v načinu dela;
• neprijetnosti prihajajo z obeh strani, tudi če ena stran morda bolj trpi;
• druga oseba je podobno neprijetna tudi do drugih, ne samo do tebe;
• obstaja prostor, kjer se lahko pogovorita, se pritožita ali poiščeta posrednika, in tak pogovor vsaj nekaj spremeni;
• ko se okoliščine spremenijo — konča se projekt, zamenja se ekipa —, se tudi napetost zmanjša.

Težaven odnos ni nekaj, kar bi bilo treba kar prenašati. Je pa nekaj, pri čemer imaš pogosto več vpliva, kot se zdi — prek pogovora, meja, jasnosti glede nalog. Prav to je pri mobingu drugače.

Ko konflikt preraste v mobing

Mobing redko pade z neba. Leymann je opazil, da se pogosto začne z navadnim konfliktom, ki ga nihče pravočasno ne razreši. Dieter Zapf in Claudia Gross sta mobing pozneje opisala kot konflikt, ki je eskaliral do točke, ko ena stran ne išče več rešitve, ampak poraz druge.

Tu postane pomemben sistemski pogled. Delovni kolektiv deluje podobno kot družina: kadar je v njem napetost, ki je nihče ne naslovi — nepravičen vodja, preobremenjenost, negotovost zaradi reorganizacije —, se ta rada zlije na enega človeka. V družinski terapiji temu rečemo vloga grešnega kozla. Ko je nekdo enkrat v tej vlogi, se okoli njega začnejo zbirati drugi. Ne nujno iz zlobe. Pogosto zato, ker je varneje biti na strani močnejšega, ali zato, ker je lažje verjeti, da je težava v eni osebi, kot da je v sistemu.

Leymann je opisal še nekaj, kar je za ljudi, ki mobing doživljajo, posebej boleče: ko zadeva pride do vodstva, ta pogosto napačno prebere situacijo. Človek, ki je mesece izpostavljen poniževanju, je do takrat že izčrpan, razdražljiv, morda pogosteje odsoten. Od zunaj je videti kot »problematičen delavec«. Posledica mobinga se tako zamenja za njegov vzrok.

Na posebno vlogo vodje kaže tudi raziskovanje: mobing se pogosteje razraste tam, kjer je vodenje odsotno ali kjer vodja konfliktom ne postavi meje. O tem, kako napetost v vodstvu vpliva na vse pod njim, sem pisala v zapisu Politika na hodniku: kako konflikti v vodstvu vplivajo na zdravje.

Kaj mobing naredi s telesom in duševnim zdravjem

Morten Birkeland Nielsen in Ståle Einarsen sta leta 2012 v metaanalizi povzela obsežno raziskovanje posledic mobinga. Izpostavljenost je bila povezana z več težavami v duševnem zdravju — tesnobo, depresivnostjo, simptomi posttravmatskega stresa —, s telesnimi težavami, z izgorelostjo, z manjšim zadovoljstvom pri delu in z namero, da človek službo zapusti. Pri raziskavah, ki so ljudi spremljale skozi čas, se je pokazalo, da mobing napoveduje poslabšanje duševnega zdravja, hkrati pa da so ljudje, ki so že v stiski, bolj ranljivi, da postanejo tarča. Krog se lahko vrti v obe smeri.

Pogosto se zgodi, da se telo oglasi prej kot glava: nespečnost, glavoboli, prebavne težave, napetost v ramenih, pogosti prehladi. Pri tem gre za odziv živčnega sistema, ki je predolgo v stanju pripravljenosti; več o tem najdeš v bazi znanja pod kronični stres. Kako se izčrpanost pokaže v telesu, sem opisala v zapisu Telesni znaki izgorelosti, ki jih pripišemo vsemu drugemu.

Enako pomembno je to, kar mobing naredi s podobo o sebi. Človek začne dvomiti o svojih zaznavah in sposobnostih. Ponižanja, ki se dogajajo pred drugimi, prinašajo sram — občutek, da je z mano nekaj narobe, ne le z enim mojim dejanjem. O tem čustvu sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«. Prav sram je pogosto razlog, da ljudje tako dolgo molčijo.

Kako to zveni v pogovoru

Takole lahko poteka del srečanja s človekom, ki ne ve, kako bi poimenoval, kar se mu dogaja (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, ali imam pravico, da se pritožim. Saj nihče ne kriči.«
»Kaj se dogaja, če ne kričijo?«
»Na sestankih me preskočijo. Ko kaj rečem, nastane tišina, potem gredo naprej. Po elektronski pošti dobim navodila zadnji, včasih sploh ne.«
»Kako dolgo že?«
»Od pomladi. Ko sem opozorila na napako v obračunu.«
»In kaj si si do zdaj o tem govorila?«
»Da sem preobčutljiva. Da moram biti bolj prijazna.«

V takem pogovoru ne odločam jaz, ali gre za mobing. To ni moja naloga in tudi ne bi bilo pošteno. Lahko pa pomagam, da človek dogodke najprej zbere, jih vidi skupaj in neha vsakega posebej odpravljati kot nepomembnega. Že to pogosto prinese prvo olajšanje: »Torej si nisem izmislila.«

Vaja: dnevnik dogodkov

Ne glede na to, ali gre za mobing ali za težaven odnos, je prvi korak enak: zapisuj. Zapisi ti pomagajo, da vidiš vzorec, ki ga v vsakdanu ne vidiš, in so dragoceni, če se boš kdaj obrnil na kadrovsko službo, sindikat ali pravnika. Začni lahko še danes.

1. Za vsak dogodek zapiši datum, uro in kraj. Kratko, a natančno. Na sestanku, na hodniku, v elektronski pošti.
2. Zapiši, kdo je bil udeležen in kdo je bil priča. Tudi ljudi, ki niso nič rekli.
3. Zapiši, kaj se je zgodilo, z dejstvi. Kaj je bilo rečeno ali narejeno, čim bolj dobesedno. Shrani elektronska sporočila in dokumente, a v skladu s pravili delodajalca.
4. Zapiši, kako je to vplivalo nate. Na delo, na spanec, na telo, na razpoloženje. Če si zaradi tega obiskal zdravnika, to zabeleži.
5. Enkrat na teden preberi vse skupaj. Vprašaj se: se ponavlja? Je usmerjeno vame? Se lahko branim? Odgovori ti bodo povedali več kot vsak posamezen dogodek.

Zapise hrani izven službenega računalnika, na mestu, do katerega imaš dostop samo ti. In bodi pozoren nase: če ob pisanju opaziš, da ti misli ponoči začnejo krožiti okrog istih prizorov, je to znak ruminacije. Takrat dnevnik zapri ob določeni uri in si ne dovoli, da bi postal še en prostor, kjer se dogodki ponavljajo.

Kaj lahko narediš pri težavnem odnosu

Če zapisi kažejo, da gre za težaven odnos — obojestranski, vezan na delo, z nekaj prostora za pogovor —, imaš več vpliva, kot se morda zdi.

• Pogovor na štiri oči. Ne med vrati, ampak dogovorjen, s konkretnimi primeri in s tem, kar potrebuješ: »Ko me prekineš na sestanku, ne morem dokončati predloga. Prosim, da me pustiš do konca.«
• Jasnost glede nalog. Veliko napetosti nastane, ker ni jasno, kdo je za kaj odgovoren. Dogovor, zapisan po elektronski pošti, pogosto pomiri več kot dolg pogovor.
• Meje. Pri tem je v pomoč asertivnost — sposobnost, da poveš, kaj potrebuješ, ne da bi napadel ali se umaknil.
• Posrednik. Če pogovor ne gre, lahko vodja, kadrovska služba ali zunanji posrednik pomaga, da se slišita.
• Pogled nase. V težavnem odnosu imata vloge oba. Vredno se je vprašati, kaj se v tebi prebudi ob tej osebi in ali je kaj, kar bi lahko naredil drugače.

Kaj lahko narediš pri mobingu

Pri mobingu je drugače. Ker gre za neravnovesje moči, sam pogovor z osebo, ki te sistematično izriva, pogosto ne pomaga in je lahko celo nevaren, ker situacijo še zaostri. Tu je prav, da se obrneš navzven.

Splošno — in brez tega, da bi bil to pravni nasvet: slovenski Zakon o delovnih razmerjih trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje in od delodajalca zahteva, da delavce pred njim varuje. Kaj to v tvojem primeru pomeni, ti lahko pove le nekdo, ki pozna pravo in tvojo situacijo.

Nekaj poti, ki jih ljudje najpogosteje uberejo:

• Notranja pot. Pisna prijava nadrejenemu tiste osebe, ki te izriva, ali kadrovski službi. Pri mnogih delodajalcih je v internih pravilih določeno, komu se trpinčenje prijavi in kako se obravnava — vredno je preveriti.
• Sindikat. Če si včlanjen ali je v podjetju sindikat, je to pogosto prvi zunanji naslov, kjer ti pomagajo razumeti možnosti.
• Inšpektorat za delo. Inšpektorat Republike Slovenije za delo nadzira spoštovanje delovne zakonodaje.
• Pravni nasvet. Odvetnik, ki se ukvarja z delovnim pravom, ali brezplačna pravna pomoč, ki jo pod določenimi pogoji odobri okrožno sodišče.
• Zdravje. Osebni zdravnik, ki mu poveš, kaj se dogaja, in ki lahko presodi o bolniškem staležu ali napotitvi naprej. Psihoterapija ti pomaga ohraniti stik s seboj, ko okolje dvomi vate.

Če te stiska tako preplavi, da se pojavijo misli, da nima smisla, ali misli na samopoškodovanje, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112. Nobena služba ni vredna tvojega življenja.

In še nekaj: odhod iz službe ni poraz. Včasih je najbolj zdrava odločitev, da odideš, preden te sistem povsem izčrpa. To ne pomeni, da so imeli prav. Pomeni, da si izbral sebe. Če ob tem čutiš jezo, je to razumljivo — kako jo lahko uporabiš kot energijo za spremembo, sem opisala v zapisu Jeza ni problem: kako iz nemoči preide v energijo spremembe.

Kje ta delitev ne pomaga

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Merila so raziskovalna, ne pravna. Leymannovi meji enkrat na teden in šest mesecev sta nastali zato, da bi raziskovalci lahko primerjali podatke. Nista pogoj, da si zaslužiš pomoč. Če te nekdo tri mesece vsak dan ponižuje, ti ni treba čakati do šestega meseca, da bi ukrepal. Pravna opredelitev trpinčenja je spet drugačna in jo presoja nekdo, ki se na to spozna.

Vmesno območje obstaja. Veliko situacij ni ne čisti mobing ne navaden konflikt. Težaven odnos lahko počasi drsi proti mobingu, ko se mu pridružijo drugi. Prav zato je dnevnik pomemben: pokaže smer, v katero se stvari premikajo.

Ime ni zdravilo. Nekateri ljudje se, ko dobijo besedo »mobing«, oprimejo vloge žrtve tako močno, da v njej ostanejo tudi, ko se okoliščine spremenijo. Drugi se ob tej besedi počutijo obtoženi, čeprav so bili le neroden vodja. Beseda je koristna, ko pomaga razumeti in ukrepati — ne, ko postane identiteta.

Ni vedno ena stran kriva. V težavnih odnosih imata navadno oba nekaj deleža. Pri mobingu je odgovornost jasno na strani tistih, ki ga izvajajo, in sistema, ki ga dopušča. A tudi takrat je vredno, da v terapiji pogledaš, kaj se je v tebi prebudilo — ne zato, da bi se obtoževal, ampak zato, da bi naslednjič prej prepoznal, kdaj potrebuješ pomoč. Razlika med krivdo in sramom je tu pomembna; o njej sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna.

Če te v službi bolj kot posamezen sodelavec bremeni vzdušje strahu, ki ga ustvarja vodja, si preberi še zapis Šef, ki vodi s strahom.

Kaj si zapomni

• Mobing je sistematično in dolgotrajno sovražno ravnanje, usmerjeno v eno osebo, ki se težko brani.
• Od težavnega odnosa ga ne loči jakost bolečine, ampak vzorec in razmerje moči.
• Mobing je povezan z resnimi posledicami za duševno in telesno zdravje, zato ga ne odpravljaj kot preobčutljivost.
• Zapisuj dogodke: datum, kdo, kaj, priče in učinek nate. To ti pomaga videti vzorec in poiskati pomoč.
• Pri težavnem odnosu pogosto pomaga pogovor in meje, pri mobingu je prav, da se obrneš navzven — k sindikatu, inšpekciji, pravniku in zdravniku.