Dolgčas pri delu: podcenjeno stanje, ki ni lenoba

Ura je deset in sedemnajst minut. Pogledal si jo pred desetimi minutami, ko je bila deset in sedem. Na zaslonu je odprta ista preglednica kot včeraj, v predalu ista mapa kot lani. Ničesar ti ne manjka: plača pride, šef te pusti pri miru, sodelavci so prijazni. In vendar se ob koncu dneva počutiš bolj izčrpano, kot če bi ves dan nosil vreče. Doma partnerju rečeš: »Nič nisem delal, pa sem čisto mrtev.« In potem se zaradi tega še malo sramuješ.

O izgorelosti od preobremenjenosti se danes veliko govori. O njeni tihi sestri — dolgčasu pri delu — skoraj nič. Kdor se pritoži, da ima preveč dela, dobi sočutje. Kdor prizna, da ga ima premalo ali da je vse, kar dela, prazno, dobi pogled, ki pravi: »Pa ti si srečnež.« Zato ljudje z dolgčasom v službi o njem molčijo, ga zapolnijo s telefonom in si v tihem zapišejo, da so pač leni.

V tem zapisu bom skušala pokazati, da dolgčas ni lenoba. Je signal — in če ga pogledaš od blizu, pogosto pove nekaj pomembnega o tebi, o tvojem delu in o sistemu, v katerem delaš.

Kaj dolgčas v resnici je

Psihologi so dolgčas dolgo jemali kot nekaj banalnega, premalo resnega za raziskovanje. To se je spremenilo v zadnjih petnajstih letih. John Eastwood s sodelavci je leta 2012 objavil članek, ki ga danes navaja skoraj vsaka raziskava na tem področju. Dolgčas so opredelili kot neprijetno stanje, v katerem bi se rad s čim smiselno zaposlil, pa ne moreš. Ključna je pozornost: um išče nekaj, na kar bi se lahko oprl, in tega ne najde. Ob tem se tega zavedaš — in krivdo za to pripisuješ okolju: »Tu ni nič.«

Pomembno je, kar ta opredelitev ne pravi. Ne pravi, da je dolgčas pomanjkanje dejavnosti. Lahko si zelo zaposlen in hkrati globoko zdolgočasen — ko ves dan prestavljaš dokumente, ki jih nihče ne bo prebral. In ne pravi, da je dolgčas nekaj mirnega. Telo je v dolgčasu pogosto nemirno, napeto, razdražljivo. Dolgčas je bolj podoben lakoti kot počitku.

Kako neprijeten je, je pokazal nenavaden poskus Timothyja Wilsona in sodelavcev, objavljen leta 2014 v reviji Science. Udeleženci so morali petnajst minut sedeti sami v sobi brez telefona in samo razmišljati. Na voljo so imeli gumb, s katerim so si lahko dali neprijeten električni sunek — tak, za katerega so prej rekli, da bi plačali, da se mu izognejo. Kar 12 od 18 moških in 6 od 24 žensk je gumb vsaj enkrat pritisnilo. Bolečina je bila za mnoge bolj sprejemljiva kot četrt ure brez česar koli, s čimer bi se lahko ukvarjali.

Če ti torej osem ur na dan v službi um išče oporo in je ne najde, ni čudno, da si zvečer izčrpan. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod dolgčas.

Boreout: ko je premalo prav tako preveč

Švicarska svetovalca Philippe Rothlin in Peter Werder sta leta 2007 izdala knjigo, v kateri sta za dolgotrajen dolgčas v službi uporabila izraz boreout — v namerni igri z besedo burnout. Opisala sta tri sestavine: premalo zahtevno delo, nezanimanje za delo in pomanjkanje rasti. Boreout ni diagnoza in ga ne najdeš v nobenem medicinskem priročniku. A ime je ljudem pomagalo, ker so končno lahko poimenovali nekaj, kar so dolgo čutili in se zaradi tega sramovali.

Zanimivo je, kako podobne so posledice obeh stanj. Ljudje z dolgotrajnim dolgčasom v službi pogosto opisujejo utrujenost, slabo voljo, ciničnost, nemir v telesu in občutek, da so »izgubili sebe«. Nekateri to opisujejo z istimi besedami kot ljudje z izgorelostjo. Če te zanima, kako se kaže druga stran, preberi zapis Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor — marsikaj boš prepoznal tudi pri dolgčasu.

Rothlin in Werder sta opisala še nekaj, kar se mi zdi pomembno: ljudje z boreoutom pogosto razvijejo cele strategije, da bi bili videti zaposleni. Dokument imajo vedno odprt, na hodniku hodijo hitro, delo, ki bi ga naredili v uri, raztegnejo čez ves dan. Ne zato, ker bi bili goljufi, ampak zato, ker priznati, da nimaš dovolj dela, v večini kolektivov pomeni tvegati. Kaj pa, če bodo potem ugotovili, da te ne potrebujejo?

Dva dolgčasa: premalo izziva in premalo smisla

Nizozemska raziskovalca Wijnand van Tilburg in Eric Igou sta v raziskavah iz leta 2012 pokazala, da obstajata vsaj dva različna izvora dolgčasa. Prvi je premalo izziva: naloga je prelahka, ponavljajoča se, ne zahteva tvojih sposobnosti. Drugi je premalo smisla: naloga je morda celo zahtevna, a ne vidiš, čemu služi.

Razlika je praktična, ker vsak od njiju kliče po drugačnem odgovoru. Če ti manjka izziva, ti lahko pomaga nova odgovornost, učenje, projekt, ki te raztegne. Če ti manjka smisla, ti noben dodaten projekt ne bo pomagal — samo zapolnil bo urnik. Takrat je vprašanje drugje: komu to delo koristi, zakaj ga delaš in ali sploh še veš, zakaj si ga nekoč izbral.

Ta drugi dolgčas je tesno povezan z vprašanjem smisla, o katerem lahko več prebereš v bazi znanja pod smisel in v zapisu Delo brez smisla: kaj psihologija ve o tem, zakaj potrebujemo pomen. Tu bi dodala samo to: pri ljudeh, s katerimi se srečujem, je pogosto prisoten prav drugi dolgčas, čeprav o sebi govorijo, kot da jim manjka prvega. »Rad bi kaj novega,« rečejo. Ko pa dobijo nekaj novega, je po dveh mesecih enako.

Delovno mesto kot sistem: kdo dobi dolgčas

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se pri vsaki stiski vprašamo tudi, kako je vpeta v sistem. Družina ni samo skupek posameznikov — je mreža vlog, pravil in zavezništev, v kateri ima vsak svoje mesto. Delovno mesto je v tem zelo podobno. Tudi v kolektivu obstajajo vloge, ki se jih ne razdeli z odločbo, ampak se izoblikujejo same.

Ko pogledam dolgčas pri delu skozi to lečo, se pokažejo vprašanja, ki jih posameznik sam pogosto ne postavi:

• Kdo v ekipi dobi rutinsko delo? Pogosto ne tisti, ki je najmanj sposoben, ampak tisti, ki je najbolj zanesljiv in se najmanj pritožuje. »Ti to tako ali tako dobro narediš.« Zanesljivost se tako spremeni v kletko.
• Komu tvoja zdolgočasenost koristi? Morda vodji, ki se ne želi soočiti z vprašanjem, ali je tvoje delovno mesto sploh potrebno. Morda sodelavcu, ki je zasedel zanimive projekte. Morda celemu oddelku, ki ohranja mir, dokler nihče ne vpraša, kdo kaj v resnici dela.
• Ali je dolgčas tvoja vloga tudi drugod? Nekateri so že doma bili »tisti, s katerim ni težav« — otrok, ki se je znal zaposliti sam, ni ničesar zahteval in ki ga je bilo zato lahko spregledati. Če to prepoznaš, ti bo morda v pomoč zapis Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja? in kratka razlaga v bazi znanja pod vloge v družini.

Sistemski pogled ne pomeni, da je vse krivda sistema. Pomeni, da je dolgčas pogosto odnosni pojav: nastane med tabo in okoljem, ne samo v tebi. In zato se tudi premakne, ko se premakne odnos — ne nujno, ko zamenjaš službo.

Kadar dolgčas varuje pred nečim težjim

Obstaja še ena plast, ki jo v terapiji pogosto srečam. Dolgčas je včasih čustvo, ki prekriva drugo čustvo. Najpogosteje jezo.

Predstavljaj si človeka, ki je pred tremi leti ostal brez projekta, ki ga je vodil. Nihče mu ni razložil, zakaj. Ni se pritožil — v njegovi družini se ni bilo pametno pritoževati. Od takrat dela nekaj drugega, mirnejšega, in pravi, da mu je samo »dolgčas«. A ko o tem govori, se mu stisne čeljust. Dolgčas tu ni prazen. Je zamrznjena jeza, ki ni imela kam.

Podobno je z žalostjo. Kdor je izgubil delo, ki ga je imel rad, ali sodelavca, s katerim je bilo delo živo, lahko to izgubo doživlja kot sivino, ne kot bolečino. Sivina je včasih lažja od žalosti, ker ne zahteva, da si priznaš, koliko ti je nekaj pomenilo.

Ne pravim, da je pod vsakim dolgčasom skrito čustvo. Pravim, da se je vredno vprašati: ali mi je dolgčas zato, ker ni ničesar, ali zato, ker je nekaj, česar si ne dovolim čutiti?

Pogovor, ki odpre drugo plast

Ko človek prvič pride zaradi dolgčasa, pogosto pričakuje, da mu bom dala nasvet, kako biti bolj motiviran. Pogovor gre potem pogosto nekam drugam. Približno takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj ni nič hudega. Samo dolgčas mi je. Sram me je, ker se pritožujem, ko imajo drugi res težave.«
»Kdaj ti je začelo biti dolgčas?«
»Ne vem … mogoče po reorganizaciji. Prej sem imel svojo ekipo.«
»In kaj se je zgodilo z ekipo?«
»Dali so jo kolegu. Rekli so, da bom imel zdaj več časa za strateške stvari. Strateških stvari ni.«
»Kako je bilo, ko si to slišal?«
»… Mislim, da sem bil besen. Nikoli nisem rekel ničesar.«

V takem trenutku dolgčas dobi zgodbo. In ko ima zgodbo, se z njim lahko dela — ne samo tako, da ga zapolniš z novimi nalogami, ampak tako, da končno rečeš, kar ni bilo rečeno.

Kaj o dolgčasu pove telo in kaj možgani

Dolgčas ima tudi telesno plat. Raziskovalci, ki se z njim ukvarjajo, opisujejo dve obliki: nemirno, pri kateri je telo vzburjeno, se ne more umiriti in išče dražljaje, ter otopelo, pri kateri telo upočasni, postane težko in zaspano. Obe sta neprijetni, obe sta naporni.

Ko je dolgčas pogost, človek išče hiter izhod. Telefon je najpreprostejši: vsak poteg s prstom obljublja nekaj novega. A kratki dražljaji dolgčasa ne rešijo — samo za trenutek ga prekrijejo, potem se vrne še močnejši, ker je pozornost še bolj razdrobljena. O tem, kako sistem nagrajevanja v možganih vpliva na voljo, da se česa lotimo, več piše v zapisu Zakaj je začeti težko, vztrajati pa še težje: kaj o motivaciji pove dopamin.

Ima pa dolgčas tudi svetlo stran. Filozof Andreas Elpidorou je leta 2014 zapisal, da je dolgčas koristen prav zato, ker je neprijeten: kot bolečina nas opozori, da smo v položaju, ki nam ne ustreza, in nas potisne, da poiščemo nekaj boljšega. Sandi Mann in Rebekah Cadman sta v manjši raziskavi istega leta pokazali, da so ljudje po dolgočasni nalogi pri ustvarjalni nalogi našli več zamisli kot tisti, ki je niso opravljali. Dolgčas torej ni samo težava. Je tudi kompas — če ga upoštevaš, namesto da ga utišaš.

Vaja: dnevnik dolgčasa

Dolgčas je izmuzljiv, ker ga hočemo čim prej odgnati. Ta vaja gre v nasprotno smer: dolgčas za teden dni postane predmet radovednosti. Začneš lahko že danes.

1. Trikrat na dan zapiši, kako dolgočasno ti je, na lestvici od 0 do 10. Dodaj, kaj si v tistem trenutku delal in s kom.
2. Opazi, kaj se zgodi v telesu. Si nemiren, napet, razdražljiv? Ali težak, upočasnjen, zaspan? Zapiši eno besedo.
3. Vprašaj se, kateri dolgčas je. Premalo izziva (»to znam na pamet«) ali premalo smisla (»čemu to služi«)? Ali pa nekaj tretjega?
4. Poišči izjemo. Kdaj v tednu ti ni bilo dolgčas, čeprav si bil v službi? Kaj je bilo takrat drugače — naloga, človek, tvoja vloga?
5. Zapiši en stavek, ki ga nisi izrekel. Komu bi kaj rekel, če bi si upal? To je pogosto najpomembnejši podatek iz celega tedna.

Ob koncu tedna preberi zapiske. Ne iščeš rešitve, ampak vzorec. Pogosto se pokaže, da dolgčas ni enakomeren — da se zgosti ob določenih nalogah, ljudeh ali sestankih. To je že veliko več, kot si vedel prej.

Kje ta pogled ne zadostuje

Rada bi bila tu poštena, ker se misel »dolgčas je signal« lahko hitro spremeni v pritisk, da mora biti vsaka služba izpolnjujoča.

Nekatera dela so preprosto dolgočasna. Ni vsaka služba poklicanost in ni nujno, da je. Veliko ljudi sprejme enolično delo zavestno — ker jim daje varnost, zgodnji odhod domov ali mir za stvari, ki jim zares veliko pomenijo. Pri nas ima služba za nedoločen čas še vedno veliko težo in to ni nespametno. Če ti je v službi dolgčas, življenje zunaj nje pa je polno, morda ne gre za težavo, ampak za izbiro.

Ni vsakdo lahko zamenja službo. Nasvet »poišči nekaj, kar te veseli« zveni drugače, ko imaš kredit, dva otroka in petdeset let. Sistemski pogled ne obljublja, da je izhod vedno mogoč. Obljublja le, da se da razumeti, kaj se dogaja — in da razumevanje včasih spremeni že to, kako dan preživiš.

Dolgčas je včasih znak česa drugega. Če ti ni do ničesar tudi doma, ob prijateljih in pri stvareh, ki si jih nekoč rad počel, morda ne gre za dolgčas pri delu, ampak za izgubo zmožnosti doživljanja veselja. O tem piše zapis Anhedonija: ko nič več ne prinese veselja. Takrat je prav, da se pogovoriš z osebnim zdravnikom, ki lahko oceni, ali gre za depresijo. Podobno velja, če te dolgčas in nezmožnost zbranosti spremljata že vse življenje in na vseh področjih — tudi to je vredno pogledati s strokovnjakom.

Kadar ti delo sistematično odvzemajo, ni nujno dolgčas. Če so ti odvzeli naloge, te izključujejo iz sestankov in ti dajejo nesmiselno delo z namenom, da bi te izrinili, to ni več vprašanje motivacije. O tem, kako ločiti tak položaj od navadnega težkega odnosa, piše zapis Mobing ali samo težaven odnos? Za pravno plat se je vredno posvetovati s sindikatom ali s pravnikom, ki se ukvarja z delovnim pravom.

Kaj lahko narediš, ko veš, kaj ti dolgčas pove

Ko dolgčas dobi ime, se odpre nekaj možnosti. Nobena ni čarobna, vsaka pa je boljša od tega, da ga leta potiskaš v telefon.

Spremeni nalogo, preden spremeniš službo. Raziskovalci delovnega okolja temu rečejo oblikovanje lastnega dela: majhni premiki v tem, kaj delaš, s kom in kako o tem razmišljaš. Morda lahko prevzameš uvajanje novega sodelavca. Morda lahko eno rutinsko nalogo narediš drugače. Morda lahko ugotoviš, kdo na koncu verige uporablja to, kar narediš.

Povej na glas. V mnogih kolektivih je priznati dolgčas tabu. A vodja, ki ne ve, da imaš premalo dela ali da te delo ne zahteva, ti tudi ne more ponuditi česa drugega. Pogovor ni nujno lahek — še posebej, če si v ekipi tisti, »s katerim ni težav« — a je pogosto prvi pravi premik.

Poglej, kaj prinašaš od doma. Če prepoznaš, da je tvoja zanesljivost postala tvoja kletka, se je vredno vprašati, od kod je prišla. Kdaj si se naučil, da je varneje ničesar ne zahtevati? Na tem mestu lahko pomaga terapija, ker se vzorec, ki se ponavlja v službi, pogosto ponavlja tudi v odnosih.

Dovoli si čustvo pod dolgčasom. Če pod sivino prepoznaš jezo ali žalost, jima dovoli, da obstajata. Ni ti treba takoj ukrepati. Dovolj je, da jima nehaš reči »dolgčas«.

Ko dolgčas dolgo traja, lahko preide v ciničnost — v tisti »vseeno mi je«, ki ni več lahkoten. Če to prepoznaš, ti bo morda v pomoč zapis Cinizem kot znak: ko ti ni več mar in to ni tvoj značaj.

Kaj si zapomni

• Dolgčas ni lenoba. Je neprijetno stanje, v katerem bi se rad smiselno zaposlil, pa ne moreš — in je zato naporen.
• Obstajata vsaj dva dolgčasa: premalo izziva in premalo smisla. Vsak potrebuje drugačen odgovor.
• Na delovnem mestu je dolgčas pogosto odnosni pojav: kdo dobi rutino, komu tvoja tišina koristi in kakšno vlogo igraš v ekipi.
• Pod dolgčasom se včasih skrivata jeza ali žalost, ki nista smeli na plano.
• Če ti ni do ničesar tudi zunaj službe, ni nujno dolgčas — takrat se pogovori z zdravnikom.