Kdaj je čas za obravnavo travme in kdaj še ne

»Prijateljica pravi, da moram to čim prej predelati, sicer bo pozneje huje. Ampak jaz si želim samo, da bi spet lahko spala.«

Nekaj tednov po nesreči, napadu ali izgubi ljudje pogosto dobijo dva nasprotna nasveta. Eni pravijo: o tem moraš govoriti, takoj, ne potlači. Drugi: daj si čas, ne brskaj po tem, saj bo minilo. Oba nasveta sta izrečena z ljubeznijo. In oba sta lahko napačna — odvisno od tega, kdaj, komu in v kakšnih okoliščinah sta izrečena.

V tem zapisu bi rada razložila, kaj stroka danes ve o tem, kdaj je čas za obravnavo travme in kdaj je bolje najprej poskrbeti za nekaj drugega. Ne gre za pravilo, ki bi veljalo za vse. Gre za nekaj vprašanj, ki ti lahko pomagajo presoditi, kje si — in za nekaj pogostih zmot, zaradi katerih ljudje začnejo prezgodaj ali pa čakajo leta predolgo.

Najprej: kaj sploh pomeni »obravnava travme«

Ko rečem obravnava travme, mislim na terapijo, ki je neposredno usmerjena v spomin na travmatski dogodek in v njegove posledice: prebliske, nočne more, izogibanje, stalno budnost. Med najbolje raziskanimi so kognitivno-vedenjski pristopi, osredotočeni na travmo (na primer podaljšana izpostavitev in kognitivna procesna terapija), ter EMDR. Vse imajo skupno, da se človek ob podpori strokovnjaka v varnih, odmerjenih korakih vrača k temu, čemur se sicer izogiba.

Te metode zahtevajo posebno usposabljanje. Sama nisem specialistka za obravnavo travme in teh metod ne izvajam. Kot stažistka zakonske in družinske terapije delam z ljudmi, pri katerih se travma pogosto pokaže v odnosih, v družinskih vzorcih in v tem, kako se počutijo v svojem telesu — in kadar je potrebna ciljna obravnava travme, je del moje naloge, da pomagam najti pravi naslov. Kaj travma naredi telesu, sem opisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti.

Prvi tedni: telo pogosto okreva samo

Ena najpomembnejših ugotovitev raziskav o travmi je, da se večina ljudi po hudem dogodku sčasoma opomore sama — ob podpori bližnjih, ne nujno ob terapiji. Barbara Rothbaum in Edna Foa sta s sodelavci v začetku devetdesetih spremljala ženske po spolnem napadu. Približno dva tedna po dogodku je 94 % izpolnjevalo merila za posttravmatsko stresno motnjo glede na simptome. Tri mesece pozneje jih je bilo 47 %. To je še vedno zelo veliko — a pokaže tudi, da so močni simptomi v prvih tednih pogosto naraven odziv, ki pri mnogih postopno popusti.

Zato smernice, med njimi britanske smernice NICE, za prvi mesec po dogodku pri ljudeh z blažjimi simptomi priporočajo dejavno spremljanje: nekdo naj bo v stiku s človekom in preveri, kako se simptomi spreminjajo. Ne gre za »počakaj in bo minilo«, ampak za pozorno opazovanje z možnostjo hitre pomoči, če se stanje ne izboljšuje ali se slabša.

Pri hudih simptomih takoj po dogodku smernice ne svetujejo čakanja — takrat je smiselno čim prej k zdravniku ali strokovnjaku za travmo. Prav tako ne čakaj, če se pojavijo misli na samomor.

Zakaj prisilno pripovedovanje takoj po dogodku ne pomaga

Dolgo je veljalo, da je treba ljudi takoj po hudem dogodku spodbuditi, da podrobno povedo, kaj se je zgodilo in kaj so čutili. Tako je nastal t. i. psihološki debriefing — eno srečanje kmalu po dogodku, na katerem se izkušnja podrobno predela.

Cochranov pregled raziskav je pokazal, da enkratni debriefing ne prepreči posttravmatske stresne motnje, v nekaterih raziskavah pa so imeli ljudje po njem celo več težav. Zato ga danes smernice kot rutinski ukrep ne priporočajo.

Kaj pa pomaga v prvih dneh? Tisto, čemur stroka reče psihološka prva pomoč: občutek varnosti, osnovne potrebe (spanje, hrana, streha), stik z bližnjimi, točne informacije in mirna prisotnost nekoga, ki ne sili. Če človek želi govoriti, ga poslušamo. Če ne želi, ga ne silimo. Razliko med kriznim pogovorom in terapijo sem podrobneje opisala v zapisu Prva pomoč ni terapija: razlika med kriznim pogovorom in terapevtskim procesom.

Kdaj je čas

Ko mineta mesec ali dva in simptomi ne popuščajo — ali se celo poglabljajo —, je čas, da poiščeš strokovno pomoč. Prav tako, kadar dogodek ni od včeraj, ampak se je zgodil pred leti, pa še vedno vpliva na tvoje življenje. Nekaj znakov, da je smiselno začeti:

• Spomin se vrača nehote, v prebliskih, sanjah ali telesnih občutkih, in te vsakič vrže iz tira.
• Vedno več stvari se izogibaš: krajev, ljudi, pogovorov, zvokov, ki te spominjajo na dogodek.
• Si stalno napet, budno spremljaš okolico, slabo spiš, hitro vzkipiš.
• Odnosi trpijo — bližnji ne vedo več, kako do tebe, ti pa ne veš, kako bi jim razložil.
• Opažaš, da si začel več piti ali kako drugače »otopiti« občutke.

Kaj vse spada pod posttravmatsko stresno motnjo, je razloženo v bazi znanja. Diagnozo postavi zdravnik, psihiater ali klinični psiholog — če nisi prepričan, kam najprej, pomaga zapis Kdaj potrebuješ najprej psihiatra: znaki, ob katerih terapija ni prvi korak.

In še to: nikoli ni prepozno. Raziskave obravnave travme vključujejo tudi ljudi, ki so dogodek doživeli pred desetletji, in tudi pri njih obravnava pogosto pomaga. Čas sam po sebi rane ne zaceli, a tudi ne zapre poti do pomoči.

Kdaj še ne — in zakaj to ni čakanje

Obstajajo okoliščine, v katerih je pametno z neposrednim delom na travmatskem spominu počakati in najprej poskrbeti za nekaj drugega. Ne zato, ker bi bil človek »prešibak«, ampak zato, ker bi ga delo na spominu v tistem trenutku lahko bolj preplavilo kot mu pomagalo.

Ko nevarnost še traja. Če še vedno živiš z nekom, ki je nasilen, ali je travma še v teku, ni prvi cilj predelava, ampak varnost. Telo, ki je še vedno v nevarnosti, se upravičeno ne more umiriti. Če doživljaš nasilje, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v neposredni nevarnosti pa pokliči policijo na 113.

Ob resnih mislih na samomor. Takrat je prva naloga zaščita življenja — zdravnik, psihiater, krizna služba. Če ti je zelo hudo, pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan) ali v nujnem primeru 112.

Ob hudi zasvojenosti ali akutni psihiatrični bolezni. Tu se travma in zasvojenost pogosto prepletata, in danes obstajajo pristopi, ki ju obravnavajo hkrati. A odločitev o vrstnem redu sodi k zdravniku in strokovnjakom, ki poznajo obe področji.

Ob velikem življenjskem pretresu, ki se še odvija. Selitev, razveza, bolezen v družini — kadar vsak dan zahteva vse moči, je včasih modro najprej zgraditi malo stabilnosti.

»Še ne« v nobenem od teh primerov ne pomeni »nič«. Pomeni: najprej varnost, opora in veščine, s katerimi se umiriš, potem spomin.

Stabilizacija: kaj je in kje je njena past

Pri ljudeh, ki so travmo doživljali dolgo ali že v otroštvu — temu stroka reče kompleksna travma —, mnogi strokovnjaki priporočajo obravnavo v fazah. Najprej faza stabilizacije: razumeti, kaj se dogaja v telesu, naučiti se prepoznati, kdaj te nekaj vrže iz okna tolerance, in imeti nekaj načinov, kako se vrneš. Šele nato delo na spominih. Ta pogled izhaja iz dela psihiatrinje Judith Herman, ki sem ga na kratko opisala v zapisu »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži.

A v stroki o tem poteka resna razprava. Skupina raziskovalcev okrog Ada de Jongha je leta 2016 opozorila, da za dolgo stabilizacijo kot obvezen predpogoj ni dovolj dokazov in da mnogi ljudje s kompleksno travmo dobro prenašajo tudi neposredno delo na spominih. Opozorili so na nevarnost, da stabilizacija postane neskončna: človek leta dela »pripravo«, do tistega, kar ga zares boli, pa nikoli ne pride.

Moj pogled je preprost: stabilizacija je smiselna, če ima smer. Če po mesecih še vedno »gradiš varnost«, ne da bi se ti kaj premaknilo, je vredno skupaj s terapevtom vprašati, ali gre še za pripravo ali že za izogibanje — tvoje ali terapevtovo.

Kako izbrati, kam iti

Ko se odločiš, da je čas, je naslednje vprašanje, h komu. Nekaj stvari, ki jih je smiselno vprašati vsakega strokovnjaka, preden začneš:

• Ali ima dodatno usposabljanje za obravnavo travme — in katero metodo uporablja?
• Kako bosta vedela, ali obravnava deluje?
• Kaj naredi, če te med srečanjem preplavi?
• Kako bo vključil tvoje odnose in vsakdan — ne le spomin?

Poleg na travmo osredotočenih pogovornih metod in EMDR obstajajo tudi pristopi, ki začnejo pri telesu. O njih je več v zapisu o somatskih metodah pri travmi; za nekatere je raziskav več, za druge manj, zato je dobro vprašati, na čem metoda temelji. Pri izbiri ti lahko pomaga tudi zapis Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Pomemben je tudi odnos. Raziskave psihoterapije ves čas kažejo, da je kakovost odnosa med človekom in terapevtom eden od dejavnikov, povezanih z izidom. Pri travmi, ki se je pogosto zgodila prav v odnosu, to velja še toliko bolj.

In ne pozabi na bližnje. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, vidimo, da travma redko ostane pri enem človeku. Partner ne razume, zakaj se umikaš, otroci čutijo napetost, starši te morda priganjajo, naj »že pozabiš«. Obravnava travme poteka pri strokovnjaku, a okrevanje se dogaja doma — v tem, ali te kdo vpraša, kako si, in zdrži odgovor.

Zato je včasih smiselno, da bližnji dobijo nekaj razlage o tem, kaj se s tabo dogaja, ali da se o tem, kako vpliva na vajin odnos, pogovorita tudi skupaj. Ne kot nadomestek za obravnavo travme, ampak kot podporo, ki ji pomaga, da se prime.

Pogovor o pripravljenosti

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)

»Mislim, da moram enkrat že povedati vse. Od začetka do konca.«
»Kaj se ti zgodi v telesu, ko to rečeš?«
»Stisne me v prsih. In roke so mi mrzle.«
»Potem bi predlagala, da najprej ugotoviva, kako se vrneš, ko te tako stisne. Zgodba ne bo ušla.«
»Ampak če ne bom povedal zdaj, ne bom nikoli.«
»To slišim. Ne bova ga odlagala za vedno — samo do takrat, ko ga boš lahko povedal in pri tem ostal tu.«

V takem trenutku nočem nikogar ustaviti pred tem, da bi spregovoril. Želim pa, da ko spregovori, to ni nov udarec, ampak korak naprej.

Vaja: pet vprašanj o pripravljenosti

Ta vaja ni test in ne nadomesti presoje strokovnjaka. Je pa dober začetek pogovora — s sabo, z bližnjim ali s terapevtom. Vzemi list papirja in si vzemi deset minut.

1. Ali sem zdaj varen? Ali se dogodek ali nasilje še dogaja? Če se, je prvi korak varnost, ne predelava.
2. Kdo je moja opora? Zapiši imena ljudi, ki jih lahko pokličeš, ko je težko. Pri tem ti lahko pomaga orodje zemljevid podpornega omrežja.
3. Kako se vrnem, ko me preplavi? Zapiši vsaj en način, ki ti je že kdaj pomagal. Če ga nimaš, preizkusi vajo ozemljitev 5–4–3–2–1.
4. Kaj mi travma danes jemlje? Spanec, odnose, delo, veselje? Zapiši konkretno.
5. Česa si od obravnave želim? Ne »pozabiti«, ampak na primer: spet sesti v avto, spati brez luči, ne kričati na otroke.

Če na prvo vprašanje ne moreš odgovoriti z »da«, začni pri varnosti. Če imaš odgovore na vsa, imaš že dobro izhodišče za prvi pogovor s strokovnjakom.

Kje ta pogled ne velja

Ves zapis govori o presoji in okoliščinah. A rada bi bila jasna glede tega, kje ta previdnost lahko postane izgovor.

Prvič, »nisem še pripravljen« je lahko tudi glas izogibanja. Izogibanje je eden od osrednjih simptomov posttravmatske stresne motnje — in zelo prepričljivo zna razložiti, zakaj zdaj ni pravi čas. Popolnega trenutka ne bo. Obravnava travme je skoraj vedno neprijetna, tudi kadar je pravočasna. Zakaj je tako, sem opisala v zapisu Zakaj terapija včasih najprej zaboli, preden olajša.

Drugič, »najprej stabilizacija« ne sme postati razlog, da strokovnjak ne naredi svojega dela. Kot sem omenila, dokazi ne podpirajo dolgih obveznih predpriprav za vse.

Tretjič, vse, kar sem tu zapisala, je okvir, ne recept. Dva človeka z istim dogodkom bosta pripravljena v zelo različnem času — in oba bosta imela prav.

Kaj si zapomni

• V prvih tednih po dogodku so močni simptomi pogosti in pri mnogih postopno popustijo — takrat pomagajo varnost, opora in dejavno spremljanje.
• Prisilno podrobno pripovedovanje takoj po dogodku ne preprečuje posttravmatske stresne motnje.
• Če simptomi trajajo več kot mesec ali dva ali se slabšajo, je čas za strokovno pomoč — in nikoli ni prepozno.
• Najprej varnost, ko nasilje še traja ali so prisotne misli na samomor.
• Stabilizacija je koristna, če ima smer; neskončna priprava je lahko tudi izogibanje.