Kreativna blokada: kaj se skriva za praznim listom

»Včasih mi je šlo samo od sebe. Sedla sem in ideje so prihajale hitreje, kot sem jih lahko zapisala. Zdaj sedim pred praznim zaslonom in čakam. Tri tedne že.«

Tako bi lahko opisala svoje stanje oblikovalka, ki ji rok za projekt diha za vrat. Ali pisatelj, ki že mesece odpira isti dokument. Ali skladatelj, ki se vsak dan usede za klavir in po pol ure vstane, ne da bi zaigral karkoli, kar bi bilo vredno zapisati. Prazen list je za ljudi, ki živijo od ustvarjanja, več kot nevšečnost. Je grožnja preživetju, identiteti in pogosto tudi samospoštovanju.

O kreativni blokadi se navadno govori kot o pomanjkanju navdiha — kot da bi navdih odšel na dopust in se bo že vrnil. A ko se z ljudmi o tem dlje pogovarjaš, se pokaže, da navdih skoraj nikoli ni zares odšel. Nekaj drugega mu stoji na poti. V tem zapisu bom poskušala pokazati, kaj se najpogosteje skriva za praznim listom in kako se lahko vrneš k delu, ne da bi se moral prisiliti.

Blokada ni lenoba

Prva stvar, ki jo ljudje v blokadi pogosto rečejo o sebi, je, da so leni. Da bi morali samo sesti in delati. Da imajo drugi več discipline. Ta razlaga je razumljiva, ker ponuja preprosto rešitev: še bolj se potrudi. A pri večini ljudi ne deluje, ker ne zadene bistva.

Leni ljudje se ne mučijo pred praznim zaslonom. Ne sedijo ur in ur ob inštrumentu. Ne čutijo krivde vsakič, ko pomislijo na nedokončan projekt. Ljudje v kreativni blokadi pa delajo ravno to — pogosto se trudijo bolj kot kadarkoli prej, le da se trud ne spremeni v delo. To ni pomanjkanje volje. To je znak, da neka sila v njih vleče v nasprotno smer.

Ta sila je v veliki večini primerov neka oblika strahu. Strah pred sodbo, pred razočaranjem, pred tem, da bo delo slabše od pričakovanj, ali pred tem, da bo razkrilo nekaj, česar ne želiš pokazati. Strah se le redko pokaže kot strah. Pogosteje kot utrujenost, raztresenost, nenadna potreba po pospravljanju ali občutek, da »danes pač ni pravi dan«.

Kaj se zgodi v možganih, ko se igraš

Lep vpogled v to, kaj se dogaja med svobodnim ustvarjanjem, sta leta 2008 ponudila raziskovalca Charles Limb in Allen Braun. Šest profesionalnih jazzovskih pianistov je v napravi za funkcijsko magnetno resonanco igralo na posebno klaviaturo — enkrat naučeno melodijo, drugič improvizacijo. Med improvizacijo se je pri njih močno umirilo delovanje v delih čelnega režnja, ki so povezani z nadzorovanjem in ocenjevanjem lastnega vedenja, hkrati pa so se okrepila področja, povezana z notranjim, samoiniciativnim izražanjem.

Raziskava je majhna in je ne gre razlagati preširoko. A se lepo ujema s tem, kar ustvarjalci opisujejo sami: v trenutkih, ko delo teče, notranji ocenjevalec utihne. Ne izgine, le ne vmešava se. In obratno: ko je ocenjevalec glasen, ko vsako potezo spremlja vprašanje »je to dovolj dobro?«, ustvarjanje zastane. Ne zato, ker ne bi znal, ampak zato, ker sta ustvarjanje in ocenjevanje dva različna načina delovanja, ki se težko odvijata hkrati.

Kaj se skriva za praznim listom

Ko z ljudmi raziskujem, kaj je pod njihovo blokado, se navadno pokaže več plasti. Na vrhu je vidni simptom — prazen list. Pod njim pa so plasti, ki jih človek pogosto ne opazi, dokler se ne ustavi in pogleda.

Te plasti niso pri vseh enako debele in niso vedno v istem vrstnem redu. Pri nekom je najglasnejši kritik, pri drugem strah pred javnostjo, pri tretjem preprosto to, da ga ustvarjanje že dolgo ne veseli več. A skoraj vedno so povezane. Strah hrani kritika, kritik hrani perfekcionizem, perfekcionizem ubije igro, brez igre pa je ustvarjanje samo še delo, ki ga je treba opraviti.

Strah zoži pogled

Raziskovalci Matthijs Baas, Carsten De Dreu in Bernard Nijstad so leta 2008 združili četrt stoletja raziskav o tem, kako razpoloženje vpliva na ustvarjalnost. Ugotovili so, da je ustvarjalnost najbolj spodbujena v prijetnih, poživljajočih stanjih, ki nas vlečejo k nečemu — radovednost, navdušenje, veselje. Stanja, ki so napeta in usmerjena v izogibanje, kot sta strah in tesnoba, pa so bila povezana z manj ustvarjalnosti.

To je smiselno, če pomisliš, čemu strah služi. Strah je bil v evolucijski zgodovini namenjen preživetju: zoži pozornost na grožnjo, izklopi raziskovanje in nas pripravi na beg ali boj. V nevarnosti to ni slabo. Ustvarjanje pa potrebuje ravno nasprotno — širino, radovednost, pripravljenost, da poskusiš nekaj, kar morda ne bo delovalo. Ko si v strahu, so možgani nastavljeni na varnost, ne na odkrivanje. In nič ni manj varno kot nova ideja, ki je še nihče ni preizkusil.

Pri ustvarjalcih, ki so že uspešni, se strahu pogosto pridruži še pritisk preteklih dosežkov. O tem, kako uspeh postane pričakovanje, sem pisala v zapisu Ko uspeh postane pričakovanje: strah pred naslednjim delom.

Kritik, ki pride prezgodaj

Vsak ustvarjalec potrebuje kritično oko. Brez njega ne bi bilo urejanja, izbiranja, brušenja. Težava ni v tem, da kritik obstaja. Težava je v tem, kdaj pride na vrsto.

Pri ljudeh v blokadi kritik pogosto stoji ob vratih, še preden je ideja sploh vstopila. Vsako besedo, ki jo napišeš, takoj oceni. Vsak akord primerja z najboljšim, kar si kdaj naredil. Vsako skico postavi ob delo nekoga, ki ga občuduješ. Ta glas ni nastal iz nič — kako se oblikuje iz odnosov, v katerih smo odraščali, sem podrobneje opisala v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod geslom notranji kritik.

Psihologinja Teresa Amabile je v znani raziskavi iz leta 1985 prosila mlade pisce, naj napišejo kratko pesem. Nato je nekaterim dala v razmislek seznam zunanjih razlogov za pisanje — denar, priznanje, vtis na učitelje — drugim seznam notranjih razlogov, kot sta veselje ob igri z besedami in zadovoljstvo ob izražanju. Ko so napisali drugo pesem, so neodvisni ocenjevalci pesmi tistih, ki so razmišljali o zunanjih razlogih, ocenili kot manj ustvarjalne. Že kratek razmislek o tem, kdo te bo ocenil in kaj boš s tem dobil, je bil dovolj, da je ustvarjalnost padla.

Iz tega izhaja preprosto, a pomembno spoznanje: ustvarjanje in ocenjevanje sta dve fazi, ki ju je dobro ločiti.

Perfekcionizem in prvi osnutek

Če je kritik glas, je perfekcionizem pravilo, ki ga ta glas uveljavlja: delo mora biti dobro že od prve vrstice. Prvi osnutek mora zveneti kot končni izdelek. Prva skica mora biti tista, ki gre na razstavo.

Vsak, ki je kdaj kaj dokončal, ve, da tako ne gre. Prvi osnutki so skoraj vedno nerodni, preveč razvlečeni, polni slepih ulic. Njihova naloga ni, da so dobri. Njihova naloga je, da obstajajo — da je na mizi nekaj, kar se da potem urejati. Perfekcionist pa ta vmesni korak preskoči in od sebe zahteva, da izdelek nastane neposredno v končni obliki. Ker to ni mogoče, ne nastane nič.

Pri tem pomaga, če misli, ki se pojavijo med delom — »to je neumno«, »tega ne bo nihče bral«, »prej sem bil boljši« — prepoznaš kot misli, ne kot dejstva. Kako to narediti, sem opisala v zapisu Kako misel opaziti, ne pa ji slediti: uvod v kognitivno defuzijo. Ne gre za to, da bi misli utišal, ampak da jim ne pustiš, da odločajo, ali boš nadaljeval.

Kako zveni blokada od znotraj

Na srečanju se pod pogovorom o roku pogosto skriva nekaj čisto drugega. Takole bi lahko zvenel pogovor s skladateljem, ki že mesece ne more dokončati naročila (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vsak dan sedem za klavir. In vsak dan vstanem s praznimi rokami.«
»Kaj se zgodi tik preden vstaneš?«
»Zaigram nekaj in takoj slišim, kaj je narobe. Da je banalno. Da je to že nekdo naredil.«
»Čigav glas je to?«
»…Moj profesor na akademiji je tako govoril. Vsakič, ko sem mu kaj prinesel.«

V tem trenutku se blokada pokaže v drugačni luči. Ni le pomanjkanje idej. Je star odnos, ki še vedno sedi v sobi. Ko to postane vidno, se lahko vprašava, ali ta glas še vedno potrebuje toliko prostora — in kaj bi skladatelj zaigral, če ga ne bi bilo.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebej pozorno gledamo na takšne ponotranjene odnose. Glasovi, ki nas ocenjujejo, so bili nekoč zunanji: starši, učitelji, mentorji, starejši bratje in sestre. Več o tem piše v zapisu Notranji glasovi so bili nekoč zunanji. Ko jih prepoznaš, jih ne moraš izbrisati. Lahko pa se začneš z njimi pogovarjati drugače.

Igra kot pot nazaj

Če strah, kritik in perfekcionizem zaprejo vrata, jih igra pogosto spet odpre. Pediater in psihoanalitik Donald Winnicott je v knjigi Playing and Reality (Igra in resničnost) zapisal, da je človek prav v igri — in morda samo v igri — zmožen biti zares ustvarjalen. Pri tem ni mislil le na otroke. Mislil je na tisti vmesni prostor, v katerem nekaj počneš brez namena, brez ocene, preprosto zato, ker te zanima, kaj bo nastalo.

Kratko razlago tega pojma najdeš v bazi znanja pod geslom igra. Za ustvarjalce je pomembno predvsem eno: igra ni nasprotje resnega dela, ampak njegov pogoj. Mnogi ustvarjalci se spominjajo, da so začeli, ker jih je nekaj zabavalo — brenkanje, čečkanje, izmišljanje zgodb. Ko je ustvarjanje postalo poklic, je igra počasi izginila. Z njo pa pogosto tudi tisto, zaradi česar je bilo delo sploh dobro.

Psiholog Mihaly Csikszentmihalyi je stanje, v katerem se človek popolnoma potopi v dejavnost, imenoval zanos (angl. flow). Opisal je, da v njem izgine samozavedanje — ne razmišljaš o tem, kako izgledaš, kaj bodo rekli drugi ali ali si dovolj dober. Zanosa se ne da priklicati na ukaz. Lahko pa ustvariš pogoje, v katerih je bolj verjeten: dovolj izziva, dovolj varnosti in čim manj notranjega sojenja.

Vaja: dvajset minut slabega dela

Ta vaja je namenjena temu, da kritiku za kratek čas vzameš besedo in si spet dovoliš igro. Narediš jo lahko še danes.

1. Postavi si časovnik na dvajset minut. Ne več. Kratek, omejen čas je manj strašen kot odprt dan, ki ga moraš »izkoristiti«.
2. Izrecno si zadaj nalogo, da narediš nekaj slabega. Najslabšo pesem, najbolj klišejsko skico, najbolj nerodno uvodno poglavje. Cilj je, da je delo slabo — tako kritik nima česa početi.
3. Ne ustavljaj se in ne popravljaj. Če opaziš misel »to je neumno«, si reci: »Ja, to je naloga« in nadaljuj.
4. Ko časovnik zazvoni, delo odloži in ga ne ocenjuj. Ne danes. Shrani ga v mapo z imenom »igrišče«.
5. Zapiši en stavek o tem, kako je bilo. Ne kako dobro je delo, ampak kaj si opazil v sebi. Je bilo lažje, kot si pričakoval? Si se kje nasmehnil?

Pogosto se zgodi, da se v »slabem« delu skrije kakšna drobna ideja, ki je vredna nadaljevanja. Ni pa to namen vaje. Namen je, da telo in možgani spet izkusijo, da je ustvarjanje lahko varno. Če ti kritik med vajo ne da miru, poskusi še vajo Dva stolpca za notranjega kritika, v kateri njegove očitke zapišeš na eno stran, na drugo pa odgovor, ki bi ga dal prijatelju.

Kdaj blokada ni strah

Ne bi bilo pošteno trditi, da je za vsakim praznim listom strah. Včasih je odgovor drugje — in takrat ga je dobro prepoznati, da se ne trudiš rešiti napačne težave.

Izčrpanost. Ustvarjalnost potrebuje energijo. Če že mesece delaš brez počitka, spiš premalo in živiš od projekta do projekta, prazen list morda ni psihološka ovira, ampak preprosto znak, da so rezerve porabljene. Takrat ne pomaga nobena vaja, pomaga počitek.

Potrtost in depresija. Če se blokada pojavi skupaj z izgubo veselja tudi pri stvareh zunaj dela, s spremembami spanja in apetita, z občutkom brezupa ali ničvrednosti, ne gre več samo za ustvarjalno težavo. Takrat je smiselno, da se posvetuješ z osebnim zdravnikom ali psihiatrom. Če se pojavijo misli, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19. do 7. ure) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vse dni, 24 ur), v nujnih primerih pa 112.

Obdobje praznine. Vsako ustvarjanje ima svoje letne čase. Po velikem projektu je normalno, da nekaj časa ni novih idej — tako kot njiva po žetvi potrebuje počitek. To ni blokada, to je ritem. Težava nastane šele, ko to praznino doživljaš kot dokaz, da si izgubil talent, in jo poskušaš na silo zapolniti.

Napačen projekt. Včasih delo ne gre, ker ga v resnici ne želiš delati. Naročilo, ki se ne ujema s tem, kar ti je pomembno, ali smer, iz katere si že zrasel. Takrat blokada ni sovražnik, ampak sporočilo.

Kaj si zapomni

• Kreativna blokada je redko lenoba — pogosteje je znak, da strah vleče v nasprotno smer kot želja.
• Ustvarjanje in ocenjevanje sta dve fazi; blokada se pogosto začne, ko kritik vstopi prezgodaj.
• Perfekcionizem od prvega osnutka zahteva, da je končen izdelek — zato ne nastane nič.
• Igra ni nasprotje resnega dela, ampak njegov pogoj; vrneš se k njej z majhnimi, varnimi koraki.
• Če blokado spremljajo izčrpanost, izguba veselja ali brezup, poišči pomoč zdravnika — odgovor je takrat drugje.