Neplodnost kot preizkušnja za par: kaj se zgodi z odnosom

»Spet ni.«

Reče to skozi priprta vrata kopalnice, tiho, skoraj brez glasu. On stoji v kuhinji z rokami v pomivalnem koritu in odgovori tisto, kar je odgovoril že sedemkrat: »Bo pa naslednjič.« Misli dobro. Rad bi, da bi bilo njej lažje. Ona pa v tem stavku ne sliši tolažbe, ampak vrata, ki se zapirajo. Naslednjič. Kot da je ta mesec samo zamuda na urniku, ne pa še ena majhna izguba, ki jo nosi v telesu.

Zvečer ležita vsak na svoji strani postelje. Nihče ni rekel nič narobe. Pa vendar sta bolj sama, kot sta bila zjutraj.

O neplodnosti se največ govori kot o medicinskem vprašanju: hormoni, izvidi, postopki. To je prav — medicinska vprašanja sodijo k ginekologu in v center za zdravljenje neplodnosti. A neplodnost se ne zgodi samo telesu. Zgodi se dvema človekoma, ki sta si nekoč zamislila skupno prihodnost, zdaj pa v istem stanovanju vsak po svoje čakata, upata in izgubljata. V tem zapisu pišem o tem, kaj se med njima dogaja.

Kriza, ki je od zunaj ne vidi nihče

Težave z zanositvijo so pogostejše, kot se zdi iz molka okrog njih. Mednarodni pregled raziskav, ki so ga pripravili Jacky Boivin in sodelavci, je ocenil, da ima v razvitih državah težave z zanositvijo približno vsak deseti par — mediana ocen je bila 9 %. To pomeni, da skoraj vsak od nas pozna kakšen par, ki gre skozi to, četudi tega ne ve.

In ne ve, ker neplodnost ni vidna. Ni mavca, ni brazgotine, ni pogreba. Par hodi v službo, na nedeljska kosila in na rojstne dneve prijateljev, med tem pa živi v ritmu, ki ga okolica ne pozna: dnevi pred ovulacijo, dva tedna čakanja, test, kri, nov začetek. Alice Domar in sodelavci so že leta 1993 primerjali ženske z neplodnostjo z bolnicami z drugimi resnimi zdravstvenimi stanji in ugotovili, da je bila njihova raven tesnobe in depresivnosti primerljiva z ravnjo pri ženskah z rakom ali boleznimi srca. Ta primerjava ne pomeni, da je neplodnost »enako huda« kot rak. Pove pa, da stiska, ki jo prinaša, ni pretiravanje in ni muhavost.

Ko se taka stiska naseli v par, ne prizadene samo vsakega posebej. Spremeni prostor med njima — kako se pogovarjata, kako se dotikata, o čem molčita in komu pripada kateri del bremena. O tem, kako je videti prvo obdobje čakanja mesec za mesecem, govori zapis Ko se ne zgodi: prvo leto poskušanja zanositve. Tu me zanima predvsem odnos.

Ista izguba, dva različna načina

Ena najpogostejših zmot, ki jih pari nosijo s sabo, je prepričanje, da bi morala ob isti izgubi čutiti isto. Če ne jočeš z mano, te ne boli. Če ne govoriš o tem, ti ni mar.

V resnici partnerja neplodnost pogosto doživljata različno — po moči, po času in po načinu. Sociolog Arthur Greil je v pregledu raziskav ugotovil, da ženske neplodnost v povprečju doživljajo bolj stresno kot moški. To se ujema z izkušnjo mnogih parov: ona ima občutek, da se je vse njeno življenje skrčilo na en sam cilj, on pa ima še službo, trening in prijatelje — in ji zato težko sledi. A povprečja skrivajo veliko. Mnogi moški bolečino čutijo zelo močno, le da jo kažejo drugače ali pa je sploh ne pokažejo, ker verjamejo, da mora biti v paru vsaj eden »tisti močni«.

Brian Peterson in sodelavci so raziskovali, kaj se zgodi, kadar partnerja stres zaradi neplodnosti zaznavata različno. Pari, pri katerih sta ga partnerja ocenila podobno, so poročali o boljšem zakonskem prilagajanju; kjer je bil razkorak večji, je bilo v odnosu težje. Ne gre torej za to, da bi morala čutiti enako. Gre za to, da vesta, kako je drugemu — da razkorak med vama ni skrivnost.

Iz relacijske družinske terapije, v kateri se izobražujem, prinašam še en pogled: vsak od partnerjev v to izkušnjo prinese tudi svojo zgodbo. Kako so se v njegovi družini spoprijemali z izgubo. Ali se je o bolečini govorilo ali se je stisnilo zobe. Kaj je pomenilo biti mama ali oče. Kdor je odraščal ob materi, ki je vse težko nosila v tišini, bo morda tudi sam utihnil — in ne bo opazil, da partnerka njegov molk bere kot odsotnost.

Krog, v katerega se zapleteta

Kadar se o razlikah v doživljanju ne pogovorita, se zlahka zapleteta v krog, ki ga v terapiji za pare zelo dobro poznamo. Eden išče bližino in pogovor, drugi se umika in rešuje. Bolj ko prvi pritiska, bolj se drugi umakne. Bolj ko se drugi umakne, bolj prvi pritiska. Oba sta prepričana, da ravnata prav — in oba se počutita sama.

Tak večer bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen dialog, ne gre za resnično osebo):

»Ali ti je sploh mar? Danes sem spet dobila. Ti pa gledaš tekmo.«
»Seveda mi je mar. Kaj naj naredim? O tem govoriva vsak dan.«
»Ne govoriva. Jaz govorim. Ti samo rečeš, da bo v redu.«
»Ker ne vem, kaj drugega naj rečem. Če ti povem, da me je strah, ti bo še težje.«
Tišina. »Tebe je strah?«

V tem zadnjem vprašanju je ključ. Njegov molk ni bil brezbrižnost, ampak poskus, da je ne bi še bolj obremenil. Njen pritisk ni bil očitek, ampak potreba, da v tem ne bi bila sama. Ko par to zagleda, se krog lahko ustavi. Ta dinamika ni značilna samo za neplodnost — podrobneje je opisana v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta.

Ko telo postane projekt

Neplodnost spremeni tudi vsakdanji ritem para. Termini pri zdravniku, izvidi, aplikacije, tabele, testi. Pogovori za večerjo se vrtijo okrog tega, kateri dan cikla je, kaj je rekla zdravnica in kaj je treba še urediti. Tudi spolnost, ki je bila nekoč prostor igre in bližine, dobi datum in namen.

Nič od tega ni narobe. Mnogi pari potrebujejo red, da ohranijo vsaj nekaj občutka nadzora nad nečim, kar se jima izmika. A odnos ob tem počasi izgubi vse, kar ni povezano z zanositvijo. Partnerja postaneta sodelavca na skupnem projektu, ki ne uspeva. Sodelavca pa se ne objameta, ko je hudo — sodelavca analizirata, kaj je šlo narobe.

Kaj se zgodi z intimnostjo, ko postane del načrta, opisuje zapis Neplodnost in spolnost: ko postane bližina naloga. Tu naj poudarim le eno: če opazita, da se ne srečujeta več kot partnerja, ampak samo še kot ekipa za zanositev, to ni neuspeh. To je signal, da odnos potrebuje tudi prostor, ki ne služi ničemur drugemu kot vama.

Čigava je »krivda«

Kadar zdravniki vzrok najdejo pri enem od partnerjev, se v par pogosto naseli nekaj, o čemer se težko govori: krivda. Tisti, pri katerem je »težava«, se lahko počuti, kot da je drugemu nekaj odvzel. Nekateri v takih trenutkih rečejo stavke, kot je »Lahko bi imel otroke z drugo« ali »Razumela bom, če boš odšel«. To niso grožnje, ampak sram, ki išče izhod.

Drugi partner pa lahko čuti jezo — na telo, na usodo, včasih tudi na partnerja — in se nato zaradi te jeze počuti krivega. Tako oba skrivata nekaj, česar ne upata povedati, in razdalja med njima raste. O tem, kako sram deluje in zakaj tako rad utiša, več v bazi znanja pod pojmom sram.

Pri mnogih parih vzroka sploh ne najdejo. Na prvi pogled bi to lahko bilo olajšanje, saj ni nikogar, ki bi ga lahko obtoževali. V resnici je pogosto še težje: brez razlage ni ničesar, česar bi se lahko oprijela, in vsak začne vzrok iskati v sebi. Pomaga stavek, ki ga parom večkrat ponovim: neplodnost je težava para, ne napaka enega telesa. Odločitev za otroka sta sprejela skupaj — in pot, ki je ni bilo v načrtu, je zdaj tudi skupna.

Družina, prijatelji in vprašanje »kdaj pa vidva?«

Na nedeljskem kosilu je vprašanje skoraj obvezno. »Kdaj bo kaj?« »Saj nista več najmlajša.« »Jaz bi pa rada še dočakala vnuke.« Sorodniki redko vedo, da par za vljudnim nasmehom mesece ali leta nosi nekaj, kar ga razjeda. In ko vprašanje pade tretjič v istem popoldnevu, se nasmeh ne da več vzdrževati.

Relacijska družinska terapija poudarja, da par nikoli ne živi v praznem prostoru. Za njim stojita dve izvorni družini, vsaka s svojimi pričakovanji, zgodbami in nenapisanimi pravili. V eni se o težavah govori odkrito, v drugi »se to ne obeša na veliki zvon«. Ona morda potrebuje, da sestri pove vse, on pa ne prenese misli, da bi njegova mama vedela za njegove izvide. Nihče od njiju ni v zmoti. Imata pa različni potrebi, ki ju je treba uskladiti.

Zato je dobro, da se par dogovori, kaj, komu in kdaj povesta — in kako bosta odgovarjala na vprašanja, ki jih ne bosta mogla preprečiti. Kratek stavek, ki ga oba poznata (»O tem se ne pogovarjava, hvala za razumevanje«), lahko ob naslednjem kosilu prihrani veliko. Pomembno je tudi, da noben od partnerjev ne pove ničesar o drugem brez njegovega dovoljenja. Kdaj in kako postaviti meje izvornim družinam, opisuje zapis Tašča, tast in meje: izvorne družine v partnerstvu.

Žalovanje, ki nima imena

Vsak mesec, ko se ne zgodi, je majhna izguba. Ne izguba otroka, ki je bil, ampak otroka, ki bi lahko bil, prihodnosti, ki sta si jo zamislila, in podobe sebe kot mame ali očeta. Pri nekaterih parih se pridruži še izguba nosečnosti — tema, ki si zasluži svoj prostor in jo v bazi znanja na kratko opisuje pojem izguba nosečnosti.

Takšne izgube okolica redko prepozna. Ni obreda, ni sožalja, ni dopusta. V strokovni literaturi se temu reče nepriznano žalovanje — žalovanje, ki ga okolica ne vidi ali mu ne prizna pravice do obstoja. Več o tem v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Ko žalovanja ne prizna niti okolica, ga je še toliko pomembneje priznati med sabo. In tu se vrnemo k razlikam: eden žaluje z besedami in solzami, drugi z delom, z načrtovanjem, z umikom v garažo. Oba žalujeta. Zakaj se to zgodi in kako ta razlika ne razdre zveze, opisuje zapis Žalovanje v paru: zakaj vsak žaluje drugače in kako to ne razdre zveze.

Kaj raziskave pravijo o parih, ki ostanejo blizu

Neplodnost ni nujno pot k oddaljitvi. Lone Schmidt in sodelavci so na Danskem spremljali več kot dva tisoč žensk in moških v postopkih zdravljenja neplodnosti in jih med drugim vprašali, ali je izkušnja njihovemu odnosu kaj dala. Opazen del je odgovoril pritrdilno: da sta se s partnerjem zbližala in da je zveza postala trdnejša. Kako bo par izšel iz te preizkušnje, je bilo povezano tudi z načinom, kako sta se z njo spoprijemala in o njej govorila.

Peterson in sodelavci so pri parih pokazali še nekaj, kar se mi zdi za vsakdan zelo uporabno: način, kako se z neplodnostjo spoprijema eden od partnerjev, je povezan s stisko drugega. Nihče torej ne žaluje povsem sam, četudi ima tak občutek. Kar naredi eden, se odbije v drugem.

To lahko zveni kot slaba novica, pa je v resnici dobra. Pomeni, da lahko par drug drugemu tudi pomaga — ne z rešitvami, ampak s prisotnostjo. V bazi znanja temu rečemo koregulacija: živčni sistem enega se umiri ob mirnem, navzočem drugem. Partner, ki ne ve, kaj bi rekel, pa vseeno sede zraven in ostane, lahko naredi več kot partner s popolnim nasvetom.

Če se v vajinih pogovorih vse pogosteje pojavljajo očitki, je lahko v pomoč zapis Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika. Za vsakim »ti nikoli« se namreč skriva potreba, ki jo je mogoče povedati drugače.

Vaja: dvajset minut, ki niso o načrtu

Ta vaja je preprosta, a jo pari pogosto preskočijo, ker se jim zdi, da »saj se itak ves čas pogovarjava«. Pogovarjata se res — o terminih, izvidih in naslednjem koraku. Ta pogovor je drugačen.

1. Dogovorita se za čas enkrat na teden, dvajset minut, telefona v drugi sobi. V tem času se ne odloča nič o zdravljenju in ne pregleduje izvidov.
2. Vsak dobi pet minut, da pove, kako je bil ta teden zanj — ne o načrtu, ampak o sebi. Kaj je bilo težko, kdaj se je počutil sam, česa se boji. Drugi samo posluša, ne popravlja in ne tolaži.
3. Poslušalec povzame v enem ali dveh stavkih, kar je slišal, in vpraša: »Sem prav razumel?« Govorec lahko dopolni.
4. Vsak pove eno konkretno stvar, ki bi mu ta teden pomagala od drugega. Ne »več podpore«, ampak »da me v četrtek pokličeš po pregledu«.
5. Zaključita z nečim, kar nima zveze z zanositvijo — sprehod, film, kava v kraju, kamor sta hodila, ko vse to še ni bilo vajin vsakdan.

Če se pogovor kljub temu sprevrže v prepir, je čisto v redu, da ga prekineta in nadaljujeta pozneje. Kako se umakniti, ne da bi drugi to doživel kot zapuščanje, opisuje zapis Premor med prepirom: kako se umakneš, ne da bi zapustil.

Kje ta pogled ne zadošča — in kdaj poiskati pomoč

Rada bi bila poštena glede tega, česa ta zapis ne pokrije.

Ni vsak par v krizi. Nekateri pari skozi neplodnost gredo z veliko bolečine, a brez razpok v odnosu. Če se v tem zapisu ne prepoznata, to ne pomeni, da nekaj skrivata. Morda sta preprosto našla svoj način.

Včasih neplodnost odpre starejše vprašanje. Med postopki se pri nekaterih parih pokaže, da si eden od partnerjev otroka v resnici nikoli ni želel tako močno kot drugi — ali pa da sta se o tem pred leti pogovorila le na pol. Takrat ne gre več za komunikacijsko tehniko, ampak za vprašanje, ki potrebuje svoj čas in pogosto tudi pomoč od zunaj.

Psihološka podpora ne nadomešča medicine. Vprašanja o vzrokih, preiskavah in možnostih zdravljenja sodijo k ginekologu ali v center za zdravljenje neplodnosti. Pogovor v paru ali terapija tudi ne zagotavljata, da bo do nosečnosti prišlo — in nihče vama tega ne bi smel obljubljati.

Kadar stiska preraste v nekaj več. Če eden od vaju tedne ali mesece ne spi, nima volje do ničesar, se umika od vseh ali ima občutek, da nima smisla živeti naprej, je prav, da se obrne na osebnega zdravnika ali psihiatra. Ob mislih na samomor pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Terapija za pare ni rezervirana za odnose, ki razpadajo. Ob neplodnosti je lahko predvsem prostor, kjer sta slišana oba — tudi tisti, ki je doslej večinoma molčal. Smiselno je razmisliti o njej, če se isti prepir ponavlja tedne, če se eden od vaju že dolgo počuti sam, če se ne znata več pogovarjati o ničemer drugem kot o načrtu ali če ne zmoreta skupaj sprejeti odločitve o naslednjem koraku.

Eden od pristopov, ki ima pri parih v stiski dobro raziskovalno podlago, je čustveno usmerjena terapija; opisana je v zapisu Čustveno usmerjena terapija za pare (EFT): kaj je in kako deluje. Sama delam iz relacijske družinske terapije, ki poleg tega, kar se dogaja med vama, pogleda tudi, kaj vsak od vaju prinaša iz svoje družine. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo pare sprejemam v živo v Ljubljani — več o tem na strani terapija za pare.

Kaj si zapomni

• Neplodnost ni samo medicinsko vprašanje — spremeni tudi odnos, pogovore, bližino in vlogi obeh partnerjev.
• Partnerja jo pogosto doživljata različno; pomembno ni, da čutita enako, ampak da vesta, kako je drugemu.
• Krog pritiska in umika je pogost: eden išče pogovor, drugi se umakne, oba se počutita sama.
• Neplodnost je težava para, ne napaka enega telesa — tudi kadar je vzrok najden pri enem.
• Mnogi pari poročajo, da jih je izkušnja zbližala; pomaga redno pogovarjanje, ki ni samo o načrtu.