Neplodnost in spolnost: ko postane bližina naloga

»Danes je tisti dan.«

Sporočilo pride ob dveh popoldne, med sestankom. Brez srčka, brez šale, kot opomnik za zobozdravnika. On ga prebere in v trebuhu začuti nekaj, česar ne bi priznal niti sebi: ne veselje, ampak rahel nemir. Zvečer bosta oba utrujena, oba bosta vedela, zakaj sta v postelji, in oba se bosta trudila, da drugi tega ne bi opazil. Potem bo ona ležala z nogami ob steni, on pa bo gledal v strop in razmišljal, ali je bilo »dovolj dobro«.

Ko par dolgo poskuša zanositi, se skoraj vedno spremeni tudi spolnost. O tem se govori veliko manj kot o hormonih, izvidih in čakalnih vrstah. Morda zato, ker se zdi sramotno pritoževati nad spolnostjo, ko je v igri nekaj tako velikega, kot je otrok. A spolnost ni postranska stvar. Za mnoge pare je bila prav ona prostor, kjer sta bila drug z drugim brez namena. In ko ta prostor postane naloga, se nekaj izgubi — tiho in pogosto neopaženo.

Ko bližina dobi urnik

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2023 objavila oceno, da se z neplodnostjo v življenju sreča približno vsak šesti odrasli na svetu. To ni redka izkušnja, čeprav jo večina ljudi nosi, kot da so v njej sami.

Za mnoge pare se pot začne preprosto. Nehata s kontracepcijo, spolnost je sproščena, morda celo bolj kot prej, ker je v njej nova možnost. Potem minejo meseci. Pojavijo se aplikacije za spremljanje cikla, testi za ovulacijo, termometer na nočni omarici. Spolnost se začne gostiti okrog nekaj dni v mesecu, v preostalih pa pogosto skoraj izgine — ker »zdaj itak ni smisla« ali ker sta oba izčrpana od pričakovanja.

Raziskave o tem so precej enotne. Pregled, ki sta ga leta 2015 objavila Luk in Loke, je zbral študije o tem, kako neplodnost vpliva na pare, in ugotovil, da je spolnost eno od področij, na katerih se stiska jasno pokaže: manj zadovoljstva, manj spontanosti, več tesnobe ob spolnosti in več občutka, da je postala obveznost. To ne pomeni, da se zgodi vsakemu paru. Pomeni pa, da če se dogaja vama, to ni znak, da je z vajinim odnosom nekaj narobe. Je znak, da sta pod pritiskom, ki bi skrivil marsikatero bližino.

Kaj se zgodi z željo, ko ima spolnost cilj

Dolgo smo mislili, da se spolnost začne s poželenjem: najprej si nekaj želiš, nato to narediš. Rosemary Basson, zdravnica, ki se ukvarja s spolno medicino, je leta 2000 opisala drugačen model, ki ga danes poznamo kot odzivno željo. Pri mnogih ljudeh — in v dolgih odnosih pri večini — želja ne pride prva. Pride med dotikom, ko se telo sprosti in ko je v bližini dovolj varnosti in igre.

Ravno to pa neplodnost pogosto odvzame. Če spolnost poteka zato, ker je »danes tisti dan«, ni več prostora za počasno ogrevanje, za šalo, za to, da si premisliš in se raje stisneta pod odejo. Odzivna želja potrebuje odprt konec. Urnik ga zapre.

Nastane krog, ki se hrani sam. Več ko je pritiska, manj je želje. Manj ko je želje, bolj se spolnost zdi kot delo. Bolj ko se zdi kot delo, bolj se ji oba izogibata v dneh, ko »ni treba«. In ko pride naslednji »pravi« dan, je razdalja med njima še večja.

Telo, ki naj bi ubogalo

Ljudje, ki dlje časa poskušajo zanositi, pogosto opisujejo, da imajo do lastnega telesa nov, neprijeten odnos. Telo ni več nekaj, kar te nosi in uživa, ampak naprava, ki ne dela, kot bi morala. Ženske govorijo o tem, da jih je izdalo. Moški o tem, da so se začeli spraševati, ali so »pravi moški«, še posebej če je težava na njihovi strani. Ker se o moški neplodnosti govori še manj kot o ženski, ostane ta dvom pogosto povsem neizrečen.

Ta odnos do telesa se ne ustavi na vratih spalnice. Ko je spolnost hkrati preizkus, se pozornost premakne s partnerja na lastno telo: ali bo šlo, ali bom dovolj vzburjen, ali bo erekcija zdržala, ali bom imela bolečine. Raziskovalci temu rečejo opazovanje samega sebe, in prav to je mehanizem, ki ga podrobno opisujem v zapisu Spolna anksioznost: strah pred odpovedjo. Pri neplodnosti je pritisk še večji, ker »odpoved« ne pomeni le neprijetnega večera, ampak izgubljen mesec.

Pod tem je pogosto sram. Ne krivda, da si nekaj naredil narobe, ampak globlji občutek, da si s tabo nekaj narobe. Razliko med njima razlagam v zapisu Krivda in sram nista isto, in pri neplodnosti je pomembna: sram ne vodi v pogovor, ampak v umik. Človek, ki se sramuje svojega telesa, ga v postelji ne bo z veseljem ponujal drugemu.

Vsak mesec majhna izguba

Kar se pri neplodnosti pogosto spregleda, je ritem. Vsak cikel ima upanje in vsak cikel ima konec. Ko pride menstruacija ali negativen test, ni le razočaranje. Je majhna izguba — nečesa, kar še ni obstajalo, a si si ga že predstavljal. In ta izguba se ponavlja mesec za mesecem, včasih leta.

Takšnega žalovanja okolica ne vidi. Ni pogreba, ni dopusta, ni sožalja. O tem, kako boli izguba, ki je nihče ne prizna, sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Pri neplodnosti pa ima to žalovanje še eno posebnost: dogaja se v istem prostoru kot spolnost. Postelja, ki je bila nekoč kraj bližine, postane kraj, kjer se začne vsak nov poskus — in nekako tudi kraj, kjer se konča.

Če sta poleg tega doživela izgubo nosečnosti, je ta povezava lahko še močnejša. Nekateri pari opisujejo, da jih je po spontanem splavu dotik spominjal na tisto, kar se je zgodilo, in se mu zato nehote izogibajo. To ni hladnost. To je žalost, ki še ni našla drugega prostora. Kratko razlago, kako se stiska ob neplodnosti kaže na različnih področjih življenja, najdeš v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Dva človeka, dva načina

Redko se zgodi, da partnerja neplodnost doživljata enako. Pogosto eden želi govoriti, brati, načrtovati, drugi pa potrebuje razdaljo, šalo, del življenja, ki ni o tem. Svetovalci, ki delajo s pari v postopkih — med njimi Sharon Covington, ki je uredila priročnik o svetovanju ob neplodnosti —, opisujejo, da se te razlike zlahka preberejo kot pomanjkanje ljubezni: »Tebi ni toliko mar kot meni.«

Enako se zgodi s spolnostjo. Ena stran morda še vedno želi bližino, druga se je je začela bati. Ena stran bi rada naredila premor od načrtovanja, druga se boji izgubljenega meseca. Tako se razlika v želji, ki jo poznajo mnogi pari v dolgih odnosih, pri neplodnosti zaostri. O tem, kaj se zgodi, ko spolne želje niso usklajene, pišem v zapisu Ko spolne želje niso usklajene, kratka razlaga pa je v bazi znanja pod razlika v spolni želji.

Pogovor o tem je težak, ker ima vsaka beseda dvojno težo. Takole bi lahko zvenel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj si se obrnil stran.«
»Bil sem utrujen.«
»Vedno si utrujen, ko ni treba.«
»Ker se, ko je treba, počutim kot darovalec. Pogrešam, da bi me hotela samo zato, ker sem jaz.«
»Mislila sem, da me ti ne želiš več. Da sem zate samo še načrt.«

V tem kratkem pogovoru sta oba izrekla isto stvar: pogrešam, da bi bil zate človek, ne funkcija. A do tja sta morala priti skozi obtožbo. Mnogi pari tega dela nikoli ne prehodijo, ker se ustavijo pri prvem stavku.

Med postopki: spolnost, ki ni več potrebna

Ko se par odloči za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, se zgodi nekaj paradoksalnega. Spolnost ni več pot do otroka. Zanositev se preseli v ambulanto, v čakalnice, v razpored pregledov in injekcij. Nekateri pari to doživijo kot olajšanje: končno je postelja spet samo njuna. Drugi ugotovijo, da se spolnost, ko ni več potrebna, sploh ne vrne. Postala je tako tesno povezana z zanositvijo, da brez tega namena ne vesta več, čemu bi služila.

Postopki prinesejo še nekaj: telo postane javno. Pregledi, ultrazvoki, odvzemi, pogovori o semenu in jajčnih celicah z ljudmi, ki jih komaj poznaš. Za nekatere je to kot da bi se zasebnost telesa raztopila, in potrebujejo čas, da se jim telo zdi spet njihovo.

Pomembno: vsa medicinska vprašanja — ali v določenih fazah postopka spolnost odsvetujejo, kaj pomenijo zdravila za počutje in željo, ali je bolečina pri spolnosti povezana z diagnozo — sodijo h ginekologu ali zdravniku v centru za zdravljenje neplodnosti. Moja naloga je drugje: pri tem, kar se med tem dogaja med vama.

Pari, ki so postopke že prehodili, pogosto povedo, da je bil najtežji del vrnitev k sebi po njih — ne glede na izid. Telo, ki je bilo mesece predmet merjenja, se ne vrne samo od sebe. Potrebuje dotik, ki ničesar ne meri.

Vaja: dva namena, dve imeni

Ena od stvari, ki paru pomaga, je, da spolnost za zanositev in bližino za vaju ločita — tudi z besedami. To ni rešitev, je pa način, da bližina spet dobi svoj prostor. Vajo lahko naredita še ta teden.

1. Poimenujta oboje. Dogovorita se za dve različni imeni: eno za »tiste dni« (lahko je tudi suho, npr. »projekt«), drugo za bližino brez cilja. Že to, da ima vsaka svoje ime, razbremeni.
2. Vsak zapiše en stavek. Kaj pogrešam iz časa, ko spolnost še ni imela urnika? Ne kaj želiš od drugega, ampak kaj pogrešaš. Preberita si stavka, brez komentiranja.
3. Izberita en večer zunaj »pravih« dni. Na ta večer je dogovor jasen: do spolnega odnosa ne pride. Dotik, masaža, ležanje skupaj, pogovor — vse je dovoljeno, a nič ne vodi nikamor. Ta pristop izhaja iz vaj, ki sta jih razvila Masters in Johnson in jim rečemo osredotočanje na čutenje.
4. Po večeru vsak pove eno stvar, ki mu je bila prijetna. Samo eno, kratko.
5. Za »tiste dni« se dogovorita o prijaznosti. Kako si lahko olajšata pritisk? Morda tako, da ne govorita o ciklu v postelji, da se prej skupaj nasmejita, ali da se dogovorita, da »slab« večer ni nikogaršnja krivda.

Če je dotik brez cilja preveč nenavaden ali če ob njem pride na plan veliko žalosti, to ni neuspeh vaje. Je podatek, koliko se je med vama nabralo.

Kje to ne velja in kje je odgovor drugje

Ne bi rada ustvarila vtisa, da neplodnost nujno uniči spolnost ali da je vsaka težava v postelji psihološka. Nekaj meja je treba povedati jasno.

Nekaterim parom se spolnost ne poslabša. Za nekatere je skupna stiska celo povod, da se bolj zbližata. Če to velja za vaju, vama ni treba iskati težave, ki je ni.

Telesne težave potrebujejo zdravnika. Bolečina pri spolnem odnosu, težave z erekcijo ali izlivom, krvavitve ali spremembe po zdravilih niso nekaj, kar bi reševala terapija za pare. Najprej jih je treba pokazati ginekologu, urologu ali zdravniku, ki vodi vaše zdravljenje. Psihološki del pride zraven, ne namesto tega.

Neplodnost ni vedno vzrok. Včasih je spolnost v odnosu že prej nosila napetost, ki je ni nihče odprl, neplodnost pa jo je le razkrila. Takrat vaja z dvema imenoma ne bo dovolj in je dobro pogledati širše — tudi tisto, kar je bilo v odnosu prej.

Če se pojavita brezup ali globoka potrtost, ki traja tedne, ne le ob koncu cikla, je to razlog, da se oglasiš pri osebnem zdravniku. Če imaš misli, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Kaj lahko prinese pogovor s tretjim

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na težavo para kot na nekaj, kar se dogaja med njima, ne v enem od njiju. Christian Gostečnik opisuje, kako ljudje v stiski nehote ponovijo načine, ki so se jih naučili v izvornih družinah: nekdo se ob bolečini umakne, ker je to doma pomenilo varnost, drugi pritiska, ker je doma vedel, da te nihče ne sliši, če nisi glasen. Pri neplodnosti se ti vzorci pogosto pokažejo prav v spolnosti, ker je to področje, kjer je ranljivost največja.

Terapija za pare v tem obdobju ni namenjena temu, da bi vama povedala, kako pogosto in kako. Namenjena je temu, da sta lahko v isti sobi z vsem, kar nosita — razočaranjem, jezo, sramom, žalostjo in tudi z željo, ki se je skrila — in da se o tem pogovorita tako, da drug drugega ne izgubita. Včasih je dovolj nekaj srečanj, da se pogovor, ki se je vedno ustavil pri obtožbi, premakne naprej.

Če pa je spolnost v vajinem odnosu že dlje ugasnila, ne glede na neplodnost, bo morda koristen tudi zapis o spolnosti v dolgem odnosu — tam so opisani vzorci, ki se pri neplodnosti le še zaostrijo.

Kaj si zapomni

• Ko spolnost dobi urnik in cilj, se pri mnogih parih zmanjšata želja in spontanost — to je odziv na pritisk, ne dokaz slabega odnosa.
• Želja se pri mnogih prebudi šele med dotikom; urnik ji vzame prostor, zato potrebuje bližina tudi čas brez namena.
• Vsak neuspešen cikel je majhna izguba, ki si zasluži, da jo vzameta resno — tudi v postelji.
• Partnerja neplodnost pogosto doživljata različno; razlika ni pomanjkanje ljubezni.
• Telesne težave pri spolnosti najprej pokaži zdravniku; o tem, kar se dogaja med vama, pa se je smiselno pogovoriti tudi s terapevtom.