Odraščanje z narcističnim staršem: otrok kot ogledalo

Nastop v glasbeni šoli. Deklica odigra skladbo brez napake, in ko se prikloni, mama v tretji vrsti že gleda okoli sebe, kdo vse je videl. Na hodniku sprejema čestitke: »Ja, to ima po meni, jaz sem tudi igrala.« V avtu je tiho. Doma deklica sliši: »Pri drugem stavku si pohitela. Vsi so opazili.« Leto pozneje pove, da ne bi več igrala klavirja. Mama tri dni ne govori z njo.

Trideset let pozneje ta deklica sedi v službi pred pohvalo nadrejenega in čaka, kdaj bo prišel »ampak«. Ne ve, kaj bi sama rada za rojstni dan. Ko je mama užaljena, jo stisne v želodcu, kot bi bila spet stara devet let. In nekega večera na spletu prebere opis »narcistične matere« in ne more nehati brati.

O tem govori ta zapis: o odraščanju ob staršu, ki je otroka potreboval kot ogledalo. Ne bom ti povedala, ali je bil tvoj oče ali tvoja mama narcis. Lahko pa opišem vzorce, ki jih take družine pogosto nosijo, vlogi zlatega otroka in grešnega kozla ter kaj od tega odrasel človek odnese s seboj.

Najprej o besedi

Narcistična osebnostna motnja je diagnoza, ki jo postavi psihiater ali klinični psiholog, potem ko se je s človekom pogovoril. Kot stažistka zakonske in družinske terapije diagnoz ne postavljam, in nihče je ne more postaviti tvojemu staršu po tvojem opisu, tudi če je opis natančen. Več o tem je v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces.

Za to, kar se je zgodilo s tabo, diagnoze tudi ne potrebuješ. Otroka ne zaznamuje oznaka, ampak vsakdan: kaj se je zgodilo, ko je bil žalosten, kdo je smel biti jezen, za kaj je bil pohvaljen in kaj se je zgodilo, ko je razočaral. Besedo »narcističen« zato v tem zapisu uporabljam kot opis vzorca v odnosu: starš, ki je bil toliko zaposlen s svojo podobo in svojimi potrebami, da je otroka videl predvsem skozi to, kaj otrok pomeni zanj.

Otrok kot ogledalo

Pediater in psihoanalitik Donald Winnicott je zapisal misel, ki jo razvojna psihologija ponavlja še danes: ko dojenček gleda v materin obraz, v njem vidi sebe. Starš je otrokovo prvo ogledalo. Ko se otrok razveseli in se starš razveseli z njim, ko otrok joče in starš reče »Ustrašil si se, kajne?«, otrok počasi izve, kaj čuti, in da je to, kar čuti, v redu. Tako nastaja občutek »jaz«.

V nekaterih družinah se smer obrne. Starš ne zrcali otroka, ampak od otroka pričakuje, da bo zrcalil njega: da bo s svojimi dosežki, vedenjem in celo razpoloženjem potrjeval, da je starš dober, uspešen, poseben. Alice Miller je v knjigi Drama je biti otrok opisala prav te otroke. So občutljivi, bistri, hitro razberejo, kaj odrasli potrebuje, in mu to dajo. Cena je, da svoje potrebe odložijo tako zgodaj in tako temeljito, da jih pozneje ne najdejo več.

To ne izgleda nujno kot zanemarjanje. Otrok ima pogosto vse: krožke, lepa oblačila, počitnice, starša, ki pride na vsak nastop. Zato je odraslemu tako težko reči, da mu je nekaj manjkalo. Manjkalo ni pozornosti. Manjkala je pozornost, ki bi bila namenjena njemu in ne vtisu, ki ga dela.

Pogojna ljubezen: toplina z drobnim tiskom

Najbolj otipljiva oblika tega vzorca je ljubezen, ki je vezana na pogoj. Ko si priden, uspešen in se strinjaš, je starš topel. Ko razočaraš, se toplina umakne: s tišino, hladom, užaljenostjo, stavkom »Po vsem, kar sem naredila zate.« Otrok si pravila ne zapomni kot pravilo, ampak kot resnico o sebi: vreden sem, kadar ustrezam.

Raziskave ta mehanizem dobro poznajo. Assor, Roth in Deci (2004) so študente spraševali, ali so starši naklonjenost odmerjali glede na uspeh, pridnost in obvladovanje čustev. Tisti, ki so to doživljali, so res pogosteje počeli, kar so starši želeli, a z občutkom notranje prisile. Zadovoljstvo po uspehu je bilo kratko, po neuspehu sta prišla sram in krivda, do staršev pa so čutili zamero. Pogojna ljubezen torej deluje, in prav v tem je njena škoda.

Druga plat je pretirano povzdigovanje. Brummelman in sodelavci (2015) so na Nizozemskem v več zaporednih merjenjih spremljali 565 otrok in njihove starše. Otroci, ki so jim starši sporočali, da so posebnejši in več vredni od drugih, so pozneje sami kazali več narcističnih potez. Zdravo samospoštovanje pa je napovedovala starševska toplina, torej izkušnja, da si sprejet, ne da si boljši. Podstavek in toplina sta dve različni stvari, čeprav sta od zunaj videti podobno.

Zlati otrok in grešni kozel

Kjer je otrok več, se starševa podoba pogosto razdeli nanje. Eden postane dokaz, da je starš dober: zlati otrok. Drugi postane razlaga za vse, kar ne gre: grešni kozel. Izraz »zlati otrok« je poljuden, v družinski terapiji pa so vloge opisane že dolgo. Sharon Wegscheider-Cruse je v osemdesetih letih v družinah z odvisnostjo opisala junaka, grešnega kozla, izgubljenega otroka in maskoto. Vloge so pozneje prepoznali tudi v drugih družinah, v katerih je en odrasli zasedel ves prostor.

Zlati otrok je na videz zmagovalec, vendar njegova cena ni manjša. Ljubljen je za to, kar predstavlja, in to ve. Pogosto je tesno privezan na starša, njegov zaupnik in tolažnik, kar opisuje pojem parentifikacija. Ko si pri tridesetih želi po svoje, ugotovi, da nima dovoljenja. Grešni kozel dobi kritiko, primerjave in krivdo, a včasih tudi nekaj, česar zlati otrok nima: ker ga družina že tako ali tako ne odobrava, lažje odide in lažje vidi, kaj se dogaja.

Raziskave o neenaki obravnavi otrok kažejo, da ne zmaga nihče. Pillemer in sodelavci (2010) so pri odraslih otrocih ugotovili več depresivnih simptomov tam, kjer je mati po njihovem doživljanju med otroki delala razlike, in to ne glede na to, ali so bili sami na ugodnejši ali slabši strani. Vloge širše opisujeta zapis Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja? in geslo vloge v družini v bazi znanja, tiho neenakost med otroki pa zapis Najljubši otrok: tiha neenakost v družini.

Kar se v družini ne sme reči

Take družine drži skupaj nekaj nenapisanih pravil. Starševo razpoloženje je vreme, po katerem se ravnajo vsi. O tem, kar se dogaja doma, se zunaj ne govori, ker je zunanja podoba svetinja. Kritika starša je nehvaležnost. In če otrok pove, da ga je kaj bolelo, se pogovor obrne: zdaj je prizadet starš, otrok pa ga tolaži in se opravičuje.

Posebno poglavje so sorojenci. Ker je starševe naklonjenosti premalo za vse, otroci zanjo tekmujejo, starš pa jih pogosto primerja ali enemu zaupa pritožbe čez drugega. Brat in sestra, ki bi si lahko bila edina priča in opora, odrasteta kot tekmeca. Marsikdo šele v odraslosti ugotovi, da sestra ni bila sovražnica, ampak otrok v isti hiši z drugo vlogo. O primerjanju piše zapis »Zakaj nisi kot sestra?« Primerjanje s sorojenci in pogled nase.

Kaj odneseš v odraslost

Otrok, ki je bil ogledalo, razvije izjemno tipalo za druge. V sobo stopi in ve, kdo je slabe volje. To je spretnost in je hkrati breme, ker je tipalo vedno prižgano in obrnjeno navzven. Navznoter je pogosto megla. Na vprašanje »Kaj pa ti hočeš?« pride praznina ali tesnoba.

Pogoste sledi so še:

• Ugajanje, ki ni prijaznost, ampak varnostni ukrep. Več v zapisu Ugajanje drugim: ko je tvoja vrednost v rokah drugih.
• Notranji kritik s starševim glasom, ki pohvalo takoj popravi. Od kod pride, opisuje zapis Notranji glasovi so bili nekoč zunanji.
• Krivda ob vsaki meji, kot da je »ne« napad na drugega.
• Nezaupanje do pohvale in hkrati lakota po njej.
• Znani odnosi: privlačijo te ljudje, pri katerih si moraš toplino zaslužiti, ker se tako počuti dom.

Kratek pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo) pokaže, kako vzorec živi naprej:

»Mama, dobila sem službo v Mariboru. Oktobra se selim.«
»Aha. In kaj bom jaz povedala ljudem, da me je hči pustila samo?«
»Saj te ne puščam. Uro in pol stran bom.«
»Tvoj brat tega ne bi nikoli naredil. Ampak ti si bila vedno bolj zase.«
»… Mogoče pa lahko še malo počakam s selitvijo.«

Nihče ni vprašal, kakšna služba je to in ali se je veseli. Novica o hčerinem življenju je v treh stavkih postala novica o materi. In hči, stara štiriintrideset let, je naredila to, kar je znala že pri devetih: svoje veselje je pospravila, da bi bilo mami lažje.

Ko je bilo to nasilje

Starš, ki je zaposlen s sabo, ni nujno nasilen. Včasih pa je bilo to, kar opisuješ kot »težko otroštvo«, čustveno nasilje: redno poniževanje, zasmehovanje, grožnje, da te bo zapustil, dnevi molka kot kazen, ščuvanje otrok drug proti drugemu. Včasih so bili zraven tudi udarci. Da ti je starš hkrati plačal šolanje in te imel po svoje rad, tega ne izbriše, in obratno. Kako tako nasilje izgleda, opisuje zapis Čustveno nasilje: kako ga prepoznati, ko ni modric.

Če si mladoleten in to bereš zaradi tega, kar se doma dogaja zdaj, lahko pokličeš TOM telefon za otroke in mladostnike na 116 111. Odrasli, ki doživljajo nasilje v družini, lahko pokličejo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nevarnosti policijo na 113. Če te ob teh spominih preplavijo misli, da ne zmoreš več, je ponoči na voljo Klic v duševni stiski na 01 520 99 00, ves dan pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123.

Vaja: čigavo je to?

Otrok, ki je bil ogledalo, težko loči svoje želje od pričakovanj, ki jih je ponotranjil. Ta vaja traja dvajset minut in potrebuje list papirja.

1. Napiši pet stavkov, ki se začnejo z »Moram« ali »Ne smem«. Prve, ki ti pridejo na misel: moram biti uspešen, ne smem biti v breme, moram poklicati vsako nedeljo.
2. Ob vsakem zapiši, čigav glas slišiš. Mamin, očetov, babičin, učiteljičin, svoj? Ne razmišljaj dolgo, velja prvi odgovor.
3. Vsak stavek prepiši z »Odločam se, da …«. Preberi ga na glas in opazuj telo. Ob nekaterih bo mirno: to je tvoje. Ob drugih te bo stisnilo: to si prevzel.
4. Izberi en stavek, ki ni tvoj, in ga ta teden enkrat ne ubogaj. V majhnem: ne pokliči v nedeljo, ampak v torek. Oddaj nekaj, kar je dovolj dobro, in ne popolno.
5. Zapiši, kaj se je zgodilo. Običajno pride krivda, in to močna. Krivda tu ni dokaz, da si naredil kaj narobe. Je znak, da si prestopil staro pravilo.

Če želiš to zapisati bolj urejeno, sta v bazi znanja orodji Pismo o meji in Dnevnik meja.

Kje ta zgodba ne drži

Opis narcističnega starša je zapeljiv, ker vse pojasni naenkrat. Prav zato ga je treba preveriti. Starš, ki je bil hladen, kritičen ali zaposlen s sabo, je bil lahko depresiven, izčrpan, zasvojen, sam otrok nasilja ali preprosto vzgojen v času in okolju, kjer se otrok ni hvalilo in se o čustvih ni govorilo. Učinek nate je lahko podoben, razlaga in pot naprej pa sta drugačni.

Drugo je spomin. Otroštva se spominjamo skozi to, kar čutimo danes, in sorojenci se iste hiše pogosto spominjajo zelo različno. To ne pomeni, da si izmišljuješ. Pomeni, da je tvoja izkušnja resnična kot izkušnja, tudi če ni celotna slika.

Tretje: oznaka te lahko zadrži tam, od koder želiš oditi. Če ves trud vložiš v dokazovanje, kaj je bil starš, ostajaš obrnjen k njemu, kot si bil kot otrok. In četrto, kar je neprijetno: večina staršev je zmes. Ista mama, ki te je primerjala s sestrico, ti je morda vsako zimo pletla nogavice. Ni treba, da izbereš eno od obeh resnic. Kaj narediti z jezo, ki ob tem ostane, opisuje zapis Jeza na starše v odraslosti: kaj narediti z njo.

Kaj z odnosom danes

Med »vse je v redu« in »prekinem stik« je veliko prostora. Večina ljudi se ustali nekje vmes: krajši obiski, teme, o katerih se ne govori več, telefonski klic, ki ga končaš, ko se začne primerjanje. Meja tu ni kazen za starša, ampak opis tega, kaj boš naredil ti. Temu, da znaš ostati v stiku in pri tem ostati svoj, se v družinski terapiji reče diferenciacija.

Pomaga, če opustiš eno pričakovanje: da bo starš nekoč rekel »Imaš prav, žal mi je.« Nekateri to zmorejo, mnogi ne, in čakanje na ta stavek te drži v vlogi otroka. Kdaj se odnos še da popraviti in kdaj ne, obravnava zapis Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, izhajamo iz tega, da se zgodnji odnosi zapišejo v telo in se ponavljajo v poznejših, dokler jih ne ozavestimo. Delo zato ni iskanje krivca, ampak počasno učenje tega, česar doma ni bilo: da nekdo ostane ob tem, kar čutiš, in se pri tem ne zgodi nič hudega. Pogosto pomaga pogledati še generacijo dlje, ker tudi starš, ki je potreboval ogledalo, tega ni izumil sam. Temu je namenjeno daljše srečanje z genogramom Pogled v preteklost. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog. Za razumevanje svojega otroštva je ne potrebuješ: dovolj je opis tega, kako je bilo.
• Otrok kot ogledalo se nauči brati druge in izgubi stik s tem, kaj čuti in hoče sam.
• Pogojna ljubezen deluje, in prav zato pusti kratko zadovoljstvo po uspehu ter sram po neuspehu.
• Zlati otrok in grešni kozel sta mesti v družini, ne značaja. Ceno plačata oba.
• Krivda ob prvi meji ni dokaz, da delaš narobe. Je znak, da si prestopil staro družinsko pravilo.