Osamljenost mladih: najbolj povezana in najbolj sama generacija?

Nedelja zvečer v najeti sobi. Na telefonu so trije skupinski klepeti, v katerih že nekaj dni nihče ni napisal ničesar, kar bi bilo namenjeno tebi. Pregledaš štirideset zgodb: nekdo je na koncertu, dva sta v hribih, ena praznuje rojstni dan, na katerega nisi bil povabljen. V imeniku imaš nekaj sto ljudi. Ko pomisliš, koga bi zdaj lahko poklical kar tako, brez razloga, ti ne pride na misel nihče.

Naslednji dan na vprašanje »kako si?« odgovoriš »v redu, veliko dela«. Kar je res. Le da to ni cel odgovor.

Osamljenost mladih je tema, o kateri se v zadnjih letih veliko piše, pogosto z velikimi naslovi o izgubljeni generaciji in telefonih. V tem zapisu bi rada naredila nekaj bolj umirjenega: pogledala, kaj raziskave res kažejo, česa ne kažejo in kaj lahko narediš, če se v prvem odstavku prepoznaš. Brez pridige o tem, da bi moral več ven.

Osamljenost, samota in izolacija niso isto

Tri besede, ki jih radi uporabljamo kot eno. Samota pomeni, da si sam. To je lahko počitek, lahko je izbira, lahko je nekaj, kar zelo potrebuješ. Socialna izolacija je merljivo dejstvo: malo stikov, malo ljudi, redka srečanja. Osamljenost pa je občutek, boleča razlika med stiki, ki jih imaš, in stiki, ki bi jih želel.

Ta razlika je pri mladih še posebej pomembna, ker se navzven pogosto nič ne vidi. Lahko si na predavanjih, v službi, v športni ekipi, v petih skupinah na telefonu in si osamljen. In lahko preživiš cel konec tedna sam s knjigo in nisi. Kdor meri osamljenost po tem, koliko ljudi je okoli tebe, bo zgrešil ravno tiste, ki jim je najtežje. Razliko podrobneje razložim v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse.

Sociolog Robert Weiss je že leta 1973 ločil dve vrsti osamljenosti. Socialni manjka krog, ki mu pripadaš. Čustveni manjka en človek, ki te zares pozna. Mlad človek lahko pogreša eno, drugo ali oboje hkrati, in vsaka zahteva nekaj drugega.

Kaj kažejo raziskave o starosti

Dolgo je veljalo, da je osamljenost predvsem težava starih ljudi. Raziskave zadnjih let to sliko popravljajo. Leta 2018 je britanski BBC skupaj z raziskovalci treh univerz izvedel obsežno spletno anketo, znano kot BBC Loneliness Experiment. Sodelovalo je več kot 55.000 ljudi. Med starimi od 16 do 24 let jih je 40 odstotkov odgovorilo, da so osamljeni pogosto ali zelo pogosto. Med starejšimi od 75 let je bilo takih 27 odstotkov.

Pri tej številki je treba biti pošten. V anketi so sodelovali ljudje, ki so se sami odločili zanjo, torej vzorec ni reprezentativen. Mogoče je, da so se nanjo pogosteje odzvali tisti, ki jih tema osebno zadeva. Manuela Barreto in sodelavci so iz teh podatkov pozneje objavili znanstveno analizo, v kateri se je isti vzorec pokazal v različnih državah: poročana osamljenost je bila višja pri mlajših in je s starostjo upadala.

Podobno smer kažejo tudi raziskave z reprezentativnimi vzorci. Maike Luhmann in Louise Hawkley sta na velikem nemškem vzorcu ugotovili, da osamljenost skozi življenje ne narašča enakomerno. Povišana je v mladi odraslosti in spet v zelo pozni starosti, vmes pa niha. Mladost torej ni zaščita pred osamljenostjo. Prej je eno od obdobij, ko je je največ.

Zanimivo je, zakaj je to tako dolgo ostalo spregledano. Mlad človek je obkrožen z ljudmi: sošolci, cimri, sodelavci. Od zunaj je videti, kot da mu ne manjka ničesar. In ker se mu zdi, da so vsi drugi povezani, o tem molči.

Zakaj ravno zdaj: krogi, ki se prestavljajo

Do konca srednje šole ti krog ljudi večinoma priskrbi življenje samo. Isti razred, ista avtobusna postaja, isti trening. Za prijateljstvo ti ni treba narediti veliko; dovolj je, da se pojaviš. Potem se to v nekaj mesecih razleti. Eni gredo študirat v Ljubljano, drugi v Maribor, tretji v tujino, četrti ostanejo in se zaposlijo. Krog, ki je bil dan, je treba prvič v življenju zgraditi.

Ob tem se v desetih letih zvrsti več prehodov kot kadarkoli pozneje: študij, prva služba, selitve, začetki in konci zvez, vrnitev k staršem ali odhod od njih. Vsak prehod pretrga nekaj vezi. V Sloveniji ima to še svojo posebnost. Mladi pri nas zapuščajo dom staršev med poznejšimi v Evropski uniji, veliko študentov se ob petkih vozi domov. Tako lahko leta živiš med dvema krajema in v nobenem zares ne poženeš korenin: v domačem kraju stare družbe ni več, v mestu študija pa ob koncih tedna ni tebe. O tem obdobju več v zapisu Med 20. in 35. letom: zakaj je to ključno obdobje za osamosvajanje od staršev.

Tretji del so pričakovanja. Če je osamljenost razlika med želenim in dejanskim, potem ne raste samo, ko stikov zmanjka, ampak tudi, ko pričakovanja zrastejo. Pri dvajsetih pa so visoka. To naj bi bila najboljša leta, čas velikih prijateljstev in velike ljubezni. Kdor jih preživlja večinoma v sobi, ob osamljenosti čuti še sram, da mu ne uspeva nekaj, kar naj bi šlo samo od sebe.

Je ta generacija res bolj sama od prejšnjih?

Naslov »najbolj povezana in najbolj sama generacija« dobro zveni, a je trdnejši v prvi polovici kot v drugi. Da so mladi danes tehnično bolj povezani kot kdajkoli, drži. Ali so tudi bolj osamljeni od svojih staršev pri isti starosti, je težje dokazati, ker bi za to potrebovali enake meritve skozi desetletja.

Najbližje temu je metaanaliza, ki jo je leta 2021 objavila Susanne Buecker s sodelavci. Združili so raziskave, v katerih so mladi odrasli v različnih desetletjih izpolnjevali isti vprašalnik o osamljenosti. Ugotovili so, da je povprečna osamljenost mladih odraslih skozi čas naraščala, vendar je bil premik majhen. To je precej drugače od slike nenadne epidemije.

Bolj trdno kot primerjava med generacijami je torej to, kar vidimo znotraj ene: mladi odrasli so med najbolj osamljenimi starostnimi skupinami. Povsem mogoče je, da je bilo tako tudi pred tridesetimi leti, le da tega nihče ni vprašal.

Omrežja: ne krivec ne rešitev

Najhitrejša razlaga za osamljenost mladih je telefon. Razumljivo, saj je najbolj vidna razlika med današnjimi dvajsetletniki in prejšnjimi. Raziskave so pri tem bolj previdne od naslovov.

Amy Orben in Andrew Przybylski sta leta 2019 analizirala tri velike zbirke podatkov o mladostnikih. Povezava med uporabo digitalnih tehnologij in počutjem je bila negativna, a zelo majhna: pojasnila je največ 0,4 odstotka razlik v počutju. Njuna raziskava je merila splošno počutje mladostnikov, ne posebej osamljenosti, in govori o povezavi, ne o vzroku. Vseeno je dober opomnik, da ena sama razlaga verjetno ne nosi vse teže.

Na drugi strani je poskus, ki ga je vodila Melissa Hunt na Univerzi v Pensilvaniji. Sodelovalo je 143 študentov. Ena skupina je tri tedne omejila uporabo treh družbenih omrežij na deset minut na dan za vsako, drugi so jih uporabljali kot običajno. Pri prvi skupini sta se osamljenost in depresivnost zmanjšali. Poskus je majhen, kratek in z ene same univerze, zato iz njega ne gre delati pravila. Kaže pa, da pri nekaterih manj brskanja pomeni manj občutka, da življenje poteka drugje.

Obe ugotovitvi pomaga združiti pregled, ki so ga napisali Rebecca Nowland, Elizabeth Necka in John Cacioppo. Njihov sklep: odločilno je, čemu omrežja služijo. Kadar z njimi dopolnjuješ stike v živo, se dogovarjaš, ohranjaš vez s prijateljem, ki je odšel v tujino, osamljenost zmanjšujejo. Kadar z njimi stike nadomeščaš in se umikaš pred nelagodjem srečanja v živo, jo povečujejo. Osamljeni ljudje pa so, opozarjajo avtorji, bolj nagnjeni prav k drugemu načinu.

Za vsakdan to pomeni, da je bolj koristno vprašanje od »koliko ur« tole: kako se počutiš, ko telefon odložiš? Bolj povezan ali bolj prazen? Kaj nenehno merjenje z drugimi naredi s samopodobo, opisujem v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi, o tem, kdaj navada postane težava, pa v zapisu Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava.

Kako osamljenost zveni pri dvajsetih

Redko zveni kot »osamljen sem«. Pogosteje kot »nimam časa«, »itak so vsi dolgočasni«, »raje sem sam« ali »saj imam družbo«. Včasih je videti kot preveč dela, včasih kot noči ob serijah, včasih kot zveza, v kateri ostajaš predvsem zato, da nisi sam.

Največ teže ima tisto, česar se ne pove doma (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako je kaj v Ljubljani?«
»V redu. Veliko dela.«
»Imaš kaj družbe?«
»Ja, ja. Saj smo skupaj na predavanjih.«
»In ob koncih tedna?«
»… Večinoma sem v sobi. Nisem vedel, kako naj ti to povem, da te ne bo skrbelo.«

V zadnjem stavku sta dve stvari. Prva je osamljenost. Druga je trud, da je nihče ne bi opazil. Ta trud je pogosto bolj naporen od osamljenosti same in jo podaljšuje: dokler vsi mislijo, da si v redu, te nihče ne povabi, in ker te nihče ne povabi, sklepaš, da te nihče ne pogreša.

Raziskave osamljenosti opisujejo še eno past. Ko si dlje časa osamljen, postaneš bolj pozoren na znake zavrnitve. Neodgovorjeno sporočilo prebereš kot »nočejo me«, čeprav je precej verjetneje, da je nekdo pozabil. Zato se umakneš, še preden bi te kdo lahko zavrnil. Kako močno lahko zaboli že sum zavrnitve, opisujem v zapisu Disforija ob zavrnitvi (RSD): občutljivost, ki jo redko poimenujemo.

Kaj pomaga, brez pridige

Nasvet »pojdi med ljudi« je približno tako uporaben kot »bodi manj žalosten«. Če bi bilo tako preprosto, bi to že naredil. Nekaj stvari, ki imajo več smisla:

• Ponavljanje pred globino. Prijateljstvo redko nastane iz enega dobrega pogovora. Nastane iz tega, da iste ljudi srečuješ znova in znova, brez posebnega truda. Zato krožek, pevski zbor, plezalna stena ali prostovoljstvo delujejo bolje kot enkratni dogodek, kjer nikogar ne poznaš. Več o tem v pojmu Prijateljstvo v odrasli dobi.
• En človek je dovolj za začetek. Ne potrebuješ družbe. Potrebuješ enega, ki mu lahko napišeš »slab dan«. Krog se navadno zgradi od tam.
• Ti povabi. Veliko ljudi čaka na povabilo in se ga razveseli. Kdor vabi, tvega zavrnitev, a tudi ne čaka več.
• Glas pred besedilom. Glasovno sporočilo ali kratek klic prenese več kot deset sporočil. Deset minut hoje s sošolcem do postaje je več kot večer v skupinskem klepetu.
• Stare vezi so cenejše od novih. Prijatelju iz srednje šole, s katerim sta se izgubila brez prepira, je lažje pisati kot spoznavati nekoga na novo.

In nekaj, kar ni naloga: samota, ki ti prija, ni težava. Če si rad sam in ti ob tem nič ne manjka, ni treba ničesar popravljati samo zato, ker drugi mislijo, da bi moral biti bolj družaben.

Vaja: en stik na dan, teden dni

Vaja ni namenjena temu, da v tednu dni dobiš prijatelje. Namenjena je temu, da preveriš prepričanje »nikomur ni do mene« na resničnih odzivih in ne v glavi. Začneš lahko še danes.

1. Napiši tri imena. Tri ljudi, s katerimi ti je bilo kdaj prijetno in s katerimi nisi v sporu. Lahko je sošolka, bratranec, nekdanji cimer, sodelavec iz študentskega dela.
2. Danes piši prvemu. Kratko in konkretno, brez opravičevanja za molk: »Spomnil sem se nate, ko sem šel mimo najine stare menze. Kako si?«
3. Ne meri hitrosti odgovora. Telefon odloži. Če odgovora ni do večera, to pove nekaj o njegovem dnevu, ne o tebi.
4. Naslednji dan drugemu, tretji dan tretjemu. Enemu od treh predlagaj nekaj majhnega v živo: kavo med predavanji, sprehod, skupno kosilo.
5. Ob koncu tedna zapiši, kaj se je res zgodilo. Koliko jih je odgovorilo, kako si se počutil pred sporočilom in kako po njem. Primerjaj s tem, kar si pričakoval.

Pogosto se ob taki vaji izkaže, da je bil najtežji del pritisk na »pošlji«, ne odgovor.

Kje ta razlaga ne zadošča

Do zdaj sem pisala, kot da je osamljenost mladih predvsem stvar prehodov in navad. Pogosto je res tako. Ni pa vedno, in takrat nasveti o povabilih zvenijo kot posmeh.

Ko je spodaj depresija. Če te nič več ne veseli, če si utrujen brez razloga in se ti zdi, da bi bil drugim v breme, se ne umikaš zaradi osamljenosti, ampak je osamljenost posledica umika. Več v zapisu Zakaj se v depresiji umakneš ravno takrat, ko bi potreboval ljudi. V tem primeru je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom.

Ko je spodaj strah pred ljudmi. Pri socialni tesnobi ljudi ne pogrešaš nič manj, le da je vsako srečanje povezano s tako močnim strahom pred oceno, da se mu izogneš. Tu »samo povabi koga« ne pomaga; pomaga postopno delo s strahom, po potrebi s strokovno pomočjo.

Ko so te ljudje res zavrnili. Kdor je doživel izključevanje ali medvrstniško nasilje, kdor je drugačen od večine v svojem okolju ali kdor se zaradi nevrorazličnosti težje znajde v nenapisanih pravilih druženja, ni osamljen zato, ker bi premalo poskušal.

Ko so razlogi zunaj tebe. Draga stanovanja, delo ob študiju, dolge vožnje in negotove zaposlitve vzamejo čas in prostor, v katerem bi prijateljstva sploh lahko nastala. Osamljenost ni samo osebna zadeva; delno je tudi posledica tega, kako je življenje mladih urejeno.

Ko pridejo misli, da te ne bi nihče pogrešal. To ni več tema za vajo. Pokliči Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro); mlajši od 18 let lahko pokličejo TOM telefon na 116 111. Ob neposredni nevarnosti pokliči 112. Več v zapisu Ko pomisliš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo: o samomorilnih mislih.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč

Osamljenost sama ni bolezen in ne potrebuje diagnoze. Je signal, podobno kot lakota, ki pove, da nekaj potrebuješ. Pogovor s strokovnjakom je smiseln, ko traja mesece in se ne premakne, ko opaziš, da se ljudem izogibaš, čeprav jih pogrešaš, ali ko se isti občutek ponavlja v vsaki novi družbi in vsaki zvezi. Takrat se je vredno vprašati, od kod poznaš prepričanje, da zate ni prostora. Dolgotrajna osamljenost je povezana tudi s telesnim zdravjem; o tem pišem v zapisu Osamljenost in zdravje: kaj kažejo raziskave in česa ne.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se izobražujem v relacijski družinski terapiji, ki jo zanima prav to: kako smo se v prvih odnosih naučili biti blizu in kaj iz tega nosimo naprej. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Z mladoletnimi ne delam individualno; če si starš najstnika, ki se umika, je lahko prava pot družinska terapija.

Kaj si zapomni

• Osamljenost je občutek, samota stanje, socialna izolacija dejstvo. Med ljudmi si lahko osamljen, sam pa ne nujno.
• Raziskave kažejo, da so mladi odrasli med najbolj osamljenimi starostnimi skupinami. Da je ta generacija bistveno bolj sama od prejšnjih, je manj trdno.
• Glavni razlog so prehodi: krog, ki je bil dan, razpade, novega pa je treba zgraditi ob visokih pričakovanjih.
• Omrežja pomagajo, kadar dopolnjujejo stike v živo, in škodijo, kadar jih nadomeščajo.
• Prijateljstvo nastane s ponavljanjem. En človek in en majhen korak na dan je boljši začetek kot velik načrt.