Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse

Petek zvečer, dve stanovanji v istem bloku. V prvem nekdo utiša telefon, si skuha čaj in se s knjigo usede na kavč. Ves teden je čakal na ta večer. Nadstropje više nekdo sedi na zelo podobnem kavču, televizija je prižgana, a je ne gleda, in že tretjič odpre isti pogovor v telefonu, da bi videl, ali je kdo odpisal. Od zunaj sta prizora skoraj enaka: en človek, eno stanovanje, nobenega obiska. Od znotraj nimata nič skupnega.

Prvi je v samoti. Drugi je osamljen. Če bi mednju prišel nekdo, ki šteje stike, bi pri obeh zapisal isto številko: ta večer nič. In prav tu se začne zmeda, zaradi katere dobronamerni nasveti tako pogosto zgrešijo. Prvemu rečemo, naj gre vendar kam med ljudi, čeprav mu nič ne manjka. Drugemu rečemo isto, čeprav je bil včeraj med ljudmi in se je vrnil še bolj prazen.

V tem zapisu bi rada ločila tri stvari, ki jih v pogovoru mečemo v isti koš: samoto, osamljenost in socialno izolacijo. Ne zato, da bi bila natančna zaradi natančnosti, ampak zato, ker je od tega, katera od treh opisuje tvoje stanje, odvisno, kaj ti bo sploh pomagalo.

Tri besede, ki jih mešamo

Socialna izolacija je dejstvo, ki ga je mogoče prešteti. Koliko ljudi vidiš v tednu, s kolikimi govoriš, ali živiš sam, ali si del kakšne skupine. O tem, kako se ob tem počutiš, ne pove ničesar. Svetilničar je socialno izoliran, pa naj mu je to všeč ali ne.

Osamljenost je občutek. Psihologa Daniel Perlman in Letitia Anne Peplau sta jo leta 1981 opisala kot neprijetno izkušnjo, ki nastane, ko je mreža človekovih odnosov v nečem pomembnem pomanjkljiva, bodisi po količini bodisi po kakovosti. Z drugimi besedami: osamljenost je razkorak med stiki, ki jih imaš, in stiki, ki jih potrebuješ. Ta opredelitev je stara več kot štirideset let in se je obdržala, ker pojasni nekaj, česar štetje ne more: da je nekdo z enim samim dobrim prijateljem lahko povsem potešen, nekdo s tridesetimi znanci pa lačen. Več o samem pojmu najdeš v bazi znanja pod geslom osamljenost.

Samota je stanje, v katerem si sam in ti je to prav. Včasih celo več kot prav: potrebuješ jo, da se zbereš, da slišiš lastne misli, da si odpočiješ od tega, da si komu na voljo. Slovenščina ima za to lepo besedo, ki pomeni tudi kraj. Hiša »na samoti« je hiša, ki je daleč od drugih, in kdor je v takšni hiši odraščal, ve, da je to lahko hkrati mir in breme. Geslo samota je v bazi znanja opisano posebej.

Vse tri se seveda lahko pojavijo skupaj. Človek, ki ostane brez ljudi, bo pogosto tudi osamljen. A ne nujno, in obratno prav tako ne. Kako je videti, ko je krog ljudi velik, občutek pa vseeno prazen, opisujem v zapisu Osamljenost sredi polnega življenja.

Kaj se pokaže, ko jih merimo ločeno

Da to niso le jezikovne tančine, se vidi, ko raziskovalci vsako od treh stvari izmerijo posebej. Julianne Holt-Lunstad je s sodelavci leta 2015 objavila metaanalizo 70 raziskav, v katerih so ljudi spremljali skozi čas. Posebej so pogledali osamljenost, posebej socialno izolacijo in posebej to, ali človek živi sam. Vsaka od treh je bila povezana z večjim tveganjem za zgodnejšo smrt: osamljenost s približno 26 odstotki, socialna izolacija z 29 in življenje brez sostanovalcev z 32 odstotki.

Teh številk ne navajam zato, da bi koga strašila. Opisujejo povprečja v velikih skupinah in povezanost, ne usode posameznika, in nič ne povedo o tem, kaj se bo zgodilo tebi. Zanimive so zaradi nečesa drugega: pokažejo, da občutek in dejstvo štejeta vsak zase. Nekdo, ki je objektivno malo med ljudmi, a mu ni hudo, ni zato izvzet. Nekdo, ki je obdan z ljudmi in se počuti sam, prav tako ne. Kaj o tej povezavi vemo in česa ne, sem zbrala v zapisu Osamljenost in zdravje: kaj kažejo raziskave in česa ne.

Osamljenost je signal, ne napaka

Ameriški nevroznanstvenik John Cacioppo, ki je osamljenost raziskoval več desetletij, jo je primerjal z lakoto in žejo. Lakota ni okvara. Je sporočilo telesa, da mu nekaj manjka in da je čas, da to poiščeš. Osamljenost naj bi bila po njegovem razumevanju podobno sporočilo: opozorilo, da so vezi, od katerih smo kot vrsta vedno bili odvisni, pretanke.

Ta pogled se mi zdi dragocen, ker odvzame sram. Osamljen človek skoraj nikoli ne reče »lačen sem stikov«. Bolj verjetno si reče, da je z njim nekaj narobe, da je dolgočasen, težak, da ga ljudje pač ne marajo. Občutek, ki bi ga moral usmeriti k drugim, se obrne proti njemu samemu. O tem obratu sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Če osamljenost bereš kot signal, se vprašanje spremeni. Namesto »kaj je narobe z mano« postane »česa mi manjka«. In na to vprašanje obstaja presenetljivo natančen odgovor.

Dve vrsti osamljenosti: čustvena in socialna

Sociolog Robert Weiss je leta 1973 izdal knjigo, ki je še danes eno temeljnih del o tej temi. Poslušal je ljudi po ločitvi in ljudi, ki so se preselili v novo okolje, in opazil, da ne govorijo o isti stvari, čeprav uporabljajo isto besedo.

Čustvena osamljenost nastane, ko manjka ena tesna vez: človek, ob katerem si varen, ki mu lahko poveš vse in ki bi opazil, če te zvečer ne bi bilo domov. Weiss jo je povezal z navezanostjo, zato jo je opisal kot nemirno, tesnobno praznino, podobno stiski majhnega otroka, ki išče starša. Pogosta je po razhodu, po smrti partnerja, pa tudi v zvezi, v kateri sta dva drug ob drugem obmolknila.

Socialna osamljenost nastane, ko manjka krog: skupina ljudi, s katerimi te veže kaj skupnega, ki te pričakujejo in h katerim sodiš. Občutek je drugačen, bolj podoben dolgčasu, odrinjenosti, temu, da nisi nikjer vpisan. Pogosta je po selitvi, po menjavi službe, po upokojitvi, v prvih mesecih starševstva. V jeziku baze znanja ji manjka pripadnost.

Najpomembnejša Weissova ugotovitev pa je, da ena ne nadomesti druge. Ženski, ki se je s partnerjem preselila v tuje mesto, ljubeč mož ne odpravi tega, da nima nikogar, s komer bi šla na kavo. Vdovcu, ki ima polno hišo prijateljev, ti ne nadomestijo človeka, ki je vsak večer sedel nasproti njega. Poznejši vprašalniki, ki ločeno merijo obe vrsti, so to razlikovanje ohranili.

Zato je nasvet »pojdi med ljudi« pri čustveni osamljenosti tako pogosto neuspešen. Človek gre, se vljudno pogovarja, se vrne domov in ugotovi, da je luknja enako velika. Sklep, ki si ga iz tega naredi, je običajno napačen: »Niti to mi ne pomaga, torej je z mano res nekaj narobe.« Ni. Samo jedel je kruh, ko je bil žejen.

Zakaj se osamljenost rada sama podaljšuje

Če je osamljenost signal, bi pričakovali, da človeka potisne k drugim, tako kot lakota potisne k hrani. Na začetku to tudi stori. Ko traja dolgo, pa se zgodi nekaj nenavadnega. Louise Hawkley in John Cacioppo sta v preglednem članku leta 2010 opisala, kako osamljen človek postane bolj pozoren na znake zavrnitve. Družabni svet se mu zdi bolj nevaren, od srečanj pričakuje manj dobrega, v spominu mu ostanejo predvsem nerodni trenutki.

To je razumljivo. Kdor je dolgo brez zavetja, se nauči paziti. Toda ta previdnost ima ceno. Človek, ki pričakuje hlad, pride na srečanje zadržan, redkobeseden, s pogledom pri vratih. Drugi to preberejo kot nezanimanje in se odzovejo temu primerno. Pričakovanje se potrdi, čeprav ga je pomagal ustvariti prav strah pred njim.

Ista avtorja povzemata tudi pregled poskusov, kako osamljenost zmanjšati. Programi, ki so ljudem le ponudili več priložnosti za druženje ali jih učili družabnih veščin, so se izkazali slabše od tistih, ki so delali s temi samodejnimi pričakovanji: z mislijo »saj me ne bodo marali«, še preden kdo sploh odpre usta. To ne pomeni, da je osamljenost »samo v glavi«. Pomeni, da pri dolgotrajni osamljenosti pogosto ne zadošča odpreti vrat. Treba je pogledati tudi, s čim človek skoznje vstopi.

Samota, ki hrani

Zdaj pa k drugi strani. Samota v tem zapisu ni tolažilna nagrada za tiste, ki nimajo družbe. Je nekaj, kar večina ljudi potrebuje, tudi tisti z najtoplejšimi odnosi.

Thuy-vy Nguyen, Richard Ryan in Edward Deci so leta 2018 objavili niz poskusov, v katerih so udeleženci petnajst minut preživeli sami, brez telefona in brez opravil. Po tem času so se jim umirila močna čustva, tako prijetna kot neprijetna: manj vznemirjenja, a tudi manj napetosti in jeze. Avtorji so to poimenovali učinek umiritve. Ali je bil ta mir prijeten ali pust, je bilo odvisno predvsem od enega: ali je človek samoto doživel kot nekaj, za kar se je odločil sam. Kadar jo je, se je počutil bolj sproščenega in nič bolj osamljenega.

Izbira je torej meja med samoto in osamljenostjo, a ta meja ni vedno ostra. Ista nedelja doma je lahko v enem tednu počitek in v drugem kazen. Včasih se samota tudi začne kot izbira in se neopazno spremeni v umik: odpoveš eno srečanje, ker si utrujen, nato drugo, ker je preprosteje, in čez pol leta ugotoviš, da ne izbiraš več, ampak se izogibaš. Koristno vprašanje je: če bi me zdaj kdo, ki ga imam rad, povabil ven, ali bi lahko šel? Samota, iz katere lahko izstopiš, je samota. Tista, iz katere ne moreš, je nekaj drugega.

Obstaja tudi obratna težava: ljudje, ki samote sploh ne prenesejo in vsako prazno uro zapolnijo s komerkoli, samo da niso sami s sabo. To ni znak bogatega družabnega življenja, ampak pogosto beg pred lastno tišino. O tem sem pisala v zapisu Odvisnost od odnosov: zakaj nekateri ne zdržijo sami.

Kako to zveni v pogovoru

Razlika med tremi pojmi se najlepše pokaže, ko jo kdo izreče na glas. Takšen pogovor bi lahko potekal nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vsi mi govorijo, naj grem več ven. Saj grem. V soboto sem bil na pikniku s petnajstimi ljudmi.«
»In kako ti je bilo, ko si prišel domov?«
»Huje kot prej. Kot da sem ves večer govoril, pa me nihče ni slišal.«
»Kaj pa bi moral kdo slišati?«
»… Da mi je od očetove smrti težko. Tega ni nihče vprašal. In jaz nisem rekel.«

Ta človek ni socialno izoliran; petnajst ljudi v enem popoldnevu je več, kot jih marsikdo vidi v tednu. Tudi samote si ne želi. Manjka mu ena vez, v kateri bi lahko povedal tisto, kar nosi. Dokler tega ne ve, bo hodil na piknike in se čudil, zakaj ne pomagajo.

Vaja: kaj od trojega je moje

Za to vajo potrebuješ list papirja in kakih petnajst minut. Naredi jo lahko še danes. Namen ni, da si postaviš diagnozo, ampak da iz megle »nekako sem sam« nastane bolj natančna slika.

1. Preštej dejstva. Zapiši, s kom si v zadnjih sedmih dneh govoril dlje kot pet minut, v živo ali po telefonu. Samo imena, brez ocen. To je tvoja mera izolacije.
2. Označi ure, ko si bil sam. Ob vsaki pripiši plus, če ti je bilo dobro ali vsaj mirno, in minus, če te je stiskalo. Plusi so samota, minusi osamljenost.
3. Vprašaj se po Weissu. Ali mi bolj manjka en človek, ki bi mu lahko povedal vse, ali krog ljudi, h katerim bi sodil? Morda oboje, a skoraj vedno eno bolj.
4. Dokončaj stavek. »Najbolj pogrešam nekoga, ki bi …« Napiši, kar pride prvo, četudi se ti zdi otročje.
5. Izberi en majhen korak, ki ustreza odgovoru. Če manjka tesna vez: enemu človeku s seznama ta teden povej eno stvar malo bolj iskreno kot običajno. Če manjka krog: poišči eno dejavnost, ki se ponavlja vsak teden z istimi ljudmi, in pojdi trikrat, preden presodiš.

Če pri prvem koraku ostane list skoraj prazen, to ni sodba o tebi. Je podatek, ki pove, da je pri tebi najprej na vrsti izolacija, in da so prvi koraki bolj praktični kot čustveni.

Kje ta razlika ne pomaga

Ločevanje pojmov je uporabno, a bi bilo nepošteno trditi, da razreši vse.

Izolacija ima pogosto zelo otipljive vzroke. Bolezen, slabša gibljivost, naglušnost, oddaljen kraj brez prevoza, skrb za svojca, pomanjkanje denarja. Človeku, ki ne more od doma, nobeno razmišljanje o vrstah osamljenosti ne nadomesti prevoza ali obiska. Kadar je vzrok zunaj, je tam tudi rešitev, in včasih je to stvar skupnosti, ne posameznika.

Osamljenost se lahko prekriva z depresijo ali socialno tesnobo. Če te poleg občutka osamljenosti že več tednov spremljajo brezvoljnost, slab spanec, občutek ničvrednosti ali če te je srečanj z ljudmi tako strah, da se jim izogibaš, je to vredno povedati osebnemu zdravniku. Diagnoze ne postavljam in je ta zapis ne more; lahko pa rečem, da se v takem primeru osamljenost redko umakne, dokler ni naslovljeno tisto pod njo.

Samota ni za vsakogar zdravilo. Raziskave o njenih koristih govorijo o samoti, ki je kratka in izbrana. Kdor je sam, ker nima druge možnosti, od nasveta »nauči se uživati v lastni družbi« nima veliko, lahko pa ga zaboli.

In ne gre vedno za dve čisti vrsti. Weissovo razlikovanje je zemljevid, ne ozemlje. Marsikdo je osamljen na oba načina hkrati ali pa na tretjega, ki ga je težje ubesediti: da ga nihče ne pozna takega, kot je.

Če se osamljenosti pridružijo misli, da ne bi bilo nič narobe, če te ne bi bilo, ne čakaj. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112. Tudi klic takrat, ko »samo ni nikogar, s komer bi govoril«, je povsem dober razlog.

Kje je pri tem mesto terapije

Terapija ne nadomesti prijateljev in ne partnerja; o tem, v čem se pogovor s terapevtom razlikuje od pogovora z bližnjim, sem pisala v zapisu Kaj je psihoterapija in kaj ni: pogovor s prijateljem, coaching ali nekaj tretjega?. Lahko pa je prostor, kjer raziščeš, zakaj se bližina vedno znova ustavi na istem mestu.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se izobražujem v relacijski družinski terapiji, ki na osamljenost gleda skozi odnose. Zanima jo, kje si se naučil, da je varneje ne potrebovati nikogar, ali da moraš biti zabaven, koristen ali tih, da smeš ostati. Takšni vzorci so pogosto starejši od sedanjih okoliščin in jih človek sam težko vidi, ker so mu samoumevni. Ko jih enkrat vidiš, se osamljenost ne razblini, a neha biti dokaz, da s tabo nekaj ni v redu. Postane sled, ki pove, kje si se moral nekoč znajti sam.

Kaj si zapomni

• Socialna izolacija je dejstvo (malo stikov), osamljenost je občutek (razkorak med stiki, ki jih imaš, in tistimi, ki jih potrebuješ), samota je izbira.
• Osamljenost je signal, podoben lakoti, in ne dokaz, da je s tabo kaj narobe.
• Čustvena osamljenost pomeni, da manjka tesna vez; socialna, da manjka krog. Ena ne nadomesti druge.
• Dolgotrajna osamljenost naredi človeka bolj pozornega na zavrnitev, zato več priložnosti za druženje samo po sebi pogosto ni dovolj.
• Samota hrani, kadar je izbrana in lahko iz nje izstopiš. Ko postane izogibanje, ni več samota.