Okrevanje po odnosu z narcistično osebo: zakaj dvomiš vase in kako se zaupanje vrne

»Pol leta je, odkar sva narazen, in še vedno vsak večer v glavi vrtim iste prizore. Ne zato, ker bi ga hotel nazaj. Rad bi samo vedel, ali se je to res dogajalo tako, kot se spomnim, ali sem si pol stvari izmislil.«

Tak stavek je po določeni vrsti odnosov skoraj pravilo. Po večini razhodov človek pogreša drugega, je jezen ali žalosten. Tu pa se zraven pojavi še nekaj tretjega: ne zaupaš več lastnemu spominu. Bereš stara sporočila, da bi preveril, ali je bil res tako hladen. Prijateljem razlagaš dogodke in sproti dodajaš »ampak mogoče sem bil res preobčutljiv«. In ko se ti končno uspe razjeziti, se čez eno uro spomniš lepega vikenda na morju in jeza se sesuje v krivdo.

V tem zapisu pišem o tem, kaj ostane po odnosu, v katerem si bil dolgo časa izmenično povzdigovan in razvrednoten, zakaj je dvom vase njegova najbolj trdovratna posledica in kako se zaupanje v lastno zaznavo počasi vrača. O tem, kako tak odnos izgleda od znotraj, medtem ko še traja, sem pisala v zapisu Življenje z narcističnim partnerjem: vzorci, ki izčrpajo; tu me zanima čas potem.

Najprej o besedi, ki jo uporabljam v naslovu

Izraz »narcistična oseba« je v naslovu zato, ker ga ljudje vpišejo v iskalnik, ko iščejo razlago za to, kar so doživeli. Uporabljam ga kot okrajšavo za skupek vedenj v odnosu: močno potrebo po občudovanju, težavo, da bi drugega videl kot ločenega človeka z lastnimi potrebami, preobčutljivost na kritiko in navado, da se krivda vedno znova preseli k tebi. Ne uporabljam ga kot diagnozo.

Narcistična osebnostna motnja je diagnoza, ki jo po temeljitem pregledu postavi psihiater ali klinični psiholog, in to človeku, ki sedi pred njim. Nihče je ne more postaviti nekomu na podlagi pripovedi bivšega partnerja, tudi jaz ne. In redkejša je, kot bi sklepali po družbenih omrežjih. V veliki ameriški raziskavi, v kateri so opravili pogovore z več kot 34.000 odraslimi, so merila zanjo kdaj v življenju izpolnili pri 6,2 % ljudi (Stinson in sod., 2008), druge raziskave v splošni populaciji pa so našle precej nižje deleže, nekatere blizu ničle. Večina ljudi, ki jih v pogovoru označimo za »narcise«, torej diagnoze nima. Več o tem, zakaj z besedo hitimo, je v zapisu »Narcis«: beseda, ki jo uporabimo prehitro.

Za tvoje okrevanje pa diagnoza drugega niti ni bistvena. Bistveno je, kaj se je dogajalo med vama in kaj je to naredilo tebi. O tem lahko govoriva, ne da bi komurkoli nalepila etiketo.

Kaj je v takem odnosu drugače

Odnosi, o katerih pišem, imajo prepoznaven ritem. Na začetku je veliko pozornosti, hitrega zbliževanja, občutka, da te končno nekdo zares vidi. Stroka temu reče idealizacija. Potem se nekaj obrne. Pojavijo se pripombe, primerjanje z drugimi, molk, ki traja dneve, in razlaga, da si za vse to kriv ti. Ko si že čisto na tleh, pride toplina nazaj: opravičilo, nežnost, načrt za skupni izlet. In ravno ko se sprostiš, se krog začne znova.

Avstralski raziskovalci, ki so se pogovarjali s partnerji in svojci ljudi z izrazitimi narcističnimi potezami, so zapisali, da bližnji opisujejo obe plati: vzvišenost in zahtevo po posebnem ravnanju na eni strani ter veliko ranljivost, užaljenost in umik na drugi (Day in sod., 2020). To je pomembno, ker pojasni, zakaj je tako težko oditi. Nisi živel s človekom, ki bi bil ves čas hladen. Živel si z nekom, ki je bil včasih tudi ranjen, prestrašen in nežen, in prav tista stran te je držala.

Dvom vase: kako nastane in zakaj ostane

Če ti nekdo enkrat reče, da si nekaj narobe razumel, se s tem ne strinjaš in greš naprej. Če ti to govori dve leti, mirno in prepričano, pri stvareh, ki si jih videl na lastne oči, se zgodi nekaj drugega. Začneš preverjati sebe, preden spregovoriš. Zapisuješ si pogovore, da bi imel dokaz. Na koncu se opravičiš za stvari, ki jih nisi naredil, ker je to manj naporno kot še en prepir o tem, kaj je kdo rekel.

Za sistematično spodkopavanje zaupanja v lastno zaznavo se je uveljavil izraz gaslighting. Sociologinja Paige Sweet (2019) je pokazala, da ne deluje samo zaradi spretnosti tistega, ki ga izvaja. Deluje, ker se naslanja na neenakost moči in na stereotipe, ki so že na voljo: »preveč čustvena«, »histerična«, »nestabilen«, »ljubosumen brez razloga«. Ko to dovolj dolgo poslušaš od človeka, ki mu zaupaš, opis ponotranjiš.

Zato dvom ne izgine z razhodom. Glas, ki te je popravljal, je bil najprej zunaj, potem pa se je preselil noter in zdaj govori s tvojim glasom. O tem, kako se to zgodi, sem pisala v zapisu Notranji glasovi so bili nekoč zunanji. Po takem odnosu je značilno, da človek dvomi tudi o stvareh, ki z bivšim partnerjem nimajo zveze: ali je dobro opravil delo, ali je prijateljici res kaj obljubil, ali sme biti utrujen.

Travmatska vez: zakaj pogrešaš nekoga, ki te je ranil

Druga stvar, ki ljudi po takem odnosu najbolj zmede, je hrepenenje. Veš, da ti je bilo slabo. Veš, da nočeš nazaj. In vseeno ti telo ob njegovem imenu na zaslonu naredi nekaj, česar ti ne naredi nihče drug.

Kanadska psihologa Donald Dutton in Susan Painter sta to opisala kot travmatsko vez. Po njunem nastane, kadar sta prisotna dva pogoja: neravnovesje moči in izmenjavanje slabega ravnanja z dobrim. V raziskavi, v kateri sta spremljala ženske po odhodu iz odnosov z nasiljem, sta ugotovila, da sta prav ta dva dejavnika napovedovala, kako močna je bila navezanost na bivšega partnerja še mesece pozneje (Dutton in Painter, 1993). Navezanost torej ni bila šibkejša tam, kjer je bilo hujše. Bila je močnejša tam, kjer je bilo bolj nepredvidljivo.

Mehanizem poznamo iz učenja nasploh: nagrada, ki pride neredno, utrdi vedenje bolj kot nagrada, ki pride vsakič. K temu dodaj še to, kar je raziskovalna skupina Helen Fisher videla pri ljudeh, ki jih je partner pred kratkim zapustil. Ko so gledali njegovo fotografijo, so se jim v možganih odzvala območja, povezana z nagrado in hlepenjem, ista, ki jih poznamo iz raziskav odvisnosti (Fisher in sod., 2010). Pogrešanje torej ni dokaz, da je bil odnos dober. Je dokaz, da je bil tvoj živčni sistem dolgo navajen čakati na olajšanje od točno določenega človeka.

Kdor to razume, se neha spraševati, kaj je narobe z njim, ker še vedno misli nanj. Zakaj se ljudje po takih odnosih vračajo, tudi večkrat, sem podrobneje opisala v zapisu Zakaj se žrtve vračajo k nasilnemu partnerju — in kaj jih drži.

Zakaj je ta razhod drugačen od drugih

Pri običajnem razhodu žaluješ za človekom in za skupnim življenjem. Tu žaluješ še za nekom, ki ga morda nikoli ni bilo v taki obliki: za osebo iz prvih mesecev. Težko je žalovati za nečim, o čemer nisi prepričan, ali je bilo resnično. Hkrati skoraj nikoli ne dobiš tistega, kar ljudje imenujejo zaključek. Pogovora, v katerem bi drugi rekel »res je, to sem ti delal in žal mi je«, največkrat ni. Če ga čakaš, čakaš, da ti resničnost potrdi nekdo, ki ti jo je prej jemal.

Tretja razlika je osamljenost. Tak odnos se pogosto konča z ožjim krogom ljudi, kot si ga imel na začetku: nekatere prijatelje si opustil, ker so bili »slab vpliv«, drugim si prenehal pripovedovati, ker te je bilo sram. Zdaj jim je težko razložiti, kaj se je dogajalo, ker posamezni dogodki, povedani na glas, zvenijo drobno. »Užaljen je bil, ker sem šla na kavo s sestro« ne pove ničesar o tem, kako je živeti s tem tri leta.

Naslednji pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo; pokaže pa, kako dvom zveni, ko ga izgovoriš pred nekom, ki ti verjame.

»Včeraj sem spet brala najina sporočila. Dve uri.«
»Kaj si iskala?«
»Dokaz. Da je res rekel, da sem si poškodbo izmislila, da bi dobila pozornost.«
»In si ga našla?«
»Sem. Črno na belem. Pa sem čez deset minut že mislila, da sem ga mogoče jaz izzvala.«
»Kaj bi rekla prijateljici, če bi ti pokazala tako sporočilo?«
»Da tega nihče ne zasluži. Njej bi verjela takoj.«

Razkorak med tem, kar verjameš drugim, in tem, kar verjameš sebi, je dobro merilo, kje v okrevanju si. Na začetku je velik. Zmanjšuje se počasi in ne zato, ker bi se prepričal z argumenti, ampak ker ob ljudeh, ki te ne popravljajo, znova dobivaš izkušnjo, da tvoja zaznava drži.

Kako okrevanje poteka

Ameriška psihiatrinja Judith Herman je v knjigi Trauma and Recovery (1992) opisala tri faze okrevanja po dolgotrajnih obremenjujočih odnosih: najprej varnost, nato spominjanje in žalovanje, na koncu ponovno povezovanje z ljudmi in vsakdanjim življenjem. Opis je star več kot trideset let in ga strokovnjaki še vedno uporabljajo, ker dobro pove, v kakšnem vrstnem redu so stvari sploh mogoče.

Varnost pomeni zelo praktične reči. Da spiš. Da ješ. Da veš, kje boš živel in s čim plačal položnice. Da je stika z bivšim partnerjem toliko, kolikor ga res mora biti, in da poteka po poti, ki te najmanj vrže iz tira; kadar imata otroke, je to pogosto pisna in kratka komunikacija samo o njih. Dokler tega ni, razmišljanje o tem, »zakaj sem ostal tako dolgo«, ne prinese uvida, ampak samo še eno neprespano noč.

Šele potem pride na vrsto zgodba. V tej fazi ljudje pogosto prvič začutijo jezo in se je ustrašijo, ker so bili v odnosu naučeni, da je njihova jeza dokaz, da so oni problem. Za jezo navadno pride žalost. Tretja faza je vračanje med ljudi z novimi mejami in s previdnim preizkušanjem, ali zmoreš komu spet zaupati.

Kaj pomaga v prvih mesecih

Manj stika, kolikor je mogoče. Vsako sporočilo, pogled na njegov profil ali »naključno« srečanje je za živčni sistem nova drobtina iz četrtega koraka kroga. Kjer popolna prekinitev ni mogoča, pomaga, da je stik predvidljiv, kratek in o konkretnih stvareh.

Zapisana dejstva namesto nočnega preverjanja. Branje starih sporočil ob enih zjutraj je iskanje gotovosti, ki se hitro spremeni v ruminacijo, vrtenje istih misli brez novega sklepa. Bolje deluje, če si dogodke enkrat zapišeš podnevi in se k zapisu vrneš, ko te zagrabi dvom. Kako, je opisano v vaji spodaj.

Ljudje, ki so te poznali prej. Sestra, prijatelj iz študentskih let, sodelavka, ki je videla, kako si se spreminjal. Ne potrebuješ jih zato, da bi ti povedali, kakšen je bil on. Potrebuješ jih, da te spomnijo, kakšen si bil ti, preden si začel vsak stavek začenjati z opravičilom.

Telo pred razlago. Po dolgem obdobju hoje po prstih je telo navajeno na pripravljenost. Redni obroki, gibanje in spanje niso nadomestek za predelavo, so pa pogoj zanjo. Če nespečnost, tesnoba ali potrtost trajajo tedne in ti jemljejo zmožnost za delo, se pogovori z osebnim zdravnikom.

Blag odnos do sebe. Vprašanje »kako sem lahko bil tako neumen« je nadaljevanje razvrednotenja z drugimi sredstvi. Samosočutje tu ne pomeni, da si vse odpustiš. Pomeni, da se do sebe vedeš kot do prijatelja, ki se mu je to zgodilo.

Vaja: list dejstev

Vaja je namenjena trenutkom, ko se v tebi oglasi »mogoče pa ni bilo tako hudo« ali »mogoče sem bil kriv jaz«. Narediš jo enkrat, pri dnevni svetlobi, in potem uporabljaš.

1. Vzemi list papirja in ga razdeli na dva stolpca. Levi ima naslov »Kaj se je zgodilo«, desni »Kako sem si to razlagal«.
2. V levi stolpec zapiši pet konkretnih dogodkov. Samo to, kar bi posnela kamera: kdo je kaj rekel ali naredil, kdaj in kje. Brez pridevnikov in brez razlag.
3. V desni stolpec ob vsak dogodek zapiši razlago, ki si jo takrat sprejel. Na primer: »preobčutljiv sem«, »izzval sem ga«, »v vsaki zvezi je tako«.
4. Preberi levi stolpec, kot da ga je napisal nekdo, ki ga imaš rad. Spodaj dopiši en stavek, ki bi ga rekel temu človeku.
5. List spravi na dosegljivo mesto. Ko te zagrabi dvom ali želja, da bi pisal bivšemu partnerju, najprej preberi levi stolpec in tisti stavek. Starih sporočil ne odpiraj.

Če te pisanje preplavi, da se treseš, otopiš ali ne moreš nehati jokati, vajo prekini in jo prihrani za čas, ko boš imel ob sebi strokovno oporo. To ni znak, da si jo naredil narobe, ampak da je snovi več, kot je varno nositi sam.

Ko je bilo v odnosu tudi nasilje

Vzorci, ki jih opisujem, se pogosto prekrivajo s psihičnim nasiljem, včasih pa tudi z ekonomskim, spolnim ali fizičnim. Če se po razhodu bojiš za svojo varnost, če te bivši partner zasleduje, ti grozi ali nadzoruje, je to najprej vprašanje varnosti in šele potem psihoterapije. Na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55, se lahko pogovoriš o tem, kaj se dogaja in kakšne možnosti imaš. V neposredni nevarnosti pokliči policijo na 113 ali nujno pomoč na 112. Če se pojavijo misli, da ne zmoreš več, je štiriindvajset ur na dan dosegljiv Zaupni telefon Samarijan, 116 123.

O tem, kako poteka prvo leto po odhodu iz takega odnosa, z vsemi praktičnimi koraki, sem pisala v zapisu Okrevanje po nasilnem odnosu: prvo leto, o posledicah, ki ostanejo v telesu, pa v zapisu Travma po nasilju: kaj ostane in kako se zdravi. Tu tega ne ponavljam. Dodam samo, da nisem specialistka za delo s travmo ali nasiljem in da je ob hujših posledicah prava pot k strokovnjaku, ki je za to posebej usposobljen.

Kje ta razlaga ne velja

Razlaga z »narcističnim odnosom« je lahko osvobajajoča, ker da ime nečemu, kar je bilo prej samo megla. Ima pa meje in pošteno je, da jih povem.

Prvič, ni vsak boleč odnos tak. Partner, ki je bil sebičen, nezrel, se je izogibal pogovorom ali te je prevaral, ti je lahko naredil veliko hudega, ne da bi šlo za opisani krog. Če vsako razočaranje poimenujemo z isto besedo, ta izgubi pomen prav za tiste, ki jo najbolj potrebujejo.

Drugič, etiketa te lahko zadrži. Ure, ki jih preživiš ob vsebinah o tem, kako razmišlja narcis, so še vedno ure, v katerih je v središču on. Na začetku to pomaga, ker potrdi, da si nisi izmišljeval. Po nekaj mesecih pa je bolj koristno vprašanje, kaj se je dogajalo v tebi: kaj te je na začetku tako pritegnilo, kateri opozorilni znak si videl in ga razložil stran, komu iz tvoje zgodnje zgodovine je bil ta občutek, da si moraš ljubezen zaslužiti, že znan.

To vprašanje ni iskanje krivde. Za to, kako je nekdo ravnal s tabo, odgovarja on. Je pa edini del zgodbe, na katerega imaš vpliv, in tisti, ki te varuje naprej. Včasih pri tem delu človek opazi tudi lastna vedenja, na katera ni ponosen, kričanje, maščevalnost, preverjanje telefona. Tudi to sodi v pošten pregled in ne izbriše tega, kar se ti je zgodilo.

In tretjič: če so posledice hude, vsiljivi spomini, nočne more, otopelost, napadi panike, misli na samomor, razlaga iz bloga ni dovolj. Takrat je prvi korak osebni zdravnik ali psihiater.

Kje je prostor za psihoterapijo

Dvom vase je nastal v odnosu in tudi popravlja se najlaže v odnosu. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, naju ne bi zanimalo, kakšno diagnozo ima tvoj bivši partner. Zanimalo bi naju, kako se je vzdušje iz tistega odnosa naselilo vate, kje v telesu ga začutiš in od kod ga morda že poznaš. Pogosto se pokaže, da je bil občutek »potruditi se moram, pa bo spet lepo« domač že dolgo pred to zvezo. Kadar želiš pogledati prav te družinske vzorce, je temu namenjeno daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost.

Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Ne postavljam diagnoz in ne predpisujem zdravil; kadar je potrebno eno ali drugo, te napotim k zdravniku ali psihiatru.

Kaj si zapomni

• »Narcistična oseba« je v pogovornem jeziku opis vzorcev vedenja, ne diagnoza. Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog, za tvoje okrevanje pa ni odločilna.
• Dvom vase je posledica dolgotrajnega popravljanja tvoje zaznave, ne dokaz, da si se motil. Po razhodu ostane, ker je kritični glas postal notranji.
• Hrepenenje po bivšem partnerju ne pomeni, da je bil odnos dober. Travmatska vez nastane ravno tam, kjer se toplina in razvrednotenje nepredvidljivo izmenjujeta.
• Okrevanje gre po vrsti: najprej varnost in telo, potem zgodba in žalovanje, nato vračanje med ljudi. Vračanje na prvi korak ni nazadovanje.
• Kjer je bilo nasilje ali se bojiš za varnost, pokliči 080 11 55, v nujnih primerih 113 ali 112.