Samostojna pot: kaj je psihološko najtežje pri delu zase

»Ob štirih v petek sem stranki poslala končno različico. Potem sem pol ure sedela pred zaslonom in čakala. Ne na plačilo. Na to, da mi kdo reče, da je dobro.«

Tak stavek bi lahko izrekla grafična oblikovalka v prvem mesecu dela zase, potem ko je po desetih letih v agenciji odprla samostojni podjetnik. Delo zna. Stranke ima. Računovodkinjo tudi. Česar nima, ne stoji v nobenem poslovnem načrtu: nekoga v sosednji pisarni, ki bi pokukal čez ramo in rekel »ja, to je to«. Nekoga, ki bi ob šestih rekel »dovolj za danes«. Nekoga, s komer bi lahko zavila z očmi, ko stranka že tretjič spremeni barvo.

Ko se kot samostojna podjetnica ali podjetnik odpraviš na svojo pot, se pripraviš na marsikaj — na davke, na iskanje strank, na neredne prilive. Redko pa se pripraviš na to, da bo najtežji del morda psihološki: da boš ostal brez sistema, ki je prej tiho nosil polovico tvojega bremena. O tem govori ta zapis. Ne o ustanoviteljih zagonskih podjetij in ne o tem, kako preživeti mesece brez prilivov, ampak o tistih, ki delajo sami, brez ekipe, in o tem, kaj se pri tem dogaja v njih.

Ko odide ekipa, odidejo tudi vloge

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na delovno mesto podobno kot na družino. Vsak kolektiv je sistem z vlogami, pravili in odnosi. Nekdo je tisti, ki postavlja meje. Nekdo je tisti, ki pomiri. Nekdo pove, kdaj je izdelek dovolj dober. Nekdo se pritožuje namesto vseh, da ostali lahko ostanejo prijazni. Te vloge si ljudje razdelijo, ne da bi se o tem kdaj pogovorili — in prav zato jih opazimo šele, ko jih ni več.

Ko greš na samostojno pot, ne izgubiš samo sodelavcev. Izgubiš ljudi, ki so nosili vloge, za katere morda sploh nisi vedel, da jih potrebuješ. Šef, ki ti je šel na živce, je bil hkrati tudi tisti, ki je postavil rok, da ti ni bilo treba. Sodelavka, ki je vedno vse komentirala, ti je mimogrede dala občutek, da tvoje delo nekdo vidi. Kadrovska služba je povedala, kdaj imaš dopust — in s tem tudi, da ga smeš imeti.

Zdaj so vse te vloge tvoje. Si direktorica, ki določa rok, in delavka, ki ga mora ujeti. Si kontrola kakovosti in ocenjevalka. Si tista, ki se pritožuje, in tista, ki posluša pritožbo. In vse to v isti glavi, pogosto ob isti mizi v kuhinji.

Osamljenost odgovornosti

Ko ljudje govorijo o osamljenosti pri samostojnem delu, običajno mislijo na tišino — na to, da ni nikogar za kavo. O tisti tihi osamljenosti, ki nastane, ko izgine hodnik, sem pisala v zapisu Delo od doma in tiha osamljenost: kaj se izgubi, ko izgine hodnik. Pri samostojni poti pa je še ena vrsta osamljenosti, ki je težje opazna: osamljenost odgovornosti.

V službi, tudi v slabi, je odgovornost razdeljena. Če gre projekt narobe, si ga deli več ljudi. Če stranka odide, ni to samo tvoja izguba. Pri samostojnem delu pa je vsaka odločitev, vsaka napaka in vsak uspeh samo tvoj. Ni nikogar, ki bi rekel »to sva skupaj zamočila«. To ima podobne posledice kot osamljenost na vrhu velikega podjetja — o tem govori zapis Osamljenost na vrhu: zakaj ljudje na vodilnih položajih nimajo s kom govoriti — le da samostojna podjetnica nima pod sabo nikogar, s komer bi vsaj delila vsakdan.

Osamljenosti ne gre jemati kot zgolj neprijetnega občutka. Julianne Holt-Lunstad in sodelavci so leta 2015 v metaanalizi, ki je zajela več kot tri milijone ljudi, pokazali, da je doživljanje osamljenosti povezano s 26 odstotkov večjo verjetnostjo zgodnje smrti, objektivna socialna izolacija pa z 29 odstotkov večjo. Gre za povezave, ne za dokaz vzroka, a njihova velikost je primerljiva z znanimi zdravstvenimi tveganji. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod osamljenost.

Pri tem ni nujno, da je samostojni človek sam v običajnem smislu. Lahko ima partnerja, prijatelje, otroke. A če z nikomer ne deli tistega, kar ga čez dan najbolj zaposluje, je v nekem pomembnem delu življenja sam.

Ogledalo, ki ga ni več

Psihologa Richard Ryan in Edward Deci v teoriji samodoločanja opisujeta tri osnovne psihološke potrebe: po avtonomiji, po kompetentnosti in po povezanosti. Samostojna pot je pogosto izbrana zaradi prve — zaradi svobode, da sam odločaš, kdaj, kako in s kom delaš. Pregled raziskav Ute Stephan iz leta 2018 kaže, da ljudje, ki delajo zase, prav zaradi te avtonomije pogosto poročajo o večjem zadovoljstvu z delom. Hkrati pa samostojnost na tihem odvzame dobršen del drugih dveh.

Občutek kompetentnosti se namreč ne hrani samo z opravljenim delom, ampak tudi s tem, da nekdo opravljeno delo vidi. V kolektivu je ogledal veliko — pohvala na sestanku, vprašanje kolega, ki prosi za tvoje mnenje, celo kritika, ki pove, da je nekomu mar. Na samostojni poti ostane pogosto le eno ogledalo: stranka. In stranka običajno reče samo dvoje — nič, kadar je zadovoljna, in kaj, kadar ni.

Zato se pri mnogih samostojnih občutek lastne vrednosti počasi zlije z zadnjim računom ali zadnjim odzivom stranke. Dober mesec pomeni »sem dobra«, slab mesec »nisem za to«. O tem, kako se vrednost človeka zlije s tem, koliko naredi, sem pisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost. Pri samostojnih je ta past še globlja, ker ni nikogar, ki bi rekel »saj ni odvisno samo od tebe«. Prav tu se pogosto oglasi tudi občutek, da si samo slučajno uspel in da bodo to kmalu vsi spregledali — v bazi znanja ga najdeš pod sindrom prevaranta.

Šef, ki ga nosiš v sebi

Ko ni več zunanjega šefa, se pogosto izkaže, da ima vsak od nas notranjega. In ta ni nujno boljši. Pri nekaterih je strožji od kateregakoli resničnega vodje: ne pozna konca delovnika, ne prizna bolniške, vsako prosto popoldne razglasi za lenobo. O tem, zakaj ljudje, ki delajo zase, tako težko izklopijo, govori zapis Neprestano vklopljen: zakaj podjetniki ne znajo počivati. Pri drugih je notranji šef nemočen — dovoli vse, potem pa prihaja panika, ko se roki nakopičijo.

Iz relacijskega zornega kota ta notranji šef ni nastal iz nič. Pogosto zveni kot nekdo, ki ga poznamo od prej — kot oče, ki je rekel, da je počitek za tiste, ki so si ga zaslužili, ali mama, ki ni nikoli sedla. Dokler si bil zaposlen, je ta glas tekmoval z zunanjim šefom. Zdaj je ostal sam na odru.

Pogovor bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj sem ob treh zaprla računalnik in šla na sprehod. Potem sem do večera imela občutek, da sem nekaj ukradla.«
»Komu?«
»Ne vem. Sebi? Podjetju?«
»Podjetje si ti.«
»Ja. In vseeno je nekdo, ki me gleda.«
»Kaj bi ti ta nekdo rekel, če bi ga vprašala?«
»Da si drugi ljudje ne morejo privoščiti sprehoda ob treh. Tako je govoril oče, ko je mama ostala doma.«

Ko prepoznaš, čigav glas je to, se lahko z njim začneš pogajati. Ni ti ga treba utišati. Lahko pa se odločiš, da ne bo on edini, ki postavlja delovni čas.

Stranke kot nova družina

Brez kolektiva se odnosni vzorci ne izgubijo. Preselijo se drugam — najpogosteje na stranke. Stranka, ki piše ob desetih zvečer, lahko postane zahtevni starš, ki mu nikoli ne ugodiš dovolj. Stranka, ki je bila prva, ki ti je zaupala, lahko postane nekdo, ki mu ne znaš reči »ne«, ker bi to bilo kot nehvaležnost. Dve stranki, ki si nista naklonjeni, te lahko postavita v pravi trikotnik, v katerem prenašaš sporočila in blažiš napetost.

Pri samostojnem delu so meje ena najtežjih nalog prav zato, ker jih ne postavlja več nihče drug. V podjetju je bil delovni čas zapisan v pogodbi, pa tudi odzivni čas je bil nekako dogovorjen. Zdaj si ga moraš postaviti sam — in ga sam tudi braniti, pogosto proti strahu, da bo stranka odšla. Kratko razlago tega, kaj meje so in zakaj niso zidovi, najdeš v bazi znanja pod meje. Če se ti zdi, da je tvoja vrednost v rokah tega, ali je stranka zadovoljna, ti bo morda blizu tudi zapis Ugajanje drugim: ko je tvoja vrednost v rokah drugih.

Cena, ki jo moraš zagovarjati sam

V službi plačo določi nekdo drug. Lahko se z njo ne strinjaš, a o njej ne odločaš vsak teden znova. Na samostojni poti pa je vsaka ponudba majhen pogovor o tem, koliko si vreden. In ker ni oddelka za prodajo, ki bi ceno postavil namesto tebe, se cena in samopodoba zlahka zlepita.

Pri samostojnih se pogosto ponovi isti vzorec: ceno postavijo prenizko, ker se bojijo zavrnitve, nato pa delajo preveč za premalo in se počutijo izkoriščene — čeprav jih ni izkoristil nihče drug kot strah. O tem, zakaj je tako težko na glas izgovoriti številko, sem pisala v zapisu Pogovor o plači: zakaj je tako težko izgovoriti številko. Pri samostojnih je to vprašanje še bolj osebno, ker ni nikogar, za katerim bi se lahko skril.

Negotovost brez mreže

Vsako delo prinaša negotovost, a služba jo blaži s strukturo — z rednim dnem plačila, z odpovednim rokom, z bolniško. Na samostojni poti je te strukture manj. O tem, kako živeti z nerednimi prilivi, govori zapis Neredni dohodki in tesnoba: kako živeti med projekti. Tu bi rada opozorila na nekaj drugega: na negotovost, ki ni finančna.

Ali je ta odločitev prava? Ali bi drug strokovnjak to naredil bolje? Ali bom čez pet let še tu? Raziskovalci, kot je Nicholas Carleton, opisujejo nestrpnost do negotovosti kot lastnost, ki je pri ljudeh različno izražena: nekateri negotovost prenašajo kot nekaj neprijetnega, a obvladljivega, drugi pa jo doživljajo kot skoraj neznosno in jo poskušajo odpraviti z nenehnim preverjanjem, načrtovanjem ali delom. Na samostojni poti negotovosti ni mogoče odpraviti. Mogoče se je naučiti z njo živeti — in to je pogosto bolj čustvena kot poslovna naloga.

Kaj na to poreče družina

Samostojna pot ni samo poslovna odločitev, ampak tudi družinski dogodek. Starši, ki so vse življenje cenili varno službo, lahko vsako tvoje negotovo obdobje sprejmejo z vprašanjem »in kdaj boš dobila pravo službo?«. Partner, ki je bil ob tvoji odločitvi navdušen, se lahko po nekaj mesecih začne bati, kaj bo. In včasih se izkaže, da partner postane edini, ki mu vsak večer pripoveduješ o delu, kar odnos počasi preobremeni.

Murray Bowen je zmožnost, da ostaneš v stiku z bližnjimi in hkrati ohraniš svoje stališče, imenoval diferenciacija. Kratko razlago najdeš v bazi znanja pod diferenciacija. Na samostojni poti se ta zmožnost preizkuša pogosto: ko mama ne razume, zakaj si zapustila »tako dobro službo«, in ti ostaneš pri svoji odločitvi, ne da bi se z njo sprla ali ji začela dokazovati. Ko si slabše diferenciran, vsak dvom bližnjih slišiš kot obsodbo. Ko si bolje, ga lahko slišiš kot njihovo skrb — in se ob tem vseeno odločaš sam.

Vaja: zemljevid praznih stolov

Ta vaja ti pomaga videti, katere vloge iz nekdanjega kolektiva zdaj nosiš sam — in katero bi lahko komu predal. Vzemi list papirja in pol ure.

1. Nariši mizo s šestimi stoli. Na vsak stol napiši eno vlogo, ki jo je v službi nosil nekdo drug: kdo je postavil rok, kdo je rekel, da je dobro, kdo je povedal, kdaj je konec, kdo te je poslušal, ko je bilo težko, kdo je postavil ceno, kdo je opazil napako.
2. Ob vsak stol napiši, kdo zdaj sedi na njem. Morda kolegica, morda partner, morda nihče. Pri večini bo verjetno pisalo »jaz«.
3. Pri stolih z napisom »jaz« dodaj, kako dobro ti gre. Ali si kot notranji šef prestrog, prepopustljiv, odsoten? Ali si kot kontrola kakovosti zadovoljen kdaj sploh?
4. Izberi en stol, ki ga ta mesec predaš. Ne vseh. Enega. Morda pomeni dogovor s kolegico za mesečno kavo, kjer si pokažeta delo. Morda pomeni, da zapišeš delovni čas in ga pošlješ strankam.
5. Čez mesec preveri, kaj se je spremenilo. Ne v prometu, ampak v tem, kako se počutiš ob petkih popoldne.

Večina ljudi pri tej vaji opazi, da ni težko delo samo, ampak to, da so vsi stoli zasedeni z isto osebo. Že en stol, ki ga zasede nekdo drug, prinese presenetljivo veliko olajšanja.

Če se izkaže, da na nobenem stolu ne sedi nihče razen tebe, to ni znak, da si naredil kaj narobe. Je znak, da si gradil posel in ne zaledja — kar je na začetku samostojne poti čisto razumljivo. Zaledje se da graditi tudi pozneje.

Kje to ni psihološko vprašanje

Ta zapis gleda na samostojno pot skozi odnose in čustva. To je pomemben del slike, a ne vsa. Nekaj stvari, kjer je odgovor drugje:

Ko gre za resne finančne težave. Če se dolgovi kopičijo ali ne veš, kako bi poravnal obveznosti, potrebuješ najprej poslovni in finančni nasvet — računovodjo, svetovalca na točkah SPOT ali Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije. Pogovor o občutkih je ob tem lahko v pomoč, ne more pa nadomestiti strokovnjaka za številke.

Ko samostojna pot preprosto ni zate. Nekateri ljudje po letu ali dveh ugotovijo, da jim je delo v ekipi bolj ustrezalo. To ni poraz. Je informacija o tem, kaj potrebuješ, da ti je dobro. Vrnitev v zaposlitev je lahko enako zrela odločitev kot odhod iz nje.

Ko gre za več kot osamljenost. Če se ti že tedne ne da ničesar, če slabo spiš, izgubljaš veselje tudi zunaj dela ali se pojavljajo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, je to razlog za pogovor z zdravnikom in ne za boljšo organizacijo dela. V stiski lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

V terapiji ne bova reševala tvojega poslovnega načrta. Lahko pa pogledava, katere vloge nosiš sam, čigav glas te priganja in zakaj ti je težko reči »ne« prav tej stranki. Včasih je prav to tisto, kar naredi samostojno pot vzdržno.

Kaj si zapomni

• Na samostojni poti ne izgubiš samo sodelavcev, ampak vloge, ki so jih nosili — rok, mejo, pohvalo, ventil.
• Osamljenost odgovornosti je drugačna od osamljenosti tišine: ni nikogar, s komer bi si delil napake in uspehe.
• Kadar je stranka edino ogledalo, se vrednost zlije z zadnjim računom. Poišči še druga ogledala.
• Notranji šef pogosto zveni kot glas iz izvorne družine — ni ga treba utišati, a ne sme biti edini, ki odloča.
• Pri finančnih težavah najprej poslovni nasvet; pri dolgotrajni potrtosti pogovor z zdravnikom.