Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj

»Na treningu sem v redu. Težava je, ko pridem domov.«

Tako bi lahko začel marsikateri športnik, ki se nekega dne znajde pred terapevtom. Na igrišču, v bazenu ali na progi vse deluje: zna se zbrati, ve, kaj mora narediti, trener je zadovoljen. Potem pa se vrne v stanovanje, kjer je tiho, in ne more zaspati. Ali pa se z dekletom spet sprede zaradi nečesa malenkostnega. Ali pa sedi v avtu pred hišo staršev in ne gre noter, ker ve, da bo prvo vprašanje: »Koliko si pa naredil?«

Za take trenutke športni svet nima vedno pravega naslova. Trener skrbi za formo, športni psiholog za glavo na tekmi. Kdo pa skrbi za človeka, ki pride po tekmi domov? V tem zapisu bi rada pojasnila, kje je razlika med športnim psihologom in psihoterapevtom, kdaj je pravi naslov eden in kdaj drugi — in kdaj nobeden od njiju, ampak zdravnik.

Najprej pa nekaj poštenega o sebi: nisem športna psihologinja. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in se izobražujem v relacijski družinski terapiji. Ne učim tehnik za boljšo zbranost na startu in ne pripravljam športnikov na olimpijske igre. Delam z ljudmi, njihovimi odnosi in stiskami — in športniki so tudi ljudje, kar se v svetu rezultatov rado pozabi.

Mentalna trdnost ima ceno

Dolgo je veljalo, da je vrhunski športnik po definiciji duševno trden. Kdo bi zdržal vse tiste ure treninga, bolečine in pritiska, če ne bi bil iz posebnega testa? Ta podoba je deloma resnična: športniki se res naučijo prenašati napor in razočaranje bolje od večine. A ista podoba ima temno plat. Če je trdnost del tvoje identitete, je priznati stisko skoraj tako, kot bi priznal, da nisi pravi športnik.

Leta 2019 je Mednarodni olimpijski komite objavil obsežno soglasje strokovnjakov o duševnem zdravju vrhunskih športnikov (Reardon in sod., 2019). Pod njim so podpisani psihiatri, psihologi, športni zdravniki in raziskovalci z vsega sveta. Sporočilo je bilo jasno: vrhunski športniki niso imuni na duševne motnje. Za nekatere so celo bolj ranljivi — zaradi pritiska, poškodb, potovanj, javne izpostavljenosti in zaradi tega, ker se vse njihovo življenje vrti okrog ene same stvari.

V isti številki revije je izšla metaanaliza, ki je povzela raziskave o pogostosti težav (Gouttebarge in sod., 2019). Pri sedanjih vrhunskih športnikih so simptome tesnobe ali depresije našli pri približno 34 odstotkih — torej pri vsakem tretjem. To so simptomi, ne nujno diagnoze, a gre za številko, ob kateri se je težko še naprej pretvarjati, da gre za izjeme.

In vendar si pomoči ne poišče veliko športnikov. Raziskovalci, ki so se z mladimi vrhunskimi športniki o tem pogovarjali, so kot glavno oviro navedli stigmo: strah, kaj si bodo mislili trener, soigralci in selektor (Gulliver in sod., 2012). Ko je tvoje mesto v ekipi odvisno od tega, kako te vidijo, je priznanje »ni mi dobro« tvegano tudi zelo praktično.

Kaj dela športni psiholog

Športni psiholog je strokovnjak za psihološki del zmogljivosti. Z njim športnik dela na zbranosti, na tremi pred tekmo, na rutinah, s katerimi pride v pravo stanje, na postavljanju ciljev, na vizualizaciji in na tem, kako se po napaki hitro vrne v igro. Pomaga lahko tudi pri komunikaciji v ekipi, pri vrnitvi po poškodbi in pri ravnanju s pritiskom javnosti.

To je dragoceno delo in za veliko športnikov povsem zadostuje. Če te pred startom tako tišči v prsih, da ne moreš dihati, ali pa ti v odločilnih trenutkih roke odpovejo poslušnost, je dober športni psiholog najverjetneje tvoj prvi naslov. Pozna šport od znotraj, govori jezik trenerjev in razume, kaj pomeni sezona, priprave in vrhunec forme.

Njegov okvir pa je praviloma uspešnost. Vprašanje, ki ga vodi, je nekako takšno: kako lahko ta človek pokaže tisto, kar zna, takrat, ko šteje? Pogosto ga plača klub, zveza ali sponzor — in čeprav je dober športni psiholog vedno najprej zavezan človeku, je okvir dela vendarle vezan na šport.

Kaj dela psihoterapevt

Psihoterapija ima drugačen okvir. Njeno središče ni rezultat, ampak človek — z vso svojo zgodovino, odnosi, ranami in vprašanji. V psihoterapiji je šport lahko pomemben del zgodbe, ni pa njen naslov. Tu se lahko zgodi, da se pogovor, ki se začne s slabo sezono, po nekaj srečanjih obrne k očetu, ki je bil zadovoljen samo ob zmagah. Ali k občutku, da si bil kot otrok viden samo, kadar si nekaj dosegel.

Kratko razlago, kaj psihoterapija sploh je, najdeš v bazi znanja pod psihoterapija, razliko med psihologom in psihoterapevtom pa sem podrobneje opisala v zapisu Klinični psiholog ali psihoterapevt: dve vlogi, ki ju stalno zamenjujemo.

Pri psihoterapiji ne gre za to, da bi bil spet boljši na tekmi — čeprav se to včasih zgodi kot stranski učinek. Gre za vprašanja, kot so: zakaj mi poraz vzame tla pod nogami, kot da bi izgubil sam sebe? Zakaj se ob partnerki počutim tujca, ko nisem v sezoni? Zakaj ne znam počivati, ne da bi se počutil krivega? Kdo sem, če odštejem številko na štartni listi?

Pri športnikih se pogosto pokažejo nekatere teme, ki se v drugih poklicih skrijejo globlje. Perfekcionizem, ki je bil na treningu prednost, doma pa postane notranji tiran. Sram po napaki, ki ga ne izbriše nobena naslednja zmaga. In zelo ozka identiteta, ki ves človekov občutek vrednosti naveže na eno samo področje.

Kdaj sta pravi naslov zdravnik ali psihiater

Preden kdorkoli od nas začne s pogovori, je včasih treba pogledati telo. To velja za vse ljudi, za športnike pa še posebej.

Če čutiš stalno utrujenost, ki ne mine s počitkom, če hujšaš, ne da bi to načrtoval, če se poškodbe ponavljajo, če se pri ženskah izgubi ali neha menstruacija, je prvi naslov športni ali osebni zdravnik. Mednarodni olimpijski komite je za stanje, ko športnik dlje časa zaužije premalo energije za svojo obremenitev, uvedel izraz relativni energijski primanjkljaj v športu (RED-S). Ta lahko prizadene hormone, kosti, imunski sistem in tudi razpoloženje (Mountjoy in sod., 2018). Razpoloženja, ki izhaja iz tega, ne bo popravil nobeden od pogovorov, dokler se ne popravi prehrana.

Pravi naslov je psihiater, kadar so težave tako hude, da ovirajo vsakdan: več tednov brez veselja, nespečnost, ki traja, umik od vseh, misli na smrt, pitje ali jemanje sredstev, da bi zdržal. Psihiater lahko postavi diagnozo in predpiše zdravilo, kadar je to potrebno. Pri športnikih mora upoštevati tudi protidopinška pravila, kar je še en razlog, da tega ne rešuješ na svojo pest. Kdo sme kaj, sem razložila v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces, znake, ob katerih je psihiater prvi korak, pa v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra.

Če imaš misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne čakaj na naslednji trening ali na konec sezone. Pokliči 112, Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan).

Kar trener ne more biti

Veliko športnikov se zaupa trenerju. To je razumljivo: trener je pogosto oseba, s katero preživijo največ časa, včasih več kot s starši. Dober trener čuti, kdaj je nekaj narobe, in zna pomagati. A trener ima dvojno vlogo. Hkrati skrbi zate in odloča o tem, ali boš igral. Zato mu je težko povedati vse.

V psihoterapiji temu rečemo dvojni odnos — položaj, ko sta med dvema osebama dve vlogi, ki se med seboj ovirata. Terapevt, ki bi hkrati sestavljal ekipo, ne bi mogel biti zares tvoj terapevt. Prav zato je pomembno, da je terapija prostor, ki ni del kluba. Tam lahko poveš, da si jezen na trenerja, da razmišljaš, da bi nehal, ali da ti je šport postal zapor — ne da bi to imelo posledice za tvojo sezono.

To ne pomeni, da je treba trenerja izključiti. Včasih je dobro, da ve, da hodiš na terapijo, ali da se v nečem prilagodi. A to je tvoja odločitev, ne njegova pravica. Kar poveš terapevtu, ostane med vama, razen v izjemnih primerih, ko gre za neposredno nevarnost za življenje.

Kako je videti terapija s športnikom

Terapija s športnikom ni bistveno drugačna od terapije s komerkoli drugim. Morda je v njej več govora o telesu, o urniku in o tem, kako se srečanja uskladijo s pripravami in tekmami. Vsebina pa je pogosto takšna (sestavljen pogovor, ne gre za resnično osebo):

»Ne razumem, zakaj sem tak. Zmagal sem, pa sem bil zvečer prazen.«
»Kaj si pričakoval, da boš čutil?«
»Ne vem. Olajšanje. Veselje. Da bo končno dovolj.«
»Za koga dovolj?«
Dolgo molči. »Za očeta, verjetno. Čeprav ga sploh ni bilo tam.«
»Kaj bi rekel, če bi bil?«
»Da je bil štart slab.«

Športni psiholog bi se ob tem pogovoru morda vprašal, kako pomagati, da bo naslednji štart boljši. To je legitimno vprašanje. V terapiji pa se zanima za nekaj drugega: za notranji glas, ki tudi po zmagi reče »ni dovolj«, in za to, od kod je prišel. Ko ga človek prepozna kot glas, ki se ga je naučil, ne kot resnico o sebi, se lahko z njim začne pogovarjati drugače.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebej pozorno gledamo, kako se vzorci iz družine ponavljajo v drugih odnosih — tudi v odnosu do trenerja, ekipe in samega športa. Christian Gostečnik piše o tem, da človek v nove odnose nezavedno prenaša čustveno vzdušje, v katerem je odraščal. Pri športniku je eden takih odnosov pogosto šport sam: odnos, v katerem je ljubezen pogojena z rezultatom.

Ko je šport le del zgodbe

Za športnikom stoji družina, ki je vozila na treninge, odpovedovala počitnice in vlagala denar. Za njim stojijo partner, ki ga vidi dva dni na mesec, in otroci, ki vedo za urnik tekem bolje kot za lastne rojstne dneve. Kadar športnik zaide v stisko, se ta pogosto pokaže v teh odnosih prej kot na igrišču.

Zato včasih ni najbolj smiselna individualna terapija, ampak srečanje s partnerjem ali z družino. Mladega športnika, ki je začel izostajati s treningov, je smiselno slišati skupaj s starši — ne zato, da bi koga obtožili, ampak zato, da se vidi, kakšno mesto ima šport v družini. Športnik pri tridesetih, ki se pripravlja na konec kariere, bo morda potreboval prostor, kjer se z ženo pogovorita, kako bo videti njuno življenje, ko ne bo več vse podrejeno sezoni. O tej prelomnici sem pisala v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik.

Pri moških športnikih se stiska pogosto ne pokaže kot žalost, ampak kot razdražljivost, umik ali več alkohola po tekmah. O tem, kako se depresija skrije za jezo in tišino, sem pisala v zapisu Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz.

Vaja: kdo sem, ko ne treniram

To vajo lahko narediš še danes zvečer. Potrebuješ list papirja in petnajst minut, ko te nihče ne moti.

1. Nariši krog in ga razdeli kot torto na kose, ki ponazarjajo, koliko tvojega občutka, kdo si, zaseda posamezno področje: šport, družina, partner, prijatelji, šola ali služba, drugo. Ne razmišljaj predolgo — prvi vtis je najbolj pošten.
2. Poglej kos, ki ga zaseda šport. Kaj bi se zgodilo s tabo, če bi ta kos jutri izginil? Zapiši prvi stavek, ki ti pride na misel, tudi če se ti zdi pretiran.
3. Zapiši tri lastnosti, za katere ti drugi pravijo, da jih imaš, in ki niso povezane z rezultatom. Na primer: da si zanesljiv, da znaš nasmejati, da opaziš, kdo v ekipi je tiho.
4. Pri vsaki lastnosti se vprašaj, kje vse se še kaže, poleg športa. Če se ne spomniš ničesar, je to dragocen podatek, ne poraz.
5. Izberi eno majhno stvar, ki jo boš ta teden naredil le zato, ker te veseli, ne zato, ker bi te izboljšala. In opazuj, kaj se ob tem zgodi v tebi — ali se pojavi krivda, nemir ali morda olajšanje.

Če ob vaji začutiš močno tesnobo ali praznino, to ni znak, da si jo naredil narobe. Pomeni, da si se dotaknil nečesa pomembnega, kar si zasluži več prostora — morda prav pogovor s strokovnjakom.

Morda se ti zdi, da je za take vaje pozneje dovolj časa, ko bo kariera mimo. A identiteta se ne gradi na hitro takrat, ko jo potrebuješ. Prav športniki, ki že med kariero ohranijo kakšen košček sebe zunaj športa, pozneje lažje prenesejo poškodbo ali konec. Brewer in sodelavci (1993) so to opisali kot dvorezen meč: močna športna identiteta pomaga pri predanosti, a postane ranljivost, ko se šport ustavi.

Kje ta zapis ne velja

Ne bi bilo pošteno, če bi trdila, da vsak športnik potrebuje psihoterapijo. Ni res.

Ni vsak padec forme psihološki problem. Včasih je razlog v preobremenitvi, slabem spanju, prehladu, ki se vleče, ali v treningu, ki ni dobro načrtovan. Takrat ne potrebuješ terapevta, ampak trenerja, ki prilagodi obremenitev, in zdravnika, ki preveri, kaj se dogaja s telesom.

Za marsikaj je športni psiholog povsem dovolj. Če je tvoja težava jasno omejena na tekmovanje — trema na startu, blokada pri izvajanju prostih metov — in drugače živiš dobro, je delo s športnim psihologom bolj usmerjeno in hitrejše. Ni treba iskati globljih ran tam, kjer jih ni.

Terapija ne more popraviti škodljivega okolja. Če trener ponižuje, kriči ali prestopa telesne meje, to ni tema za terapijo, ampak za prijavo — zvezi, klubu, v hujših primerih policiji (113). Terapija ti lahko pomaga, da tako okolje prepoznaš in najdeš moč, da spregovoriš, ne more pa nadomestiti odgovornosti tistih, ki bi te morali varovati. Če si mladoleten, se obrni na starše ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš.

Tudi čas je pomemben. Sredi priprav na veliko tekmovanje morda ni najboljši trenutek za odpiranje globokih družinskih vprašanj. Dober terapevt se bo s tabo pogovoril, kaj je zdaj mogoče in kaj lahko počaka — in to ni izogibanje, ampak spoštovanje tvojega ritma.

Kako izbrati pravega strokovnjaka

Ko iščeš pomoč, je dobro vprašati nekaj preprostih stvari. Kakšno izobrazbo ima? Ali je pod supervizijo ali vpisan v ustrezno strokovno združenje? Kako dela — s posameznikom, s parom, z družino? Ali je kdaj delal s športniki in kako razume pritisk, ki ga nosiš?

Nobeden od teh odgovorov ni pomemben toliko kot občutek, ki ga imaš po prvih srečanjih. Raziskave o psihoterapiji že desetletja kažejo, da je kakovost odnosa med terapevtom in klientom eden najzanesljivejših napovednikov uspeha. Če se ob nekom ne počutiš varnega, je čisto v redu poiskati nekoga drugega. Zate ni pomembno, ali je terapevt ljubitelj tvojega športa, ampak ali te zanima kot človeka.

Tudi pri meni je tako: če se na prvem srečanju izkaže, da potrebuješ predvsem delo na zmogljivosti, te bom napotila k športnemu psihologu. Če se pokaže, da je najprej treba pogledati telo, k zdravniku. To ni zavrnitev. To je del dobre pomoči.

Kaj si zapomni

• Športni psiholog dela na zmogljivosti — zbranosti, tremi, rutinah. Psihoterapevt dela s človekom — odnosi, stisko, identiteto.
• Pri približno tretjini vrhunskih športnikov se pojavijo simptomi tesnobe ali depresije; mentalna trdnost ne ščiti pred njimi.
• Ob utrujenosti, hujšanju, ponavljajočih se poškodbah ali hudi stiski je prvi naslov zdravnik ali psihiater.
• Terapija je prostor zunaj kluba, kjer lahko poveš tudi to, česar trenerju ne moreš.
• Ob mislih na smrt ne čakaj: 112, 01 520 99 00 ali 116 123.