Športnik in denar: nenaden zaslužek, nenaden konec

»Ko sem dobil prvo večjo nagrado, sem mami kupil avto. Ko sem zadnjič pogledal račun, nisem vedel, komu naj povem.«

Ta stavek bi lahko izrekli mnogi športniki, ki so v nekaj letih zaslužili več, kot so njihovi starši v desetletju — in potem v nekaj mesecih ostali brez dohodka. Med obema trenutkoma je pogosto zelo malo časa. In zelo malo pogovorov.

Denar je v športu tema, o kateri se govori veliko in hkrati skoraj nič. Mediji poročajo o pogodbah in nagradah, o tem, kaj se s človekom in njegovo družino dogaja, ko denar pride in ko odide, pa skoraj nihče. Ta zapis ni finančni nasvet in ne bom ti povedala, kako varčevati ali vlagati — to ni moje področje in za to obstajajo drugi strokovnjaki. Pisala bom o tistem, kar se ob denarju dogaja v glavi, v odnosih in v družini. Ker se tam pogosto odloči, ali bo denar človeku v oporo ali v breme.

Denar, ki pride v valovih

Večina ljudi ima dohodek, ki je bolj ali manj enakomeren. Športnikov dohodek je pogosto podoben valovanju: nekaj let skoraj nič, potem nenaden val — nagrada, pogodba, sponzor —, potem spet upad zaradi poškodbe, slabe sezone ali preprosto zato, ker se je pogodba iztekla. Kariera je kratka, pogosto se konča v letih, ko drugi šele dobro začnejo, in skoraj nikoli ni povsem jasno, kdaj se bo končala.

Kako zahtevno je to, kaže raziskava, ki so jo leta 2015 objavili ekonomisti Kyle Carlson, Joshua Kim, Annamaria Lusardi in Colin Camerer. Preučili so igralce ameriške profesionalne lige v ameriškem nogometu in ugotovili, da je približno 16 odstotkov igralcev v dvanajstih letih po koncu kariere razglasilo osebni stečaj. Še bolj presenetljivo: tveganje ni bilo bistveno manjše pri tistih, ki so zaslužili več ali igrali dlje. Visok dohodek sam po sebi torej ni ščitil.

Ameriški šport je seveda drug svet. Pri nas velika večina vrhunskih športnikov nikoli ne zasluži zneskov, o katerih se piše. Mnogi živijo od štipendij, nagrad in kratkih pogodb, nekateri imajo zaposlitev v športnih enotah javnih ustanov, veliko pa jih šport dolga leta financira iz družinskega proračuna. A vzorec, ki ga raziskava pokaže, je pomemben tudi za nas: težava redko tiči le v višini zneska. Pogosto tiči v tem, kako denar pride, kaj pomeni in kdo vse ima pri njem besedo.

Krivulja, ki ni podobna nobeni drugi

Ko se s športniki pogovarjaš o denarju, se ponavlja ena oblika. Dohodek se dvigne strmo in pade strmo. Pričakovanja — lastna in tuja — se dvignejo z njim, potem pa ne padejo.

Ta vrzel ni samo finančna. Je tudi čustvena. V njej živijo vprašanja, ki jih je težko izreči: Kdo sem, če ne zaslužim več? Kaj bodo rekli doma? Kako naj partnerju povem, da ne bo šlo več tako kot doslej? In ker ta vprašanja bolijo, se jim mnogi izognejo tako, da živijo naprej, kot da vrzeli ni.

Nenaden zaslužek: kaj se zgodi v človeku

Nenaden denar ni le dobra novica. Za mnoge je tudi pretres. Človek, ki je odraščal v družini, kjer je bilo treba šteti vsak evro, se znajde v svetu, kjer mu ljudje prinašajo ponudbe, svetovalci nasvete in znanci prošnje. Pravila, ki jih je poznal, nenadoma ne veljajo več.

Pri tem se pogosto pojavijo čustva, ki jih nihče ne pričakuje. Krivda, ker imaš več kot bratje, sestre ali prijatelji iz otroštva. Občutek nezasluženosti, kot da bi te nekdo vsak hip lahko razkrinkal. Nezaupanje, ker ne veš več, kdo je ob tebi zaradi tebe in kdo zaradi denarja. In pogosto tudi osamljenost, ker se o tem nimaš s kom pogovoriti, ne da bi zvenel nehvaležno.

Nenaden zaslužek pride pogosto v letih, ko je človek še zelo mlad — včasih pred dvajsetim letom. Odločitve, ki bi jih drugi sprejemali postopoma, skozi leta in napake z manjšimi zneski, mora sprejeti naenkrat. Ni naključje, da se ob tem v ospredje prebijejo prepričanja, ki jih je o denarju prinesel od doma.

Kdo vse sedi za mizo

V družinski terapiji denar redko razumemo kot zasebno stvar enega človeka. Razumemo ga kot del sistema. Športna kariera je skoraj vedno družinski projekt: starši so vozili na treninge, plačevali opremo in priprave, se odrekali dopustom, včasih menjali službo ali kraj bivanja. Bratje in sestre so se umaknili v ozadje. Ko pride denar, ima vsak v družini — izrečeno ali ne — svojo predstavo, kaj mu pripada.

Ivan Boszormenyi-Nagy je za takšne nevidne račune v družini skoval izraz nevidne lojalnosti. Opisal je, kako družine vodijo nekakšno knjigo dolgov in zaslug, ki se prenaša iz roda v rod. Športnik, ki čuti, da staršem dolguje vse, bo težko rekel »ne« prošnji za posojilo, bratu, ki odpira podjetje, ali stricu, ki potrebuje novo streho. Ne zato, ker ne bi znal računati, ampak zato, ker bi »ne« zvenel kot izdaja.

Včasih se vloge v družini celo obrnejo. Mlad človek postane tisti, ki skrbi za starše, plačuje njihove obveznosti in rešuje njihove krize. V psihoterapiji temu rečemo parentifikacija — ko otrok prevzame vlogo, ki bi pripadala odraslim. Navzven je videti kot hvaležnost in velikodušnost. Od znotraj je pogosto breme, ki ga človek nosi tiho in ki ga ne more odložiti niti takrat, ko denarja zmanjka. Kako ena sprememba premakne celo družino, sem opisala v zapisu Družina kot sistem.

Tu je tudi partner. Partner, ki je bil ob športniku v letih treningov, ima svoja pričakovanja in strahove. Pogosto ima tudi občutek, da o denarju ne sme reči ničesar, ker ga »ni zaslužil sam«. V paru, kjer se o denarju ne govori, se o njem prepira.

Denarni scenariji, ki jih prinesemo od doma

Psiholog Brad Klontz in sodelavci so opisali štiri pogoste skupine prepričanj o denarju, ki so jih poimenovali denarni scenariji. Ta prepričanja se večinoma oblikujejo v otroštvu, ob tem, kar smo videli in slišali doma, in nas vodijo, ne da bi se jih zavedali. Pri športnikih, ki se z velikim denarjem srečajo zgodaj in nenadoma, pridejo še posebej jasno na dan.

Klontz je s sodelavci v raziskavah pokazal, da so nekateri od teh scenarijev povezani z manj ugodnim finančnim položajem, na primer izogibanje denarju in čaščenje denarja z nižjim dohodkom in neto premoženjem. Za terapijo pa je pomembnejše nekaj drugega: vsak scenarij ima svojo zgodbo. Kdo je doma rekel, da denar kvari ljudi? Komu je denar pomenil varnost, komu sram, komu dokaz? Ko zgodbo poznaš, imaš izbiro, ali ji boš sledil.

Ko kariera ugasne, ugasne tudi dohodek

Konec kariere je za športnika ena največjih sprememb v življenju. Pregled raziskav, ki so ga leta 2013 objavili Sunghee Park, David Lavallee in David Tod, je pokazal, da je prehod težji predvsem takrat, ko je konec nenaden ali neprostovoljen — na primer zaradi poškodbe — in kadar je športnikova identiteta skoraj v celoti zgrajena na športu. Med dejavniki, ki prehod olajšajo, raziskovalci omenjajo tudi načrtovanje in podporo bližnjih. Da gre za resno stvar, kaže tudi pregled Vincenta Gouttebargeja in sodelavcev iz leta 2019: simptome tesnobe ali depresije je poročala približno četrtina nekdanjih vrhunskih športnikov.

Pri denarju se to zgodi dvakrat hkrati. Človek izgubi vlogo, urnik, ekipo in občutek, da je dober v nečem — in v istem trenutku dohodek, ki je bil vezan na vse to. Življenjski slog, obveze do družine in krediti pa ostanejo. O tem, kaj konec kariere naredi z občutkom, kdo si, sem pisala v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik. Marsikaj, kar velja tudi zunaj športa, najdeš v zapisu Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla — športnik se namreč »upokoji« pri tridesetih.

Prav zato je pogovor o denarju dobro začeti še med kariero, ne po njej. Ne kot finančni načrt — tega naj naredi nekdo, ki se na finance spozna —, ampak kot pogovor o tem, kaj bo denar v tvojem življenju pomenil, ko ne bo več prihajal s tekem.

Sram, ki zapre usta

O finančni stiski se težko govori vsem ljudem. Športniku še toliko težje, ker javnost misli, da »ima vsega dovolj«, in ker se mu zdi, da bi s priznanjem razočaral vse, ki so verjeli vanj. Tako se pogosto zgodi, da partner o dolgovih izve zadnji, starši pa sploh ne.

Pogovor, ki ga je težko začeti, je pogosto videti takole:

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Kako je doma?«
»Dobro. Mama je vesela, da ima končno nov avto.«
»In ti?«
»Jaz … Ne vem, kako naj ji povem, da prihodnje leto ne bo nove pogodbe.«
»Kaj misliš, da bi rekla?«
»Da sem jo razočaral. Čeprav tega ne bi nikoli rekla na glas.«

Tisto »čeprav« je pomembno. Pogosto ne gre za to, kar bi drugi res rekli, ampak za tisto, kar si človek misli, da si mislijo. Tu se odpre razlika, ki sem jo opisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna: krivda pravi »naredil sem napako«, sram pa »jaz sem napaka«. Prvo se da popraviti, drugo človeka zapre vase.

Skrivanje ima ceno. Dolgotrajna finančna negotovost je vir kroničnega stresa, ki se pokaže v spancu, razpoloženju in odnosih. Pri nekaterih se sram pomeša z iskanjem hitre rešitve — in tu so športniki posebej ranljivi za igre na srečo in stave, kjer poznavanje športa daje lažen občutek nadzora. O tem več v zapisih Odvisnosti v športu: alkohol, igre na srečo in protibolečinska zdravila in Igre na srečo: odvisnost, ki nima vonja in se dolgo ne vidi.

Če se ob finančni stiski pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne ostani sam. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur). V nujnem primeru pokliči 112.

Kaj lahko naredi psihoterapija

Psihoterapija ne bo poplačala dolgov in ne bo sestavila finančnega načrta. Lahko pa pomaga pri tistem, kar pogosto stoji pred vsakim dobrim finančnim načrtom: pri razumevanju, zakaj se z denarjem vedeš tako, kot se, in pri pogovorih, ki se jih ne upaš začeti.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na denar kot na jezik, v katerem družina govori o ljubezni, lojalnosti, krivdi in moči. Christian Gostečnik opisuje, kako se nerešeni čustveni vzorci iz primarne družine ponavljajo v novih odnosih — in denar je eno od področij, kjer se to najbolj jasno vidi. Ko športnik razume, zakaj mu je tako težko reči »ne« očetu ali zakaj vsak nakup doživlja kot dokaz, lahko začne postavljati meje, ki niso zavrnitev družine, ampak skrb zase.

Včasih je smiselno, da na srečanje pride par ali del družine. Pogovor o tem, kdo je kaj dal, kdo kaj pričakuje in kaj je kdo komu dolžan, je pogosto lažji v prostoru, kjer ga nekdo varno vodi. Za tiste, ki želijo bolj poglobljeno pogledati družinske vzorce, tudi tiste okoli denarja, je mogoče daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost, kjer skupaj narišemo družino skozi tri generacije.

Vaja: moja denarna zgodba

To vajo lahko narediš sam, še danes. Potrebuješ papir in približno dvajset minut miru.

1. Prvi spomin. Zapiši svoj najzgodnejši spomin, povezan z denarjem. Kje si bil, kdo je bil zraven, kaj si čutil?
2. Stavki od doma. Zapiši tri stavke o denarju, ki si jih kot otrok pogosto slišal ali začutil, tudi če niso bili izrečeni (»denarja ni nikoli dovolj«, »o tem se ne govori«, »vse smo dali zate«).
3. Prvi večji zaslužek. Spomni se, kaj si naredil s prvim večjim zneskom, ki si ga zaslužil s športom. Komu si ga namenil in zakaj?
4. Poveži. Poglej, ali je med stavki od doma in tem, kar si naredil, kakšna zveza. Kateri stavek je takrat odločal namesto tebe?
5. En pogovor. Izberi eno osebo, s katero bi se o tem želel pogovoriti, in zapiši en sam stavek, s katerim bi ta pogovor začel. Ni ga treba izreči še danes.

Vaja ne bo spremenila stanja na računu. Lahko pa pokaže, da tvoje odločitve o denarju niso samo tvoje — in da jih zato lahko pogledaš z nekaj razdalje. Kako težko je spremeniti navade, tudi ko vemo, da bi jih morali, opisujem v zapisu Zakaj nas spremembe vržejo iz tira, tudi ko so dobre.

Kje ta zapis ne seže

Rada bi bila jasna glede meja.

To ni finančni nasvet. Za vprašanja o varčevanju, naložbah, davkih in pogodbah potrebuješ neodvisnega finančnega strokovnjaka, računovodjo ali pravnika — po možnosti nekoga, ki ni hkrati tvoj prijatelj, sorodnik ali nekdo, ki zasluži s tem, kar ti proda. Terapija ti lahko pomaga, da tak pogovor sploh začneš in da v njem slišiš sebe, ne nadomesti pa ga.

Ni vsaka denarna težava psihološka. Včasih je težava preprosto v tem, da je bil dohodek prenizek, kariera prekratka ali poškodba prezgodnja. Takrat ni nič narobe s tvojim odnosom do denarja — narobe je z okoliščinami. Psihoterapija tu pomaga predvsem pri tem, da sram ne naredi stiske še večje.

Ni vsak športnik v stiski. Mnogi z denarjem ravnajo premišljeno, imajo dobro podporo in prehod po karieri prestanejo brez večjih pretresov. Ta zapis ni opis vseh, ampak tistih, pri katerih se je kaj zataknilo.

Kdaj drug naslov. Za delo na izvedbi in rutinah je pravi naslov športni psiholog, jaz nisem športna psihologinja. Če se pojavijo dolgotrajna potrtost, nespečnost ali misli na samomor, se obrni na osebnega zdravnika ali psihiatra. Če stave ali igre na srečo uhajajo izpod nadzora, je smiselno poiskati strokovnjake za zasvojenosti.

Kaj si zapomni

• Športnikov dohodek pogosto pride v valovih in se konča nenadoma, pričakovanja in obveze pa ostanejo.
• Visok zaslužek sam po sebi ne ščiti pred finančno stisko po karieri.
• Denar je v športu skoraj vedno družinska zadeva: v njem so lojalnost, krivda in nevidni računi.
• Prepričanja o denarju, ki jih prinesemo od doma, odločajo pogosto bolj kot znanje o financah.
• Psihoterapija ne nadomesti finančnega strokovnjaka, lahko pa pomaga razumeti vzorce in začeti pogovore, ki jih je sram zaprl.