Trener kot starš: ko je odnos s trenerjem več kot strokoven

»Z njim sem preživela več časa kot s svojim očetom. Vedel je, kdaj sem bolna, preden sem to vedela sama.«

Tako o trenerju včasih govorijo športniki, ki so začeli trenirati kot otroci. V teh besedah je hvaležnost, pogosto tudi ljubezen. A včasih je v njih še nekaj drugega: zmedenost, ker je isti človek, ki te je naučil vsega, lahko tudi tisti, ob katerem se še danes skrčiš, ko te pokliče. Ali tisti, brez katerega si ne znaš predstavljati, da bi sam sprejel kakršnokoli odločitev.

V tem zapisu bom pisala o odnosu s trenerjem, ki postane več kot strokoven — o navezanosti, moči in odvisnosti, pa tudi o tem, kako je videti zdrav odnos. Pišem kot stažistka zakonske in družinske terapije, ne kot športna psihologinja. Zato me bo manj zanimalo, kako odnos s trenerjem vpliva na rezultat, in bolj, kaj se v tem odnosu dogaja s tabo kot človekom.

Del zapisa govori tudi o zlorabi moči. Če je to zate boleča tema, beri počasi in se ustavi, kadar začutiš, da je preveč. Na koncu so številke, kamor se lahko obrneš.

Zakaj trener postane več kot trener

Če pomisliš, koliko časa športnik preživi s trenerjem, je skoraj nemogoče, da bi ta odnos ostal le strokoven. Mnogi začnejo trenirati pri šestih, sedmih letih. Trener je ob njih več ur na dan, na pripravah, na tekmah, ob prvih zmagah in prvih porazih. Vidi jih jokati, vidi jih ponosne, vidi njihovo telo v vseh fazah odraščanja.

V tem času se otrok in kasneje mladostnik navezuje. Navezanost ni nekaj, kar se zgodi le med otrokom in staršem — v odraslosti in mladosti se lahko oblikuje do vsakega, ki je dolgo ob nas, se odziva na nas in ima nad nami nekaj moči. Trener pogosto izpolnjuje vse tri pogoje. Zato ni nenavadno, da ga športnik doživlja kot drugega očeta ali drugo mamo.

Raziskovalci odnosa med trenerjem in športnikom so preverjali, ali se športniki na trenerja navezujejo podobno kot na starše. Ugotovili so, da se — in da je tudi ta navezanost lahko bolj varna ali manj. Športniki, ki so trenerja doživljali kot zanesljivega in dostopnega, so poročali o boljšem odnosu z njim in tudi o boljšem počutju. Kdor je bil v odnosu bolj tesnoben, je bil pogosteje nezadovoljen in manj sproščen.

Trener je torej lahko varna baza — oseba, od katere si upaš oditi v svet in se k njej vrniti, ko ti ne gre. To je ena najlepših vlog, ki jih odrasli lahko odigra v življenju mladega človeka. A ista bližina, ki omogoča varnost, ustvarja tudi ranljivost.

Kaj vemo o zlorabi moči v športu

Ne bi rada začela s strahom, a tega dela ne smem izpustiti. V obsežni raziskavi na Nizozemskem in v Belgiji so odrasle spraševali o izkušnjah v organiziranem športu pred osemnajstim letom. Približno 38 % jih je poročalo o vsaj eni izkušnji psihičnega nasilja, manjši, a nikakor ne zanemarljiv delež pa tudi o telesnem in spolnem nasilju. Nasilje ni prihajalo le od trenerjev — tudi od soigralcev in drugih odraslih — a trenerji so bili med njimi pomemben del.

Mednarodni olimpijski komite je leta 2016 objavil soglasje o nadlegovanju in zlorabi v športu, v katerem je zapisal, da se zloraba lahko zgodi v vseh športih in na vseh ravneh, da so posebej ranljivi otroci in mladi, in da je skupni imenovalec neravnovesje moči.

Ta številka ne pomeni, da je vsak trener nevaren. Večina trenerjev dela predano in pošteno. Pomeni pa, da je odnos, v katerem en človek odloča o tvojem mestu v ekipi, o tvojem telesu in o tvoji prihodnosti, odnos, ki zahteva jasne meje — in odrasle, ki jih varujejo.

Kako je videti zdrav odnos

Britanska raziskovalka Sophia Jowett, ki dolgo preučuje odnos med trenerjem in športnikom, je predlagala model, ki ga imenuje »3+1C«. Opisuje štiri sestavine dobrega odnosa:

• Bližina (closeness) — medsebojno zaupanje, spoštovanje in občutek, da je drugemu mar zate.
• Zavezanost (commitment) — oba želita, da odnos traja in da uspe.
• Dopolnjevanje (complementarity) — vlogi se dopolnjujeta: trener vodi, športnik sledi, a oba prispevata in se odzivata drug na drugega.
• Soorientacija (co-orientation) — kako dobro se razumeta, ali vesta, kaj drugi misli in čuti.

Model je uporaben, ker pokaže, da dober odnos ni le prijazen. Je odnos, v katerem oba vesta, kje sta, kaj pričakujeta in kdo ima kakšno vlogo. Bližina brez jasnih vlog se hitro zabriše. Vloge brez bližine pa so hladne.

Ko se meja zabriše: moč in odvisnost

Kaj se zgodi, ko bližina preraste v odvisnost? Ne zgodi se čez noč. Pogosto se začne z nečim, kar je na videz dobro: trener verjame vate, ko nihče drug ne. Trener te pokliče zvečer, da preveri, kako si. Trener pozna tvoje skrbi bolje kot tvoji starši.

Postopoma pa se lahko zgodi, da trener postane edini, ki ima pravico do mnenja o tvojem življenju. Odloča, kdaj spiš, kaj ješ, s kom se družiš, ali smeš imeti partnerja, ali smeš iti na morje s prijatelji. Njegova pohvala ti pomeni vse, njegov molk te pahne v obup. Starši se umaknejo, ker »trener ve najbolje«.

Raziskovalki Ashley Stirling in Gretchen Kerr sta opisali, kako je videti čustvena zloraba v športu. Ni nujno glasna. Lahko gre za kričanje in poniževanje pred ekipo, lahko pa tudi za tišje oblike: namerno ignoriranje, odtegovanje pozornosti in podpore kot kazen, grožnje z izločitvijo, komentarje o telesu. Ključno je, da gre za vzorec, ki se ponavlja, in da ga izvaja nekdo, od katerega si odvisen.

Posebej nevarna je manipulacija, ki se predstavlja kot skrb: »Samo jaz te razumem.« »Starši ti tega ne bi dovolili, jaz pa ti zaupam.« »To ostane med nama.« Kadar odrasli z mladim človekom gradi skrivnost, ki je ne sme vedeti nihče drug, je to vedno opozorilni znak — ne glede na to, kako topel je odnos.

Kratek pogovor

Tako bi lahko zvenel del pogovora z mladim športnikom, ki je pred kratkim zamenjal klub (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Nov trener je v redu. Samo … nič ne reče. Po treningu gre domov.«
»Kaj pa je delal prejšnji?«
»Vedno mi je povedal, kaj misli. O vsem. O treningu, o šoli, o punci.«
»Kako si se počutil, ko ti je povedal, kaj misli o punci?«
»Slabo. Ampak sem si rekel, da ve, kaj je zame dobro.«
»Mogoče se ti zdaj zdi, da novi trener ni zainteresiran zate. Lahko pa je tudi, da te prvič nekdo pušča, da živiš svoje življenje.«

To je pogost prizor. Kdor je bil dolgo v odnosu, kjer je trener posegal povsod, lahko zdravo distanco sprva doživi kot zavrnitev. Bližina, ki je bila preveč, je postala merilo za to, kaj pomeni, da je nekomu mar.

Zakaj je tako težko spregovoriti

Ljudje me pogosto vprašajo: zakaj športnik, ki doživlja nekaj takega, tega ne pove? Odgovorov je več in vsi so razumljivi.

• Lojalnost. Trener ti je dal veliko. Govoriti o njem slabo se zdi kot izdaja.
• Kariera. Od njega je odvisno, ali boš izbran. Če spregovoriš, lahko izgubiš vse, za kar si treniral leta.
• Normalnost. Če je bilo tako od začetka, je težko vedeti, da bi lahko bilo drugače. »Tako je v športu.«
• Sram. Športniki se pogosto sramujejo, da so dovolili, da se je to zgodilo — čeprav odgovornost nikoli ni bila njihova. O razliki med sramom in krivdo sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna.
• Odrasli okoli. Starši, ki trenerju zaupajo bolj kot otroku, ali klub, ki raje ne vidi.

K temu dodajam še nekaj, kar opažam v svojem delu z družinami: odnos s trenerjem se pogosto prepleta z odnosi doma. Če je bil oče oddaljen, lahko trener zapolni prostor, ki ga je pustil. Če so bili starši preveč zaskrbljeni, je trenerjeva odločnost lahko olajšanje. In obratno: kar se naučiš v odnosu s trenerjem, odneseš naprej — v partnerstvo in na delovno mesto. Glasovi, ki jih slišimo v sebi, so bili nekoč zunanji, kot sem pisala v zapisu Notranji glasovi so bili nekoč zunanji.

Vloga staršev je tu še posebej pomembna. Otrok potrebuje vsaj enega odraslega, ki ni del športnega sistema in pri katerem je varen ne glede na rezultat. O tem več v zapisu Mladi športniki in starši: pritisk, ki ga ne vidimo.

Vaja: zemljevid odnosa s trenerjem

Ta vaja je namenjena tebi, če si športnik — aktiven ali nekdanji — in želiš bolje razumeti svoj odnos s trenerjem. Potrebuješ papir, pisalo in kakšne pol ure miru.

1. Nariši krog zase in krog za trenerja. Postavi ju tako blizu ali daleč, kot se ti zdi resnično — ne kot bi moralo biti. Ali se prekrivata? Koliko?
2. Okoli sebe nariši še druge ljudi, ki so ti pomembni: starše, partnerja, prijatelje zunaj športa. Kako daleč so od tebe v primerjavi s trenerjem?
3. Ob vsakem področju svojega življenja zapiši, kdo o njem odloča: trening, prehrana, spanje, prosti čas, odnosi, šola ali delo. Kje je tvoja beseda? Kje trenerjeva?
4. Zapiši eno stvar, ki je trenerju ne bi upal povedati. Kaj bi se po tvoje zgodilo, če bi jo? Ta odgovor ti pove veliko o tem, koliko varnosti je v odnosu.
5. Pokaži zemljevid nekomu, ki ni del športa in mu zaupaš. Vprašaj ga, kaj vidi. Včasih drugi takoj opazi, česar mi od znotraj ne moremo.

Če se ob vaji pojavi močan nemir, strah ali sram, je to pomembna informacija. Ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Pomeni, da se je v tem odnosu morda zgodilo nekaj, kar si zasluži, da o tem govoriš z nekom, ki mu zaupaš — ali s strokovnjakom.

Kdaj tesen odnos ni problem

Rada bi bila jasna: ta zapis ne pravi, da je vsak tesen odnos s trenerjem nezdrav. Mnogi športniki se trenerjev spominjajo kot ljudi, ki so jim rešili življenje — dobesedno ali v prenesenem pomenu. Trener je lahko prvi odrasli, ki je v nekom videl vrednost. To je dragoceno in tega ne bi rada zmanjševala.

Prav tako ni vsak strog trener zlorabljajoč. Zahtevnost, jasne meje in neposredna kritika izvedbe so del športa. Razlika je v tem, ali je kritika usmerjena v to, kar narediš, ali v to, kdo si; ali ti trener pušča prostor za lastno življenje; in ali se ob njem počutiš varnega tudi takrat, ko ti ne gre.

In še: če je tvoja glavna skrb, kako izboljšati sodelovanje s trenerjem zaradi rezultatov — komunikacija na treningu, dogovori o ciljih, pritisk pred tekmo — je pravi naslov športni psiholog. Če gre za kazniva dejanja, je pravi naslov policija. Če doživljaš hudo stisko, depresijo ali misli, da ne bi več živel, se najprej obrni na zdravnika ali psihiatra. Psihoterapija je primerna, ko želiš razumeti in predelati, kaj se je v odnosu zgodilo in kako to vpliva na tvoje življenje danes. Več o tem, kdaj je kateri strokovnjak pravi, sem pisala v zapisu Psihoterapija za športnike.

Kam se lahko obrneš

Če si doživel ali doživljaš nasilje — psihično, telesno ali spolno — nisi sam in ni tvoja krivda. Lahko pokličeš:

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 (brezplačno)
• TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111
• Policija: 113 — tudi za prijavo nasilja, ki se je zgodilo v preteklosti
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00)
• Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur na dan)
• Nujna pomoč: 112

Če si starš in te skrbi, kaj se dogaja med tvojim otrokom in trenerjem, je pomembno, da otroka poslušaš, ne da ga zasliševaš. Povej mu, da mu verjameš in da se bo z odraslimi okoli njega nekaj zgodilo. Mnogi klubi in športne zveze imajo osebo, na katero se lahko obrneš, in to je dober prvi korak. Če gre za sum kaznivega dejanja, pa je prava pot policija ali center za socialno delo.

Kako lahko pomaga psihoterapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, odnose vedno gledamo v kontekstu — kako se je odnos s trenerjem prepletal z odnosi v družini, kaj si se v njem naučil o sebi in kako to nosiš naprej.

V terapiji lahko raziščeva, kaj ti je trener pomenil, in kaj ti je vzel. Lahko žaluješ za odnosom, ki se je končal, ali za tistim, ki ga nikoli nisi imel. Lahko se naučiš postavljanja meja — ne le s trenerjem, ampak tudi z drugimi, ki imajo nad tabo moč. In lahko pogledaš, kako se tvoj vzorec navezanosti kaže v današnjih odnosih; o tem več v zapisu Tipi navezanosti.

Kadar je šlo za zlorabo, je pomembno, da se terapija začne s stabilizacijo in varnostjo, ne z razkrivanjem podrobnosti. Hitrost določaš ti. Kot stažistka delam pod supervizijo, kar pomeni, da je moje delo redno pregledano z izkušenejšimi strokovnjaki — in pri tako občutljivih temah je to dodatna varovalka za tebe.

Podoben razmislek o mejah in moči velja, mimogrede, tudi za odnos med terapevtom in klientom. Če te zanima, kje so tam meje, si preberi Česa terapevt ne sme narediti.

Kaj si zapomni

• Odnos s trenerjem je pogosto tudi odnos navezanosti — in to ni nič nenavadnega. Trener je lahko varna baza.
• Zdrav odnos ima bližino, zavezanost, jasne vloge in medsebojno razumevanje. Bližina brez meja se hitro zabriše.
• Zloraba moči v športu ni redka. Opozorilni znaki so poseganje v vse, ponižovanje, izolacija od bližnjih in skrivnosti.
• Če si doživel nasilje, ni tvoja krivda. Pokliči SOS telefon 080 11 55, TOM 116 111 ali policijo 113.
• Za rezultate je pravi naslov športni psiholog, za hudo stisko zdravnik ali psihiater, za razumevanje in predelavo odnosa psihoterapija.