Ustvarjalnost in depresija: mit o trpečem umetniku

»Če grem k psihiatru, bom dobil tablete in nikoli več ne bom napisal nobene dobre pesmi.«

Ta stavek v različnih različicah slišim od ljudi, ki živijo od ustvarjanja: od glasbenikov, oblikovalk, scenaristov, igralk. Izrečen je skoraj vedno mirno, kot dejstvo, ki ga ni treba preverjati. Za njim pa stoji nekaj, kar je težko izgovoriti naglas: »Bolečina je moje gorivo. Če mi jo vzamete, ne bom več jaz.« In tako človek, ki že mesece ne spi, ki je izgubil apetit in ki zjutraj ne najde razloga, da bi vstal, ostane sam — ker se boji, da bi z depresijo izgubil tudi tisto, kar ga dela umetnika.

V tem zapisu bi rada pogledala, od kod ta strah prihaja, kaj o zvezi med ustvarjalnostjo in duševnimi težavami v resnici vemo in zakaj je mit o trpečem umetniku za mnoge ustvarjalce nevaren. Ne zato, ker bi bil v celoti izmišljen, ampak zato, ker iz ene resnične ugotovitve naredi napačen sklep.

Od kod zgodba o trpečem umetniku

Ideja, da sta genij in norost sorodnika, je stara vsaj toliko kot antična filozofija. V romantiki dobi svojo najbolj prepričljivo obliko: umetnik je občutljivejši od drugih, zato bolj trpi, in iz tega trpljenja nastane delo, ki ga drugi ne bi zmogli. Zgodbe o bolnih slikarjih, pesnikih, ki so umrli mladi, in skladateljih, ki so pisali v obupu, so del kulturnega spomina. Šolski berili jih radi pripovedujejo, ker je dramatična biografija lažje zapomnljiva kot tiha, dolga delovna kariera.

Tak spomin je pristranski. Ne pripovedujemo si o tisočih ustvarjalcih, ki so delali v razmeroma mirnem življenju, imeli družine, hodili na sprehode in ustvarili veliko dobrega. Pripovedujemo si o tistih, katerih trpljenje je bilo vidno. In ker se o njih pripoveduje, začne zgodba delovati kot pravilo: če želiš ustvarjati globoko, moraš trpeti globoko.

V kreativnih poklicih ima ta zgodba še eno funkcijo. Delo je negotovo, ocene so javne, dohodki neredni. Mit o trpečem umetniku vso to težo osmisli: tvoja bolečina ni posledica nemogočih razmer ali nezdravljene bolezni, ampak dokaz, da si pravi umetnik. To je tolažilno. In prav zato se ga je tako težko znebiti.

Kaj o tem pravijo raziskave

Najobsežnejšo raziskavo na to temo so opravili na Švedskem. Simon Kyaga s sodelavci je leta 2013 povezal podatke iz nacionalnih registrov za skoraj 1,2 milijona ljudi z duševnimi motnjami in njihove sorodnike ter jih primerjal s poklicnimi podatki. Ugotovitve so bolj zapletene, kot jih navadno povzamejo naslovi v medijih.

• Ljudje v ustvarjalnih poklicih na splošno niso bili pogosteje obravnavani zaradi duševnih motenj kot drugi. Izjema je bila bipolarna motnja, ki je bila med njimi nekoliko pogostejša.
• Pisatelji so izstopali: pri njih so bile pogostejše več vrst težav, tudi depresija, tesnoba in zloraba substanc, ter samomor.
• Zanimivo je bilo, da so bili v ustvarjalnih poklicih pogosteje zdravi sorodniki ljudi z nekaterimi hudimi motnjami — ne bolniki sami.

To ni dokaz, da bolezen povzroča ustvarjalnost. Prej kaže, da imajo nekatere lastnosti — na primer odprtost za nenavadne povezave, intenzivno čustvovanje, občutljivost na podrobnosti — dve plati. Pri nekaterih ljudeh, v nekaterih okoliščinah, se lahko izrazijo kot ustvarjalnost. Pri drugih, ali pri istem človeku ob drugem času, kot ranljivost. Psihologinja Judith Schlesinger je v svojih pregledih opozarjala, da je velik del starejših raziskav o »norem geniju« temeljil na biografijah, majhnih vzorcih in ohlapnih merilih, zato jih je treba brati previdno.

Pomembno je tudi, česa raziskave ne kažejo: da bi depresija sama izboljšala delo. In tu se mit začne lomiti.

Depresija ustvarjalnosti ne hrani, ampak jo izčrpa

Matthijs Baas, Carsten De Dreu in Bernard Nijstad so leta 2008 v metaanalizi zbrali četrt stoletja raziskav o razpoloženju in ustvarjalnosti. Najbolj dosledna ugotovitev je bila, da je ustvarjalno mišljenje povezano predvsem s pozitivnimi, aktivirajočimi razpoloženji — z radovednostjo, navdušenjem, igrivostjo. Žalost sama po sebi ustvarjalnosti ni dosledno izboljševala.

To se ujema s tem, kar ljudje opisujejo iz prve roke. Depresija ni globoka, lepa melanholija, ob kateri se rojevajo verzi. Je težka, siva in počasna. Vzame energijo, koncentracijo, spomin, veselje do stvari, ki so te včasih navdušile. Kdor jo je doživel, ve, da se v najhujših tednih komaj oblečeš, kaj šele da bi dokončal album. Strokovni izraz za izgubo veselja je anhedonija, in prav ta je za ustvarjalca morda najbolj kruta: tudi delo, ki ga je nekoč nosilo, postane prazno. O tem sem več pisala v zapisu Anhedonija: ko nič več ne prinese veselja.

Ko ustvarjalci govorijo o delih, ki so nastala iz bolečine, navadno govorijo o obdobju po njej. Izkušnja izgube, razpada, teme je lahko snov. Toda snov je eno, stanje, v katerem človek dela, pa drugo. Večina ljudi o svojem najtemnejšem obdobju ni mogla pisati, dokler je trajalo. Pisali so, ko so prišli iz njega dovolj daleč, da so ga lahko pogledali.

Mit torej zamenja dve stvari: izkušnjo trpljenja, ki lahko obogati delo, in bolezen, ki dela ne obogati, ampak ga ustavi.

Strah, ki ljudi drži stran od pomoči

V praksi opažam, da ustvarjalci redko pridejo na prvo srečanje zaradi depresije. Pridejo zaradi kreativne blokade, zaradi težav v odnosu, zaradi tesnobe pred premiero. Depresija se pokaže šele čez nekaj časa, ko postane jasno, da »blokada« traja že dve leti in da ni povezana le z delom. O tem, kaj se lahko skriva za praznim listom, piše tudi zapis Kreativna blokada: kaj se skriva za praznim listom.

Za odlašanjem je pogosto strah, ki ga je vredno vzeti resno, ne pa ga odpraviti. Takole bi lahko zvenel pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Najboljše stvari sem napisal, ko mi je bilo najslabše. Če me pozdravite, bom pisal o vrtičkih.«
»Kdaj si nazadnje kaj napisal?«
»… Pred osmimi meseci.«
»Torej ti zdaj, ko ti je najslabše, ne piše.«
»Ne. Ampak to je drugače.«
»Kako drugače?«
»Prej je bilo hudo, pa sem lahko delal. Zdaj je samo prazno.«

V tem kratkem pogovoru je vse. Človek je doživljal dve različni stanji in ju v spominu zložil v eno. Obdobje, ko je bilo »hudo, pa je šlo«, je bila morda velika čustvena intenzivnost, morda žalovanje, morda nemir. Zdajšnje stanje, ko je »samo prazno«, je nekaj drugega. In prav tega se mit ne zaveda: ko ne ločiš med njima, ščitiš bolezen v prepričanju, da ščitiš navdih.

Kaj se z ustvarjalnostjo zgodi med zdravljenjem

Najpogostejše vprašanje je, ali zdravila »otopijo«. Odgovor je pošten šele, če ima dva dela.

Prvi del: pri nekaterih ljudeh antidepresivi res povzročijo občutek čustvene otopelosti — čustva so bolj tiha, tako žalost kot veselje. Raziskave to potrjujejo kot znan neželeni učinek, ki ga ne doživi vsak. Za ustvarjalca, ki dela s čustvi, je to pomembna informacija, ne malenkost. Drugi del: to ni razlog, da zdravljenja ne bi začel ali ga sam prekinil. Je razlog, da o tem odkrito govoriš s psihiatrom. Odmerek, vrsta zdravila in čas jemanja so stvari, ki se jih da prilagoditi, a samo skupaj z zdravnikom. Nenadna prekinitev je lahko nevarna.

Danski psihiater Mogens Schou je že leta 1979 spraševal umetnike, ki so se zdravili z litijem zaradi bipolarne motnje, kako se je spremenilo njihovo delo. Večina je poročala, da je ustvarjala enako ali več, saj so izginila obdobja, ko sploh niso mogli delati; pri manjšem delu se je produktivnost zmanjšala. Raziskava je bila majhna in stara, a sporočilo ostaja: ustvarjalnosti ne nosi bolezen, ampak človek.

Psihoterapija in zdravila nista tekmeca. O tem, kaj kažejo raziskave o njuni kombinaciji, sem pisala v zapisu Antidepresivi in terapija nista tekmeca. Kdaj je psihiater prvi korak, pa opisuje zapis Kdaj potrebuješ najprej psihiatra. Jaz kot psihoterapevtka diagnoze ne postavljam in zdravil ne predpisujem; dober prvi naslov je tvoj osebni zdravnik, ki te lahko napoti naprej.

Nizko obdobje ali depresija?

Ustvarjalno delo ima svoje ritme. Po končanem projektu pride praznina, po premieri utrujenost, med dvema albumoma obdobje, ko se zdi, da ni ničesar več povedati. To je normalno in ne potrebuje diagnoze. Kdaj pa je čas, da nehaš čakati, da mine samo?

Nekaj znakov, ob katerih je smiselno poiskati zdravnika ali psihiatra: razpoloženje je skoraj vsak dan slabo že več kot dva tedna; ne uživaš v ničemer, tudi ne v stvareh in ljudeh, ki niso povezani z delom; spanje in apetit sta se opazno spremenila; misli o sebi so postale grobe in globalne (»nič nisem vreden«); vsakdanja opravila, kot je odgovor na e-pošto ali tuširanje, so postala skoraj nemogoča. Kratko razlago depresije najdeš v bazi znanja pod geslom depresija, opis od znotraj pa v zapisu Kako se depresija počuti od znotraj.

Ustvarjalci imajo pogosto še eno past: depresija se pri njih skrije za delovnim ritmom. Ker so obdobja brez dela »normalna«, nihče ne opazi, da se je obdobje raztegnilo na leto. Ker so nastopi in roki trdni, se človek zbere za dve uri na odru in potem tri dni leži. Navzven deluje, znotraj je prazno. Temu nekateri rečejo visokofunkcionalna depresija.

Če se pojavijo misli na smrt ali samomor, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan med 19.00 in 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). Če si v neposredni nevarnosti, pokliči 112.

Vaja: loči snov od stanja

Ta vaja ni zdravljenje. Je način, da začneš ločevati tisto, kar želiš ohraniti, od tistega, česar se lahko znebiš, ne da bi kaj izgubil. Za njo potrebuješ papir in petnajst minut.

1. Spomni se dela, na katero si ponosen in ki je nastalo iz težkega obdobja. Zapiši, kdaj točno si ga ustvarjal — med najhujšim ali kasneje?
2. Razdeli list na dva stolpca. Levo napiši, kaj je delu dalo težko obdobje kot snov: teme, podobe, razumevanje. Desno, kaj ti je vzelo kot stanje: dneve, ko nisi mogel delati, spanec, odnose.
3. Preberi levi stolpec in se vprašaj: ali bi to izgubil, če bi se počutil bolje? Izkušnja ostane tvoja, tudi ko mine bolečina.
4. Preberi desni stolpec in se vprašaj: kaj od tega bi še enkrat izbral, če bi lahko? Zapiši en stavek odgovora.
5. Če je desni stolpec dolg in sedanji, naredi en majhen korak še ta teden: dogovori se za pregled pri osebnem zdravniku ali povej nekomu, ki mu zaupaš, kako ti je.

Ljudje so pogosto presenečeni, koliko je v levem stolpcu stvari, ki jih nobeno zdravljenje ne more vzeti. In kako malo v desnem stolpcu je stvari, ki bi jih komu privoščili.

Kje ta razlaga ne zadošča

Ne bi bilo pošteno trditi, da je zveza med ustvarjalnostjo in duševnimi težavami samo mit. Pri bipolarni motnji je stvar bolj zapletena. Hipomanična obdobja lahko prinesejo veliko energije, idej in samozavesti, in ljudje, ki so jih doživeli, jih včasih pogrešajo. Zdravljenje bipolarne motnje res lahko spremeni ta vrhove — in odločitev o zdravljenju je takrat težja in bolj osebna. Ta zapis govori predvsem o depresiji; pri bipolarni motnji je psihiater nujen sogovornik in o zdravilih se je treba pogovarjati zelo natančno, ne pa jih odklanjati na podlagi mita.

Prav tako ne trdim, da mora biti ustvarjalec srečen, da bi ustvarjal. Žalost, jeza, žalovanje in tesnoba so del življenja in del umetnosti. Za mnoge ljudi je pisanje ali igranje način, kako bolečino predelajo, in to je dragoceno. Problem nastane, ko delo postane edini način, kako človek z bolečino ravna, in ko ga to odvrne od pomoči, ki bi jo potreboval.

In nazadnje: psihoterapija ni vedno prvi ali edini odgovor. Pri hudi depresiji, ob samomorilnih mislih, pri psihotičnih simptomih ali kadar človek ne more več skrbeti zase, je najprej potreben zdravnik.

Kako lahko pomaga psihoterapija

V psihoterapiji z ustvarjalci se pogosto izkaže, da mit o trpečem umetniku ni le kulturna zgodba, ampak tudi družinska. Nekdo je odraščal ob očetu, ki je bil »težak, ker je bil umetnik«. Nekdo drug je bil kot otrok viden samo, ko je risal ali igral — in se je naučil, da je njegova vrednost v izdelku. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogledamo, kako so se ta pravila oblikovala v odnosih in kako jih človek nosi naprej. Včasih je prav to tisto, kar dela ločevanje med navdihom in bolečino tako težko: bolečina je bila v družini edini sprejemljiv način, da si bil opažen.

Terapija lahko pomaga tudi bolj praktično: pri ponovnem vzpostavljanju ritma, ko se zdi, da je vse pretežko. Postopek, ki se mu reče vedenjska aktivacija, začne z zelo majhnimi koraki, ne z velikimi cilji — opisan je v zapisu Vedenjska aktivacija: kako se premakniti, ko ni nobene motivacije. In pomaga razmisliti o vprašanju, ki pri ustvarjalcih pogosto stoji v ozadju: kdo sem, ko ne ustvarjam? Temu je posvečen zapis Kdo si, ko ne ustvarjaš.

Več o tem, kaj ustvarjalnost sploh je in kako jo raziskovalci razumejo, najdeš v bazi znanja pod ustvarjalnost. Eno od spoznanj, ki ga ljudje pogosto odnesejo iz terapije, je preprosto: navdih ni bil nikoli v bolečini. Bil je v njihovi pozornosti, občutljivosti in pogumu, da pogledajo tja, kamor drugi ne. Te lastnosti ostanejo, ko depresija mine. Včasih so celo bolj dostopne, ker jim ni več treba tekmovati z izčrpanostjo.

Kaj si zapomni

• Ustvarjalni poklici na splošno niso bolj obremenjeni z duševnimi motnjami; izjema je bipolarna motnja, pri pisateljih pa več vrst težav.
• Ustvarjalnost je bolj povezana z radovednostjo in energijo kot z žalostjo. Depresija delo ustavi, ne poglobi.
• Loči snov (izkušnjo, ki jo lahko uporabiš) od stanja (bolezni, ki ti jemlje dneve). Prvo ostane, ko drugo mine.
• Če zdravila spremenijo tvoje čustvovanje, to povej psihiatru — ne prekinjaj jih sam.
• Ob mislih na samomor pokliči 116 123 ali 01 520 99 00, v nevarnosti 112.